Maruša Oblak

Sindikalna zaupnica Sindikata kulture in narave Slovenije – Glosa v Slovenskem mladinskem gledališču je znana in večkrat nagrajena slovenska igralka, pretanjena opazovalka sveta, krivic in nasilja, ki ceni svobodo. Upa, da bodo pritiski v kulturnem zavodu, kjer dela, s prihodom nove direktorice Inge Remeta popustili. Po prvem sestanku z njo verjame, da bi zadeve lahko šle v pravo smer.

Zakaj si začela delovati v sindikatu?

Sindikat sem prevzela pred letom dni, po nekaj letih opazovanja skozi drugačno prizmo. Šele pozno sem postala mama in v le nekaj letih sem zaznala ogromno diskrepanco v pojmovanju svobode. Počasi sem ugotovila, v kako ranljivem položaju sem pravzaprav, kako »drago« je biti samska mama z deljenim delovnim časom, kako vsakdo z mano počne, kar želi. In mogoče je to bil trenutek streznitve, v kakšnem svetu v resnici živim in delam. Skratka – postala sem bolj ranljiva in tako bolj na udaru. In bolje pozno kot nikoli sem verjetno dobila neko širino in razumevanje za tako imenovane male ljudi, za tiste, ki nimajo orodja, s katerim bi se borili proti vsem vrstam pritiskov. Tako kot čas teče, se naša ljuba država spreminja v zelo grdo kapitalistično verzijo same sebe in na vseh vogalih škripa in se pritiska. Ker sem imela v gledališču samem več časa, lahko verjetno rečem zaradi estetske naravnanosti vodstva, sem se odločila, da bom družbeno koristna, in sem prevzela sindikat. Zelo mi je žal, da tega nisem naredila že nekaj let prej.

Je sindikat pri vas že obstajal?

Je, ampak je zelo slabo deloval. Maksimum je bil razdelitev bonov za novo leto in predstava za tistih nekaj naših otrok. Čim pa je kaj zaškripalo glede delovnih ur, razporeditve, prostega dneva v tednu …, zlasti pri tehniki, pa se ni zgodilo nič, češ da smo vedeli, kaj prinašajo naši poklici, da vemo, da je pač »treba stisniti«. Ampak saj vemo, da lahko človek veliko stisne, ko je star 20 pa 30, a se vse to nalaga. Mi umetniki recimo za projekte stisnemo iz sebe maksimum, potem pa imamo malo pavze, predstave, gostovanja, malo pospravimo …, tehniki, administracija pa nimajo te pavze. Oni samo morajo delati vedno več vsega, z vedno večjim tempom.

Gledališče je organizem, kjer delujete skupaj …

… in eni so pri tem kratko vlekli. Tega sem se pravzaprav zavedala in so se mi smilili, nisem pa nič ukrenila. Ko pa sem prevzela to funkcijo, smo natančno pregledali vse predpise in pogledali, kakšne pravilnike imamo – vodstvu to seveda ni bilo všeč. V pravilnikih se je skrivalo marsikaj, kar tja ne sodi, in v tem času, kar sem aktivna, smo zadeve že spremenili. Iz naših pravilnikov so izpadle klavzule, ki niso bile prijazne človeku, svobodi, predvsem pa ne zakonodaji. To je že nekaj, zdaj nas pa čaka delo še naprej. Naša nova vršilka dolžnosti si je že vzela čas in pokazala veliko posluha za razmere, in vesela sem, poleg tega ima s področja socialnih pravic že veliko izkušenj.

Kaj bi izpostavila kot velik problem v gledališču?

Vedno večjo plačno diskrepanco med profili. Treba je najti možnosti, ki človeku, ki zna in dela več, katerega delo je zahtevno in raznoliko, plačati za vse, kar dela, in ga zlasti za to večopravilnost še nagraditi. Tudi neumetniški profili so zelo kreativni, iznajdljivi, delajo veliko ur in imajo radi gledališče. Poskrbeti moramo, da ostanejo. Če ne, bomo pristali le še na podjemnih pogodbah. Sindikat je prvi, ki mora poskrbeti zanje, ne da so vedno nekje na repu socialne lestvice. Končno imamo zakon glede premeščanja bremen, vse drugo mora biti ustrezno urejeno. Ne smemo reči, da je to »samo tokrat«, ker se težave v človeku nalagajo in zdravje je nenadomestljivo. V gledališču v tem sektorju marsikdo počne še marsikaj drugega kot to, kar piše v njegovem opisu delovnega mesta. Tako za stalno zaposlitev že iščejo ljudi, ki hkrati počnejo dve in več stvari, združujejo poklice, k plačam pa to prispeva bore malo. Potrebujemo novo kategorizacijo mnogih delovnih mest.

Kako sama usklajuješ zahtevnost poklica brez urejenega delovnega časa z zasebnim življenjem?

Kot mati samohranilka težko, v službi delam, kar drugi rečejo, in doma tudi, haha. Predvsem sledim pravilu, da potrebuje človek na dan nekaj tišine, nekaj »niča«, pa čeprav samo pol ure. Lahko je to le pobeg s kolesom pod Rožnik, pa se zaženem dvakrat gor in dol. Treba se je znebiti vsega, kar se nate nalepi, če ne, si samo še stroj. Opažam, da se je svet po covidu, po tem zaporu, ki smo ga doživeli, zelo spremenil, in to me zelo skrbi. Takrat je bil ta zapor zame kot samohranilko veliko breme, saj smo hkrati mi delali ’online’, in tako je delovala tudi šola, moja hči pa je bila ravno prvošolka. Brez kakršnekoli podpore države smo ostale samske mame, starejši, najranljivejši, kar je bilo dobesedno nagnusno. V družbi je med nami ostala od takrat bolna nevrotičnost, ki se zrcali povsod; od psovanja, pljuvanja, nevljudnega obnašanja na
ulici, po socialnih omrežjih, pri neposrednih stikih …, preneslo se je tudi v teater. Po eni strani govorimo toliko o enakosti, enakopravnosti, spoštljivosti, a v resnici lahko tisti, ki ima le malo več moči, popolnoma zatolče tistega, ki je pod njim.

Kaj še dodati za piko na i?

Ne bi znala s kratkim stavkom – ne potrebujemo udarnih gesel, potrebujemo akcijo. Treba je pregledati papirje, podčrtati pomembne točke in spreminjati nesprejemljivo, popravljati zastarelo in opolnomočiti novo in sveže. Zaradi politike smo razočarani in vemo, da beseda ni nič več vredna, zato potrebujemo dejanja. To vključuje veliko sodelovanja – tudi med kolegi v drugih kulturnih ustanovah, potrebujemo strokovnjake, ki argumentirajo, kaj in zakaj. Skratka, ključ se mi zdi v mreži sindikalnih povezav.