Marija Kurnik

Marija Kurnik, za prijatelje Mariča, je aktivistka Sindikata upokojencev Slovenije (Sus), ki s svojo zagnanostjo in dobro voljo dokazuje, da nismo nikoli prestari za sindikalno delo. Je redna udeleženka druženj, izletov in strokovnih srečanj v organizaciji sindikata upokojencev, večino svojega delovnega obdobja pa je preživela obkrožena z zgodovinskimi in sodobnimi zapisi o delavskem gibanju in delavskih bojih.

Marijo je življenjska pot na Zvezo sindikatov Slovenije, predhodnico Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, pripeljala leta 1964 z Inštituta za zgodovino delavskega gibanja. Po poklica slavistka, v prostem času pa strastna alpinistka je v skoraj tridesetih letih dela spoznala prav vsak kotiček Doma sindikatov, skozi njene roke pa je šlo na tisoče knjig, revij in glasil z delavsko tematiko. V knjižnico Zveze sindikatov Slovenije so namreč v času rajnke Jugoslavije romale skoraj vse publikacije, ki so obravnavale delavsko gibanje in sindikate. Tudi po upokojitvi leta 1993 je ostala zvesta sindikalizmu ter se od samega nastanka Sindikata upokojencev Slovenije udejstvuje v njihovih aktivnostih, udeležuje druženj in sodeluje z novimi generacijami upokojencev.

Kako ste iz učiteljevanja sploh prišli do bibliotekarskega dela?

Dolga zgodba, povezana z mojim pokojnim možem. V prvem letniku študija slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti sem v alpinističnem društvu spoznala tri leta starejšega inštruktorja, ki je kasneje postal moj mož. Bil je elektroinženir, štipendist sarajevske Elektroprivrede. Po študiju je dobil službo direktorja v hidroelektrarni Foče in po zaključku mojega študija sem se mu pridružila ter si tam poiskala službo učiteljice srbohrvaščine. Po štirih letih je nato mož odslužil štipendijo in takoj dobil ponudbo za delo v ljubljanski Iskri, zato sva se ponovno preselila. Na obdobje učiteljevanja imam lepe spomine. Čeprav te šola potrebuje podnevi in ponoči, smo z  učenci navezali tesne stike, tako da so mi ob slovesu rekli, če me lahko kličejo »tetka« namesto »drugarica nastavnica« (slov. tovarišica učiteljica). V Ljubljani sem se nato leta 1962 zaposlila v knjižnici Inštituta za zgodovino delavskega gibanja, kasnejšega Inštituta za novejšo zgodovino. Leta 1964 pa me je skupni hribovski tovariš Jože Ropota povabil delat v knjižnico Zveze sindikatov Slovenije, kjer sem ostala vse do upokojitve.

Kakšno delo ste opravljali v Zvezi sindikatov Slovenije?

Prvenstveno knjižničarsko delo, ker pa sem bila jezikoslovka, sem kmalu začela tudi z lektoriranjem in prevajanjem dokumentov iz srbohrvaščine v slovenščino in obratno. V strokovno knjižnico, ki je bila v drugem nadstropju Doma sindikatov, je podobno kot na Inštitut romala različna literatura s področja delavskih bojev, delavskih gibanj ter sindikalizma.

Kako se spominjate tistih časov?

V stiku sem bila s kakovostnim gradivom, od časopisov, revij do študij in druge literature. Preteklost je bila takrat cenjena, pri nas se je znašlo vse od predvojnih časov, narodnoosvobodilne borbe do aktualnih dogodkov delavskega gibanja na Slovenskem, v Jugoslaviji in širše. Literature je bilo dosti, ni pa bilo nekoga, ki bi jo spravil v red, dokler niso dobili mene. Jaz sem potem vse to gradivo uredila in katalogizirala na kartončkih, da je bilo pripravljeno za izposojo. Imeli smo tudi ogromen časopisni arhiv, v katerem se je našlo vse od Pravice do Poročevalca.

S kakšnimi izzivi ste se spopadali pri delu?

Po osamosvojitvi leta 1990, ko je iz Zveze sindikatov Slovenije nastajala Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, so razpustili delovno skupnost, da bi se lahko znebili sindikatov dejavnosti, ki jim niso bili pogodu. Delovna skupnost je bila nekakšna predhodnica današnjega predsedstva oziroma zbor predstavnikov različnih sindikalnih organizacij, ki je usklajeval delovanje sindikatov na državni ravni. Takrat so me odpustili, a ker še nisem imela polne delovne dobe, sem vztrajala, da me morajo ponovno zaposliti. Nisem namreč želela pri 61 letih na zavod za zaposlovanje čakat svojo upokojitev. To mi je tudi uspelo in nato sem se jeseni leta 1993 upokojila s polno pokojninsko dobo.

Takrat ste se tudi včlanili v Sindikat upokojencev Slovenije?

Tako je, obljubila sem, da se vanj včlanim takoj, ko se upokojim. Po več kot tridesetih letih sem še zmeraj članica sindikata. Hodim na njihove izlete, športna srečanja, vse aktivnosti, ki jih imajo.

Se vam zdi, da v Sloveniji tak sindikat potrebujemo?

Nujno ga potrebujemo, a vprašanje, koliko so v svojih zahtevah uspešni. Kar jaz doživljam, je sama družabnost in nič drugega, a smisel vsakega sindikata je zavzemanje za boljše pogoje tistih, ki jih zastopajo. Naša predsednica Francka Ćetković vedno jasno pove, za kaj si moramo prizadevati in kako to doseči. Koliko pa smo pri tem uspešni, je pa drugo vprašanje.

Kako odločevalce prepričati, da vam prisluhnejo?

Predvsem si želim, da bi bili dosledni pri svojih obljubah. Upokojencem so večkrat obljubili, da bodo pokojnine pravično uskladili z rastjo cen življenjskih stroškov, pa na koncu ostane spet vse pri obljubah.

Kakšne lastnosti pa mora imeti po vašem mnenju dobra sindikalistka oziroma sindikalist?

Predvsem mora poznati vse pravice in predpise in znati prisluhniti svojim sodelavkam in sodelavcem.