Lidija Kaplan

Mogočna blagovnica Nama v središču Ljubljane je ostala edina s tem imenom. Nekdaj bolj razvejano trgovsko podjetje, ki deluje že od leta 1946, se je pred leti preoblikovalo. V kolektivu z okoli 70 zaposlenimi deluje Sindikat delavcev trgovine Slovenije (SDTS), podružnico vodi naša tokratna sogovornica, sindikalistka Lidija Kaplan.

Opiši nam, prosim, svojo poklicno in sindikalno pot.

Predsednica sindikata v Nami sem dve leti, članica pa sem že ves čas, odkar sem zaposlena. To je 38 let. Vseskozi sem zaposlena v Nami. Prej smo bili Nama, d. d., z enotami, pred dvema letoma smo bili zaposleni preneseni na hčerinsko podjetje Nama In, d. o. o., ki je trgovinsko podjetje. Sicer pa ima Nama, d. d., še gostinsko podjetje in poslovanje z nepremičninami. V Nami sem zadolžena za to, da zbiran gotovino z vseh oddelkov in uredim, da se vse sklada do zadnjega centa. Prej je bilo to delo glavnega blagajnika, zdaj tega delovnega mesta ni več in sem t. i. samostojni prodajalec. Delo je odgovorno. A ga rada delam, saj to delam že 17 let. Prej sem bila najprej prodajalka, potem sem deset let delala na kreditnem oddelku, po porodniški so me dali za deset let na oddelek, preizkusila sem praktično vse možne oddelke. Potem pa je šla vodja blagajne v pokoj in poklicali so me, če bi sprejela to delo. Seveda sem ga, saj je bil delovnik samo dopoldan, delo le eno soboto v mesecu oziroma odvisno od dela. Prej sva bili na začetku dve, zdaj sem sama.

Očitno dobro poznaš marsikatero delo v vašem kolektivu, kar ti gotovo pomaga tudi pri sindikalnem delu. Koliko imate članstva?

Od približno 70 zaposlenih, pretežno smo ženski kolektiv, je članov žal le 25. Pred leti je bilo članstva več, skoraj vsi smo bili v sindikatu. Mladina se zdaj v sindikat ne včlanjuje.

Kako jih ti privabljaš?

Povabim vsakega in razložim, da vse, kar dobimo, pridobi sindikat. In prav bi bilo, da smo vsi včlanjeni in k temu prispevamo. Ko smo se mi zaposlovali, smo v kadrovski službi dobili vse potrebne papirje, tudi pristopnico za v sindikat. Zdaj tega ni več.

Kakšna je v teh razmerah prihodnost sindikalizma? Se dovolj zavedamo pomena solidarnosti?

Mladina je za solidarnost, to se je videlo tudi ob letošnjih poplavah. Da pa bi bili včlanjeni v sindikat, to pa ne. Ne vem zakaj. Odgovora ne dobiš.

Katere glavne probleme zaznavaš pri svojem sindikalnem delu?

Moram reči, da pri nas dobimo vse po zakonu in kolektivni pogodbi. Nismo čisto na dnu, a smo malo nad njim in plače bi bile lahko seveda boljše. Moram pa reči tudi, da z novim letom nihče pri nas ne dobiva več dodatka do minimalne plače in je ta postala plačno dno, nanjo pa so obračunani tudi vsi dodatki. Samostojni prodajalec začne z minimalno plačo. Tudi to je plod skupnega sindikalnega boja. O spremembah me vedno obveščajo, in če se mi kaj ne zdi prav, to tudi povem. Ne odgovorim na prvo žogo, ampak preverim pri sindikatu (v regijski organizaciji osrednje Slovenije pri Simoni Mali, op. a.), kaj je prav, in stališče potem tudi zagovarjam in za njim stojim. Posamezne članice, ki se obrnejo name, mi povedo še marsikaj, kar jih teži, same se namreč težko izpostavijo, zato pa je tukaj sindikat. Moram pa reči, da če stopimo skupaj, marsikaj lažje dosežemo. Tudi sicer sindikati povsod dosežemo več, če nas je več. Samo od sebe se nič ne zgodi in tudi firma ne da, če ji ni treba.

Lahko izpostaviš kakšen dosežek?

Na primer lansko božičnico. Najprej je bilo rečeno, da je ne bo, potem pa smo rekli, da se s tem ne strinjamo, in je bila. Moram še reči, da jo vedno dobimo v gotovini, ne denimo v bonih. Letos jo tudi pričakujemo. Moram pa reči, da z vodstvom nimamo konfliktov in se vse dogovorimo. Seveda pa smo vsak na svojem bregu, to pa je normalno. Sindikat je za to, da se bori za delavce, oni pa za kapital.

Pred leti je bilo aktualno tudi vprašanje obstanka Name, prišlo je tudi do odpuščanj …

Ja, bilo je tako. Blagovnic je bilo več, zdaj je v mestu le še ena. Pri nas so krčili že dvajset let, čim je šel kdo v pokoj, niso iskali nadomestitev. Tako odpuščanj ni bilo toliko. Smo starejši kolektiv, ki se bo v naslednjih letih upokojil. Zaenkrat pravijo, da naj bi nas bilo dovolj, se pa spomnim, da je bilo včasih na enem oddelku toliko zaposlenih, kot jih je zdaj v vsem nadstropju. V Namo pridejo kupci, ki vedo, da bodo dobro postreženi in da je blago kakovostno, zato pa nikoli prav poceni. Ker se veliko trgovin seli na obrobje, je še toliko bolj dragoceno, da v središču ostaja tudi kakšna večja trgovina.

Je sodelovanje znotraj krovnega sindikata zate koristno?

Meni je to všeč, da vsak pove svoje mnenje, da si izmenjamo izkušnje. Tako lahko vidiš, kje smo kot firma, dobiš še kakšno idejo.

Kakšen je po tvoje pravi obraz sindikata?

Svoje sindikalno delo moraš najprej vzeti resno, prisluhniti vsakemu članu ter članici in se pozanimati, kako probleme reševati. Treba se je izpostaviti, biti pošten in odziven, članicam in članom pa povedati pošteno in odkrito, kaj je prav in kaj ne.