Leon Lobe

Leon je aktiven v Sindikatu državnih organov Slovenije (Sdos), saj dela v največjem slovenskem zaporu na Dobu. Tam opravlja izredno zahtevno in stresno službo, je hkrati v vlogi nadzornika in usmerjevalca zapornikov. Zahtevno je tudi njegovo sindikalno delo. Je med drugim predsednik konference celotnega zaporskega sistema, ki deluje v okviru Sdosa.  

Najprej je Leon Lobe delal v gospodarstvu, potem je bil poklicni vojak. Za delo v zaporu se je odločil, ker je bila zanj prednostna stabilna služba in bližina delovnega mesta. Bil je med dvema izbranima od 120 kandidatov, saj je bil poklic pravosodnega policista takrat še spoštovan, pravi in dodaja, da je v lokalnem okolju veliko družin, kjer je bilo že več generacij zaposlenih v tem zaporu. Lobe je nato študiral ob delu in napisal diplomsko nalogo o vlogi pedagoga v centralnem zaporu, zdaj pa o tem tudi zaključuje magistrsko delo. V preteklosti je osem let pisal skupaj s sodelavci zgodovino zapora Dob, nastal je zbornik. Je tudi skrbnik tamkajšnje muzejske zbirke in aktiven v lokalnem okolju.

Kakšna je bila tvoja poklicna in sindikalna pot?

V zaporu sem začel delati leta 2008 kot pravosodni policist. To delo sem opravljal skoraj desetletje, potem sem nadaljeval delo kot strokovni delavec, pedagog v zaprtem delu. Vsak, ki pride na prestajanje kazni, dobi svojega nosilca, ki ga spremlja ves čas. Sem v bistvu kontakt med obsojencem in zunanjim svetom, saj ima sicer sam omejene pravice. In skupaj s preostalimi sodelavci ga pripravljam na čas po prestajanju kazni.

Spekter dela je zelo širok. Tudi pravosodni policisti, kar sem počel prej, opravljajo pomembno socialno vlogo, saj so z obsojenci po 12 ur. In ko se obsojenec skrega na obiskih, je pravosodni policist prvi, ki je s tem seznanjen. Včasih pravosodni policisti že takoj lahko rešijo marsikateri zaplet in eskalacijo. Veliko je recimo samopoškodb, s tem imamo potem mi veliko dela, to pa stresno vpliva tudi na preostale soobsojence.

Kdaj si prevzel sindikalno delo v zavodu?

Predsednik sindikalne organizacije Zavoda za prestajanje kazni Dob pri Mirni sem postal leta 2014, ko je odšel moj predhodnik. Član pa sem bil že od prvega dneva, ko sem prišel. To zavest sem imel že v vojski.

Zakaj se ti zdi pomembno biti sindikalno organiziran?

Zato ker živimo v družbi, v kateri je skupinski duh vedno manjši. Zadnja leta glede na razmere, v katerih živimo, prevladuje individualizem in to me moti. Tudi čuta za sočloveka in družbene odgovornosti je vse manj. Skozi zgodovino se je to pokazalo za slabo.

Če ne bi sindikati tudi v praksi opozarjali na delavske pravice, bi bila težava, ker bi bil vsak prepuščen sebi. In ker vsak ni podučen o zakonih, je prav, da imamo sindikate, ki osveščajo, vse tiste, ki kršijo pravice, pa opozarjajo in poskrbijo, da so sankcionirani v okviru sistema.

Kako pridobivaš nove člane?

Vsakega novega najprej povabim in, če želi, še kaj dodatno razložim. Nekaj časa je z upokojevanjem članstvo padalo, zdaj je obstalo in se zelo počasi dviguje. Ljudje vidijo, kakšne so razmere, in vidijo, da sindikalne aktivnosti padajo na plodna tla. Sindikat dela, je odziven in je slišan. Kolikor bolj smo aktivni, toliko bolj smo privlačni. So pa vedno med nami, žal, tudi preračunljivci.

S kakšni problemi največ prihajajo člani v vašem zaporu do tebe?

Na Dobu imamo več služb in vse so zastopane v izvršnem odboru našega sindikata. To so pravosodni policisti, strokovni delavci, delovni inštruktorji in strokovno-tehnične službe. Kdorkoli se tako obrne na nas, lažje poiščemo odgovore in rešitve. Marsikdo je pri svojem delu ogrožen in tako se srečujemo s tem, da novozaposleni hitro ugotovijo, da to ni zanje. Imeli smo psihologinjo, ki je bila pri nas le en dan in je ugotovila, da ne zmore. Name se obračajo ob kršitvah, kdaj imajo tudi občutek mobinga ali pa neenake obravnave, recimo pri razporedu dela.

Kako deluješ kot predsednik konference?

Obiskal sem vse zapore, in ko je potrebno, se udeležim sestankov v posameznih zaporih. Poznam problematiko v celotnem sistemu in poznam vse službe, saj sem v času študija opravljal tudi študijsko prakso v različnih službah. 

Kakšen mora biti po tvoje sindikalist oziroma obraz sindikata?

Prvi korak je, da prisluhne sodelavcem, da gre med ljudi in da je aktiven. Poznati mora zadeve; če jih ne pozna, mora znanje pridobiti, zato da so člani vidni, slišani in da nekdo, ki jih zagovarja, ve, kaj delajo. Sam znam pojasniti, kaj dela inštruktor, kaj dela kuharica, referentka …, in če se postavim v njeno kožo, mora vedeti, da ima v meni sogovornika.

Se ti je pri tvojem delu kdaj zgodila sočutna izgorelost, kako se pred njo zavaruješ?

Ljudje začutijo, če imaš empatijo, in ta je dobra do neke zdrave meje. Jaz vsakega obsojenca in sodelavca jemljem kot človeka, in zato nisem imel nikoli problemov. A če daš v to preveč sebe, pride izgorelost, kar pa ni dobro zate. Vsak med nami ima neke sprostitve, lahko je to vinograd ali pa kolo, sam pa sem sprostitev našel v družbenem delovanju. To pomeni, da sem ustanovil Društvo prijateljev mladine Jurček Trebnje, da sem aktiven kot gasilec, lovec, občinski svetnik, vodja nogometne šole in še bi lahko našteval.

Svoje delo opravljam rad, a je na žalost vedno manj ovrednoteno. To je bil nekdaj spoštovan in dobro plačan poklic, zdaj ni več tako. In temu primerno je tudi vzdušje.