Kornelija Kianec

… je sobarica, ki ve, kaj hoče in kako bo to dosegla. V kratkem času ima že marsikaj pokazati. Sindikat so sobarice začele ustanavljati z željo, da bi poskrbele za pravice in položaj tistih turističnih delavk (gre v glavnem za ženske), ki so očem pogosto nevidne.

Kakšna je dosedanja tvoja in sindikatova pot?

Začeli smo leta 2019, ko sem 28. avgusta dobila vabilo za sejo sindikata (Sindikat delavcev gostinstva in turizma, Sgit, op. a.). Takrat smo bile sobarice še pod sindikatom Save Turizma in bile smo zelo razočarane, saj so nas v družbi dve leti prej outsourcali z danes na jutri, kot da smo zanje samo številke. Povedala sem, da stvari ne potekajo, kot bi bilo treba, da delamo preveč, tudi po 40 sob, da imamo veliko nadur … Takrat smo že bili pri Aktivi, zdaj smo pri drugem francoskem lastniku, v čistilnem servisu Samsic. Breda (Črnčec, generalna sekretarka Sgita, op. a.) nam je predlagala ustanovitev samostojnega sindikata sobaric in vsi moji sodelavci v Termah 3000 so bili za. Najprej nas je bilo malo, potem pa je po več sestankih zaposlenih članstvo počasi in vztrajno naraščalo. In v dveh mesecih smo z devet prišli na 20 članov (trenutno je vseh skupaj zaposlenih v tej družbi na vseh destinacijah – Ptuj, Radenci, Lendava, Bled in Terme 3000 – okoli 90, op. a.), zdaj nas je 33. Mene so izvolili za predsednico.

Začeli smo s številnimi problemi, od brisanja ur, dela brez počitka tudi po 12, 13 dni, prosto le dva dneva v mesecu, grdega obnašanja vodij … Marsikaj so članice povedale. Sklenili smo, da se novembra sestanemo z vodstvom, in pozvali smo, naj se sestanka udeležijo tudi nečlani, čeprav smo jasno dejali, da sindikat lahko zastopa le člane. Na sestanek sem se dobro pripravila, direktor, kadrovska in vodja so izvedeli vse, kar nas teži. Ženske so se odprle, tako daleč je prišlo, da so januarja predlagali vodji sporazumno odpoved. Potem se je toliko izboljšalo, da ur več ne brišejo, ampak komunikacija še vedno ni ustrezna. Tudi to bomo še rešili.    

Kaj vse ste že dosegli?

Marsikaj. Velik problem so bili stari dopusti, ženske so ga imele tudi po 50 dni iz let 2018 in 2019. Da ne govorim o nadurah, v Moravcih so jih imele tudi po 1200. Zahtevali smo izplačilo, ker pa nam niso prisluhnili, smo šli v skupinsko tožbo. Predlagali so mediacijo, letos februarja smo tako dobili vse priznano, polovica dopusta bo izplačana do 15. oktobra, polovico pa bodo ženske izkoristile do 30. junija prihodnje leto. Če jim to ne bo omogočeno, jim mora delodajalec razliko izplačati spet do oktobra.

Nadure pa so uporabile namesto čakanja v času korone, tako da je bila za tisti čas plača stoodstotna.

Lahko se pohvalimo tudi z ureditvijo solidarnostne pomoči. Čeprav nimamo kolektivne pogodbe, le akte delodajalca, sem zahtevala, da se solidarnostne pomoči izplačujejo. Tudi pri tem smo morali zagroziti s tožbo. Prve tri so bile izplačane junija, druge tri julija in avgusta štiri. V celoti smo dobili izplačan tudi regres.

Pa tudi jubilejne nagrade nam je uspelo izterjati za nekatere delavke. In še, zadnja dva meseca, se ukvarjamo s težavami na Bledu, kjer delajo kolegice brez dopustov po 12 ur. Pripravljene so bile tudi na stavko. Sprejeli smo sklep in direktorju dali ultimat, naj v enem tednu odpravi to novodobno suženjstvo. Takrat so začeli voziti Samsicove čistilke tja iz vse Slovenije, s čimer pa niso rešili problema, saj niso imele izkušenj kot sobarice, ker so sicer čistile pisarne. To ni bila pomoč, ki smo jo želeli, ampak je to otežilo delo našim sobaricam, saj so morale kolegice še učiti. Ko smo spet rekli, da bomo delo ustavili, so naročili tri čistilne servise in zaenkrat je še vedno tako, da vsaka sobarica dela le po 25 sob. Če ne bo ostalo tako, imamo še vedno sklep in stavka bo. S tem, da bodo delavke izkoristile tudi dopust, ki jim pripada. 

Zavzeli smo se tudi za kolegice, ko je v Terme Lendava prišel nov lastnik, in dosegli, da jim je Samsic od maja omogočil delo v Moravskih toplicah. Tam zaradi tega delo lažje teče.

So bile kakšne sindikalne bitke v času koronakrize drugačne?

V času čakanja so ene in iste delavke klicali na delo, druge so ostajale na čakanju. Klicala sem direktorja, naj pokliče vodjo in ji pove, naj jih menjava in vsem omogoči več zaslužka. In je.

Kako naprej?

Ko se bodo dopusti rešili, imamo načrt urediti razliko v plači. Delavke, ki so bile prevzete iz Aktive v Samsic, so imele v osnovi za 60 evrov nižjo plačo. In ker smo vsi ena firma, ne sme biti tako. Tudi to bomo po potrebi še iztožili.

Poleg tega smo pripravili tudi podjetniško kolektivno pogodbo, jo dali delodajalcu v vpogled, zdaj čakamo odgovor in pogajanja. Že trikrat sem vprašala, kdaj bodo. Upam, da bo vsaj do konca leta že kaj zmenjeno.

Zakaj je treba vztrajati pri sindikalnem boju?

Zato, ker je to v današnjem času še edina varianta, ki ščiti delavca. Sami tega ne bi mogli doseči. Vse si je treba izboriti.

Kaj dela človeka sindikalista?

Zase lahko rečem, da sem 24 ur sindikalistka. Vedno grem naproti. Potrebno je sočutje do vseh. Če nimaš tega v srcu, v sebi, ne moreš biti sindikalist.