Jožef Horvat

… je predsednik podružnice Sindikata tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije Slovenije (Stupis) v podjetju Planika v Turnišču, ki proizvaja športno in pohodno obutev. Že vrsto let namenja veliko energije in časa sindikalnemu delu. Leta 2017 je za svoje vidno in uspešno sindikalno delo ob prazniku dela prejel plaketo ZSSS za požrtvovalno sindikalno delo in poudaril: »V njej vidim nekakšno nagrado za čas in energijo, ki jo že vrsto let posvečam sindikalnemu delu, pa tudi priznanje za uspehe, ki smo jih skupaj dosegli pri sindikalnem delu v podjetju, sindikatu dejavnosti in na območju.« Kot dodaja, bodo morali v bodoče izboljšati še odnose med delavci in njihovimi nadrejenimi. »Da je naša sindikalna podružnica uspešna, dokazuje tudi podatek, da je vanjo vključenih 90 odstotkov vseh zaposlenih.« Invalidnost tretje kategorije si je naš sogovornik, sodelavke in sodelavci ga poznajo tudi kot »Joužeka sindikalnega«, pridelal s težkim delom za tekočim trakom, ob prisilni drži in stoje. Zdaj zaradi omejitev dela pri vmesni kontroli.

Kakšna je tvoja dosedanja sindikalna pot oziroma sindikalno delo?

V sindikatu sem od leta 1986, ko sem se zaposlil v Planikinem obratu v Turnišču. Predsednik sindikata sem bil že pred stečajem leta 1992. Nekdo je moral biti, saj se je bilo treba marsikaj dogovoriti, potrebno je bilo tudi prijaviti terjatve. Nisem si mislil, da bom predsednik sindikata. Zdaj vidim, da ko si enkrat ožigosan, s tem moraš naprej. Sindikat ne sme biti podaljšana roka delodajalca, ampak poskrbeti, da dobijo delavci vse, kar jim pripada.

Ko sem sam prevzel funkcijo, sta bila pri nas dva sindikata, s članstvom skoraj na polovici. Že po letu, dveh drugega ni bilo več, skoraj vsi so pristopili k nam, tudi njihov predsednik. V sindikat je včlanjena večina zaposlenih, se pa starejši počasi upokojujejo, mladi pa sicer tudi vstopajo. Nekdaj smo imeli v Pomurju v Planiki več članstva kot vsi drugi v tekstilu, z Muro vred. 

Nikoli pa se sam nisem rinil naprej. Zavedam se, da me ni, če me članstvo ne bo podpiralo, niti sindikata, po moje niti službe. Ko se enkrat postaviš za pravice delavcev, si te zapomnijo. Pa ne morem reči, da sem ravno trn v peti. Spomnim se, da so me, ko smo bili pri stečaju dva tedna na zavodu, tam vprašali, če sem bil v funkciji sindikata.  

Verjetno se je v tem času nabralo precej anekdot. Nam zaupaš kakšno?

Ob prvih pogajanjih, ko sem bil še »smrkavec«, se je direktor drl, da moramo iz slabih čevljev delati dobre, pa sem vstal in mu rekel, da mu pripeljem dva »fičota«, pa naj iz njih napravi mercedesa. Tako je bil jezen …

Nekaj časa ni bilo enostavno. Spomnim se tudi, kako smo pred stečajem zbirali podpise za stavko. Podpisal sem se prvi in šel po traku, podpisali so se skoraj vsi. Potem smo imeli pogajanja v Kranju, pripravil sem se čez noč in njihovi odvetnici citiral zakon, pa sem takrat še bolj malo vedel, in uspel. V času stečaja smo se zelo trudili ohraniti delovna mesta. Delali smo eno leto s pogodbami iz meseca v mesec.

Sindikat se je odločno postavil, da bo vse po zakonu. Sklenili smo tudi delno kolektivno pogodbo. Razvili smo dober socialni dialog z vodstvom podjetja. Plače in vse druge prejemke dobimo, odkar smo v zasebni lasti redno. Ko je pred časom prišla k nam delat delavka iz Mure in me je vprašala, ali regres bo, sem ji rekel, da se to pri nas ne vpraša, saj mora biti, vpraša pa se, kdaj bo in koliko bo. Regresa dobimo deset odstotkov nad minimalnim zneskom, tudi božičnico dobimo. Plače so nizke, a dodatek za minulo delo smo imeli že pred 15 leti deloma izvzet iz minimalne plače; zdaj je seveda z novim zakonom še boljše. Tudi malico in za prevoz dobimo.

Kako lahko sindikalisti v firmah uspešno delajo?

Sam sem se vedno obrnil po pomoč na območje ali pa na Zvezo. Vem, da sam vsega ne morem vedeti, sem proizvodni delavec, zato poiščem pomoč, ko je treba. Ko je naša pravna služba dala mnenje, sem ga poslal delodajalcu, in ko je pogledal še njegov odvetnik, ni bilo prepira. Takšen primer je bil na primer prerazporeditev delovnega časa in nadure.

Vedno sem pazil, da sam nisem kršil zakonodaje. So me pa premeščali in slišal sem tudi marsikateri očitek. Vedno sem se ob tem obrnil na sindikalno stroko in se zavzel za tiste, ki so prišli po pomoč. Pri tem sem pazil, da nisem nikogar po nepotrebnem izpostavljal. Znanje dobiš, če ga potrebuješ, pritiske pa je treba vzdržati. Včasih so bili odnosi slabši, bilo je tudi kaj kričanja.

Kako (so)delavce spodbuditi, da se včlanijo?

Brez sindikata je še slabše. Jaz ne hodim do nikogar, nima smisla nikogar siliti. Povem, kako je, potem pa sami vidijo, kaj delamo, in pridejo do mene. Mladi se tudi včlanijo, ni pa to tako, kot so nas včasih vse včlanjevali. Ko sindikat organizira piknik, se pa prijavi tudi 80 ljudi. Vztrajam pa pri tem, da lahko gre samo član na sindikalne igre Stupisa. Praktično je tako, da članarino vrnemo.

Kakšen mora biti sindikalist?

Pošten in odkrit. V življenju je tako, da boš dobil batine, če se boš pustil. Kot sindikalist se čutim enakopraven sogovornik z delodajalcem. Mene so vedno učili, da pomagam, če lahko, če ne, pa je bolje biti tiho. Če enkrat poklekneš, klečiš celo življenje, tako je nasploh v življenju, ne samo v sindikatu. Je pa seveda tako, da imaš ljudi, ki vedno kritizirajo.