Jasmina Pečnik

Odkar je Jasmina Pečnik postala sindikalna zaupnica Sindikata delavcev trgovine (SDTS) v Mercatorjevem invalidskem podjetju na Koroškem in Savinjskem, tam veje nov veter. Članstvo se povečuje, delavke in delavci pa vedo, da imajo v njej zaveznico in zaupnico. Po poklicu je komercialistka in pravi, da mora biti včasih tudi malo psihologinja. 

Kakšna je bila tvoja sindikalna pot?

Članica sem od aprila 2018, čeprav delam v Mercatorju že od leta 2010. Sprva nisem bila prepričana o sindikatu, a me je kolegica prepričala z bonitetami in uspehi sindikata.

Kako to, da nisi zaupala sindikatu?

Zaradi govoric. Slabe so prevladovale. Zdaj vidim, da je resnica čisto nasprotna od tega, kar sem takrat verjela.

Zaupnica sem potem postala junija 2022, predlagal me je sodelavec. Ko sem se aktivirala, sem ugotovila, da lahko sindikat naredi zelo veliko. Poglede imam zdaj čisto drugačne, vidim, da lahko veliko naredimo za člane, a je treba z njimi veliko delati, biti stalno v stiku. A jih še vedno težko prepričaš, da stopijo v sindikat, ker so tudi oni na istem, kot sem bila jaz takrat. Pokažem jim naše delo, na kakšen način smo komu pomagali.   

Je težje privabiti mlade?

Ja, zaradi tega, ker naša mladina zdaj razmišlja drugače. Imajo drugače zastavljene cilje in so v drugačnem položaju. Sama sem še vedela, da bom dobila službo za nedoločen čas in bom zaradi tega bolje zaščitena, zdaj to več ni tako samoumevno. Tako tudi v sindikat ne verjamejo tako kot generacije pred tem.

Tudi ko jih prepričujem, je njihovo prvo vprašanje, kaj imajo od tega, da se včlanijo v sindikat.

Je odgovor lahko tudi, da sindikat potrebuje njih, da je potem močnejši in več doseže?

Seveda. Veliko delam na svojem primeru, ko sem sama bila nejeverni Tomaž, pa sem spoznala, kaj je res, in z navadne članice postala zaupnica. Lani sem prišla še v republiški odbor SDTS.

Z veseljem delam to delo, še posebej, ker sem sama naravnana k sočutju, humanosti, pomoči. Mogoče sem tudi preveč sočutna. Poskušam se umiriti, ko me kaj prizadene. Včasih pa pokličem tudi Tino (Skubic, predsednico SDTS in sindikata celotnega Mercatorja) in potem predebatirava zadevo. Zadnjič smo imeli en tak primer, ko je toča nekomu sesula vse.

Na Koroškem je bilo v zadnjem času kar pestro divjanje narave. Se tudi pri tem izkazuje sindikalna solidarnost?

Že itak smo bili pozabljeni od sveta, zdaj nas je pa še narava tako prizadela. Sindikat je bil tisti, ki je svojim članicam in članom lani ob poplavah pomagal prvi, in to takoj.

SDTS je imel do sedaj veliko skupnih akcij. Katere so najbolj vidne?

Sprejem pravilnika o premeščanju bremen, zaprtje trgovin ob nedeljah … Naša akcija je bila tudi zbiranje podpisov pod peticijo, da regresa ne dobimo več v bonih, obvezni del v višini minimalne plače mora biti sedaj izplačan v gotovini, kar je več, pa je lahko v bonih.

V zadnjem času je naša sindikalna ekipa v Mercatorju kar veliko naredila. Odkar imamo Tino, smo na pravi poti. S peticijo smo premaknili veliko skalo, zdaj pa z nje odpadajo kamenčki (smeh).

O katerih težavah ti največ poročajo članice in člani?

Ker delam na terenu in hodim po trgovinah (je namreč pospeševalka prodaje pri Mercatorju IP, op. a.), že sama nagovorim ljudi. Nemalokrat sama vidim, da ljudi nekaj tare, da je kdo obupan, in vprašam, kaj se dogaja. Izvem, kje je mobing na delovnem mestu, kakšno je nezadovoljstvo s plačami, čeprav nam je te uspelo popraviti, kdo je nezadovoljen z delovnim časom, pa s premeščanjem iz kraja v kraj – tudi to nam je uspelo zamejiti. Včasih pa moram biti tudi malo psihologinja, saj kdo potrebuje samo pogovor in tolažbo.

Kot kaže, sem si pridobila zaupanje in se name članice in člani kar obračajo, če se zgodijo kakšne nepravilnosti. In potem se marsikdo tudi včlani. Prej naš konec ni imel zaupnika oz. zaupnice, in to se je kar poznalo.

Kako zgraditi zaupanje?

Mislim, da ljudje vedo, da nobeno vprašanje ni napačno in da skupaj lahko rešimo vse. Včasih lahko traja malo dlje, a če ne spregovorijo o problemih in kršitvah, jih ne moremo rešiti. Kar veliko klicev je tudi popoldan. Mercator ima trgovine razpršene in dobro je, da imajo zaposleni nekoga, ki ga lahko vedno pokličejo. In ko je potrebna solidarnost, tudi znamo stopiti skupaj.

Na čem temelji sindikalna prihodnost?

Treba je še naprej včlanjevati mlade. Da nas bo več in bomo tako lahko še bolj uspešni. To je videti vedno znova, dober primer so pritiski delodajalske strani, da bi zopet odprli trgovine ob nedeljah. Ti so še vedno veliki. To kaže, da nobena pravica ni večna in je vse vedno treba izboriti in jih potem neprestano braniti. Lani so recimo izkoristili priložnost in ob poplavah odprli trgovine v nedeljo, tudi tam, kjer ni bilo potrebe. Tega ne bomo dovolili. 

Za konec: kakšen je pravi obraz sindikata?

Odprtost, prisotnost, poštenost … Mislim, da sem že vse to povedala in se ne bi rada ponavljala (smeh).