Janez Dolinšek

… je sindikalist v domžalski knjižnici, znan po svoji razgledanosti, drži in državljanskih aktivnostih, zaradi česar je v ponos svojemu sindikatu dejavnosti. Je tudi dobitnik sindikalnega priznanja Glosin klobuk in avtor potopisnega dela o 222 dneh Indije.

Dosedanja sindikalna pot oziroma sindikalno delo:

V Sindikat Knjižnice Domžale in s tem v Sindikat Glosa sem se včlanil prvi dan redne zaposlitve kot bibliotekar. Boj za delavske pravice se mi naravno zdi del moje zaposlitvene poti in življenja. Po treh letih, leta 2009, sem postal predsednik sindikata, se pridružil glavnemu odboru Glose kot pogajalec za knjižnice in bil nato kasneje dvakrat zapored izvoljen za člana glavnega odbora, od letos pa sem tudi namestnik predsednika Sindikata Glosa. Nekaj let sem bil tudi predsednik Odbora za mlade ZSSS.

Najbolj spomina vredni sindikalni dosežki:

Omembe vredne se mi zdijo dosedanje štiri stavke, ki sem jih vodil v knjižnici, in sicer 2010, 2012, 2013 ter zadnja, najbolj sveža, 2018. Knjižnica Domžale je bila v času stavk vedno zaprta (leta 2010 celo en teden), ker se mi samo taka stavka zdi zares učinkovita. Kakršnihkoli drugih simboličnih in demonstrativnih oblik ne podpiram in se mi zdijo zgolj posledica strahopetnosti nekaterih sindikalistov oziroma popuščanja pod pritiski direktorjev. Močno sem se tudi boril, da bi se ob popravi plačnih razredov skupini J popravil plačni razred delovnemu mestu manipulanta v knjižnici, ki ga pri nas opravljata dve zaposleni in sta za to dobivali doplačilo do minimalne plače. Na koncu je uspelo, čeprav le za dva razreda in ne vsaj za tri, kot je bil naš predlog. V zadnjih letih sem bil tudi pobudnik in avtor mnogih pisem podpore na področju kršenja človekovih pravic in podpore borbenim sindikalistom pri njihovih bojih, od katerih so vsaj nekatera vsekakor imela določene odmeve.

Zakaj biti sindikalno aktiven?

Živimo v podivjanem, povampirjenem neoliberalnem kapitalizmu, v katerem ima manj kot odstotek prebivalcev sveta v rokah večino kapitala in moči. To moč zlorabljajo, da kopičijo še več moči in premoženja v svojih rokah, medtem ko polovica sveta živi v revščini, pomanjkanju, vojnah in begunstvu. Sindikalni boj vidim kot eno izmed ključnih oblik boja proti takemu sistemu, za drugačen sistem in za pravičnejši svet, v katerem bi lahko vsi živeli dovolj dobro in v katerem bi bila solidarnost kot vodilo sindikalnega boja ključna vrednota.

Kako sindikate pripraviti na izzive časa?

Poleg generacijskega prepada in krize znotraj sindikatov se morajo sindikati nenehno braniti nizkotnih napadov, kar je sindikate do neke mere potisnilo v kot. Okostenelost sindikalnih struktur, ki se delno ne znajo, delno pa se niso pripravljene prilagoditi novim zaostrenim razmeram poznega kapitalizma, je poleg odtujenosti od terena in mladih generacij glavni problem. Vse preveč je simboličnega in demonstrativnega delovanja, ki je samo sebi namen, in močno premalo je terenskega organiziranja ter učinkovitega novačenja in prepričevanja članov.

K temu potem prispeva še ranljiv položaj mladih generacij, ujetih v prekarne oblike dela, ki jim ne omogočajo aktivnega sindikalnega delovanja, do neke mere pa so jim razmere in časi tudi ubili upanje in vero v tak način boja za svoje pravice. Jasnih odgovorov na vprašanje, kako okrepiti in pomladiti sindikate, torej nimam, kot jih očitno ta trenutek (še) nima nihče. Vsekakor pa moramo priti bližje najbolj ranljivim, bližje mladim, prekarnim delavcem, jim prisluhniti, jih pomagati organizirati, biti odzivni, biti pogumni, ne sklepati gnilih kompromisov z delodajalci, ne nasedati praznim obljubam politike in se neizprosno in dosledno boriti za boljše delovne in življenjske razmere.

Kako (so)delavce spodbuditi, da skrbijo zase in za druge, da se sindikalno organizirajo in delujejo?

Nekatere (so)delavce je zelo težko prepričati za kakršenkoli sindikalni boj (in članstvo), ker imajo že iz političnih razlogov o sindikatih slabo mnenje. V izhodišču je ideja solidarnosti plemenita, vendar pa se je v kapitalizmu sprevrgla v nasprotje, ko nečlani to sebično izkoriščajo v smislu, saj mi ni treba biti član, ker sem deležen enakih pravic in izboljšanj kot člani. Moja spodbuda in nasvet vsem, ki se jim zdi, da se ni potrebno sindikalno organizirati, je, da vsaj za en mesec ugasnejo TV, pametne telefone začnejo zares pametno uporabljati, se ozrejo okrog sebe, se zavejo krutosti sistema, v katerem živimo, izkoriščanja delavcev, ki jim gradijo ceste, šivajo majice in pripeljejo robo v trgovine, se torej radikalno zbudijo v resnični svet, čim prej včlanijo v sindikat in postanejo aktivni člani tistega dela družbe, ki se še trudi ustaviti podivjan kapitalistični voz.

Kdo je po tvoje obraz sindikata?

Borben, pošten in pogumen sindikalni zaupnik, ki mu je jasno, da ga funkcija vsaj do neke mere ves čas sili v konflikt z delodajalcem, tega dejstva pa se ne boji. Je občutljiv za vsakršno krivico in kršitev pravic delavcev in so mu jasne ključne vrednote sindikalnega delovanja. Poleg doslednosti in poštenega delovanja za nobeno ceno ne sme prodati niti koščka svoje sindikalne integritete.