Emil Prohan

»Če mi žena ne bi stala ob strani, bi težko uskladil vse, poklicno, sindikalno in družinsko življenje,« prizna oče treh otrok Emil Prohan iz Kala nad Kanalom ob Soči. Poklicno pot je začel kot sprevodnik, potem je delal na blagajni in v prometni pisarni. V tem času je naredil izpit za voznika avtobusa. Ko so kolega prometnika, ki je bil malo pred upokojitvijo, hoteli odpustiti, ker se je zameril šefu, se je zavzel zanj in šel vozit. Leta 1996 je začel voziti avtobus in vozil mestne, primestne, linijske, turistične prevoze, vse, kar je bilo treba, do bolezni leta 2013. Zdaj je spet v prometni pisarni.

Dosedanja sindikalna pot oz. sindikalno delo:

Maja 1990 nas je skupina osmih, devetih ljudi v Avtobusnem podjetju Gorica ustanovila sindikat. Takrat sem bil izvoljen za podpredsednika. Naslednje
leto, ko je šel predsednik stran, pa sem prevzel funkcijo predsednika, kar sem še zdaj. V Sindikatu delavcev prometa in zvez (SDPZ) sem tako že od samega začetka.

Najbolj spomina vredni sindikalni dosežki:

Začetek je bil ustanovitev sindikata, ki je bil na vrhuncu sredi devetdesetih let, ko smo imeli med nekaj manj kot 200 zaposlenimi 157 članov sindikata, kar je visok odstotek. S pomočjo Milana Utroše (takrat je bil izvršni sekretar ZSSS za področje soupravljanja, op. a.) smo ustanovili tudi svet delavcev in dobili izkušnje soupravljanja. Sodelovali smo v prvi splošni stavki v Sloveniji z nekaj zaporami na cesti, kar je bilo tudi precej odmevno v našem koncu.

Naslednji mejnik je vzpostavitev socialnega dialoga in sklepanje kolektivnih pogodb. Prvo podjetniško kolektivno pogodbo v podjetju smo podpisali leta
1996, pred tem smo imeli le dogovor. In od takrat kolektivno pogodbo imamo, z vsemi vzponi in padci. Za vse, kar je bilo dobrega narejenega, sem kriv jaz in moji sodelavci, za vse slabo sem kriv le jaz (smeh). Res pa je, da sem potreboval štiri do pet let, da sem sploh dojel in se naučil, kaj je sploh sindikalno delo, kaj pomeni sindikat. Še se učim, še se trudim, še zmeraj ne znam vsega.

Eden mejnikov, ki bi jih rad izpostavil, je tudi ta, da je, ko sem leta 2015 zelo zbolel in bil nekaj časa na bolniški, število članov sindikata v naši družbi padlo na vsega šestnajst. In tako sem bil, ko sem se vrnil, pred veliko preizkušnjo, kako na novo oživiti sindikat. In dokazal, da je mogoče, z vztrajnostjo.
Dosežek zadnjega časa je glede na združitev podjetij tudi ustanovitev skupnega sindikata družbe Nomago. Izpeljali smo tudi volitve in postal sem
predsednik skupnega sindikata. V tem času smo izpogajali tudi podjetniško kolektivno pogodbo, pogajamo se tudi za kolektivno pogodbo dejavnosti. Znotraj družbe Nomago smo ustanovili tudi svet delavcev, kjer je na naš predlog deset članov od trinajstih. Hkrati sem tudi podpredsednik SDPZ
in predsednik odbora za cestni potniški promet SDPZ.

Zakaj biti sindikalno aktiven?

Sindikat je edina protiutež kapitalu v korist ljudi. Sindikati se bodo v prihodnosti zagotovo srečali s podobnimi problemi, kot so jih imeli sindikati, ko so se začeli ustanavljati pred sto leti, da so zajezili požrešnost kapitala. Zgodba se ponavlja.

Kako sindikate pripraviti na izzive časa?

Predvsem je potrebnega več znanja pri sindikalnih voditeljih, več solidarnosti. Sindikat je solidarnost, tega se bomo morali bolj zavedati, saj vse pore v tej družbi učijo, da smo individualisti in zanemarjamo povezovanje. Človeka je treba postaviti v ospredje. Prihodnost brez fizično prisotnih delavcev, tudi voznikov za volanom, je zelo daleč, če jo bo sploh mogoče izpeljati; poglejmo samo cesto čez Vršič. Potreben bo človek in njegova presoja.

Kako (so)delavce spodbuditi, da skrbijo zase in za druge, da se sindikalno organizirajo in delujejo?

Pomembno je ozaveščanje, kaj je sindikat, zakaj biti član sindikata. Zbuditi je treba zavedanje, da je moč samo v enotnosti in povezanosti, vsakega posameznika je lahko zlomiti, masa ljudi je nekaj drugega.

Obraz sindikata je:

Neustrašen, s čutom za solidarnost, s posebnim čutom do potreb kolegov, sodelavcev v podjetju. In predvsem z neko vizijo prihodnosti sindikata. Člani bi morali biti tako kot nekoč: ko je predsednik sindikata sindikat pozval k protestu, stavki, niso vprašali, kdaj, zakaj, kdo, ampak so vstali in šli. In člani? Ti morajo imeti čut dolžnosti do sindikalne organizacije.