Delavke in delavci Pošte Slovenije z Goriškega

Izjemoma se za našo redno rubriko nismo pogovarjali s posameznikom ali posameznico, temveč s sindikalno ekipo. In sicer s skupino delavk in delavcev Pošte Slovenije z Goriškega, ki opravljajo različna dela: delajo kot pismonoše, dostavljajo pakete in pisma, delajo na okencu, na paketih, kot se reče, tudi vodijo lokalno pošto, vsi pa so del Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije (SDPZ). Ker so na naša vprašanja odgovarjali kolektivno, smo pogovor tako tudi zapisali, ne da bi zraven izpostavljali njihove osebne podatke.

Ste različnih profilov, toda ali so vaše zgodbe o tem, kaj je narobe na Pošti Slovenije, podobne?

Iste so, imamo iste šefe, iste probleme … Imamo premalo kadrov. Nimamo več rezerv, in ko so dopusti, bolniške, je res težko … Ne delamo na polno, delamo nenormalno. Vodstvo pa ima boljše poslovne rezultate, ko je z manj delavci vse narejeno. Narejeno pa mora biti vse, ne glede na to, ali je vsako delovno mesto popolnjeno ali pa kdo manjka. Nekje imamo na primer 60 delovnih mest, zaposlenih pa je 55 ljudi in vsi imamo še 10 dni starega dopusta, junij pa je že tukaj. Ali razumete o čem govorimo? V resnici bi moralo biti takole: če je nekje 60 delovnih mest, mora biti zaposlenih 65 ljudi, da je lahko delo dobro opravljeno. Glede iskanja novega kadra lahko povemo, da poznamo kar nekaj ljudi, ki se prijavljajo na razpise, pa jih ne vzamejo. Razpisi za prosta delovna mesta so pogosto fiktivni, vzamejo samo toliko ljudi, kolikor hočejo, za drugo pa rečejo, da jih niso dobili, da z manj naredimo več. Tudi plačilo je žalostno. Glede na to, koliko časa smo pri firmi, je še zmeraj minimalno, dobimo samo tisto, kar je po zakonu. Še vedno imamo tudi doplačila do minimalne plače, ki pa jih pri nas imenujejo »izravnalni dodatek«. Z dvigom plač zamujamo že več let. Zaradi inflacije, naraščanja življenjskih stroškov, dobimo s plačilom vsako leto manj. Vedno slabši so tudi odnosi, stres, pritiski, na podlagi tega tudi samo delo trpi. Prihaja do medsebojnih trenj, tudi do takih, ki ne bi bila potrebna. In to je voda na njihov mlin. Ljudi morajo skregati, da bodo potem lahko želi.

Včasih so bili odnosi bolj človeški, tudi glede nadrejenih lahko to rečemo. Zdaj je pomemben samo kapital. Samo biznis. In ko iz vodstva govorijo o padcu prometa, bi jih povabili, naj pridejo opravljat naše delo, bomo pa hodili zraven in pazili, da bo vse narejeno tako, kot je treba. Ko bo deževalo, jim bomo pokazali, kako »dobre« obleke so nam zrihtali. In potem te vprašajo, ko po petindvajsetih letih zboliš in greš na bolniško, od česa imaš zdravstvene težave. Le od česa?

Kaj še zamerite vodstvu?

Ko govorijo, da delamo izgubo, so to pravljice za otroke. Niti najmanjša, najbolj zakotna pošta ne more imeti izgube, ker je toliko dela. Raznašamo pakete, pisma, reklame … Med epidemijo se je dostava paketov na primer povečala za 300 odstotkov, oni pa mislijo, da bo zmeraj tako, a to ne gre. Tisto je bil splet okoliščin. Potem pa govorijo, da imamo izgubo, a to ni izguba, samo norma se je zvišala. Ko zapirajo pošte in jih nadomeščajo s pogodbenimi poštami, je to samo kleščenje stroškov. Pogodbene pošte imamo tudi že v mestih, ne samo v manjših krajih, to pa pomeni, da se zapre prava pošta in namesto nje odpre franšiza, ki jo nekomu podelijo. Ljudje opazijo, da to ni več isto. Pade tudi kakovost storitev, pa franšize so manj časa odprte. Ljudje delajo cele dneve in ne morejo normalno dostopati do svoje pošte. Zato govorimo o padcu kakovosti, pa tudi tisti, ki delajo tam, ponavadi niso pravilno usposobljeni. Vodstvo pa razmišlja, kako boš franšizni poštar, naprtili ti bodo vse stroške in sami imeli mir. Dobro firmo tako delajo slabo.

Po drugi strani razni obrtniki in podjetniki za pošiljanje tistega blaga, ki jim je pomembno, radi izberejo prav Pošto Slovenije, čeprav smo nekoliko dražji, drugo pa pošljejo prek dostavnih služb, kot sta GLS ali DPD, ki pridejo robo iskat, ko pridejo, dostavijo pa, ko dostavijo. Tako imamo precej povratnikov, podjetij, ki pridejo k nam prav zaradi kakovosti in zanesljivosti ter požrejo nekoliko višjo ceno.

Sestavni del dela na pošti je tudi delo z ljudmi. To je verjetno še en element, zaradi katerega je vaše delo še toliko zahtevnejše …

Je stresno, ampak tudi lepo, če si človek za to. Velika večina ljudi tudi razume, v kakšnem položaju smo poštni delavci, so pa tudi »pacienti«, ki so zmeraj bili in bodo. Je pa tako, da je zdaj, odkar je bila epidemija, postalo vse bolj živčno, neučakano, nestrpno. Sicer pa na terenu nisi hkrati pri toliko ljudeh kot na okencu. Na podeželju je tudi načeloma lepše delati kot v mestu, ker je mentaliteta malo drugačna. Če si bolj stalen, če te poznajo, so te veseli … Sicer pa živimo v času, ko nimaš časa in se ti kar naprej mudi. In tudi poštar samo opravlja svoje delo ter hiti naprej, saj se tudi njemu mudi.

Kaj pa vam pomeni članstvo v sindikatu?

Člani smo še od tistih časov, ko je veljala določena kolektivna zavest, ki je danes ni več. Čutili smo povezanost, kolegialnost, druženje … Sicer pa se nisi včlanil v sindikat samo zato, ker na primer dvakrat na leto organizira sindikalni izlet … Ampak tudi zato, da imaš kdaj kakšno ugodnost, v primeru kakšnega problema tudi možnost dobiti nasvet, da veš, kam se obrniti, koga poklicati oziroma vprašati …