Damir Levačič

Predsednik Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije (SDPZ) v slovenskem delu globalne družbe Fedex z nekaj sto tisoč zaposlenimi (v Sloveniji jih je okoli sto) je postal spomladi 2024. Sindikat v družbi zdaj dela s polno paro, članstvo narašča in obsega že okoli polovice zaposlenih, zadeve pa eno za drugo poskušajo rešiti, pravi IT-jevec Damir Levačič. »Sindikat nisem le jaz, to smo mi vsi,« doda. Izvršni odbor sindikata, ki ga vodi, ima pet članov, odločajo demokratično in o pomembnih zadevah vprašajo članstvo. Pomembno se mu zdi tudi, da bi o tem, kaj počne sindikat, več vedeli tudi tisti, ki niso njegovi članice in člani.

Kakšno je sindikalno delo v globalni korporaciji?

Ne vem, kako je drugje, a pri nas se načeloma zelo radi sklicujejo na svoje ameriške oziroma globalne politike in bi jih radi vsilili po vseh državah. Naša vloga je, da to ustavimo. Tukaj je Slovenija, treba se je z nami pogovarjati in spoštovati našo zakonodajo. Kar smo ugotovili, je, da jim manjka znanje ali pa se pač sprenevedajo, nekaj od tega, da zakonodaja ni ista po vseh državah Evropske unije. Ko delajo neke globalne ali evropske projekte oziroma politike, pozabljajo na to, da se je treba z vsako posamezno državo prej uskladiti. S tem, da po vseh državah sploh ni ustanovljen sindikat.

Katera so glavna področja, s katerimi se ukvarjaš?

Počutim se kot, da gremo praktično z nule, ker mislim, da ni bil do nedavnega sploh vzpostavljen dober socialni dialog. Zdaj smo recimo prišli vsaj do te faze, da prevajajo svoje politike v slovenski jezik. Tega prej ni bilo, vse je bilo globalno. Zdaj prevajajo in nam dajejo prej v vpogled. Z nami imajo več dela v zadnjega pol leta, kot so ga imeli prej v desetih.

Prav zato smo šli v sindikalno delo, da ali prenehamo ali pa gremo na polno. Že to je velik napredek, da se sploh pogovarjajo z nami. Prej je bil bolj monolog, oni so določali, zdaj pa mi skušamo ustvariti dialog. Pomaga tudi dvig članstva, zdaj smo prišli do približno polovice zaposlenih. Dejansko že imamo moč v članstvu in vidijo, da smo partner, ki predstavlja zaposlene.

Kako prepričati ljudi, da se včlanijo?

Sploh ni treba. Stvar je taka, da je podjetje, ki sicer plača vse po zakonu, z leta v leto ukinjalo neke »ugodnosti« oziroma dodatne zadeve. Na primer, v Sloveniji je za firme, ki kolikor toliko v redu poslujejo, običajno neko prednovoletno druženje, kakšen piknik, kakšne karte za šport in rekreacijo. Pri nas ni ničesar. To je pač strošek. Ideja firme je, da to naredi sindikat, in tudi bo, ampak to ni isto. Podjetju očitno sploh ni v interesu, da bi se sodelavke in sodelavci družili in povezovali. A sindikatu je in tako sem sam organiziral izlet na Veliko planino.

Firma predlani ni dala nič nagrade, lani so nam dali 30 evrov. Letos sem vprašal, če bo kaj, pa je bil spet odgovor, da ne bo nič. V firmi, ki ima šest milijard evrov dobička, da ne morejo plačati vsaj nekega druženja …, saj vsi prispevamo k temu. Njihov princip je, da nagrajujejo le višji kader. Razložil sem jim, da je v Sloveniji navada, da se nagradi vse, saj vsi tudi prispevajo k dobičku.

Vseskozi nas tudi navajajo na to, da smo podjetje, kjer so različne kulture, navade, tradicije. Spoštujemo to. A potem tudi pričakujemo, da tudi Fedex spoštuje naše navade.

Kaj pa denimo promocija zdravja, to je vendar delodajalčeva obveznost?

Je, seveda, ampak na primer recimo lahko obesijo plakat z vajami in so kriti. Prej se tega nisem zavedal, zdaj vidim, da je zakonodaja v marsičem zelo ohlapna. Po eni strani delodajalcu nekaj predpisuje, potem pa pušča proste roke za izvedbo. Tako imamo tudi pravilnik o delu s slikovnim zaslonom, kjer piše o rednih odmorih, kaj pa to pomeni, ne piše. V klicnem centru smo prišli do težave, ker so dobili program, ki se ga morajo striktno držati; delovnik je osem ur, pol ure ti pripada za malico, zraven tega je še odmor za deset minut. Ampak, kaj pa če moraš na stranišče? Ko greš, moraš pritisniti »odmor«, kar pa ti potem zmanjša tvojo učinkovitost, ki je merjena. Čim greš stran, si boš uničil svoj rezultat, ki je točno določen. Čeprav se to lahko komu zdijo malenkosti, v resnici niso.

Kako kot sindikalist prideš v globalni firmi, kot je vaša, do tistega, ki odloča, do relevantnega sogovornika oziroma sogovornice? Imate področnega vodjo?

Ne, to pa je še ena zanimiva zadeva. Nimamo direktorja oziroma vodje v Sloveniji. Vsak oddelek poroča samo svojemu nadrejenemu v tujini. Na primer, moj menedžer je na Portugalskem, od klicnega centra v Bolgariji, od prodaje …

… na koga se torej obračaš kot sindikalist, ki skrbi za vse?

Za to so mi pa določili sogovornico, prej tega ni bilo, trenutno je to regionalna menedžerka za kadre. Tudi ona je samo oseba, s katero komunicirava, odloča pa nekdo še višje.

Imate vzpostavljen evropski svet delavcev?

Evropski svet delavcev je, žal pa v njem Slovenija nima predstavnika, ker ni bilo interesa. Ljudje so dobili občutek, da nič ne moremo, da nima smisla dajati svojega glasu, saj si spregledan.

Imate kolektivno pogodbo?

Zelo dolgo smo imeli staro, dolgo so se o novi tudi pogajali, vmes pa so se zadeve spremenile. Z naše strani bomo dali pripombe nanjo, dala jih bo tudi delodajalska stran. Nanjo torej so pripombe, kar je prav, saj je to živa stvar.

Kako imate urejene druge pravice, na primer pravico do odklopa?

To se ureja zdaj v zadnjem hipu (pogovor je potekal v petek, 8. novembra 2024, op. a.), kot mislim, da pri večini delodajalcev. Z nami so pripravljeni komunicirati. Imeli smo tudi sestanek glede pravilnika o delovnem času. Skratka, urejamo, in kar mi je všeč, urejamo z dialogom. Za to gre seveda veliko časa. Vedeti je treba, da sindikalisti nismo profesionalci in to delamo ob svojem rednem delu.

Trenutno imamo veliko dela, saj moramo priti na neko raven, potem pa pričakujem, da se bo vse skupaj malo umirilo.

Kaj se ti še zdi pomembno pri sindikalnem delu, zakaj si se sam aktiviral?

Sam pri sebi sem se vprašal, ali se lahko sprijaznim s tem, da nam vse samo jemljejo, ali grem kam drugam delat ali pa ostanem in se borim za naše pravice. Odločil sem se za to tretje, saj ugotavljam, da naš delodajalec zelo pazi na zakonodajo, ko je njemu v prid, manjkala pa je neka protiutež, da nekdo poskrbi za to, da se upošteva tudi tisto, kar je v prid delavcem.

Kakšen mora biti po tvoje pravi obraz sindikata?

Najprej mora poznati razmere v vsem podjetju, težave vseh oddelkov. Imeti mora človeško plat, razumevanje težav; eno je naša zakonodaja, drugo so konkretne zadeve. Predvsem pa mora imeti energijo, voljo, da bi kaj spremenil oziroma izboljšal.