Bojan Ravnikar

… je podpredsednik glavnega odbora Sindikata delavcev v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti Slovenije (Vir), sicer zaposlen kot profesor na Srednji trgovski šoli v Ljubljani. Največji sindikalni izziv je po njegovem zaščita sindikalnih zaupnikov.

Dosedanja sindikalna pot oziroma sindikalno delo:

Moja pot delovanja v sindikatih se je začela zelo zgodaj, saj sem bil član sindikata SVIZ vse od začetka svojega dela v vzgoji in izobraževanju, tega je pa že več kot trideset let.

Žal se je politika našega takratnega sindikata SVIZ v mojem zavodu nekje leta 2010 začela spreminjati na način, da sindikat ni bil več zavoljo zaposlenih, ampak del delovanja vodstva šole oziroma njena podaljšana roka. Sindikalni zaupniki so delovali v povezavi z vodstvom, zato se nas je takrat kar nekaj odločilo, da izstopimo iz sindikata SVIZ in ustanovimo svoj sindikat, ki deluje na področju vzgoje in izobraževanja. Tako smo na naši srednji šoli ustanovili sindikalno enoto sindikata Vir, ki resnično deluje sindikalno in opozarja oziroma takoj odgovori na vse morebitne pomanjkljivosti ali nezakonitosti.

Najbolj spomina vredni sindikalni dosežki:

Bolj kot samo ustanovitev novega sindikata na srednji šoli, kjer sem zaposlen, štejem za svoj dosežek izpogajani zakon o vajeništvu. Vir me je imenoval za člana delovne skupine na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport in zavoljo moje takratne vztrajnosti in nepopustljivosti je, ne glede na nasprotovanja delodajalcev, prišla v zakon moja dikcija člena, da ima vajenec pri varstvu svojih pravic v primeru spora z delodajalcem, seveda, če to želi ali zahteva, pravico do prisotnosti sindikalnega zaupnika.

Takrat sem zelo pazil na samo zakonsko dikcijo, saj je moj namen bil v zakonu zapisati »sindikalnega zaupnika«, ne pa »sindikalnega zaupnika delodajalca«. Zdaj ima torej vajenec pravico do sindikalnega zastopstva, tudi če ni ustanovljenega sindikata pri delodajalcu, kar se mi zdi izrednega pomena za zaščito njegovih pravic. To si lahko sindikati štejemo za velik uspeh, saj tega ni bilo lahko doseči nasproti vsem, ki so pri sestavi zakona sodelovali in zelo zelo nasprotovali temu zapisu. Vsekakor tega ne bi bilo, če ne bi bil takrat del te delovne skupine, ki je pripravila omenjeni zakon.

Zakaj biti sindikalno aktiven?

Vsekakor prvenstveno zavoljo zaščite in ohranitve že pridobljenih delavskih pravic, ki so jih sindikati pridobili in izbojevali vse do današnjega dne.

Kako sindikate pripraviti na izzive časa?

Lahko bi rekel, da težko, globalizacija je tukaj in zaščititi delavca pred morebitnimi krivicami delodajalca je postalo nekaj popolnoma drugega kot včasih. Pomembno pa se mi zdi, da pri sporih z delodajalci nikakor ne smemo v sindikatih a priori izhajati iz dejstva, da so vsi delodajalci pokvarjeni in da delajo le za svoj dobiček, in jih takoj napasti z vsem orožjem. Poiskati je treba skupno pot, čas za drugačne prijeme bo vedno.

Za sindikate ta trenutek v Sloveniji ne more biti nič bolj pomembno oziroma večji izziv od tega, da v zakonodaji na državni ravni uredimo učinkovit način varstva predstavnikov delavcev pred škodljivimi postopki. Sindikalni zaupniki oziroma predstavniki delavcev so prva obrambna linija pred škodljivimi delovanji delodajalcev nasproti delavcem, postopki delodajalcev zoper naše predstavnike pa so dokaj preprosti. Pri uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi so razlogi proti, s katerimi jih seznanijo sindikalni zaupniki, v postopku nepomembni, saj v praksi podajo odpoved že takoj isti dan, ko poteka zagovor sindikalnega zaupnika zoper nezakonito odpoved. Tako našim sindikalnim zaupnikom preostane le še dolga sodna pot.

Zlorab določil zakona na tem področju je v Sloveniji žal veliko, kar kaže na potrebo po popolnoma drugačni ureditvi. Delodajalci so krivdne oblike odpovedi pogodbe o zaposlitvi uporabljali za razbitje močnih in »nadležnih« sindikatov, ki jih na drugačen način, ob doslednem spoštovanju zakonov, niso mogli omajati. Na dolgi rok to pomeni uničenje sindikata.

Za predstavnike delavcev ne velja popolnoma nobena zaščita in delodajalci to s pridom izkoriščajo. Dosedanja praksa kaže, da je delavski predstavnik lahko uveljavljal presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi le v sodnem postopku. Ti postopki pa so dolgotrajni in lahko trajajo tudi več let, kar je z vidika pravne varnosti nesprejemljivo. V obdobju do pravnomočne sodne odločitve je vse breme čakanja na delavcu. Delavski predstavnik, ki je zaključil delovno razmerje, pogosto tudi nima več vstopa v prostore delodajalca, svet delavcev ali sindikat pa počasi izgublja svojo moč. Potrebno bi bilo ustvariti sistem nadzora delodajalčeve odločitve v čim krajšem času, po možnosti še v trajanju delovnega razmerja, in sicer tako, da bi bilo ob nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi narejene čim manj škode za delavsko predstavništvo. Zakon o delovnem razmerju bi moral vsebovati člen, po katerem se lahko sindikalnemu zaupniku poda odpoved pogodbe o zaposlitvi le s soglasjem sindikata, katerega zastopa. Če bi sindikat zavrnil podajo takšnega soglasja, bi moral delodajalec nastopiti s tožbo, s katero bi pridobil soglasje oz. nadomestil soglasje sindikata, katerega nima z odločbo sodišča (oziroma s pozitivnim mnenjem sodišča). Ker bi odločitev o podajanju oziroma nepodajanju soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprejel sindikat, je logično, da je lahko le sindikat pasivno legitimiran v postopku, pri katerem se zahteva odločitev sodišča, ki bi nadomestila soglasje sindikata.

Kako (so)delavce spodbuditi, da skrbijo zase in za druge, da se sindikalno organizirajo in delujejo?

Vsekakor s svojim zgledom delovanja v podjetjih oziroma zavodih, kjer delujejo.