Armando Đurđević

… že več kot dvajset let dela v piranskem javnem podjetju Okolje Piran. Osem let je predsednik tamkajšnjega sindikata, ki spada pod okrilje Sindikata komunale, varovanja in poslovanja z nepremičninami Slovenije (SKVNS). Ima tri hčerke, enega sina, dva vnuka in vnukinjo. Poleg dela v podjetju, se za dodatni zaslužek preživlja tudi z delom taksista, pri tem pa je nezadovoljen z nelojalno konkurenco, ki mu jo predstavljajo tisti, ki delajo na črno.

Dosedanja sindikalna pot oziroma sindikalno delo:

Sindikat sem v podjetju, kjer delam, ustanovil sam, saj se nisem strinjal z obstoječim sindikatom in njegovim delom, ki je bilo preveč naklonjeno vodstvu podjetja. Začel sem s petimi, šestimi člani, danes jih imamo osemnajst. Nekateri so mi obljubili, da se bodo še včlanili. Sindikalno aktiven sem bil tudi že pred tridesetimi leti, ko sem bil še zaposlen v Drogi Kolinski.

Najbolj spomina vredni sindikalni dosežki:

V spominu so mi ostala pogajanja z direktorjem leta 2018 o podjetniški kolektivni pogodbi. Večinoma so v njej ostale ugodnosti, ki smo jih imeli že pred tem. Delavci me radi pokličejo, ko imajo težave z vodstvom. Na to se odzovem nemudoma in poskušam rešiti zaplete. Kmalu imamo volitve v svet delavcev, kamor želimo izvoliti čim več ljudi, ki zastopajo delavske interese. Kandidirati nameravam tudi sam.

Zakaj biti sindikalno aktiven?

Čeprav je delo težko in moraš vanj vložiti veliko napora, to rad počnem. Pomembno je, da imaš svoj glas, da lahko uspeš premakniti nekatere stvari. Občutek pa imam, da zna priti do novih protestov, kot v letih 2012 in 2013. Prihodnji protesti bi znali biti še veliko hujši od takratnih. Kar se danes dogaja z ljudmi, je nemogoče opisati. Vedno več je stresa in bolezni. Samo v našem podjetju imamo več kot 1000 rubežev, ker ljudje ne morejo več plačevati položnic. Tudi minimalna plača je še vedno mnogo prenizka. Ko smo imeli tolar, si s svojo plačo lahko preživel. Takrat sem lahko prek espeja na stran dal od 10 do 15 tisoč evrov letno. Danes imam minus. Leta 2004, ko smo vstopili v EU, so nam politiki govorili, da bomo živeli boljše, da bodo plače višje itn. Če primerjamo takratni standard z današnjim, je za povprečnega delavca ta veliko slabši.

Kako sindikate pripraviti na izzive časa?

Velik problem predstavljajo prekarni delavci in delavke. Moja žena spada mednje. Dela prek espeja in dobi 850 evrov plače, 500 evrov mora plačati mesečno za socialne prispevke in akontacijo dohodnine, ostane pa ji okrog 350 evrov ali še manj. Ker delodajalec varčuje na urah, včasih dobi samo 350 evrov. S plačilom prispevkov je tako vedno v zaostanku za dva meseca. Ker nima poravnanih obveznosti, espeja ne more niti zapreti, da bi odšla na zavod za zaposlovanje. Za samozaposlene ne velja minimalna plača, zato bi veljalo razmisliti o minimalni urni postavki, ki bi npr. znašala 10 evrov. Mlade družine z nizkimi plačami ne morejo dobiti kreditov za nakup stanovanja. V sistemu bomo morali nekaj spremeniti. Potrebujemo drugačen plačni sistem. Naj delodajalci dajo vse dodatke stran, toda najprej naj dvignejo plače na 1500, 1600 evrov. Po drugi strani za menedžerje vedno znova govorijo, da potrebujejo višje plače, da ne bodo odšli v tujino. Zaradi vseh težav bi veljalo razmisliti tudi o generalni stavki.

Kako (so)delavce spodbuditi, da skrbijo zase in za druge, da se sindikalno organizirajo in delujejo?

Ko nagovarjam delavce, mi jih veliko reče, da se bodo včlanili, ko bo sindikat nekaj naredil za njih. Takšne boš težko prepričal. Na splošno je težko prepričati ljudi in pridobiti nove člane. Sam sem jih nekaj uspel pridobiti, ker so videli, da se postavim za njihove pravice, dvig plač, izplačilo božičnice ipd.

Obraz sindikata je:

Takšen, ki bi pritiskal na vlado in delodajalce, da se bo standard ljudi izboljšal. Da bodo delavke in delavci delali stimulativno in da bodo veseli, ker jim bo na koncu meseca nekaj ostalo od plače.