Andreja Sojer

Je izkušena, neposredna, duhovita, zgovorna sindikalistka iz Pivovarne Union – in iz Sindikata kmetijstva in živilske industrije Slovenije (KŽI) –, ki ji zadnja leta na delodajalski strani nasproti sedi pivovarski in prehrambni gigant Heineken. Simpatična Ljubljančanka z Viča, ki je sicer že dve leti upokojena, ima pivovarstvo v malem prstu. Sindikalizem pa tudi.

Kako bi opisala svojo dosedanjo sindikalno pot?

Ko sem leta 1979 prišla v službo v Pivovarno Union, je bilo normalno, da so te v kadrovski službi vpisali tudi v sindikat. Že od prvega dne sem torej bila članica sindikata. Potem se je sčasoma, to je bilo pred približno tridesetimi leti, spremenil znesek naše sindikalne članarine, in sicer z enega odstotka neto plače na en odstotek bruto plače, kar je pomenilo, da se je iz sindikata izčlanila vsaj polovica zaposlenih, saj z vidika posameznika ni šlo za nezanemarljiv izdatek. In dogajati se je začelo, da se tisti z višjo plačo sploh niso več včlanjevali, tako da je še danes na primer razmeroma malo naših inženirjev članov sindikata. Sama sem bila potem pred dvajsetimi leti povabljena v predsedstvo oziroma v izvršni odbor Sindikata Pivovarne Union, v podjetju sem bila nato dva mandata podpredsednica sindikata, zdaj pa sem že drugi mandat predsednica, čeprav sem že upokojena. Nisem sicer nameravala ostati predsednica, a me je članstvo prosilo, če bi prevzela še en mandat. Moram pa reči, da smo skupaj s kolegi ugotovili, da je v eni multinacionalki bistveno lažje delati, če nisi tam zaposlen. Sindikalno delovati »od zunaj« je namreč povsem drugače, saj nisi odvisen in odgovoren nikomur, razen svojim sindikalnim šefom in seveda članstvu.

Kakšno delo pa si opravljala v podjetju?

Začela sem v laboratoriju, kjer sem delala sedem let, potem pa sem v glavnem delovala kot tehnologinja v proizvodnji oziroma v polnilnici. V proizvodnji sem ostala, in čeprav so se nazivi mojih delovnih mest menjali, je bilo delo bolj ali manj enako: šlo je za kontrolo proizvodnih parametrov, potem pa za testiranje materialov, etiket, steklenic, zamaškov, reševanje tehnoloških problemov, ukvarjala sem se tudi z edukacijo zaposlenih, da so pravilno delali z opremo in spoštovali tehnološke zakonitosti. Delala sem torej v polnilnici, potem pa še v proizvodnji piva.

Kakšen delodajalski sogovornik je sicer multinacionalka Heineken?

Potem ko so vstopili v podjetje, smo se določeno obdobje privajali drug na drugega, lahko pa rečem, da zadnje čase korektno sodelujemo. Pri tem moram omeniti, da imamo na ZSSS izvrstno službo pravne pomoči, kar za nas opravlja pravnica Maša Gregorčič. Pri sindikalnem delu v podjetju – nekoliko drugače je na ravni države in panoge – po mojem namreč potrebuješ predvsem pravnika, saj prihaja do samih takih problemov, podpora pravnega strokovnjaka pa je pomembna tudi pri pogajanjih in posvetovanjih. Opažam tudi, da so mlajši delavci in delavke, ki se včlanjujejo, drugačni od prejšnjih generacij, saj niso zainteresirani za kakšno veliko druženje v službi in izven nje, izredno dobro pa vedo, kdaj, ko je treba urediti določeno težavo, potrebujejo sindikat in predvsem pravno pomoč.

Kako v sindikate pritegniti mlade, je eno tistih vprašanj za milijon dolarjev. Kako si se ga lotila ti?

V preteklosti smo imeli zelo malo izpisov, članstvo je upadalo v glavnem zaradi upokojitev, bili pa smo zelo uspešni pri pridobivanju mladih. Kako? Predvsem z osebnim pristopom, ki je pomemben tudi, če gre, kot v našem primeru, za veliko podjetje, kjer delo poteka v treh izmenah in kjer deluje veliko različnih služb. Pri osebnem stiku sta sicer, kot sem opazila, pomembni prijaznost in empatičnost. Zadnja leta sem člane in članice sicer učila naslednje: ko dobiš v roke nov papir, ga daj, četudi na njem piše, da so ti zvišali plačo za tisoč evrov, nujno pregledati. Zdaj je že običajno, da mi različne papirje in dokumente nemudoma skenirajo ali poslikajo in pošljejo v vpogled.
Sicer pa imamo v podjetju dobro urejene tudi nekatere druge stvari, s katerimi lahko nekoga pritegnemo med članstvo. Na primer velikodušne odpravnine, izvrstno pravno pomoč, dobro kolektivno pogodbo na ravni podjetja, v kateri med drugim piše, da dobiš, če si več kot šest mesecev nepretrgoma na bolniški in si član sindikata, od podjetja eno povprečno unionsko bruto plačo pomoči, kar ni malo. Imamo tudi zelo dobro urejen dopust, z dodatnimi dnevi glede na izobrazbo, na delovno dobo, na stalnost …

Kaj se ti zdi pri sindikalnem delu še pomembno?

Nujna je dobra, stalna edukacija članic in članov, da vedo, v kakšnih primerih se je treba obrniti na sindikat, in da imajo na voljo pravno pomoč, ko jo potrebujejo. Pomembno je tudi, da se zavedajo, da pri svojih problemih niso sami. Včlanjevanje pa seveda pomeni delo na terenu. Ljudi lahko prepričaš samo s pogovorom in delom. Mladi pa tako ali tako načeloma niso naklonjeni sindikatom, saj menijo, kar poznam iz prakse, ko prihajajo k nam, da je na primer naša dobra podjetniška kolektivna pogodba dana za zmeraj, ne pa, da smo se o njej dogovorili. Tisti, ki se zaposlijo na novo, so prepričani, da je v podjetju pravzaprav vse odlično urejeno in da sindikata zato ne potrebujejo. Zato je treba velikokrat poudariti, da je vse, kar je več, kot predvideva zakon o delovnih razmerjih, vsebina naše podjetniške kolektivne pogodbe. Več nas je, močnejši smo in naša beseda več velja, tudi pri pogajanjih.

Kakšen mora biti po tvoje obraz sindikata?

Verjeti mora v sindikalno delo, v vrednote, povezane z njim, biti mora pravno razgledan, ne glede na to, da imamo zelo dobro pravno pomoč, je vseeno treba s tega področja nekaj vedeti. Ljudem mora biti na voljo, mora jih znati poslušati, jim pomagati in tudi pošteno povedati, da sindikati nismo vsemogočni, da se pa bomo za člana oziroma članico maksimalno potrudili. Vsega ne moremo rešiti, lahko pa se maksimalno potrudimo. In z dobrim delom pridobimo ljudi v svoje vrste.