Andrej Križan

Predsedniku Sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije Slovenije (KNG) v družbi Tastepoint iz Škofje vasi pri Celju (nekdanji Etol) je v kratkem času uspelo članstvo v sindikatu povečati za trikrat. Zaupanje je ključno pri sindikalnem delu, pravi.

Septembra imajo v družbi volitve v svet delavcev. Projekta njegovega ustanavljanja se je sindikat lotil že pred pol leta, saj se zavedajo, da je potrebno vse postopke izpeljati pravilno. Svet delavcev je pomembna institucija delavskega predstavništva, je dopolnilo delovanja sindikata, pravi naš sogovornik. Imeli so ga že do leta 2012, potem pa je razpadel oz. prenehal delovati, saj v enem delu podjetja ni bilo interesa, da bi vanj delegirali svojega predstavnika. Zdaj so ga zasnovali tako, da ne bo več mogoče, da peščica nezainteresiranih zavre ustanovitev in delovanje sveta delavcev.

Sindikalno delo si prevzel ne prav dolgo nazaj. Kako si ga zastavil?

Vodenje sindikata sem prevzel pred dvema letoma in pol, ko je odstopil tedanji predsednik, saj sem na zadnjih volitvah dobil naslednje najvišje število glasov. Zaradi tedanje strukture izvršnega odbora so najprej želeli potrditi nekoga drugega, česar pa nisem dovolil, in statut smo spremenili tako, da  zdaj pri glasovanju v izvršnem odboru ne more več prihajati do tega, da bi za večino odločala le peščica. Zdaj so bolj ko ne v izvršnem odboru proizvodni delavci. Ko gre za odločanje o pomembnih stvareh, te damo na glasovanje članom.

Edina stvar, ki sem jo obljubil, pa sem jo izpeljal, je, da se bodo slišali njihovi problemi. In to je očitno povrnilo zaupanje v sindikat in od prvotnih 60 članov smo prišli na 180.

Lahko izpostaviš kakšen sindikalni dosežek?

V drugi polovici leta 2022 smo izpogajali novo podjetniško kolektivno pogodbo in v njej uredili marsikaj, za kar prej ni bilo posluha; pogoje dela smo recimo na novo definirali. Maksimalno do uredbe imamo regres, prevoz, malico, jubilejne nagrade, imamo 13. plačo …

Zahvaliti se moram Mojci in Renati iz savinjske območne sindikalne organizacije ter Sonji z republiškega KNG. Zelo mi pomagajo, na zvezi smo vseskozi, kar je velika razlika od prej, ko se nihče iz našega sindikata ni obračal na republiško in območno raven, niti se udeleževal nobenega dogodka na območju niti na KNG. Sem tudi član republiškega odbora KNG in član konference za kemijo. Zdaj vsi vedo, kdo je Etol (smeh). Tudi znotraj sindikata se zdaj že slišijo različni glasovi, mnenja, česar prej ni bilo.

Imamo tudi solidarnost sindikata in v podjetju za tiste, ki so več kot tri mesece na bolniški, in to ljudem veliko pomeni. 

Je zate komunikacija pri sindikalnem delu zelo pomembna?

Zelo. Pri nas lahko vsak pove vse, ampak na spoštljiv način. Tako je tudi v komunikaciji z upravo.

V globalni korporaciji je okoli 24 tisoč zaposlenih, odločanje pa poteka na več ravneh, tako včasih traja malo dlje, da se zadeve rešijo in je potrebna potrpežljivost; v Etolu nas je zgolj okoli 340 zaposlenih. Letos sem recimo organiziral tudi sestanka z direktorjem proizvodnje na višji evropski ravni. V bistvu se pri nas na novo vzpostavljajo zadeve kakšno leto in pol, zato se mi je zdelo pomembno, da mu predstavim naše videnje nagrajevanja, pomen minimalnih plač in razmerij med plačami ipd. Po sestanku se je odločil, da bomo taka srečanja imeli na vsake tri mesece. Vedno trdim, da moramo sodelovati, da lahko kaj spremenimo na bolje. Včasih je res tako, da bi lahko reagiral jezno takoj na prvo žogo, pa izkušnje kažejo, da je povečini bolje zadeve prespati, se posvetovati in potem komunicirati argumentirano.

Se ti zdi sindikalno delo v teh razmerah zahtevno?

Kar. A napredujemo. Ogromno imamo še nekih bombončkov od prej, a šele pred dobrim letom smo recimo dobili iz avtomatov kavo zastonj vsi. V podjetju tudi ni več minimalne plače.

Kakšen naj bo sindikalist prihodnosti?

Zanimati ga mora, stvari se mora učiti. Sam recimo pokličem na območje ali na KNG, da mi po domače razložijo stvari, ki jih lahko potem učinkovito zagovarjam. Ni dovolj, da pošljemo upravi pravno mnenje, za katero niti sam ne vem, kaj pomeni. Kot sindikalist moraš vedeti, kaj je možno in kako se lahko to reši, pa potem gre lažje. Potrebna je seveda tudi podpora članstva; v proizvodnji je recimo več kot 80 odstotkov članov in podpora sindikatu je močna. Če se za kaj odločimo, je to lažje speljati. Tudi stavko smo že napovedali, a ni bilo treba stavkati, ker smo se dogovorili.

Kako ti je uspelo pridobiti toliko članstva?

Z zaupanjem. Ko nekdo pride s problemom, noben problem ne ostane pri meni in grem naprej z njim, vsak je rešljiv, če je argumentiran. Potem pa pridem tudi s povratno informacijo.

Zadeve rešimo ali pa rešujemo, nekaj okostnjakov pa je iz omare padlo še od prej. A sedanji upravi ne morem veliko očitati, saj so tudi oni tu šele krajši čas, nad seboj pa imajo več ravni odločanja.

Vsak od nas se mora zavedati tako dolžnosti kot pravic. Tako lahko dosežemo več.

Kateri problemi ostajajo?

Najbolj v zadnjih letih na ljudi pritiska inflacija. Precej smo dodali ugodnosti, tudi obvezno 13. plačo, a ljudje po položnicah in računih vidijo, da so njihove plače vse manj vredne. In tu je problem.

Kakšen mora biti pravi obraz sindikata?

Biti mora pošten, do vseh enak, se držati načel. Ljudje morajo vedeti, da delaš za njih, mene ni še nihče želel podkupiti (smeh).