Alojz Horvat 

Je dolgoletni predsednik Sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije v Zavodu za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja, Dornava, kjer usposabljajo otroke, mladostnike in odrasle osebe z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, ter eden letošnjih dobitnikov plakete Svobodnih sindikatov Slovenije. Predvsem pa je prekaljen sindikalni veteran, ki deluje v težki in zahtevni dejavnosti – v socialnem skrbstvu.  

Kako bi opisali svojo dosedanjo sindikalno pot? 

Sindikalno aktiven sem postal takoj, ko sem prišel iz vojske, takrat še v okviru Zveze sindikatov Slovenije, bil sem tudi predsednik sindikata v firmi v Mariboru, potem pa sem zamenjal službo in prišel v naš zavod v Dornavi. Tam je nato nepreklicno odstopila predsednica sindikata, in ker se ni nihče odločil, da bi prevzel sindikat namesto nje in sem bil takrat sam sindikalni zaupnik v izvršnem odboru, sem sklenil, da ne bom dopustil brezvladja. Tako sem že 28 let predsednik sindikata v zavodu.  

Kakšni so vaši najbolj spomina vredni sindikalni dosežki? 

Pomembno je, da smo določene pravice obdržali na ravni izpred tridesetih let. Čeprav smo marsikaj izgubili ali pa so se nam pravice zožile, so določene stvari le ostale, in na to sem najbolj ponosen. Ostalo je na primer povračilo za malico, dodatek za prevoz na delo in z dela, dopust, drugi različni dodatki in podobno.  

Kako ogroženo je bilo vse to? 

Uh, zelo. Trideset let sem v službi v Dornavi, 28 let sem predsednik sindikata in vsi direktorji so pritiskali z zmanjševanjem dodatkov, dopustov, neplačevanjem malice in podobno, velike težave smo imeli tudi s potnimi stroški, a smo si hvala bogu to izborili in obdržali. Pogajali smo se in pogajali.  

Zakaj je po vašem pravzaprav treba biti sindikalno aktiven? 

Rekel bom, da ti je to menda položeno v zibko, delati dobro za druge. Sam sem v glavnem tak človek, aktiven sem tudi v več društvih pri nas v Juršincih. Sam vedno pravim: po hodnikih se sodelavci veliko pogovarjajo, da se izpostaviš pred vodstvom, pa je treba imeti nekaj več, in menda to imam, ker sem pač že tako dolgo predsednik sindikata (smeh). 

Kako pa velja pripraviti sindikate na izzive časa, sploh ko gre na primer za včlanjevanje mladih vanje? 

V našem zavodu poskušamo pridobiti mlade tako, da jih povabimo na izlet, na piknik, da vidijo, da sindikati nismo nekaj suhoparnega, da sindikalizem pomeni tudi druženje, kakšno športno aktivnost in podobno. Mislim, da lahko samo tako pridobimo mlade. In ko pridejo in vidijo, kako se družimo, se začnejo zanimati tudi za druge stvari, kako bi lahko uredili to in ono, odprejo se in povejo, kakšne so njihove zahteve in pričakovanja … Menim, da tudi mladi danes spoznavajo, da kot posameznik v firmi ne veljaš nič in da lahko edino z združevanjem nekaj dosežemo. Bolj ko bodo mladi to spoznali, bolje jih bomo mi starejši pripravili na sindikalno delo in lažje bomo sindikati obdržali svojo moč.  

Iz obrazložitve, na podlagi katere je tokratni obraz sindikata prejel plaketo Svobodnih sindikatov Slovenije: 

Alojz Horvat se je v Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije včlanil 27. junija 1990. Že vrsto mandatov je predsednik sindikata SZSSS v Zavodu dr. Marijana Borštnarja, Dornava. Je zagnan in socialen predsednik, pripravljen pomagati svojim članom ob vsaki uri. Njegovi predlogi in pobude so bili vedno dobrodošli na sejah organov SZSSS, saj vedno dela v dobrobit članstva in organizacije same. Za njegovo sindikalno delo je značilna predanost, zagnanost in vztrajnost. S svojo pozitivno naravnanostjo in s strpnim dialogom z vodstvom zavoda ter z dobrim sodelovanjem s sindikalnimi kolegi in sodelavci se zavzema za izboljšanje ekonomskega, materialnega ter socialnega položaja zaposlenih, krepi druženje delavcev in njihovo povezovanje. Z zadnjo menjavo vodstva pri delodajalcu je kot predsednik sindikata v zavodu zaslužen, da so se po večletnem neuspešnem opozarjanju pristojnih institucij in ustanovitelja (ministrstva za delo) uredili kriteriji in merila za določitev letnega dopusta iz naslova težjih pogojev dela […]

Vaša dejavnost je socialno skrbstvo. Kako trd kruh je to? 

Zelo trd. Delamo praktično od ponedeljka do ponedeljka, tri izmene, 24 ur na dan, ob praznikih, nedeljah, kar je problem posebej pri mladih mamicah. Kruh je trd, zdaj so nam sicer malce popravili plače, ampak še vedno to ni tisto, kar bi moralo biti. V našem zavodu imamo svet staršev naših uporabnikov, ki poznajo naše delo, drugi pa … Pristojni minister vsake vlade bi nas moral enkrat v štirih letih obiskati, se sprehoditi po naših hodnikih in sobah, da bi se prepričal, kdo so naši uporabniki. Ministri namreč določajo dopust, višino plač in prepričan sem, da nimajo pojma, s kakšno populacijo delamo. Pa bi bilo dobro, če bi si vzeli tri, štiri ure, da bi jih pogostili in popeljali po našem zavodu. 

Kakšen pa mora biti po vašem obraz sindikata? 

Najprej je treba biti pošten. Do sebe, do svojih članov in članic. Pomembno je tudi, da se sproti izobražuješ, bereš, hodiš na seminarje, saj tudi tako dobiš določeno kilometrino in se ti ne tresejo hlače, ko stopiš pred direktorja in ko je treba določene stvari izpogajati oziroma se o njih pogovoriti. Prva vrlina pa je, kot rečeno, da je človek pošten.