Aleš Farič

Je novi predsednik Sindikata tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije (Stupis) v tovarni sanitetnega materiala Družbe Tosama na Viru pri Domžalah. Pred dobrim letom dni je prevzel vodenje sindikata od dolgoletne predsednice Erike Brnot, prej pa je deloval kot njegov sindikalni zaupnik in član izvršnega odbora.

Aleš  je v Tosami zaposlen od leta 2002. Je upravljalec linije v proizvodnji, natančneje v mikalnici, kjer bale bombaža zmikajo v vato in trakove, ki se nalagajo v tamponski stroj, ki izdeluje tampone. Kljub napornemu in dinamičnemu delovniku najde čas tudi za sindikalno delovanje, od leta 2009 je v izvršnem odboru. Poseben izziv so mu novinci in mladi zaposleni, s svojimi težavami pa se nanj lahko obrne kdorkoli, če je član sindikata ali ne. Čeprav so trenutno v Sloveniji za tekstilna podjetja težki časi, poudarja, da je vzdušje v Tosami dobro, k čemur veliko pripomore razumevanje poslovodstva za sindikalno delovanje.

Kako je potekal prenos znanja in izkušenj iz starejše generacije sindikalistov?

Dobro, s prejšnjo predsednico (Eriko Brnot) sva sodelovala vse od leta 2008 oziroma 2009, ko sem bil izvoljen v izvršni odbor sindikata. To je bilo ravno v času, ko se je dogajal prevzem Tosame in so bili težki časi za vse zaposlene, ker nismo vedeli, kako se bo vse izšlo. Skupaj z odborom sva pripravljala tudi prenovljeno kolektivno pogodbo, ki smo jo sklenili leta 2013 po dolgih in napornih pogajanjih, ki so trajala skoraj dve leti. Vesel sem, da sem bil že takrat v sindikatu, saj sem se od prejšnje predsednice veliko naučil in pridobil ogromno izkušenj.

Kako poteka tvoje sindikalno delo?

Naš sindikat ima v podjetju skoraj dvesto članov in članic, kar ni malo. Tako se vsak dan dogaja veliko stvari. Direktor mi je odobril, da imam svojo pisarno, dostop do računalnika in tiskalnikov, telefon, po katerem sem dostopen za nasvete, vprašanja, pobude. Članom sindikata sem na voljo 24 ur na dan, tudi domov me lahko pokličejo, da uredimo določene želje in jim tudi svetujem po najboljših močeh. Dobro podporo imam v sindikalnih zaupnikih v podjetju, kljub temu da je ljudi včasih težko prepričati, da bi to delali. Korektno pa sodelujemo tudi s svetom delavcev v podjetju.

S kakšnimi izzivi se soočaš?

V Tosami dela pretežno starejša generacija. Od teh je večina delavk, ki se bodo v kratkem upokojile, kar bo najverjetneje pomenilo krčenje proizvodnje. Nekatere linije se bodo ukinjale, ljudje bodo premeščeni na nova delovna mesta, kar za nas pomeni dodatne izzive, kako za tiste, ki odhajajo, in tiste, ki ostajajo, zagotoviti čim boljše pogoje. Obenem si ves čas prizadevam za izboljšanje pogojev dela vseh trenutno zaposlenih.

Kako je poskrbljeno za sindikalne člane v podjetju?

Kot sem že omenil, člane ščiti kolektivna pogodba, ki določa različne vrste dodatkov in jo sproti dopolnjujemo, na voljo so jim tudi socialne pomoči. Letos smo prvič v zgodovini podjetja dosegli dvig osnovnih plač za 4,2 odstotka, vsi smo podpisali tudi nove pogodbe. Tako poskušamo razmere ves čas izboljševati, da so zaposleni bolj zadovoljni. Najlepši pokazatelj je število socialnih pomoči, ki jih izplačujemo članom in se vsako leto znižujejo. Ker podjetje trenutno dobro posluje, smo lani dobili tudi precej dobro božičnico in soliden regres, ki ga zdaj dobimo v enem kosu.

Poleg izletov v sindikatu za novo leto razdelimo bone, posebno slovesno je tudi za 8. marec, zdaj sem prvič organiziral dva izleta v letu dni in ljudje so bili zelo zadovoljni. Nekaj torej delamo dobro.

Kaj pa mladi zaposleni, kako jih navdušiti za sindikalizem?

Težko je. Zdi se mi, da se mladi danes nočejo več angažirati v drugih aktivnostih razen svojega dela, kar me žalosti. Veliko jih pride samo za nekaj časa, nato pa grejo drugam, če jim ne ustrezajo pogoji dela in plača. Ampak se vseeno trudim in ukvarjam z njimi, jih poskušam učiti, kljub temu, da za to nisem vedno plačan. Vse svoje sindikalno delo opravljam prostovoljno in želel bi si, da v tem vrednost vidijo tudi mladi, da začutijo pripadnost kolektivu sodelavcev.

Kakšen mora po tvoje biti obraz sindikata?

Pomembno je, da je dober, pošten, nasmejan, pa tudi strog in načelen, ko to razmere zahtevajo. Prvo zame je vsekakor spoštovanje do človeka, spoštovanje in spoznavanje, pa neka čustva moraš tudi dati v to. Sam se trudim, da ljudem prisluhnem in jih znam potolažiti, včasih tudi s pesmijo na kitaro, ki je moja spremljevalka na sindikalnih izletih. Vsem pa želim, da bi se v večjem številu odzivali k članstvu sindikata, ki bi bilo še močnejše in bolj mladostno razpoloženo.