Pokojninska vrzel

Pokojnine žensk in moških v povprečju niso enake. Ženske praviloma prejemajo nižje, in ker v povprečju živijo dlje in tudi hitreje ovdovijo in zaživijo v enoosebnem gospodinjstvu, postane njihovo tveganje revščine v starosti lahko tudi zelo pereče. Kakšni so vzroki in posledice ter kako se kaže tega problema lotiti sistemsko, smo raziskali v tokratni rubriki Moja pokojnina, moja pravica.

Kaj je pokojninska vrzel?

Pokojninska vrzel nam pove, za koliko se razlikujejo povprečne pokojnine moških in žensk. V praksi so povprečne pokojnine moških višje od povprečnih pokojnin žensk. Vzroki za nastanek te vrzeli so seštevek vseh nakopičenih neenakosti, s katerimi so ženske soočene v celotnem obdobju svoje poklicne kariere in zasebnega življenja. Med ključnimi so plačna vrzel ter tradicionalna stereotipna kulturno in zgodovinsko pogojena prepričanja in pričakovanja o vlogah žensk in moških.

Podatki so zgovorni

V Sloveniji se po podatkih Eurostata pokojninska vrzel med moškimi in ženskami znižuje, leta 2019 je bila 16,4-odstotna, leta 2023 le še 8,9-odstotna (glej tabelo), a vsak odstotek je še vedno nesprejemljiv. Plačna vrzel (Eurostat 2022) med spoloma pa znaša 8,2 odstotka in se v zadnjih letih povečuje, in to kljub dejstvu, da so ženske v veliki večini zaposlene za polni delovni čas in bolje izobražene.

Nižje pokojnine žensk veljajo tudi za nove uživalce pokojnin – po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zpiz) je bila v letu 2023 odmerjena povprečna starostna pokojnina novih upokojenk za 6,1 odstotka nižja od povprečnih starostnih pokojnin novih upokojencev, in to ob primerljivi dopolnjeni pokojninski dobi.

Vzroki za nastanek te vrzeli so seštevek vseh nakopičenih neenakosti, s katerimi so ženske soočene v celotnem obdobju svoje poklicne kariere in zasebnega življenja.

Ženske so nesorazmerno obremenjene zaradi starševskih in drugih skrbstvenih obveznosti. Leta 2023 so 76 odstotkov vseh dni bolniške odsotnosti zaradi nege vzdrževanega družinskega člana oz. članice porabile ženske. Starševski dopust je leta 2022 izrabilo 25.079 žensk in le 892 moških. Ženske tudi pogosteje delajo krajše delovnike zaradi skrbi za otroke, pogosteje so zaposlene v poklicih in sektorjih, ki so nižje vrednoteni, manj pogosto zasedajo visoke položaje, imajo več prekinitev vplačevanja socialnih prejemkov, pogosto na račun skrbi za druge. Vse to se odraža v njihovih nižjih pokojninah in večjem tveganju za revščino na starost.

Pozitivna diskriminacija

Slovenski pokojninski sistem je zaradi zavedanja, da so karierni in življenjski poteki žensk in moških različni, dalj časa predvideval pozitivne ukrepe za ženske pri upokojevanju. Ti so za ženske določali krajšo delovno dobo in višji odmerni odstotek za izračun pokojnine kot izravnavo za neenakosti, ki izvirajo iz kulturno, tradicionalno in zgodovinsko pogojenih različnih družbenih vlog in posledično neenakosti na t. i. trgu dela.

Strokovnjakinje in strokovnjaki so opozarjali, da ukinitev pozitivnih ukrepov za ženske terja tehten razmislek in analizo stanja, ki bo pokazala, ali je stanje enakosti moških in žensk res tako, da to ne bo ogrozilo ekonomske neodvisnosti žensk v starosti, kar pomeni, da imamo dva problema: ekonomsko neenakost med moškimi in ženskami ter velik delež starejših revnih žensk.

Ta t. i. pozitivna diskriminacija je zmotila snovalce novih reform, ki so menili, da v tem času ni več potrebna, saj naj bi se položaj žensk v družbi (vsaj na nekaterih področjih podatki to potrjujejo) do te mere izenačil, da bodo enaki pogoji prinesli tudi enake pokojnine. Tako zdaj mora zavarovanec oz. zavarovanka, torej moški ali ženska, za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine hkrati izpolnjevati enaka pogoja starosti in pokojninske dobe.

Znižanje upokojitvene starosti

Pravico do starostne pokojnine je v določenih primerih možno pridobiti tudi pri nižji starosti. Nekatere od predpisanih starosti je možno znižati zaradi:

skrbi za vsakega rojenega ali posvojenega otroka, za katerega je zavarovanka oz. zavarovanec skrbel v prvem letu njegove starosti, ki ima državljanstvo Republike Slovenije, če ni z mednarodnim sporazumom drugače določeno, in sicer se starostna meja zniža za 6 mesecev za enega otroka, za 16 mesecev za dva otroka, za 26 mesecev za tri otroke, za 36 mesecev za štiri otroke in za 48 mesecev za pet ali več otrok. Do znižanja starosti je upravičena ženska, moški pa le, če je užival pravico do nadomestila iz naslova starševstva;
služenja obveznega vojaškega roka, in sicer za dve tretjini njegovega dejanskega trajanja, in
vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred dopolnjenim 18. letom starosti za ves čas trajanja obveznega zavarovanja do dopolnjenega 18. leta starosti.

Ob dopolnitvi 38 let pokojninske dobe brez dokupa se s predpisanih 65 let starosti starostna meja zniža:

ženski ali moškemu zaradi skrbi za otroke za največ štiri leta (do dopolnjenih 61 let) in
moškemu zaradi služenja obveznega vojaškega roka za največ dve leti (do dopolnjenih 63 let).

Znižanje starosti zaradi otrok je možno tudi pri dopolnjenih 40 letih pokojninske dobe brez dokupa od starosti 60 let – ženska si lahko na ta račun starost zniža do 56. leta, moški pa 58. leta.

Do znižanja starosti je upravičena ženska, moški pa le, če je užival pravico do nadomestila iz naslova starševstva. Za znižanje starosti zaradi skrbi za otroke so določene spodnje meje. Na tej podlagi se lahko znižujeta le dve od možnih starosti, predpisanih za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Če je ženska dopolnila 40 let pokojninske dobe brez dokupa, se ji na tej podlagi računa znižanje od starosti 60 let, spodnja meja možnega znižanja pa je 56 let. Starost se ji v tem primeru lahko zniža največ za 48 mesecev. Moškemu, ki je dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa, se računa znižanje prav tako od starosti 60 let, spodnja meja možnega znižanja pa je 58 let. Starost se mu lahko zniža največ za 24 mesecev.

Če sta ženska oziroma moški dopolnila 38 let pokojninske dobe brez dokupa, se jima na tej podlagi računa znižanje od starosti 65 let, spodnja meja možnega znižanja pa je 61 let. To pomeni, da se jima lahko starost zniža največ za 48 mesecev. Tako bi na primer ženska oziroma moški, ki je dopolnil(a) navedeno pokojninsko dobo brez dokupa in je upravičen(a) do znižanja starosti za enega otroka, uveljavil(a) pravico do starostne pokojnine pri 64 letih in šestih mesecih starosti, z dvema otrokoma pri 63 letih in osmih mesecih starosti, s tremi otroki pa pri 62 letih in desetih mesecih starosti.

Vdovske pokojnine in varstveni dodatek

Pomembno področje pokojninske zakonodaje za zagotavljanje dostojnih dohodkov moških in žensk v starosti je tudi urejanje področja pokojnin tistih, ki ovdovijo in s tem zaradi manjših skupnih dohodkov tvegajo revščino. Tako vdovci kot vdove so med najranljivejšimi skupinami. Vdovstvo se dogaja tako moškim kot ženskam, a slednjim v večji meri zaradi daljše življenjske dobe. Tako tudi to področje terja ustrezno ureditev, ki mora imeti posluh za odtenke. Prav tako pri varstvenem dodatku, do katerega je v večji meri upravičenih več žensk kot moških.

Pravico do starostne pokojnine je možno pridobiti pri nižji starosti tudi zaradi:

dela na delovnih mestih, na katerih se je zavarovalna doba štela s povečanjem (t. i. beneficirana doba),
osebnih okoliščin, ki so pogojene z zdravstvenim stanjem, zaradi katerih so bile osebe do 31. decembra 1999 upravičene do štetja zavarovalne dobe s povečanjem, od 1. januarja 2000 dalje pa do prištete dobe.

Če je oseba upravičena do znižanja starosti za pridobitev pravice do starostne pokojnine tudi zaradi štetja zavarovalne dobe s povečanjem in/ali prištete dobe, se najprej opravi to znižanje. Sledijo znižanja na drugih podlagah (zaradi skrbi za otroke, obveznega služenja vojaškega roka oziroma vstopa v obvezno zavarovanje pred dopolnjenim 18. letom starosti), vendar pa ne pod najnižje možne starosti, predpisane za posamezno od njih. To pomeni, da je lahko že s prvo od možnih podlag za znižanje starostne meje to v celoti izkoriščeno in druge podlage nimajo več nobenega vpliva.
Višina starostne pokojnine je pogojena z višino pokojninske osnove in dolžino dopolnjene pokojninske dobe. Ta služi za določitev odstotka za odmero starostne pokojnine.

Za izračun pokojninske osnove se upoštevajo tako za moške kot ženske osnove iz katerihkoli zaporednih 24 let zavarovanja od leta 1970 dalje, ki so za posameznico oz. posameznika najugodnejša.

Izenačen odmerni odstotek

Zakonodaja, ki je še vedno v veljavi, je prinesla tudi postopno izenačitev odmernega odstotka za izračun pokojnine za moške in ženske. Od 1. januarja 2023 so tako odmerni odstotki za izračun pokojninske osnove enaki za oba spola. Tudi za moške je odmerni odstotek za 40 let pokojninske dobe 63,5 odstotka, za 15 let 29,5 odstotka, za vsako leto pa 1,36 oziroma za pol leta 0,68 odstotka.

Razkorak je ponekod še večji

Aktualne študije kažejo, da ženske v vseh državah EU v povprečju prejemajo nižjo pokojnino kot moški. A spodbudno je, da se pokojninska vrzel med spoloma tako v 27 državah EU kot v Sloveniji po podatkih Eurostata zmanjšuje. Leta 2010 je v EU-27 znašala 33,9 odstotka, pri nas 27,5, leta 2019 pa v EU-27 29,4 odstotka, pri nas 16,4 odstotka. A dokler ta razkorak obstaja, obstaja tudi potreba po njegovem odpravljanju.

Vzroki so različni in se po državah oz. regijah razlikujejo. Ženske so v primerjavi z nekaterimi drugimi državami skladno s tradicijo in zgodovinsko pogojeno pri nas običajno polno zaposlene – že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja Slovenija dosega enega najvišjih odstotkov zaposlitev žensk za polni delovni čas v EU in njihovo kontinuirano zaposlenost. Vse več žensk pa je tudi bolje izobraženih od svojih sovrstnikov, kar kažejo podatki o vpisu deklet na višje in visoke šole in njihovo končanje visoke stopnje šolanja. In to velja domala za vse države EU.

Ob tem je treba poudariti znano dejstvo, da so višine pokojnin tesno povezane z višino plač posameznic in posameznikov v času aktivne delovne dobe. A ne samo s tem. Normativno in načeloma smo pred zakonom ne glede na osebno okoliščino, kar spol je, vsi enaki, a zelo pomembno na neenakost vplivajo »podrobnosti«, ki se skozi življenjske in karierne poteke nabirajo.

Zato so podatki o pokojninski (in plačni vrzeli) indikator ekonomske neenakosti žensk, ki kaže, da razlike med spoloma v višini pokojnin ne izhajajo samo iz osebnih izbir, pač pa tudi iz še vedno obstoječih strukturnih neenakosti žensk.

Mit o ženskem delu?

Pokojninska vrzel se običajno razlaga kot rezultat manjše vključenosti žensk v plačano delo, torej zgodnejšega upokojevanja in manjšega števila let pokojninske dobe. Vendar taka tehnicistična diagnoza ne pojasni vsega, predvsem pa ne, kaj se ženskam dogaja na t. i. trgu dela, kakšni so njihovi karierni poteki v primerjavi z moškimi, katero delo je definirano kot delo, ki je ekonomsko ovrednoteno, in katero delo je ekonomsko razvrednoteno. Pa tudi, zakaj se ženske še vedno zaletavajo v steklene strope svojih karier in zelo težko napredujejo tako gladko kot njihovi kolegi, čeprav opravljajo enako količino ali še več dela, in to enako ali še bolje od njih.

Zaradi vsega tega narašča plačna vrzel, kar pa dolgoročno pomeni tveganje za nižje pokojnine žensk. Sedaj podatki v Sloveniji kažejo, da ženske to nekako kompenzirajo z daljšim ostajanjem na delu oziroma podaljševanjem delovne dobe, ki je pri njih izrazitejše kot pri moških.

Mit o delu žensk, ki delajo manj in manj zavzeto, ne drži, je pa pri zaposlovanju žensk v glavah zaposlovalcev še vedno prisotno, češ da bodo »nujno« več odsotne zaradi rojstva in nege otrok pa tudi drugih družinskih članov. Zato mnogi »raje« zaposlujejo moške, jim dajejo več kariernih priložnosti, jih bolj vključujejo v nadaljnje izobraževanje in usposabljanje ipd. Tako ravnanje bi moralo biti v 21. stoletju že močno zastarel koncept, a zdi se, da na žalost zaradi ponovnih teženj po utrjevanju koncepta »tradicionalne družine« ne drži.

Strukturna neenakost žensk

Kot je za Delavsko enotnost pred leti zapisala strokovnjakinja na tem področju Majda Hrženjak z Mirovnega inštituta, lahko identificiramo »tri medsebojno povezane sklope strukturnih neenakosti žensk, ki bi jih bilo potrebno reševati v usklajenem součinkovanju različnih področij socialnih politik«. Naštela je tiste najbolj pereče: neplačano delo žensk v družini je med njimi zelo visoko, saj »ostaja ekonomsko razvrednoteno, čeprav je temeljni pogoj sistema blaginje in produkcije«.

Del tega področja poskuša država urediti z vzpostavitvijo sistema dolgotrajne oskrbe, a bojazen, da ta ne bo v polni meri (takoj?) zaživel kot domena družbe in ne bo le na plečih družin in s tem žensk, ostaja predvsem zaradi problema pomanjkanja kadra in organizacijskih težav. Dejstvo je tudi, da imajo pri tem ženske trojno vodilno vlogo: največ je tistih, ki to delo opravljajo poklicno, največ je tistih, ki ga opravljajo v zasebni sferi kot neplačano delo, in zaradi daljše življenjske dobe je med njimi največ tudi tistih, ki tako oskrbo potrebujejo. A to se lahko spremeni in slednje, torej postopno približevanje življenjskih dob žensk in moških, podatki že zaznavajo.

Širše področje

Ne gre le za pokojninsko in invalidsko ter socialno zakonodajo, ampak tudi za druge mehanizme in politike. Med njimi lahko pomembno vlogo igra tudi vključitev ukrepov za odpravo plačne vrzeli v kolektivne pogodbe na vseh ravneh. Kot ugotavljajo analitiki, pa je pozitiven ukrep lahko tudi spodbujanje mladih v izbiro spolno atipičnih poklicev. S tem bi lahko sčasoma dosegli tudi to, da bi višje vrednotili dela v poklicih, ki jih zdaj opravljajo pretežno ženske, kot so recimo skrbstvena dela. Že mesece potekajo plačna pogajanja v javnem sektorju, kjer je priložnost, da se na novo ovrednotijo tudi ti poklici, ki jih ne nazadnje tudi kronično primanjkuje.

In vendar, kot je pred leti opozorila Hrženjak: »Če se Slovenija ponaša s kakovostno, socializirano politiko starševskih pravic in javno mrežo vrtcev, pa je po drugi strani zanemarila in skoraj v celoti podružinila skrb za starejše, to pa ima v starajoči se populaciji na položaj žensk na trgu dela zelo negativen učinek. Raziskave kažejo, da je večina neformalnih družinskih oskrbovalk starejših žensk; da jih veliko oskrbuje starejšega čez cel dan; da jih več kot tretjina oskrbuje starejšega več kot 40 ur na teden; da oskrba traja v povprečju več kot pet let; in da neformalna oskrba bistveno poslabša položaj oskrbovalke na trgu dela v obliki prezaposlitve za skrajšan delovni čas, daljših odsotnosti z dela, manjših možnosti za napredovanje in predčasne upokojitve.«

Nekaj let kasneje je ta opozorila še vedno treba jemati v obzir. Prav tako še naslednjo misel Majde Hrženjak: »Kot posledica obremenjenosti žensk z neplačanim skrbstvenim delom na trgu dela kljub deklarativni enakosti moških in žensk še vedno delujejo mehanizmi neenakosti, kot so horizontalna in vertikalna spolna segregacija, spolna plačna vrzel in večja ranljivost žensk za zaposlovanje v negotovih oblikah dela. V feminiziranih področjih dela, kot so npr. socialna oskrba, nega, čiščenje, delo v vrtcih, kjer je dejansko zaposlen velik delež ženske populacije, višina dohodka gravitira okoli minimalne plače. Velik delež feminiziranih področij je v javnem sektorju, kar pomeni, da država postavlja standarde tega dela in tako sistematično generira ne samo zaposlene revne ženske, ampak tudi bodoče revne upokojenke. Ker je veliko feminiziranih področij skrbstvene narave, s tem država tudi simbolno in ekonomsko razvrednoti skrbstveno delo, ki je zgodovinsko in strukturno središčna lokacija generiranja ekonomskih neenakosti žensk. Pomemben vidik je tudi prekarizacija dela. Trenutno kaže, da se spremembe trga dela, kot so atipične zaposlitve, fragmentirano delo, diskontinuirane karierne poti, dolgotrajna brezposelnost, nizki dohodki, intenzifikacija dela, spreminjajo v trajne in normalne.«

Prekarizacija dela tudi danes ostaja pomemben vidik, ki se kljub rekordni stopnji zaposlenosti ne zmanjšuje. Prav tako so še relevantna opozorila, da so prekarizaciji danes izpostavljeni tako ženske kot moški, »vendar je za ženske to bolj občutljivo vprašanje, ker so kot primarne skrbnice bistveno bolj ranljive za različne oblike atipičnih oblik dela in sivo ekonomijo in z vidika delodajalca percipirane kot sekundarna delovna sila«.

Pri aktualni reformi imamo idealno priložnost, da odpravimo kakšnega od vzrokov za pokojninsko vrzel.

Hrženjak je za naše glasilo izpostavila še ukrepe socialnih politik, ki po njenem »nezadostno zajemajo specifična tveganja žensk, kot so število otrok, zakonski stan (samohranilstvo), obseg skrbstvenih odgovornosti za bližnje, enočlansko gospodinjstvo v pozni starosti, državljanski status ipd. Ideja socialne države je, da se z redistribucijskimi mehanizmi spoprijema s tovrstnimi neenakostmi, zato imajo socialne politike ključno vlogo pri oblikovanju družbenih (ne)enakosti – lahko jih omilijo ali zaostrujejo, odvisno od tega, kako uravnavajo ali določajo razmerja med državo, trgom in družino.«

Prvi korak je preglednost

Eden od pomembnih pozitivnih korakov na ravni EU, ki se bo moral v vseh državah še izkazati v praksi in bo trajalo, da doseže pozitivne rezultate glede enakosti plač in pokojnin ne glede na spol (oziroma spole), je vzpostavitev mehanizmov evidentiranja, poročanja in odpravljanja plačne vrzeli med spoloma na ravni sektorjev in posameznih podjetij, kar prinaša direktiva o preglednosti.

Premalo zavedanja

Spolna plačna in spolna pokojninska vrzel v Sloveniji (še) nista prepoznani kot pomembni temi na politični agendi, še manj v praksi. Manjka politik, mehanizmov in ukrepov za zmanjševanje in odpravo plačnih in pokojninskih vrzeli med spoloma. Oziroma, vse to obstaja le na deklarativni ravni, ko smo sicer načeloma za, ampak … Če bi zavedanje bilo pristno, bi tudi politike, mehanizmi in ukrepi najbrž (že) bili zadostni. A reči, da jih sploh ni, ne bi bilo prav. V aktualnih prizadevanjih za novo pokojninsko reformo, za katero že imamo izhodišča, kmalu pa se bodo začela tudi intenzivna pogajanja, imamo dobro priložnost, da odpravimo kakšnega od vzrokov za pokojninsko vrzel.

Ključno je torej povečati ozaveščenost o plačni in pokojninski vrzeli med spoloma med sindikati, delodajalci, mediji in oblikovalci politik. Potrebujemo pa tudi natančne podatke na tem področju, ki jih seveda nekdo mora financirati, in iz tega izhajajoče ukrepe: recimo takšnega, kot ga na primer poznajo v sosednji Avstriji, kjer tistim, ki ne dosegajo praga revščine, sofinancirajo pokojnine do višine praga revščine. Razmislekov za pogajalce za novo pokojninsko reformo je torej kar nekaj.

Zbrala Mojca Matoz