Izzivi staranja in starajočega se prebivalstva
Danes je staranje svetovnega prebivalstva neizpodbitno demografsko, družbeno, kulturno itd. dejstvo in kot tako – vsaj na papirju – v središču razprav odločevalcev in politike. Če je bilo prejšnje, 20. stoletje, kot pravijo strokovnjaki, stoletje mladosti, rasti, silovitega tehnološkega razvoja, hitenja in porabe, bo moralo biti 21. stoletje tudi stoletje starejših. To, da živimo čedalje dlje, namreč pomeni več stvari. Opozarjamo na nekaj vidikov, ki smo jih podrobneje obravnavali oktobra 2019, v tematski številki Delavske enotnosti Dostojna starost.
Staranje prebivalstva je pomemben družbeni pojav, saj ga lahko v veliki meri povežemo z zdravstvenim napredkom in kakovostnejšim življenjem, ki vplivata na zmanjševanje umrljivosti posameznic in posameznikov ter podaljšujeta življenjsko dobo. Obenem pa spreminjanje strukture prebivalstva vpliva tako na družbo kot celoto kot tudi na posameznika oziroma posameznico, ki se sooča s staranjem svojih bližnjih in s svojim lastnim. Strokovnjaki menijo, da lahko o staranju prebivalstva v grobem govorimo z dveh vidikov. Na eni strani gre za demografski vidik staranja prebivalstva, na drugi strani pa za posameznika in individualne kronološke procese staranja ter biološke, psihološke in družbene spremembe, povezane z njim.
Intenzivnost demografskih sprememb je postavila starejšo populacijo ter širši odnos do nje v ospredje, in sicer v zelo širokem smislu, tako na primer raziskovalno kot politično in ekonomsko. Na nacionalni ravni demografske spremembe vplivajo na strukturna razmerja med starostnimi skupinami, kar ima daljnosežne učinke v svetu dela (npr. zmanjševanje delovno aktivnega prebivalstva) in na številne druge družbene sisteme, denimo na pokojninski sistem in njegovo vzdržnost, na potrebe po prilagoditvi javnega zdravstva, mehanizmov socialne varnosti in podobno.
Kdaj govorimo o starosti?
Ko na splošno govorimo o starosti, običajno merimo na kronološko starost. Ta je opredeljena glede na letnico rojstva in torej na število rojstnih dni, ki jih je posameznik doživel. Tako starost merimo z leti in obenem opredelimo v družbi širše sprejemljivo mejo, po kateri lahko nekoga označimo za starega. Danes je ta običajno določena pri starosti 65 let. Vendar pa velja kronološka starost zaradi bioloških in drugih razlik med posamezniki in posameznicami za precejšen približek. Z drugimi besedami – število naših let pove le del resnice, ne zajame pa nujno tega, v kakšni psihofizični kondiciji pri določeni starosti smo.
Različni avtorji navajajo štiri vrste starosti: kronološko, biološko, nanašajočo se na »posameznikove fizične spremembe, ki zmanjšujejo učinkovitost organskih sistemov«, psihološko, ki se kaže preprosto v tem, kako človek sprejema in doživlja svojo trenutno starost, in socialno, ki opredeljuje družbeno pripisane starostne norme, starostno ustrezno ravnanje in vzpostavlja starost kot družbeni konstrukt.
Kdaj govorimo o dolgoživi družbi?
Ker se razprave o staranju prebivalstva pogosto osredotočajo predvsem na – pogosto črne oziroma ne preveč obetavne – javnofinančne posledice in z njimi povezana tveganja ter na potencialno medgeneracijsko nesoglasje, je pogosteje v uporabi izraz dolgoživa družba. Z njim naj bi opozarjali na širše in predvsem pozitivne razsežnosti staranja družbe, ki v prvi vrsti pomeni to, da ljudje živijo dlje, kot so živeli prej, kar je načeloma dobro, saj prispeva k širši blaginji in kakovosti življenja. Kot pogosto ponavlja zdaj že upokojena socialna psihologinja Mirjana Ule, sicer pa ena od vidnejših strokovnjakinj na tem področju, je dolgoživa družba dosežek, ki kaže na kakovost življenja in obstoj ustreznih družbenih sistemov. Dolgoživost družbe moramo razvijati skupaj s starejšimi, ker so ti izkušenejši, modrejši in težijo k stabilnosti, ohranjanju, socialnosti, solidarnosti, sočutju in empatiji. Obenem je treba starejšim pri tem pomagati, jim na primer skrajšati delovni čas, zmanjšati delovne obveznosti ali obremenitve ter prilagoditi delovna mesta. Ne moremo podaljševati le delovne dobe brez drugih sprememb, meni strokovnjakinja; od starejših ne moremo pričakovati, da bodo fizično aktivni v nedogled, lahko pa so po njenem mnenju še naprej (delovno) aktivni.
Dolgoživa družba je pomemben dosežek
Življenje v dolgoživi družbi prinaša številne nove izzive in situacije, obenem pa spreminja naše dojemanje staranja kot neprijetnega, temačnega obdobja, v katerem se človekovo življenje bolj ali manj konča. Pomembno je imeti različne strategije in dokumente, ki vzpostavljajo relevantna področja in ponujajo primerne rešitve, nujno je zagotoviti delujoče in vsem dostopne mehanizme, s katerimi bi starejšim na primer zagotovili ustrezno oskrbo, poskrbeli za dostojnost tudi pri njihovem bivanju, ključno je poskrbeti za ustrezno financiranje in podobno. Vse to je nujno za zagotavljanje dostojne starosti, kajti postarali se bomo slej ko prej vsi. Obenem pa mora biti boj za spodobno življenje na stara leta del širših prizadevanj za pravičnejšo, bolj dostojno, bolj socialno in vključujočo družbo, kot je ta, v kateri trenutno živimo. V nadaljevanju predstavljamo nekaj institucionalnih in zunajinstitucionalnih praks, ki pozitivno vplivajo na dolgoživost družbe.
Če delovne organizacije starejšim zaposlenim dajejo možnost za nadaljnji razvoj kariere vse do upokojitve, so ti pri svojem delu učinkovitejši, poveča se njihova motivacija za delo in zmanjša odsotnost z dela. Zadovoljni ljudje imajo do upokojitve pozitivnejši odnos.
Zmanjševanje delovne obremenitve
K dolgoživosti družbe prispevajo predvsem zdravi in čili posamezniki in posameznice, ki jih obdobje delovne aktivnosti ni toliko izčrpalo, da bi bili nezmožni uživati svoje tretje življenjsko obdobje. K temu želi prispevati tudi prenovljeni pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen, ki bo začel veljati 1. avgusta 2024. Novi pravilnik temelji na predpostavki, da je za učinkovito prevencijo mišično-kostnih obolenj neizogibno potrebna predhodna strokovno pravilno izvedena in celovita ocena tveganj za nastanek mišično-kostnih obolenj pri vsakem opravilu v okviru delovnega mesta pri delodajalcu.
Daljšanje delovne dobe
Zmanjševanje delovnih obremenitev predvideva tudi pokojninska reforma, ki je trenutno še v medresorskem usklajevanju. Izhodišča reforme, ki jih je vlada potrdila konec aprila 2024, prinašajo več strategij, ki bi starajoče se zaposlene spodbudila k daljšanju svoje delovne dobe. Po dopolnjenih 40 letih delovne dobe bi neupokojena oseba prejemala štiridest odstotkov izplačila po plači in dvajsetodstotni del starostne pokojnine, dodatno bi bila upravičeno do enega odmernega odstotka več za delo po dopolnjenih štiridesetih letih delovne dobe. Zaposleni med med 55. in 60. letom starosti bi morali nujno opraviti karierni razgovor, v katerem bi se zaposleni in delodajalec dogovorila o delovni aktivnosti v preostanku delovne dobe delavca, vključno s postopnim prilagajanjem delovne obremenitve, delovnega mesta, vsebine dela, ali preusmeritvijo v mentorstvo in nasledstvo. Osebe bi lahko izbrale tudi 80-odstotno delovno obremenitev (ali 75-odstotno, torej 6-urni delovnik), pri čemer bi prejemale 90 odstotkov plače in uživale 100-odstotno plačane prispevke, z ustrezno subvencijo za razliko med prispevki od plače in polnimi prispevki.
Dolgotrajna oskrba na domu
Dolgotrajna oskrba je formalno opredeljena kot sistem storitev in ukrepov, namenjenih osebam, ki so zaradi bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualnih sposobnosti pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil dalj časa ali trajno odvisne od pomoči drugih oseb. Področje dolgotrajne oskrbe je zakonsko urejeno z zakonom o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk-1), ki ga je državni zbor sprejel lani poleti, veljati pa začne 1. julija 2025. Pravice in storitve dolgotrajne oskrbe se bodo v prihodnjih dveh letih uveljavljale postopoma, celoten paket pravic pa bo začel veljati 1. decembra 2025.
Trenutno se kot največji izziv dolgotrajne oskrbe izpostavlja dostopnost do storitev, ki izhajajo iz zakona, mdr. kako bo država zagotovila dostopnost izven urbanih središč, kadrovsko pomanjkanje ter financiranje. Predstavniki in predstavnice socialnih zavodov, skupnosti občin in upokojenci opozarjajo, da izvajanje zakona kljub več kot enoletnemu odlogu vzbuja več vprašanj kot odgovorov. Kot je na nedavni okrogli mizi ZSSS in Sindikata upokojencev Slovenije (SUS) izpostavila Mojca Frelih, sekretarka na ministrstvu za solidarno prihodnost, bi bil nujen dodatni ukrep predlog zakona za izboljšanje kadrovskih in delovnih razmer ter zmogljivosti pri izvajalcih socialnovarstvenih storitev in dolgotrajne oskrbe.
Sistem zavarovanja za dolgotrajno oskrbo bomo financirali delavci, delodajalci, upokojenci in preostali zavezanci v skladu z zakonom, z enakovredno 1-odstotno prispevno stopnjo na bruto prejemke. Upravičenost do dolgotrajne oskrbe bodo preverjali centri za socialno delo, ki bodo naloge v polnosti prevzeli 1. januarja 2025.
Na prehod v starost se lahko ustrezno pripravimo
Da so priprave pri prehodu v nov status zelo pomembne, ugotavljajo tudi strokovnjaki. Delovno okolje, iz katerega se ljudje upokojujejo, lahko bodočim upokojencem pri tem pomaga. Stereotip, da so starejši delavci manj učinkoviti, manj kreativni, manj dojemljivi za novosti in usposabljanja ter več časa odsotni z dela kot mlajši, je najbolj pogost med najmlajšimi, t. i. generacijo z, to pa zato, ker večina med njimi še ni imela priložnosti delati s starejšimi sodelavci in sodelavkami. V organizacijah, kjer izvajajo starostno diskriminacijo in zaposlujejo le na podlagi starosti, starejšim sporočajo, da so zanje manj dragoceni, ugotavljajo raziskave, ki kažejo, da so delovna okolja, v katerih so tako delovna vnema in energija mlajših kot znanje in izkušnje starejših, najbolj učinkovita.
To, da se sodelavcu ob upokojitvi zahvalimo za njegov prispevek k delu organizacije, spada v delovno kulturo. Drobna pozornost nekomu, ki zapušča delovni kolektiv, je pomembna tudi za tiste, ki ostajajo, saj jim sporoča, da so za delodajalca pomembni kot ljudje in ne le kot strošek dela ali vir dobička. Prijateljski socialni stiki na delovnem mestu so pomembni za dobro počutje in večjo motivacijo vseh zaposlenih za doseganje skupnih ciljev. Za organizacijo je torej vlaganje v dobre odnose in ustrezno klimo med zaposlenimi zelo pomembno.
Varen in zdrav prehod v pokoj
Delodajalcem, ki želijo svojim delavkam in delavcem zagotoviti varen, zdrav in dostojen prehod v pokoj, so na voljo različni prijemi. Najmanj, kar lahko naredijo, je, da jih v zadnjem obdobju njihovega dela napotijo (v službenem času, seveda) na izobraževalna srečanja, pri katerih denimo sodelujejo gerontologi, pravniki, finančni strokovnjaki, nutricisti in drugi strokovnjaki, ki udeležencem predstavijo priložnosti, izzive in morebitne nevšečnosti, značilne za tretje življenjsko obdobje.
Zelo koristne so lahko tudi teme, povezane z organizacijo in strukturiranjem časa po upokojitvi, pomenom zdrave prehrane, koristnostjo športnih aktivnosti in dodatnim izobraževanjem v tretjem življenjskem obdobju, urejanjem družinskih odnosov, tehnikami sproščanja, preprečevanjem padcev, izogibanjem zasvojenosti, skrbnem, z varnim finančnim poslovanjem po upokojitvi in podobnim.
Pred upokojitvijo je koristno tudi ukvarjanje z bolj zahtevnimi temami, ki zadevajo preprečevanje stresa, ohranjanje zdravja, odnos do smrti in žalovanja ter druga vprašanja, s katerimi se srečujejo starejši ljudje, mdr. organizacija srečanj in delavnic za manj stresen prehod v upokojitev, vključevanje v programe promocije zdravja, pri katerih zaposleni spreminjajo škodljive navade, svetovanje pri finančnih zadevah, organiziranje t. i. izhodnega upokojitvenega pogovora, pri katerem se posamezniku zahvalijo in ga pozitivno pospremijo v novo življenjsko obdobje.
Miha Poredoš