Mlade upravičeno skrbi varna starost

Mit, da mladim ni mar za to, kakšna bo njihova starost, še več, da jih sploh ne zanima pokojninski sistem, uspešno razbijajo v Sindikatu Mladi plus, saj se zavzemajo za solidarnost, za zagotavljanje take višine pokojnin, ki bodo zagotavljale dostojno življenje vsem njenim prejemnicam in prejemnikom. Opozarjajo pa tudi na problem negotovosti mladih, ki zmanjšuje finančno varnost, ki bi jo v času starosti lahko uživali.

S predsednico Sindikata Mladi plus Mojco Žerak smo se pogovarjali o tem, kako mladi vidijo svojo prihodnost v letih, ko naj bi uživali sadove svojega dela.

Drži mit, da mlade pokojnine ne skrbijo?

Ne, to ne drži. Slišim pa nemalokrat: »Ah, saj pokojnin ne bomo dočakali, delali bomo do smrti.« A to po moje izhaja iz strahu, da politika ni sposobna prilagoditi sistema tako, da bi mladi imeli pokojnino. Ni jim pa vseeno, razmišljajo o tem. Res pa je, da niso najbolj optimistični.

Ta pesimizem kažejo tudi raziskave, a ne?

Res je. V eni zadnjih raziskav, ki se je sicer usmerjala bolj na politično prepričanje in aktiviranje mladih, je bilo tudi vprašanje, kaj so njihovi največji strahovi. Med petimi največjimi, ki jih je izrazilo več kot 50 odstotkov mladih, je bila tudi varna starost, dostojna pokojnina …   

Slovenski pokojninski sistem je medgeneracijska pogodba. Se ti zdi, da so med mladimi in starejšimi glede tega, zlasti zdaj, ko spet pričakujemo novo pokojninski reformo, stališča različna?

Ne verjamem, da bi morala biti stališča različna, in tudi tega ne zaznavam med mladimi, našimi članicami in člani, ko zanese teme na to področje. Mislim, da je skupno vsem, da nihče ne želi, da se podaljšuje pokojninska doba, tudi da se dvigne meja za starostno upokojitev – iskreno povem, da nisem ne med mladimi, ne med starejšimi in niti med tistimi srednjih let nikogar slišala podpirati katerokoli teh idej. Hkrati pa opažam tudi, da imajo vse generacije podobne skrbi, ko govorimo o pokojninah, to pa je višina pokojnine in vzdržnost sistema. Ti, ki imamo še veliko do penzije, imamo podobne skrbi, ker že sedaj vidimo, kako nizke so pokojnine.

Mladim se pogosto pripisujejo tudi razni očitki, med drugim, da jim je zelo pomemben prosti čas. Kako ti to vidiš?

Ne vidim razloga, da bi to moral biti očitek. Čeprav je to predstavljeno v medijih kot očitki delodajalcev, da mladi ne želijo več delati ob vikendih, podaljšati delovnikov in da jim je zelo pomembno usklajevanje dela in zasebnosti, mislim, da gre le za dolgoročni razmislek mladih. Želijo si le upokojitve ob neki normalni starosti, saj je to tisto obdobje, ko si navsezadnje oddelal svoje, dal svoje družbi, zdaj je pa čas, da čim dalj časa vitalen, zdrav, brez delovnih obveznosti dostojno preživiš zadnjih nekaj desetletij. Ne pa le zadnjih nekaj let, kot nas skrbi upravičeno.

Življenje ni samo delo, a ne?

Tako je. Čeprav se v medijih pojavlja to kot očitek delodajalcev mladim, mislim, da je to nekaj, k čemur je treba stremeti. Delo je nekaj, kar je za večino ljudi vir preživetja, ni pa naše življenje. Mi delamo, da lahko preživimo. Mi delamo zato, da lahko živimo, ne pa živimo, da lahko delamo. To pa seveda pomeni tudi v času starosti. Ne smemo priti do te točke, da bi se ljudje tako pozno upokojevali, da bi, če ponazorim grdo, šli samo še umret. Potem smo kot družba ljudi samo izrabili, da je peščica lahko ustvarjala visoke dobičke, drugi pa se ne morejo niti na starost spočiti in nekaj imeti od zaslužene pokojnine.

Res upam, da bodo delodajalci upoštevali pravico do odklopa, saj se zdaj marsikje pričakuje, da je delavec oz. delavka na voljo ves čas. Kot da vsi delamo v interventnih službah.

Vse to je povezano tudi z zagotavljanjem varnega in zdravega dela, ugotavljanjem in preprečevanjem poklicne obolelosti …

Tako je, in kot že raziskave potrjujejo, je na delovnih mestih vse več stresa, izgorelosti, sploh med mladimi, ki pogosto delajo zelo intenzivno. To na dolgi rok zelo slabo vpliva tako na mentalno kot na fizično zdravje. Recimo adrenalni zlom, ki je zadnji stadij izgorelosti, pušča leta posledic in ljudje, ki so ga doživeli, ne bodo nikoli več enaki.

Mogoče gre preprosto za to, da se o tem zdaj več ve in govori, zato so tudi mladi bolj senzibilni, kot so starejše generacije?

Jaz bi rekla tako, da se nasploh o duševnih težavah več govori, zato mladi tudi pri sebi prej prepoznavajo duševne stiske in so se pripravljeni prej obrniti po pomoč. Vseeno pa se je tudi zgodila sprememba informacijske družbe, kjer smo bombardirani z informacijami in je tempo družbe nasploh vse večji. Z vidika dela to pomeni večjo intenzivnost mnogih del. Zdaj, ko nekdo pošlje elektronsko pošto, pričakuje hiter odgovor, včasih je po fizični pošti šlo vse to počasneje. Naši članice in člani v »pisarniških službah« se večkrat potožijo, da se od njih zelo veliko pričakuje, da je njihova delovna obremenitev izredno visoka, in to ves čas.

V takih razmerah ni mogoče preživeti 40 let delovne dobe, kaj pa še kaj več.

To pa mlade upravičeno skrbi. Razlika sedanjih mladih generacij v primerjavi s prejšnjimi je tudi, da kasneje vstopajo v delovna razmerja. Večinoma vstopijo sicer na trg dela že preko študentske napotnice, kjer se sicer neki delež že šteje v pokojninsko dobo, kar je super, a vseeno v malih prekarnih delovnih odnosih ni nujno, da imajo konstantno prijavljeno pokojninsko dobo. Da prideš do pogodbe za nedoločen čas, ko veš, da boš dolgoročno stabilno nabiral delovno/pokojninsko dobo, to je med mladimi zelo redko. Pogosta je tudi menjava služb, ko se ena pogodba za določen čas izteče, pa si nekaj mesecev brez pogodbe, sledi nova pogodba.

Opažamo tudi, da je veliko pogodb s skrajšanim delovnim časom. Dokler si star 25 let, ti je mogoče vseeno, kot starejši pa začneš razmišljati o pokojninski dobi in se to tudi pozna. O tem se zdaj že tudi govori, da bomo že po aktualnem sistemu imeli pogoje za upokojitev vedno kasneje. Prav zato smo v sindikatu še toliko bolj zgroženi, ko začnejo prihajati ideje, da bi se meje za starostno upokojitev dvignile. Da bi se začelo dvigati proti 70. letu, nas zelo skrbi, ideji o meji pri 67. letu bomo ostro nasprotovali.

Čisto zares mislim, da si čisto vsak človek zasluži še imeti nekaj od obdobja upokojitve in uživati sadove minulega dela.

Poslušamo tudi očitke, da ne bo denarja za pokojnine. Kako to vidite mladi?

V Sloveniji imamo še kar nekaj manevrskega prostora pri prispevku delodajalca, mogoči so tudi drugi viri, preko katerih se lahko zberejo sredstva. V Sloveniji imamo recimo v primerjavi z drugimi državami EU zelo nizek davek na dobiček, zelo nizko obdavčeno premoženje, davka na nepremičnine praktično ne poznamo … in tukaj vidimo še dovolj prostora, da se bogastvo v družbi pravično prerazporedi, tudi vsem tem, ki imajo najmanj. Na konec koncev vso to vrednost ustvarijo delavke in delavci in brez njih nihče od bogatašev in lastnikov ne bi imel takega bogastva, kot ga ima.

Omenila si prekarnost oz. negotovost zaposlitev. To je eden od problemov, zaradi katerega so mnogim že sedanji pogoji za upokojitev nedosegljivi in jih čakajo nizke pokojnine. Kje so še njihovi problemi?

Problemov je več. Eden je, kot sva že rekli, nabiranje pokojninske oz. delovne dobe, drug pa je tudi višina vplačanih prispevkov. Veliko mladih je v prisilnih espejih – čeprav bi morali biti redno zaposleni, ker v podjetju obstaja redna potreba po delu. Nakažejo jim neki znesek, običajno nekaj več kot minimalca, neto prispevke si sami plačajo in pri tako nizkih dohodkih si ne morejo odvajati kaj več kot minimalno prispevkov. In tako ravna velika večina, ker si preprosto ne morejo privoščiti višjih prispevkov. To pa se pozna tako tem posameznicam in posameznikom kot skupni pokojninski blagajni oziroma vsem skupnim blagajnam.

To je torej širši družbeni problem. Kako ga rešiti?

Tako je in na to opozarjamo tudi na pristojnem ministrstvu, da je treba, preden se gre v kakršnokoli davčno ali pokojninsko reformo, poskrbeti tudi za odpravo prekarnosti na trgu dela. Poskrbeti je treba, da ne bo več prikritih delovnih razmerij, da ne bo več prisilnih espejev, da ne bo več študentska napotnica izkoriščana namesto rednega zaposlovanja, ampak se mora tam, kjer obstajajo elementi delovnega razmerja, skleniti pogodba za nedoločen čas.  

Kakšen problem je pri tem delo na črno?

Ugotavljamo, da se predvsem z migrantskimi delavci sklene pogodba za krajši delovni čas, oddelajo v resnici polnega, preostanek pa dobijo na roke. Ljudje marsikaj sprejmejo, ker preživeti pa morajo.

V Sindikatu Mladi plus organizirate tudi platformne delavce in tudi ti so verjetno del te zgodbe?

Ja, ker so večinoma espejevci. Tako da si mi ne želimo platformega dela razlagati kot neke »nove oblike dela«, ker gre v resnici za klasično izkoriščanje statusa espeja. Pri tem je »razlika« le ta, da je delovni proces organiziran preko aplikacije. V resnici gre le za optimizacijo delovnega procesa. Platforme, ki je delodajalec, pa pri tem izkoriščajo cenejše prekarne oblike dela, ki sicer že obstajajo. Tako menijo tudi naši kolegi v drugih državah.

Govoriš o potrebi po večjem nadzoru. Očitno je, da menite, da ta ni dovoljšen?

Ne moremo reči, da smo zadovoljni s tem, kako inšpektorat za delo ne odkriva prikritih delovnih razmerij. Prijave dajemo redno. Ena stvar je, da zelo dolgo potrebujejo, da se odpravijo na pregled, najhitreje, kar smo doživeli, je bilo po treh mesecih, najdlje je trajalo sedem mesecev. Pri mladih prekarcih je tako, da bodo, če so nezadovoljni, v tem času zamenjali službo. Imeli smo primere, ko je inšpekcija prišla na teren, tega delavca ni bilo več tam in smo imeli odziv inšpektorja, da kršitev več ne obstaja, čeprav so bili tam drugi v podobnem položaju. Imeli smo primer izkoriščanja študentskega dela v javnem sektorju, na kar smo zelo jezni. In potem so inšpektorji našli v tej inštituciji le enega študenta, ki pa je delal 136 ur mesečno, za kar mi je inšpektorica pojasnjevala, da ni polni obseg. Pri tem niso niti pomislili na možnost skrajšanega delovnega časa, ki ga zakon predvideva. 

V aktualnih razmerah je zelo veliko kršitev, zaradi katerih je prekarnost zelo razraščena, in zaradi tega je nujno potrebno poostriti, izboljšati in tudi kadrovsko okrepiti inšpekcijski nadzor. Verjamemo, da bi se že s tem zelo zamejilo to izkoriščanje in s tem zapolnilo vse skupne blagajne. Seveda pa je potrebno tudi na ravni zakonodaje blokirati razširjanje prekarnosti. Tudi outsourcing in agencijsko delo razumemo kot oblike prekarnosti. Veliko je grozljivih zgodb.

Kako vidite izhodišča za aktualno pokojninsko reformo, o kateri je zdaj veliko govora?

Ena izhodišča smo videli že lani; udeležili smo se srečanja na Zvezi, ko so nam jih prišli predstavit, in tam opozorili še posebej na prekarce. Govor je tudi o davčni reformi in drugačnem obračunavanju prispevkov za espeje. In tu mi res vztrajamo, da se najprej uredi položaj tistih, ki so v prikritih delovnih razmerjih, in poskrbi, da so v rednih delovnih razmerjih, da bodo espeji potem res podjetniki, ne pa tisti, ki jih delodajalec izkorišča, ker je to zanj ceneje. Bojimo se, da bo sicer za prisilne espeje potem škoda velika, in to zato, ker nekateri izkoriščajo ta sistem. Vedno moramo poskrbeti za najbolj ranljive.

Po zadnjem posvetu so potem obljubili, da se starostna meja ne bo dvignila, zdaj pa smo dobili izhodišča, kjer je starost 67 let še vedno predvidena. In smo zastrigli z ušesi. Zakaj potem, ko trdijo, da se ljudje sami kasneje upokojujejo, dvigati še zakonsko mejo? Ljudje se itak kasneje upokojujejo tudi zato, ker bi sicer dobili mizerne pokojnine, in se odločijo podaljšati delovno aktivnost. 

Pozdravljamo seveda, da se sedanjih 40 let pokojninske dobe naj ne bi dotikali. Skrbi pa nas prilagajanje delovnih mest in delovnih obremenitev starejšim delavcem.

Zakaj vas to skrbi, to bi bilo lahko pozitivno za ljudi?

Lahko, da je zadaj namera po še višjem dvigu starosti. Dokler se na koncu ne bomo lahko upokojevali šele pri 70 letih in čez. Sploh pa je nepojmljivo, da v 21. stoletju z vso avtomatizacijo, robotizacijo, umetno inteligenco še vedno vztrajamo pri osemurnem delovniku, kar je ideja, stara že sto let in več, iz časov industrijske revolucije. Ljudje bi res lahko delali manj. Žalostno je, da ves ta tehnološki razvoj služi izključno kapitalu, ljudje pa še vedno delamo teh nesrečnih 40 ur na teden, kljub temu, da je na svetu vse več ljudi in je vse več del, tudi intelektualnih, mogoče opraviti s pomočjo tehnologije. Mi bi kvečjemu bili za skrajšanje polnega delovnega časa in znižanje potrebne pokojninske dobe.

Zasebni kapitalski interesi vse bolj propagirajo različne pokojninske stebre, ki naj bi prinesli varno starost. Komu in kako?

Problem je, da se odgovornost spet prenaša na posameznice in posameznike ter da nastaja vse večja razlika med tistimi, ki si to lahko privoščijo, in tistimi, ki si ne morejo. Javni sistemi morajo poskrbeti za vse in za to, da sistem deluje solidarnostno. Da tisti, ki imajo več, tudi več prispevajo in da drug za drugega kot družba poskrbimo. Individualne sheme pa so le za tiste, ki bodo itak že imeli višje pokojnine in jim že zdaj vsak mesec ostaja nekaj dodatnega, kar lahko nakažejo na neki račun. Tisti, ki že zdaj komaj shajajo, pa si tega ne bodo mogli privoščiti. In tako se bo razredna razlika med upokojenci še poglobila. 

Če gledamo širše družbeno, gre za problem razgradnje solidarnosti. Lahko se pogovarjamo o tem tudi pri zdravstvu. Tudi tam moramo ohraniti solidarnost, in iskreno povedano, videti je, da tudi aktualna vlada ne razume, kaj naj bi bili ti skupnostni in solidarnostni sistemi ter zakaj jih imamo. Na koncu dneva vsi še vedno živimo v družbi, in prav je, da ljudje poskrbimo drug za drugega.

Tudi medgeneracijsko …

… seveda. Pokojninski sistem je v resnici najbolj solidarnosten, saj delovno aktivni vplačujemo za aktualne upokojence. Edino na tak način, da bo to javen solidarnostni sistem, v katerega bomo vsi vključeni, pa bomo lahko poskrbeli, da bo za vse dovolj.

Grozno in žalostno je videti, da so zdaj najbolj ogrožene za revščino upokojenke. To so ženske, ki so bile delovno aktivne, doma skrbele za otroke, skrbele za gospodinjstvo, se pravi reproducirale novo delovno silo, in jih potem kot družba zavržemo, kot da niso nič vredne. Dodatno škodo ženskam je naredila ukinitev pozitivne diskriminacije in s tem priznavanje dodatnega prispevka žensk.

O tem bomo pisali v enem prihodnji prispevkov v tej rubriki. Za konec pa tokrat le še pika na i o tem, kako se Sindikat Mladi plus udeležuje javne razprave o pokojninski reformi, daje pripombe tudi preko Zveze.

Res je, predvsem s perspektive mladih. In kar bi si želeli, je, da bi se nas poslušalo in razumelo, na kaj argumentirano opozarjamo.

Mojca Matoz