Od pokojnin pričakujemo, da bodo popravile vse za nazaj

Igor Feketija je ekonomist in državni sekretar na ministrstvu za delo, kjer med drugim bdi nad enim najpomembnejših »projektov« aktualne vlade – izjemno pomembnim pa nasploh tudi za vse nas –, in sicer nad pokojninsko reformo, o kateri so se socialni partnerji končno začeli pogajati septembra. Za Delavsko enotnost je orisal, kaj naj bi prinesla doslej znana izhodišča, pri čemer poudarja, da bomo o dejanskih spremembah lahko govorili šele takrat, ko bodo pogajanja zaključena.

V kakšnem stanju je slovenski sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, o katerem sicer pogosto krožijo različne katastrofične napovedi, češ da je tik pred zlomom?

Omenjeni sistem v Sloveniji temelji na sprotnih plačilih. To pomeni, da aktivna populacija, torej zaposleni, s prispevki od svojih plač sproti prispevajo za pokojnine. Pogosto slišim vprašanje: »Kje je ves tisti denar, ki sem ga vsa leta vplačeval v pokojninsko blagajno, kaj počnete z njim?« V javnem sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja nihče ničesar nikjer ne »nalaga«, varčuje … Delovno aktivni sproti prispevajo za pokojnine. Z drugačnim konceptom privatizacije v devetdesetih bi sicer lahko sistem zastavili drugače, da bi se sredstva od odprodaje državnega premoženja stekla v pokojninski sklad; a je tega in druge predloge – na primer predlog trajnega notranjega delavskega lastništva – preglasil model Lojzeta Peterleta in Borisa Pleskoviča.

V sistemu sprotnih plačil oziroma v pretočnem sistemu je zelo pomembno razmerje med delovno aktivnimi in upokojenimi. Leta 2000 je bilo to razmerje okrog 1,8, pred tem še višje. Leta 2013 je bilo najnižje, in sicer 1,38. V letih 2022 in 2023 je bilo to razmerje 1,57, kar kaže na postopno izboljšanje, ki je posledica tega, da se dejansko upokojujemo nekoliko pozneje kot pred 10 leti, deloma pa tudi delovnih migracij; a podatki za prvo polovico letošnjega leta kažejo ponovno zniževanje.

Zbrani prispevki ne zadoščajo za vse izdatke sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Primanjkljaj se kot zakonska obveznost pokrije iz državnega proračuna. V letu 2023 so, na primer, skupni odhodki Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje znašali 7,1 milijarde evrov; s prispevki je bilo zbranih slabih 6 milijard, preostanek, torej dobro milijardo evrov, je bilo treba pristaviti iz proračuna. Naslednje leto pričakujemo, da bo doplačilo (transfer) iz proračuna znašalo slabo milijardo in pol, v preteklosti je bilo to doplačilo že okrog dveh milijard.

Glede finančnega stanja sistema veljajo torej naslednje ugotovitve (pri vsaki bi sicer veljalo dodati še kup pojasnil, a za to na tem mestu najbrž ni prostora). Prvič, je v boljšem stanju kot pred 10 leti, saj se delež, ki ga je treba doplačati iz proračuna, znižuje, razmerje med aktivnimi in upokojenimi pa izboljšuje. Drugič, zbrani prispevki ne pokrijejo vseh izplačil, potrebno je doplačilo iz proračuna (za to trditev velja kup opomb, morda prideva do tega v nadaljevanju). Tretjič, trenutno imamo rekordno visoko stopnjo delovne aktivnosti in rekordno nizko stopnjo brezposelnosti. Že rahel padec delovne aktivnosti ali rast brezposelnosti lahko močno poslabša to sliko. Sistem je robusten, a je treba poskrbeti, da bo takšen ostal tudi skozi obdobje demografskega prehoda, ki naj bi vrh dosegel čez približno 30 let.

Zakaj pravzaprav potrebujemo novo pokojninsko reformo? Zaradi t. i. demografskih sprememb oziroma postopnega staranja prebivalstva ali vendarle bolj zato, ker jo je obljubila že prejšnja vlada, in sicer v zameno za sredstva iz t. i. evropskega Načrta za okrevanje in odpornost?

Glavni razlog je, da moramo pokojninski sistem pripraviti na demografski prehod. Omenil sem, da je razmerje med aktivnimi in upokojenimi bistveno za stabilnost sistema; torej koliko zaposlenih zbira prispevke za enega upokojenca. Danes je delež starejših od 65 let v Sloveniji približno 20 odstotkov; čez 30 let bo dosegel 30 odstotkov, torej bo za polovico večji. Zaradi staranja prebivalstva bomo imeli vse večji delež upokojencev in manjši delež delovno aktivnih. To je vprašanje, s katerim se soočajo praktično vse zahodne države, pa tudi drugod. Tako obstajajo le tri možnosti. Prvič, lahko gremo v pokoj nekoliko pozneje in tako zvišujemo razmerje med delovno aktivnimi in upokojenimi. Drugič, lahko prispevamo več. Tretjič, lahko omejimo rast izdatkov za pokojnine. Staranja prebivalstva ne moremo preprečiti. Tudi migracije lahko sliko izboljšujejo le deloma in le do določene mere. Vsaka od naštetih treh možnosti pomeni breme za določen del naše družbe. Vprašanje sprememb sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja, o katerem razpravljamo prav zdaj, je, kako bo porazdeljeno to breme. Morda le medklic: reforma sicer ni najboljši izraz, saj bo osnovna forma sistema ostala nespremenjena, prilagodili se bodo le nekateri njeni parametri in dodali določeni ukrepi. A zavoljo jedrnatosti lahko spremembam zakonodaje, ki jih pripravljamo, rečemo tudi reforma.

Res je tudi, da se je Republika Slovenija leta 2021 zavezala k spremembam oziroma reformi v okviru Načrta za okrevanje in odpornost. Ta načrt je videti tako, da države črpajo evropska sredstva v zameno za to, da izvedejo določene investicije in reforme, ki naj bi povečale odpornost držav članic proti prihodnjim krizam. Med reformnimi projekti sta na primer pokojninska reforma in vzpostavitev sistema dolgotrajne oskrbe, med investicijami pa sredstva za energetsko prenovo stavb, za Ljubljanski potniški center, izobraževanja za krepitev digitalnih veščin, razpisi za gradnjo sončnih elektrarn in podobno. Posamezna ministrstva so takrat pripravila svoje projekte in se nato pogajala o celotnem paketu. Črpanje sredstev je razdeljeno v več obrokov in države članice so do posameznega obroka upravičene takrat, ko vsa ministrstva izpolnijo tiste zaveze – imenujejo se mejniki –, ki so bile skozi pogajanja določene za vsak obrok. Če samo eno ministrstvo ne doseže svojega mejnika, nobeno ministrstvo ne dobi ničesar. Projekt t. i. pokojninske reforme je razdeljen na tri mejnike: prvi (M137) je predstavitev izhodišč socialnim partnerjem, drugi (M138) je predložitev zakona v državni zbor, tretji (M139) je sprejetje v državnem zboru.
Slovenija lahko v zameno za izvedbo investicijskih projektov in reform črpa približno 1,5 milijarde evrov nepovratnih sredstev in pridobi za približno 1 milijardo evrov posojil.

Torej primarni namen je pripraviti pokojninski sistem na demografski prehod; zaveze, ki jih je prejšnja vlada dala v okviru načrta za okrevanje in odpornost, pa nam do določene mere narekujejo tempo in okvirje sprememb.

Kakšne spremembe pa naj bi torej prinesla izhodišča za razpravo o spremembah pokojninskega in invalidskega zavarovanja, o katerih so sicer prejšnji mesec končno stekla tristranska pogajanja med vlado in socialnimi partnerji?

Cilj so po eni strani čim bolj dostojne pokojnine, po drugi pa zagotovitev vzdržnosti sistema. Hkrati želimo tudi skozi reformo pokazati, da je sistem robusten in vreden zaupanja, da bodo tudi prihodnje generacije imele pokojnine. Prav tako bomo poskusili poenostaviti tiste vidike ali elemente sistema, kjer je to mogoče.

Poudarjam, da so izhodišča zgolj začetni okvir za pogajanja s socialnimi partnerji in da ne prejudicirajo končnega rezultata. Lahko torej na kratko povzamem, kje so začetne točke za naše razprave in pogajanja; o dejanskih spremembah bomo lahko govorili, ko bodo pogajanja zaključena.

Predlagamo ukrepe za zviševanje dejanske upokojitvene starosti, tako administrativne kot spodbude za daljše in lažje ostajanje v aktivnosti. Predlagamo daljšanje referenčnega obdobja, ki zviša povezavo med plačanimi prispevki in pokojnino (za tiste, ki jim je pokojnina odmerjena od osnove, višje od minimalne), in hkrati dvig odmernega odstotka kot kompenzacijo za padec povprečnih odmerjenih pokojnin zaradi daljšega referenčnega obdobja. Prav tako predlagamo spremembo formule za redno letno usklajevanje v smeri, da se bodo pokojnine v večji meri usklajevale z inflacijo in v manjši meri z rastjo plač. Predlagamo tudi poenotenje dob iz delovnega razmerja, prostovoljne vključitve v zavarovanje in dokupa. Predlog je tudi postopno izenačenje prispevne stopnje delavk in delodajalcev, po možnosti tudi zvišanje skupne prispevne stopnje. Glavni poudarek sprememb na invalidskem delu je na izboljšanju sistema poklicne rehabilitacije, predlagamo pa tudi nekaj ukrepov s področja prostovoljnega dodatnega zavarovanja, torej t. i. drugega stebra.

Kaj vse bi se lahko med pogajanji še spremenilo? In kaj se je dogajalo v dobrem letu dni od objave prvih izhodišč do zdaj, ko so se končno začela pogajanja?

Julija 2023 je ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti predstavilo svoja izhodišča. Sledila so usklajevanja tako znotraj vlade in pa intenzivna pogajanja z Evropsko komisijo. Kot sem omenil, je bila predstavitev izhodišč socialnim partnerjem prvi od treh mejnikov za pokojninsko reformo v okviru Načrta za okrevanje in odpornost. Vendar sama predstavitev ni bila dovolj za izpolnitev mejnika, Evropska komisija je zahtevala, da dokažemo, kako bodo naši ukrepi izpolnili predvsem cilj javnofinančne vzdržnosti. To dokazovanje in pogajanja o tem, kaj pomeni javnofinančna vzdržnost na eni strani in zadostnost pokojnin, kakor temu pravi Evropska komisija, so bila intenzivna in na trenutke napeta.

Aprila 2024 se je ta postopek usklajevanj in pogajanj zaključil in vlada je lahko potrdila izhodišča v nekoliko spremenjeni obliki. Takrat so potekala tudi pogajanja o nadaljevanju formalnega dela ekonomsko-socialnega sveta (ESS). Lahko bi sicer začeli delo v obliki nekakšnih neformalnih pogajanj – in dejansko smo prvo sejo pogajalske skupine ESS za pripravo sprememb sklicali, preden je ESS formalno spet začel delovati. A to je bilo že konec junija in sledile so počitnice. Tako so se pogajanja začela septembra 2024. Kaj se bo glede na izhodišča spremenilo, je nemogoče napovedati. Posamezni parametri in ukrepi so medsebojno močno povezani in velja, da ni dogovorjeno nič, dokler ni dogovorjeno vse. O redkokaterem delu sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja se je mogoče pogovarjati in pogajati povsem ločeno od drugih.

Kot enega od razlogov za uvedbo pokojninske reforme navajate zasledovanje načela vzdržnosti sistema in zadostnosti pokojnin, kar pa si je v jasnem protislovju oziroma konfliktu. Kako ga nameravate razrešiti?

Drži, ta dva cilja se načeloma med samo izključujeta. Na blaginjo upokojencev lahko gledamo z več vidikov. Povprečna stopnja tveganja revščine med upokojenci (okrog 18,5 odstotka) je približno polovico višja od stopnje tveganja revščine za celotno populacijo (okrog 12,5 odstotka po socialnih transferjih). A če gledamo upokojence, ki živijo v paru, je njihova stopnja tveganja revščine celo malenkost nižja kot pri celotni populaciji. Povprečna pokojnina, odmerjena za 40 let pokojninske dobe, je lani presegla 1100 evrov, povprečna starostna (vključno s tistimi brez 40 let dobe) pa 1030 evrov neto. To je tudi za samsko osebo nad pragom tveganja revščine. Za par brez otrok je prag tveganja revščine 1354 evrov; dve pokojnini za polno dobo, odmerjeni od najnižje osnove, znašata 1528 evrov, torej 13 odstotkov nad pragom. Osredotočiti se je treba torej na najranljivejše skupine, in to so samske upokojenke in upokojenci ter invalidi v upokojenskih gospodinjstvih, pri katerih stopnja tveganja revščine lahko tudi preseže 35 odstotkov.

Ko po drugi strani govorimo o vzdržnosti, to ne pomeni zniževanja pokojnin, temveč upočasnjevanje rasti oziroma usklajevanje rasti pokojnin z rastjo javnofinančnih prihodkov. Če je rast pokojnin v večji meri povezana z inflacijo, je to bliže javnofinančni nevtralnosti in s tem vzdržnosti sistema. Lahko pa pomeni – odvisno od dejanskega gibanja inflacije in rasti plač v prihodnje – počasnejše vsakoletno usklajevanje. V zadnjih letih smo imeli tako leta, ko bi bil večji delež inflacije v formuli za usklajevanje ugodnejši za upokojence; če upoštevamo neke generične dolgoročne projekcije, pa naj bi bila stopnja rasti plač višja od inflacije, kar pomeni, da bi bila nova formula manj ugodna za upokojence. A kot rečeno na začetku, namen reforme je na sprejemljiv način enakomerno porazdeliti breme med različne skupine oziroma dele družbe.

Zakaj naj bi bil dvig dejanske upokojitvene starosti vselej eden najpomembnejših ukrepov pokojninske reforme, tudi te, ki ste jo pripravili na vladi?

Dejanska starost ob upokojitvi neposredno vpliva na razmerje med delovno aktivnimi in upokojenimi, torej koliko zaposlenih prispeva za enega upokojenca. Trenutno ta znaša 61 let in 9 mesecev za ženske ter 62 let in 10 mesecev za moške. Toliko smo torej v resnici stari, ko gremo v pokoj. S tem smo na repu držav Evropske unije in članic Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD). To je seveda dobro; lahko nas veseli, da se upokojimo prej kot drugod in da ženske v povprečju v pokoju preživijo še 26 let, moški pa 18. Da torej ne gremo »v penzijo samo še umret«, ampak nasprotno, v upokojitvi preživimo še slabo petino do dobre četrtine stoletja. V povprečju, seveda.

A večkrat sem že omenil staranje prebivalstva. Najbrž poznate grobo šalo, ki pravi, da starostni piramidi, ki kaže število oseb v posameznih starostnih obdobjih, ne rečemo več starostna piramida, temveč starostna žara. In demografskim napovedim je težko oporekati, te so precej zanesljive. Težko bomo imeli čez 20 let več petindvajsetletnikov, kot imamo danes petletnikov. Razen ob res množičnem priseljevanju, ki pa seveda odpira druga vprašanja. Na vsakega upokojenca bo v prihodnjih letih manj delovno aktivnih. S premikanjem dejanske upokojitvene starosti lahko spreminjamo to razmerje.

Do zviševanja starosti ob upokojitvi prihaja že samo po sebi, saj se upokojujejo generacije, ki so pozneje vstopile na trg dela; ta trend se bo še nadaljeval. Želimo ga nekoliko pospešiti – seveda pri tistih, ki so tega še zmožni. Poznamo rezultate obširne ankete, ki jo je izvedla prav Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, v katerih znaten delež odgovarja, da bi delali dlje, a so izmučeni. Zgolj prisila je po eni strani kruta, po drugi pa tudi neproduktivna, saj bi le povečala delež bolniške odsotnosti in efektivno prelila izdatke iz pokojninske v zdravstveno blagajno. Tega si ne želimo.

Naš predlog je, da leta 2028 začnemo postopoma, za tri mesece na leto, zviševati zgornjo in spodnjo mejo za upokojitev. Tako bi se do leta 2035 ti meji zvišali s 60 na 62 let za tiste s polno dobo (40 let) ter s 65 na 67 za tiste, ki nimajo polne dobe. Po drugi strani ostajajo možnosti za zniževanja upokojitvene starosti za tiste, ki so zgodaj vstopili na trg dela, morda tudi nekatere druge – o tem še tečejo pogajanja in tega ne želim komentirati, dokler se o tem ne dogovorimo s socialnimi partnerji. Večji poudarek pa bomo dali spodbudam za ostajanje v aktivnosti in ukrepom, ki bi omogočali postopnejši prehod v upokojitev, torej prilagajanja delovne obremenitve v letih pred upokojitvijo, na primer po 55. letu starosti. Prav tako ostajajo že obstoječe možnosti delnega upokojevanja, subvencije prispevkov starejših delavk ter delavcev in podobni mehki ukrepi, ki pa so se zvečine izkazali kot učinkoviti.

Zaostrovanje pogojev za upokojitev avtomatično pomeni tudi večji pritisk na delovne ljudi. Kakšne podporne ukrepe, denimo take, ki se nanašajo na prilagajanje delovnih procesov in organizacije dela, pa še načrtujete zraven?

Kot rečeno: če želimo, da sistem zdrži, bomo morali delati nekoliko dlje. Za primerjavo: pred enajstimi leti je bila dejanska starost ob upokojitvi pri ženskah 58,5 leta, pri moških pa 61. Torej gremo danes v pokoj tri oziroma dve leti pozneje kot leta 2013. A hkrati v upokojitvi preživimo vedno več časa. Smo vse bolj dolgoživa družba.

A temu morajo slediti tudi razmere na delovnem mestu. Ta vidik je bil doslej zanemarjen. Intenzivnost dela se stopnjuje, proti starejšim delavcem, ki teže prenesejo vse višji tempo dela, pa se oblikujejo stereotipi in posledično prihaja do diskriminacije. S prilagajanjem delovnih obremenitev in vloge v delovnem okolju lahko omogočimo oz. olajšamo daljše ostajanje v aktivnosti. Idealno bi bilo, da bi delavka oziroma delavec in delodajalec okrog 55. leta starosti (odvisno od panoge, podjetja) skupaj pripravila načrt prilagajanja delovne obremenitve, vključno s prilagoditvijo delovnega mesta, vloge – za starejše bi bilo smiselno prevzemanje mentorske vloge in skrbi za ustrezno nasledstvo znotraj podjetij – in tudi delovnega časa. Poleg tega načrta je konkreten predlog, da omogočimo delo v režimu 80/90/100, kar pomeni, da delavec dela 80 odstotkov delovnega časa, ima krite polne prispevke (100 odstotkov), prejema pa 90 odstotkov plače. (Osemdeset odstotkov časa bi pomenilo na primer štiri dni namesto pet; mogoča je ureditev tudi 75/87,5/100, torej dela šest ur namesto osem, polnih prispevkov in odstotka plače vmes med obema). Tako si delavka in delodajalec (in pokojninska blagajna, ki pa jo polnita ravno ta dva) razdelita »strošek« znižanja delavkine obremenitve, hkrati pa sta oba (in sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja) na boljšem zaradi daljše delovne aktivnosti.

V idealnem primeru bi se o tem dogovorili socialni partnerji na ravni panog ali podjetij. Razumemo namreč, da pretežni del (približno 70 odstotkov) naših delavk in delavcev dela v majhnih in srednje velikih podjetjih. V podjetju s tremi ali petimi zaposlenimi je najbrž manj prostora za odpiranje mentorskih vlog ali lažja delovna mesta kot v večjih. V proizvodnih podjetjih bi takšne ureditve potekale drugače kot v storitvenih in podobno. Na ravni zakona predlagamo vsaj ureditev podlag za takšne dogovore, drugo bo predmet pogajanj.

Toliko lahko storimo v zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (in z nekaterimi posegi v zakonu o delovnih razmerjih). V teku je tudi več projektov, tudi takšnih iz kohezijskih sredstev, ki spodbujajo natanko to, torej prilagajanje vloge ter obremenitve starejših delavk in delavcev. Vzporedno s tem potekajo druge pobude in spremembe na področju delovnih obremenitev, na primer pravilnik o ročnem premeščanju bremen, ki bo tudi pripomogel k temu, da bodo ljudje v nekaterih panogah lahko delali dlje.

Med drugim predlagate tudi razpravo o možnosti znižanja starostne meje za upokojitev na račun skrbi za otroka. Ali to pomeni tudi njeno ukinitev, saj zraven ugotavljate, da skrb za otroka ne predstavlja razloga za zgodnejšo upokojitev?

Tudi to bo, kot vse drugo, še predmet pogajanj. Pri skrbi za otroka je ureditev nekoliko nedosledna. Načelno stališče je, da skrb za otroka v prvem letu ne zmanjšuje zmožnosti za delo in s tem ne upravičuje zgodnejšega odhoda v upokojitev (drugo vprašanje je, kako nosečnost dolgoročno vpliva na zmožnost za delo, a tu govorimo o skrbi za otroka v prvem letu otrokovega življenja). Pomeni pa manj plačano reproduktivno delo in prekinitev delovne kariere; za to prekinitev je prav, da priznamo kompenzacijo, torej dodatni odmerni odstotek. Zato predlagamo, da starša – sorazmerno, glede na dejansko izrabo starševskega dopusta – uveljavljata zvišanje odmernega odstotka.

Trenutno je torej dovoljena izbira – nižanje starosti ali višji odmerni odstotek. Danes se v nekaterih primerih mož in žena dogovorita in izjavita, da je za otroke skrbel mož, ki ima višjo pokojninsko osnovo in v celoti uveljavlja višji odmerni odstotek. V skladu z našim predlogom se bo – za leta, ko imamo zanesljive in uporabne podatke – ta možnost odobrila na podlagi dejanske izrabe starševskega dopusta kot najboljšega približka za oceno dejanske skrbi za otroka.

Ali naj bi se z novo pokojninsko reformo izboljšal tudi dejanski socialno-ekonomski položaj upokojencev? Kako pa naj bi po novem potekalo usklajevanje pokojnin?

Na blaginjo oziroma na socialno-ekonomski položaj upokojencev najbolj vplivata dva dejavnika, ki sta zvečine izven dosega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Prvi je to, ali upokojenci živijo sami ali v paru; drugi je, ali imajo svojo nepremičnino. Last nepremičnine poveča razpoložljivi dohodek gospodinjstva za toliko, kot bi znašala najemnina zanjo. V centru Ljubljane, na primer, je to lahko skoraj toliko, kot znaša pokojnina za 40 let, odmerjena od najnižje osnove. Glede samskega življenja ali življenja v paru sem že pojasnil pri vprašanju o konfliktnosti ciljev reforme. In pokojnine so konec koncev odraz plač in vsega drugega, kar se dogaja v času aktivnosti. V prvi meri so odraz plač. Višje plače pomenijo višje prispevke in s tem višjo osnovo za odmero pokojnin. Tu mora biti polje prizadevanj za spremembe na bolje – v delovnih pogojih in nagrajevanju dela. Ena od težav pokojninskega sistema je, da pokojnine pridejo na koncu in se od njih pričakuje, da bodo popravile vse za nazaj – višino plače, neenako obravnavo glede na spol, prekarnost z vsemi nestandardnimi in manj varnimi oblikami dela itd. Kot da bi bil pokoj nekakšen delavski raj, v katerem bo poplačano in poravnano vse, kar na trgu dela ne deluje, kot bi moralo.
Ukrepi gredo torej v smeri, da izboljšamo predvsem položaj upokojencev v najranljivejših skupinah in da se vsaj ohrani nadomestitveno razmerje, torej razmerje med pokojnino in zadnjo plačo. Sicer pa je treba na socialno-ekonomski položaj upokojencev gledati veliko širše – tudi skozi stanovanjsko politiko, dolgotrajno oskrbo, zdravstvene storitve in vse druge storitve, ki jih upokojenci še posebej potrebujejo.

Formula za redno usklajevanje pokojnin danes je 60 odstotkov glede na rast povprečne plače v preteklem letu in 40 odstotkov glede na rast cen življenjskih potrebščin v preteklem letu. Načeloma usklajevanje s plačami pomeni, da pokojnine rastejo glede na standard aktivne populacije; usklajevanje z inflacijo pa, da pokojnine ohranjajo kupno moč. Pri tem morda velja pomislek, da inflacija, ki jo občutijo upokojenci, ni enaka inflaciji, ki velja za celotno populacijo. Struktura potrošnje upokojencev je drugačna od košarice dobrin, na podlagi katere se meri indeks cen življenjskih potrebščin, torej inflacija. A princip je tak. V skladu z usklajenimi izhodišči, ki so jih socialni partnerji podpisali leta 2017, bo formula za redno letno usklajevanje tudi v prihodnje ohranila del rasti plač. Naš predlog je, da se razmerje obrne in do leta 2034 doseže razmerje 80/20 v korist inflacije ter da zakon predvidi nadaljnje zniževanje deleža plač in višanje deleža inflacije, če bi socialni partnerji in vlada v letu 2035 ugotovili, da je za zagotavljanje vzdržnosti sistema to potrebno. Kaj točno to pomeni za višino pokojnine, je odvisno od tega, kakšni bosta dejansko rast plač in inflacija v prihodnjih dvajsetih letih. Če se bosta gibali po pričakovanjih, bi to pomenilo, da bodo pokojnine rastle nekoliko počasneje, kot bi po sedanji formuli. Še vedno bi torej rastle, tudi realno, torej hitreje od inflacije, a nekoliko počasneje kot v sedanji ureditvi. To bi bil prispevek zdajšnjih upokojencev k temu, da »blagajna zdrži«; aktivni pa bi prispevali to, da gredo v pokoj nekoliko pozneje.

Zakaj načrtujete spremembo dolžine referenčnega obdobja za izračun pokojninske osnove? Predlagate namreč, da se obdobje za izračun pokojninske osnove podaljša s 24 na 40 najboljših let z izločitvijo katerihkoli pet, ne nujno zaporednih ali najslabših let. Ali ne pomeni to avtomatično tudi nižjih pokojnin?

Ne nujno. Daljše referenčno obdobje bi imelo večji vpliv na osnovo in posledično pokojnine tistih, ki imajo izrazit karierni preboj, ko torej v določenem obdobju kariere služijo bistveno več od povprečne plače, v drugih obdobjih (običajno na začetku in koncu kariere) pa manj. Tako prihaja do primerov, ko je nekdo, ki je imel čez vso aktivno dobo približno stabilno plačo oziroma mu je ta rasla zlagoma, plačal več prispevkov od nekoga, ki je imel v delu aktivnosti izrazito višje dohodke od dela, a ima slednji odmerjeno višjo pokojnino. Izračuni kažejo, da se prejemnikom 40 odstotkov najnižjih pokojnin sprememba referenčnega obdobja sploh ne bi poznala; prejemnikom najvišjih pokojnin pa bi se na ta račun osnova lahko znižala za do šest odstotkov.

Toda daljšanje referenčnega obdobja, za razliko od prejšnjih reform, gre tokrat z roko v roki z višanjem odmernega odstotka, ki pa pomeni višjo pokojnino pri isti osnovi. Torej se obe spremembi – daljšanje referenčnega obdobja in dvig odmernega odstotka – odvijeta hkrati in tako glede javnofinančnih učinkov kot glede učinkov na višino pokojnin delujeta v nasprotnih smereh. Spodnja polovica prejemnikov pokojnin bo zaradi te kombinacije zagotovo imela višje odmerjeno pokojnino.

Sistem invalidskega zavarovanja je bil v preteklih pokojninskih reformah (leta 2002 in 2011) venomer zapostavljen. Čeprav se storitve in pogoji delovnih invalidov izboljšujejo, je še vedno precej majhno število ljudi, ki so se po bolezni ali poškodbi pripravljeni vrniti na delo. Kakšne spremembe pa načrtujete na področju poklicne in zaposlitvene rehabilitacije, da bi v te programe v prihodnosti lahko vključili čim večje število delovno sposobnih ljudi in tako zmanjšali pritisk na invalidsko blagajno?

Drži, invalidski del zakona je bil doslej precej zapostavljen. In res se večina predlogov nanaša na poklicno rehabilitacijo. Temeljni problem pri tej je, da se začne zelo pozno in da so spodbude zanjo prešibke. Po nesreči ali bolezni, ki vpliva na delovno zmožnost osebe, danes najprej poteka zdravljenje, ki lahko traja tudi več let; sledi ocena invalidnosti in šele nato poklicna rehabilitacija. Vmes je lahko taka oseba odsotna s trga dela že več let in uspeh rehabilitacije je manj verjeten.

Želimo si, da bi bila nekaj mesecev po dogodku, ki vpliva na zmožnost za delo, opravljena ocena, ali se bo oseba lahko po zdravljenju vrnila na prejšnje delovno mesto. Če to ni mogoče, se začne postopek rehabilitacije takoj, ko je to varno, lahko tudi še pred zaključkom zdravljenja oziroma okrevanja, pri tem pa se upošteva celotna preostala delazmožnost in ne le zmožnost za delo na zadnjem delovnem mestu.
Prav tako predvidevamo nekatere spremembe glede nadomestil in dodane dobe. Hkrati smo že leta 2023 z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2N) izboljšali odmero pokojnine pri invalidih, ki so delali krajši čas od polnega, tako da se pri odmeri upošteva plača, ki bi jo prejeli, če bi delali polni delovni čas, in ne le plača za del delovnega časa in nadomestilo za preostali del. Glavna poudarka sta torej izboljšanje učinkovitosti poklicne rehabilitacije ter izboljšanje odmere pokojnin. Pri tem je pomembno tudi, kakšna bo ureditev glede enotnega izvedenskega organa, ki jo ob sodelovanju drugih resorjev, tudi našega, snujejo na ministrstvu za zdravje.

Kdaj pa lahko realno pričakujemo začetek izvajanja pokojninske reforme?

Pri spremembah pokojninskega sistema so bistvena dovolj dolga prehodna obdobja in postopnost uvajanja sprememb. Nikakor si ne želimo paničnega navala na upokojevanje, ker bi se ljudje bali nenadnih sprememb. Naša naloga je jasno sporočiti, kaj spremembe prinašajo in kdaj bodo veljale.

Glavne spremembe se začnejo uvajati leta 2028. Takrat naj bi se – v skladu z izhodišči – začela zviševati starostna meja, daljšati referenčno obdobje, višati odmerni odstotek in spreminjati indeksacija. Nekatere spremembe, na primer predlagani dvig odstotka za odmero vdovske pokojnine, bi lahko začele veljati že prej, v letu 2026. Minimalna sprememba indeksacije je predvidena sicer že prej, zaradi specifičnih zahtev Evropske komisije, vendar to nima vpliva na odmero pokojnine ali na to, v katerem letu se je ugodnejše upokojiti. Te spremembe se bodo torej uvajale postopoma in bodo svoje končne vrednosti dosegle leta 2035. Generacija, ki se bo upokojevala takrat, bo torej v polni meri občutila spremembe. Učinki reforme pa bodo pravzaprav vplivali na vse. Če bi se začeli pojavljati dvomi o stabilnosti oziroma finančni vzdržnosti sistema, bi to občutili vsi. Ne gre namreč samo za sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, v mislih je treba imeti celotne javne finance, kjer bodo izdatki vse večji tudi v sistemih zdravstvenega zavarovanja in dolgotrajne oskrbe, pa tudi v državnem in občinskih proračunih. Morebitni novi viri financiranja vseh teh izdatkov niso predmet tega zakona in niso v rokah našega ministrstva, bodo pa najbrž tudi predmet razprav v prihodnje.

Pokojninska reforma je torej del širše slike, ko iščemo najustreznejšo pot, da zagotovimo blaginjo upokojencev – ne le s pokojninami, temveč tudi z boljšimi plačami, delovnimi pogoji, stanovanjsko politiko, zdravstveno in dolgotrajno oskrbo itd. – in hkrati obvladujemo javnofinančno sliko. Naslednikom ne želimo zapustiti družbe z množico revnih, brezdomnih, bolnih upokojencev, pa tudi ne neobvladljivega javnega dolga in »korektivnih ukrepov« s strani Evropske unije v okviru t. i. postopka prekomernega primanjkljaja.

Gregor Inkret