Z delom smo si zaslužili dostojne pokojnine

Na eni strani je vse več upokojenk in upokojencev, ki prejemajo pokojnine pod pragom revščine, na drugi strani pa se politiki pridušajo, da bi zaradi vzdržnosti javnih financ morali reformirati sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja. O tem, kako delovanje našega pokojninskega sistema na svoji koži občutijo upokojenci in upokojenke ter kakšne spremembe predlagajo v Sindikatu upokojencev Slovenije (Sus), smo se pogovarjali z njegovo predsednico Francko Ćetković.

Kako (ne)dostojne so pokojnine v Sloveniji in zakaj je po mnenju sindikata upokojencev tako?

Če govorimo o dostojni pokojnini, moramo najprej opredeliti, kaj si pod tem predstavljamo.

Nekdo, ki je izpolnil vse zakonske pogoje za upokojitev, to je delovna doba in starost, bi prav gotovo moral imeti pokojnino, katere znesek ne bi smel biti pod pragom revščine, to je danes 903 evre. Ker pa je pokojnina odvisna predvsem od plače, ki jo je delavec ali delavka prejemal, je za vse, ki so prejemali minimalno plačo, ali še te ne, jasno, da bo njihova pokojnina nižja od zneska praga revščine. Po zadnjih dvigih minimalne plače se bo to stanje sicer nekoliko izboljšalo.

Že večkrat smo dejali, da je generacija, ki se je upokojevala v letih samostojne države, v času tranzicije, privatizacije in krize v našem gospodarstvu, to drago plačala. Številne delavke in delavci so zaradi stečajev in prisilnih poravnav, zlasti v devetdesetih letih prejšnjega in na začetku 21. stoletja, ostajali brez zaposlitve, več mesecev pred stečaji brez plač, upokojevati pa so se morali predčasno in pod slabimi pogoji. V tem tiči velik del vzrokov za njihove nizke pokojnine. Skoraj 90 tisoč upokojenk in upokojencev je prejemnikov zagotovljene pokojnine, ki trenutno znaša 748 evrov, ker je bil izračun njihove dejanske pokojnine nižji od tega zneska. Pokojnino med 700 in 800 evrov prejema 124 tisoč upokojenk in upokojencev.

Pokojnino v višini do 500 evrov pa prejema po aprilskih podatkih 53.496 upokojenk oziroma upokojencev. V tej skupini so prejemniki in prejemnice, ki imajo različne statuse: eni so plačevali krajše obdobje in podobno. V kakšnih razmerah živijo upokojenke in upokojenci s pokojninami nekaj sto evrov, vedo največ povedati v humanitarnih organizacijah. Veliko je prikrite revščine, starejši pa se ne želijo izpostavljati. Največ težav s preživljanjem imajo samske upokojenke, upokojenci. V Sloveniji živi pod pragom revščine 41,3 odstotka starejših žensk ter 40,9 odstotka moških.

Kaj nam omenjeno stanje na terenu v prvi vrsti pove? Da smo do starejših oziroma upokojencev in upokojenk pravzaprav izredno neprijazna družba …?

Kot že rečeno, na gmotni položaj upokojenk in upokojencev močno vpliva dogajanje pri nas v obdobju tranzicije in privatizacije ter v času finančne in gospodarske krize. Delno so za to krive tudi spremembe pokojninskega sistema, ki vedno prinesejo poslabšanje razmer za nove upokojence in upokojenke. Gre za vse večje število let, ki jih vštevajo v osnovo za izračun pokojnine – od 10 let smo najprej prišli na 18, nato pa na 24 let (to so ugotovili na Inštitutu za ekonomska raziskovanja), za znižan odmerni odstotek, za neusklajevanje pokojnin itd.

Država je neprijazna do starejših, saj ob vseh vzrokih, ki vplivajo na višino pokojnin, še ni spremenila sistema varstvenega dodatka. Z zakonom ga je prenesla iz pokojninskega sistema v sistem socialnovarstvenih prejemkov in tudi zaostrila pogoje za dostop do te pravice.

Država je neprijazna do starejših tudi zato, ker se več kot dve desetletji ni mogla ali ni hotela dogovoriti za sistem dolgotrajne oskrbe, ki bi zagotavljal dostopno, kakovostno in pravočasno oskrbo vsem, ki jo potrebujejo.

Kaj pa bi morali storiti, da bi bile sedanje (pa tudi prihodnje) pokojnine bolj dostojne? Kakšni konkretni ukrepi bi morali slediti?

Za sedanje pokojnine je treba zagotoviti sistem usklajevanja pokojnin, poleg tega pa v nobenem primeru ne bi smeli posegati v pridobljene pravice. Za bodoče upokojenke in upokojence bi bilo zelo slabo, če bi pristali na predlog, da bi se v osnovo za izračun višine pokojnine vštevala celotna delovna doba (40 let). Odmerni odstotek je treba zvišati s 63 odstotkov vsaj na 75 odstotkov. Seveda pa je treba doseči tudi dogovor o dostojnih plačah, ki so podlaga za dostojne pokojnine. Upajmo, da bodo vsi sindikati dosegli, da bo najnižja plača oziroma tako imenovana »enka« v višini minimalne plače. Seveda pa je treba ob tem tudi urediti sistem plač v celoti, da bi se izognili uravnilovki.

Pomemben element krepitve dostojnosti pokojnin je njihovo usklajevanje: kako v sindikatu upokojencev gledate na omenjeni instrument in kako razumeti vaše stalne, pogoste pozive po izredni uskladitvi pokojnin? Ali to neizpodbitno pomeni, da omenjenim pozivom oblast le redkokdaj prisluhne?

Za izredno usklajevanje pokojnin smo se borili zato, ker se v času finančne in gospodarske krize v skladu z zloglasnim Zujfom (Zakonom o uravnoteženju javnih financ, op. ur.), ki je bil sprejet na predlog vlade, pokojnine več let niso usklajevale z inflacijo in rastjo plač. Ko je bila kriza mimo, pa so začeli pokojnine usklajevati, kot da v letih krize do inflacije in dviga plač sploh ni prišlo. Vsi pa vemo, da je bila inflacija ravno med krizo visoka. Zato smo v sindikatu upokojencev zahtevali, da vlada to svojo napako popravi z izrednimi uskladitvami pokojnin, kar je v nekaj letih po krizi tudi storila. Upokojencem je ostala dolžna samo še uskladitev pokojnin za en odstotek. Če sindikat upokojencev ne bi terjal izrednih uskladitev in če jih vlada ne bi izvedla, bi vsi upokojenci trajno prejemali nižje pokojnine. To pomeni, da bi do smrti plačevali za odpravljanje posledic finančne in gospodarske krize v letu 2008. Tega nismo smeli in mogli dopustiti. V lanskem letu smo si prizadevali za izredno uskladitev pokojnin predvsem zaradi visoke inflacije. Lanska redna uskladitev pokojnin v višini 5 odstotkov ni pokrila inflacije, ki je znašala čez 10 odstotkov. Način usklajevanja pokojnin je za upokojence in upokojenke izjemno pomemben – če ne ohranja njihove realne kupne moči in ne sledi rasti plač, jih vodi v revščino. Ne more biti tako, da bodo pokojnine upokojencev realno vse manjše, čim dlje časa jih bodo prejemali oziroma čim dlje časa bodo živeli!

Kako pa bi potem instrument usklajevanja pokojnin veljalo izboljšati? In kako se boriti proti »argumentom« oblastnikov, ki marsikateri sindikalni predlog, tudi tega o usklajevanju pokojnin, zavrnejo, rekoč, da bo trpela vzdržnost javnih financ?

Da, instrument usklajevanja pokojnin je izredno pomemben. Ne strinjamo se z nekaterimi predlogi v izhodiščih za spremembo pokojninskega sistema. Predlagamo, da ostane v veljavi sedanji sistem, po katerem se pokojnine usklajujejo v 40 odstotkih z rastjo inflacije in v 60 odstotkih z rastjo plač. Predlagamo pa varovalko, da rast pokojnin v nobenem primeru ne sme biti nižja od rasti plač. Menimo, da so plače osnova za pokojnine, zato mora usklajevanje pokojnin temeljiti na rasti plač. To seveda velja za normalne gospodarske razmere, v razmerah visoke inflacije ali še česa drugega pa je treba poskrbeti za ohranjanje realne vrednosti pokojnin z izrednimi uskladitvami.

Pobesnim, ko mi na predloge v zvezi z izboljšanjem ekonomskega položaja upokojenk in upokojencev začnejo govoriti o potrebi po zagotavljanju vzdržnosti javnih financ in pokojninske blagajne.

Še nikoli ni bila pokojninska blagajna v tako dobrem položaju, kot je zadnji leti, proračun prispeva vanjo manj. Nobenih problemov pa ne bi bilo in ne bo, če bi delodajalci plačevali isto višino prispevka kot delavci. Zato je nemoralno strašenje s problemom vzdržnosti pokojninske blagajne v naslednjih letih. To počno predvsem zato, da bi dosegli oslabitev prvega pokojninskega stebra oziroma sistema obveznega pokojninskega zavarovanja ter dosegli obvezno varčevanje zaposlenih v drugem, komercialnem stebru pokojninskega zavarovanja. Gre za interes kapitala, kaj se je pri nas dogajalo s težko privarčevanimi sredstvi delavk in delavcev ter drugih prebivalcev, pa smo imeli priložnost že večkrat videti. V različnih skladih jih varčevalcem radi toliko časa in na tak način plemenitijo, da na koncu ostanejo brez njih.

Bi lahko problematiko (ne)dostojnih pokojnin vsaj malo ublažila uvedba t. i. trinajste pokojnine, kar ste v Susu predlagali pred časom? Za kakšno idejo oziroma koncept pa pravzaprav gre?

Obstoječi letni dodatek je preživeta kategorija. Zneski od 150 do 460 evrov so res sramotni in še pri tem gre za ureditev v neskladju s sistemskim zakonom. Zato smo predlagali uvedbo 13. pokojnine, ki bi naj po našem predlogu bila v višini povprečne pokojnine in za vse enaka. Z zneskom 900 evrov ali kaj več bi si upokojenke, upokojenci morebiti res lahko privoščili kakšen dopust ali bi ga namenili za kakšne svoje izredne potrebe. Seveda pa si želimo še 14. pokojnino, ki jo prejemajo upokojenci v mnogih evropskih državah.

V sindikatu upokojencev ste prek Evropske zveze upokojenih in starejših (Ferpa) aktivni oziroma vsaj seznanjeni s položajem starejših tudi širše, na mednarodni ravni – kakšne težave pa denimo tarejo starejše v drugih evropskih državah, tudi na primer v povezavi z (ne)dostojnimi pokojninami? Katere države bi si veljalo vzeti za zgled?

V Ferpi smo z manifestom opozorili na položaj starejših ter upokojenk in upokojencev v Evropi. V socialni Evropi živi 100 milijonov starejših, upokojenk in upokojencev, od tega 30 odstotkov v revščini, to je 30 milijonov prebivalk in prebivalcev Evrope.

V Ferpi zato predlagamo in zahtevamo, da EU sprejme direktivo o minimalni pokojnini (po zgledu direktive o minimalni plači), ki bo zavezala članice, da mora biti višina minimalne pokojnine nad pragom revščine za izpolnjene zakonske pogoje za upokojitev. V našem sindikatu smo s pomočjo avstrijskih sindikatov upokojencev in upokojenk proučili njihov pokojninski sistem. Njihova ureditev izravnalnega dohodka (varstvenega dodatka) nam je blizu in zato predlagamo nekatere spremembe na tej podlagi. Naj k temu dodam še to, da upokojenke in upokojenci v Avstriji prejmejo tudi 13. in 14. pokojnino.

Tomaž Kšela