Razbijamo mite: Uspešni podjetnik je za uspeh zaslužen popolnoma sam

12. 2. 2020

V desetletjih prevlade ekonomskega modela, znanega kot neoliberalizem, ki v ospredje postavlja svobodo in kult posameznika, je prišlo do sprememb pri dojemanju delovanja družbe ter posameznikov in posameznic v njej. Vse bolj samoumevna je, kot pišemo v novi, januarski tematski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, z naslovom Razbijamo mite 2, postala predstava, po kateri je posameznik s svojo podjetnostjo povsem sam zaslužen za lasten uspeh (ali neuspeh). Obenem pa naj bi mu država s previsokimi davki neupravičeno jemala denar in ga onemogočala pri njegovem uspešnem delu.

Pogled v preteklost pokaže, da tovrstne predstave pravzaprav niso nič novega. So del liberalne ideologije, ki že dolgo nekritično slavi sposobnosti posameznika in jih loči od družbenih okoliščin. Z vzponom neoliberalne ideologije pa je takšen pogled postal vsesplošno razširjen. Že Karl Marx je pred dobrim stoletjem in pol v povezavi s tem govoril o t. i. robinzonadah. S tem je meril na zgodbo iz pustolovskega romana iz 18. stoletja o Robinsonu Crusoeju – avtorja Daniela Defoeja –, ki se je po brodolomu znašel na samotnem otoku in mu je tam s svojo iznajdljivostjo uspelo preživeti. Zgodba podobno kot prevladujoči ekonomski učbeniki uči, da je tak racionalni posameznik uspel zaradi lastne iznajdljivosti, ne glede na težavne okoliščine, v katerih se je znašel.

Toda kot je v Uvodu v Očrte kritike politične ekonomije poudarjal prav Marx, je družba tisti spregledani temeljni pogoj, ki posamezniku omogoča njegovo oblikovanje v racionalno osebnost: »… obdobje, ki ustvarja to stališče – stališče osamljenega posameznika – je ravno obdobje doslej najrazvitejših družbenih (s tega vidika splošnih) odnosov. Človek je v dobesednem pomenu zoon politikon (družbeno bitje, družbena žival), ne le družljiva žival, marveč žival, ki se lahko osami samo v družbi. Produkcija osamljenih posameznikov znotraj družbe – redkost, do katere pač lahko pride pri civilizirancu, ki se po naključju izgubi v divjini, in ki dinamično že ima v sebi družbene sile – je prav tak nesmisel kot razvoj jezika brez skupaj živečih in skupaj govorečih individuov.« Si lahko zamislite podjetnika, ki bi bil uspešen, če ga ne bi prej naučili govoriti in misliti? Brez vpliva družbe bi seveda ostal na ravni divjih otrok, ki so skozi zgodovino odraščali stran od človeške družbe in so jih odkrivali v divjini, obenem pa niso znali govoriti in so prevzeli nekatere živalske lastnosti.

Vidna roka države

V današnji družbi radi pozabljamo, da posameznikom uspeh v veliki meri omogoča tudi država, in sicer z vzpostavitvijo primerne infrastrukture, s kakovostnim izobraževalnim sistemom, vlaganjem v raziskave in razvoj ipd. Pokojni ustanovitelj Appla Steve Jobs je na primer pogosto – tudi pri nas – poveličevan kot posameznik, ki je s svojo lastno genialnostjo praktično iz nič zgradil visokotehnološki gigant, eno najbolj znanih in najvplivnejših svetovnih podjetij. Pa bi bil sam še vedno tako uspešen, če bi njegovemu očetu kot sirskemu beguncu takratni ameriški predsednik prepovedal vstop v ZDA? Mit genialnega posameznika je s svojimi nastopi zgradil tudi Jobs sam. Znamenit je njegov govor iz leta 2005 na Univerzi v Stanfordu, ko je mlade diplomirance pozval, naj bodo inovativni, naj »sledijo temu, kar imajo radi«, in naj ostanejo »neumni«. Govor je postal znan prav zato, ker je povzel duha časa in upanje, da lahko tudi majhna garažna podjetja z lastnim tehnološkim razvojem postanejo uspešna, če zaposleni le premorejo dovolj inovativnosti ter drzne norosti za spreminjanje pravil igre in sežejo onkraj utečenih okvirov. Toda kot v svoji knjižni uspešnici Podjetniška država pravi ekonomistka, avtorica in profesorica Mariana Mazzucato, bi brez velikanskih javnih vlaganj v računalništvo in svetovni splet genialnost posameznika vodila le do izuma nove igrače, ne pa do vrhunskih revolucionarnih izdelkov, kot sta iPad in iPhone. Brez pomoči države in ustrezne podlage, ki jo je ta ustvarila, tudi Jobs ne bi postal tako uspešen. »Apple je stopil po poti, ki so jo utrle velikanske državne investicije v ‘revolucionarne’ tehnologije, potrebne za nastanek iPhona in iPada: internet, GPS, zaslon na dotik in komunikacijske tehnologije,« piše strokovnjakinja. Prav vso tehnologijo, zaradi katere je iPhone postal tako »pameten« in tako priljubljen, je financirala vlada. Tudi k razvoju številnih drugih pomembnih komponent, kot so trdi disk, litij-ionska baterija, LCD-zaslon ipd., ki so danes sestavni del Applovih naprav, je pomembno prispevala ameriška država.

»Ljudje delajo svojo lastno zgodovino, toda ne delajo je, kakor bi se njim zljubilo, ne delajo je v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali, temveč v okoliščinah, na kakršne so neposredno zadeli, kakršne so bile dane in ustvarjene s tradicijo.«

Karl Marx, Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta

Koliko vrnejo državi?

Naivno in zgrešeno je torej verjeti, da lahko posamezniki žanjejo uspehe zgolj zaradi svoje lastne genialnosti in iznajdljivosti. Zato je prav, da uspešni posamezniki in podjetja dolg do družbe, ki jim je pomagala uspeti, odplačajo tudi s plačevanjem davkov in s primernimi plačami za svoje delavke in delavce, brez katerih tako ali tako ne bi bilo izjemnega uspeha in z njim povezanega dobička. Apple je sicer znan tudi po svojem neplačevanju davkov in izkoriščanju zaposlenih v ekonomsko manj razvitih državah. Od vseh ameriških podjetij ima največji delež svojih prihodkov skrit v davčnih oazah. Leta 2018 pa je bil med šestdesetimi največjimi ameriškimi podjetji, ki kljub astronomskim dobičkom državi iz naslova zveznega davka na dobiček niso plačala niti centa.

Kot pravi Mariana Mazzucato, ni prav, da država ni nagrajena za desetletja dolge neposredne investicije v temeljne in uporabne raziskave, na osnovi katerih zraste uspešna tehnologija, potrebna za razvoj revolucionarnih komercialnih izdelkov. Prav tako pa ni prav, da ob velikanskih dobičkih za svoje delo niso dostojno plačani niti delavke in delavci. Toda prav to je s številnimi drugimi negativnimi vidiki vred ena od posledic pogleda na svet, ki nekritično slavi posameznika in njegov podjetniški uspeh, vse drugo pa ima za neupravičen strošek in oviro.

Matej Klarič

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

Vabljeni tudi k branju drugih mitov:

Mit: “Delovna mesta imajo prednost pred čistim okoljem”

Mit: “S svojega zasebnega profila na družbenih omrežjih sem dolžan širiti službene vsebine”

Mit: “Mladih sindikati ne zanimajo”

Mit: “Delavec mora za svojo varnost pri delu poskrbeti popolnoma sam”

Mit: “Delavke in delavci so preveč zaščiteni”

Mit: “Trg dela v Sloveniji je premalo fleksibilen”

Mit: “Sindikati so samo za zgago, od njih ni koristi”

Mit: “Razlik v plačah med ženskimi in moškimi v Sloveniji ni”

Mit: “Vsi smo v istem čolnu, vsi moramo zategniti pas”

Mit: “Ker ne garam na gradbišču ali v tovarni, nisem delavec …