Manj dela, več akcije! – Priborimo si nazaj naš čas

28. 12. 2021

Vsako novo poročilo, članek, televizijska oddaja ali podkast o podnebnih spremembah nam bolj ali manj sporočajo: nimamo več časa. Ne moremo si več privoščiti čakanja na pravi trenutek za spremembe. Na globalni ravni moramo takoj radikalno zmanjšati in čim prej ustaviti porabo fosilnih goriv.

Zdi se, da smo sporočilo razumeli. Rezultati letos izvedene mnenjske raziskave Evropske komisije kažejo, da skoraj vse prebivalke in prebivalci Evropske unije (93 odstotkov) pravijo, da so podnebne spremembe resen problem. Druga nedavna raziskava je med deset tisoč ljudmi v starosti od 16 od 25 let iz desetih različnih držav z vsega sveta preverjala njihova občutja glede podnebnih sprememb in prihodnosti. Večina (59 odstotkov) jih pravi, da so zaradi omenjenega zelo ali izjemno zaskrbljeni, delo vlad na tem področju pa so ocenili negativno.

Dobro se torej zavedamo, v kako kritičnem položaju smo, in vemo, da je z vsakim dnem, ko globalno gledano naraščajo toplogredni izpusti, ogroženih več življenj. Če bi o današnjem času brali v znanstvenofantastičnih romanih ali ga spremljali v TV-serijah, bi se najbrž na glas vprašali, kako je mogoče, da se vsak dan na ulicah ne zberejo ogromne množice ljudi in zahtevajo nujne spremembe.

Morda se del odgovora skriva ravno v času – tistem, ki ga nimamo. In tistem, ki si ga moramo izboriti.

Le kam beži čas?

Na poti v službo poslušaš radio in slišiš novico o tem, kako izpusti toplogrednih plinov spet pospešeno rastejo, prek predpandemične ravni. Novico registriraš, a takoj se pojavi naslednja misel, nekaj o tem, kako je človek lahko vesel, da je spet končno v službi, sploh po lanski brezposelnosti.

V službi med malico, že precej utrujen, preživiš nekaj časa na telefonu in na pol prebereš naslov članka, ki razkriva, da so največja energetska podjetja že pred petdesetimi leti vedela, kakšne bodo posledice dolgoročne uporabe fosilnih goriv, in naredila vse, kar so lahko, da so te informacije pred javnostjo še dolgo ostale skrite. Rad bi izvedel več, a pol ure je mimo in vrneš se na delo.

Po službi greš na hitro še v supermarket. Med sokovi izbereš enega cenejših, ker je do plače še celih deset dni. Začutiš trenutek krivde, ker ti z napisom na dražjem soku določena korporacija sporoča, da če kupiš ravno tisto plastenko, bo 1 odstotek profita podjetja namenjen varovanju okolja. Na blagajni zapakiraš stvari v platneno vrečko in greš domov.

Zvečer te na televizijskem ekranu ujame novica o poplavi ali še vedno trajajočem gozdnem požaru, suši, ki je uničila letni pridelek. Tik preden zaspiš, se ti v misli prikradejo vse katastrofične zgodbe tistega dne in počutiš se nemočno, ker se ti zdi, da ne moreš ničesar spremeniti.

Naslednje jutro vstaneš in greš spet v službo.

Manj dela je dobro za okolje

Večina nas velik del svojega časa preživi na delovnem mestu. Glede na to bi morda lahko pričakovali, da v zameno vsi živimo dostojno. A se to ne dogaja.

Prekarizacija dela se nadaljuje in s seboj prinaša več delovnih obveznosti v zameno za manj koristi. Dneve preživljamo v skrbeh zaradi kratkotrajnih pogodb, nestalnih urnikov in prenizkih plač, medtem ko dihamo slab zrak, čakamo na pregled v finančno in kadrovsko podhranjenem zdravstvu ter opazujemo milijarderje, ki se lovijo po vesolju.

Sistem, v katerem živimo, ne deluje – ne za ljudi, ki si ne morejo privoščiti lastne rakete, in ne za okolje. Razmere se zdijo precej brezupne in težko si je predstavljati, kaj lahko naredimo kot delavke in delavci.

Ampak za obup, kot smo že ugotovili, nimamo časa.

Na srečo – glede na to, da smo tako ali tako tam večino časa – lahko korak k boljšemu jutri naredimo kar na delovnem mestu, z zahtevo po krajšem delovniku.

Britanski raziskovalni inštitut Autonomy je v svoji obsežni raziskavi pred časom pokazal, da je uvedba krajšega delovnika realističen ukrep, ki ponuja odgovore na vrsto problemov, ki nas pestijo v družbi in na delovnih mestih. Pri tem omenjajo nizko produktivnost, ki izhaja iz slabega mentalnega zdravja in splošnega počutja, neenakost spolov tako pri plačanem kot neplačanem delu, prekarnost in slabo plačano delo, avtomatizacijo ter visok ogljični odtis gospodarstva. Krajši delovnik, pravijo, je lahko pomemben del prihodnosti dela, ki bo bolj prijazna za ljudi in za planet.

S tem ima ta zahteva potencial za skupni boj sindikatov, okoljskih organizacij in civilne družbe na sploh. S skupnim bojem za čas – čas izven delovnega mesta, prosti čas, čas na tem planetu – lahko začnemo graditi gibanja, ki si drznejo predstavljati drugačen svet dela in drugačno družbo.

Zmanjkuje nam časa, priborimo si ga nazaj

Eden bolj ponosnih trenutkov v zgodovini organiziranega delavstva je uspešen boj za osemurni delovnik. Do množičnih mobilizacij je takrat prišlo, ker so delovniki trajali po 10, 12 in 14 ur, ker je bilo delo izčrpavajoče in ker je popolnoma preželo življenja delavk in delavcev. Danes, stoletje pozneje, je skrajni čas, da naredimo naslednji korak pri osvoboditvi našega časa.

Krajšanje delovnega časa ni čarobna rešitev, je pa odlična priložnost za množično organiziranje znotraj in prek meja sindikatov, za obuditev razprave o delavskih pravicah ter oblikovanje vizije prihodnosti, ob kateri se ne bomo počutili obupani in nemočni.

Zala Turšič

Delavska enotnost

Ta prispevek je najprej izšel v najnovejši tematski številki – Odrast in iskanje družbenih alternativ, november 2021 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 79 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!