Kljub težavam v panogi bo leta 2028 »enka minimalna plača«

3. 10. 2024

V Sindikatu kmetijstva in živilske industrije Slovenije (KŽI) so že nekaj časa upravičeno nezadovoljni s kmetijsko politiko, saj ne daje obljubljenih in pričakovanih rezultatov. Kljub temu je Sindikatu KŽI uspelo skleniti novo kolektivno pogodbo, ki bo izboljšala ekonomski položaj delavk in delavcev v panogi. O tem smo se pogovarjali s predsednikom in generalnim sekretarjem Sindikata KŽI Jakom Šilakom in Borisom Frajnkovičem.

Katere so največje pomanjkljivosti naše kmetijske politike?

Kot pravi Šilak, preveč slepo sledi kmetijski politiki Evropske unije, ki je pisana po meri velikih in ne majhnih držav. Poleg tega se naša kmetijska politika ukvarja predvsem s kmeti, manj pa z živilsko industrijo, čeprav slednja zaposluje veliko več delavcev. »V fokusu naše kmetijske politike so kmetje in razvoj podeželja. V resnici pa je v Sloveniji okoli 70 tisoč malih kmečkih gospodarstev, ki imajo v povprečju 2,5 hektara zemlje, pravih kmetov, ki se preživljajo z delom na kmetiji, pa je malo,« dodaja Frajnkovič. Celo na kmetijah s 150 do 200 hektari kmetijskih zemljišč delajo na kmetiji samo nosilci dejavnosti, drugi družinski člani pa hodijo v službo. Vsi kmetje pri nas skupaj zaposlujejo zelo malo delavk in delavcev, v živilski industriji pa jih dela 17 tisoč. Po Frajnkovičevih besedah bi se morali dogovoriti za nekakšen cenzus, kdo je kmet in kdo ni.

Zdi se, da je naša kmetijska politika zares brez prave strategije – ukvarja z bolj obrobnimi in nišnimi vprašanji, medtem ko je Slovenija pri hrani čedalje manj samooskrbna.

»Glavni problem je, da v Sloveniji pridelamo premalo hrane za potrebe na domačem trgu. Piščančjega in govejega mesa še pridelamo dovolj za domače potrebe, medtem ko svinjskega mesa, žitaric in še zlasti zelenjave pridelamo mnogo manj, kot jih potrebujemo. Poleg tega številni domači živinorejci meso izvažajo v tujino, kjer zanj iztržijo več, trgovci, ki si prizadevajo samo za čim višje dobičke, pa nam na policah ponujajo ceneno uvoženo meso, ki je marsikdaj zelo dolgo zamrznjeno, da zdrži dolg transport, denimo iz Argentine preko Španije v Slovenijo. Ob tem nas prepričujejo, da nam ponujajo domače meso, kar ni mogoče, saj ga toliko v Sloveniji niti ne priredimo,« pravi Šilak. Kot pravi Frajnkovič, temu botrujemo tudi potrošniki, ker pač kupujemo svojim plačam in zmožnostim primerno. »Za kilogram mesa damo raje pet evrov kot sedem, čeprav vemo, da je cenejše meso manj kakovostno.« Oba vidita rešitev v večji proizvodnji in povečani samooskrbi s hrano, kar je mogoče doseči z ustreznimi ukrepi kmetijske politike.

Živilska industrija je že v veliki meri prešla v roke tujih lastnikov, ta proces pa se še nadaljuje. Tuji lastniki upravljajo tudi kmetijska zemljišča, ki jih imajo njihova podjetja v najemu od sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, in zanje dobijo od države subvencije. Kako gledate na to?

»Če je toliko podjetij živilske industrije prešlo v roke tujcev, očitno v Sloveniji model privatizacije nekdanjega družbenega premoženja v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ni bil ustrezen. Podjetja so prišla v roke takšnih domačih lastnikov, ki niso znali, hoteli ali imeli interesa skrbeti za njihov razvoj, temveč so jih raje na hitro prodali in kupnino pospravili v svoj žep, kar jim omogoča lagodno življenje. Mimogrede naj povem: Sindikat KŽI je edini nasprotoval takšnemu modelu privatizacije, kasneje pa je nasprotoval tudi prodaji živilskih podjetij tujcem. Vendar je po toči zvoniti prepozno,« pravi Frajnkovič. Šilak pa dodaja, da z današnjega zornega kota ni toliko pomembno, kdo je lastnik, temveč kako odgovoren je. Pomembno je, da spoštuje in izpolnjuje vse obveznosti do delavcev in države ter drugih deležnikov. Normalno je, da ima živilska industrija, tudi tista v lasti tujcev, od države v najemu kmetijska zemljišča, na katerih prideluje hrano za svoje potrebe. In normalno je tudi, da dobi zanjo subvencije, saj bi sicer poslovala z izgubo. Država pa mora poskrbeti za nadzor. V Sloveniji trenutno podjetja živilske industrije, ki so v lasti tujcev, obdelujejo okoli šest tisoč hektarjev kmetijskih zemljišč, ki jih imajo v najemu od države. Na njih prideluje kmetijske proizvode za svoje potrebe oziroma za krmo svojih živali. Oba, Šilak in Frajnkovič, pravita, da po izkušnjah Sindikata KŽI tujci niso slabši lastniki kot domači. »Nekateri domači lastniki so bili bolj izkoriščevalski,« pravi Frajnkovič.

Kakšen pa je v teh razmerah položaj delavk in delavcev v kmetijstvu in živilski industriji?

»Žalostno je sicer, da so plače v naši panogi pod državnim povprečjem, vendar pa smo podpisali kolektivno pogodbo, ki je začela veljati 1. julija in je prinesla napredek. S 1. julijem so se najnižje osnovne plače dvignile za 30 odstotkov. Plače se bodo dvigovale postopno tako, da bo leta 2028 osnova plača v 1. tarifnem razredu dosegla višino minimalne plače. Prvič doslej nam je uspelo doseči tudi, da imajo naši člani po kolektivni pogodbi več pravic. Delavkam in delavcem, ki so najmanj pet let člani sindikata, pripadajo za 30 odstotkov višje jubilejne nagrade kot zaposlenim, ki niso člani sindikata.

To je lep uspeh. In kakšne naloge bodo v ospredju v naslednjem obdobju?

V naslednjih mesecih bomo nadzirali, ali kolektivno pogodbo spoštujejo v vseh podjetjih. Poleg tega pa se bomo začeli pripravljati na pogajanja za kolektivno pogodbo po letu 2028, saj čas hitro teče,« pravita Šilak in Frajnkovič. »Veliko nalog nas čaka tudi na področju usposabljanja sindikalnih zaupnikov in članstva ter pri krepitvi Sindikata KŽI.«

Tomaž Kšela