Delavke in delavci morajo ohraniti vse pravice – Razmislek o krajšem polnem delovnem času

18. 6. 2024

Po začetku industrijske revolucije v 18. stoletju so delovniki pogosto trajali od 80 do 100 ur na teden, v pogojih, ki z današnjimi niso primerljivi. Zato so bile pri organiziranju delavstva v sindikate prve zahteve povezane tudi oziroma predvsem s primernimi omejitvami delovnega časa. Po dolgih prizadevanjih je tako pravica do štirideseturnega polnega delovnega časa postala del delovne zakonodaje. S tem se je po eni strani prepoznal vpliv predolgih delovnikov na varnost in zdravje pri delu ter na produktivnost delavk in delavcev, po drugi strani pa tudi vpliv novih tehnologij, ki so omogočale, da so lahko ti v krajšem času ustvarili več.

V času od vpisa štirideseturnega delovnika v zakonodajo po razvitem svetu se omenjeni napredek ni ustavil. Poleg tega se delavke in delavci vedno bolj zavedajo, da s podpisom pogodbe o zaposlitvi delodajalcu ne zagotovijo zgolj svojega dela, ampak tudi precejšen del svojega časa. Zaradi tega se tudi vedno bolj pogosto v praksi pojavljajo delovniki, ki so krajši od 40 ur na teden, a se še vedno štejejo za polni delovni čas. Ti so pogosto v obliki štiridnevnega delovnega tedna, ki zaenkrat v praksi kaže pozitivne rezultate, tako za delavke in delavce kot za podjetja.

Slovenski zakon o delovnih razmerjih še vedno določa splošno omejitev polnega delovnega časa na 40 ur na teden. Hkrati pa dopušča, da se lahko z zakonom ali drugim predpisom v skladu z zakonom ali s kolektivno pogodbo določi za polnega delovni čas, ki je krajši od 40 ur na teden, vendar ne krajši od 36 ur na teden.

Enak obseg

V skladu z zakonodajo je torej mogoče določiti polni delovni čas, ki je krajši od 40 ur na teden, pri čemer zakon zahteva, da se to stori z zakonom ali s kolektivno pogodbo, ki jo podpišeta sindikat in delodajalec oziroma njegov predstavnik. Ravno zaradi dejstva, da gre pri prehodu na krajši polni delovni čas še vedno za polni delovni čas, morajo delavci, ki opravljajo delo v tej obliki, uživati vse pravice v enakem obsegu kot vsi drugi, ki delajo polni delovni čas. To velja tako za pokojninsko zavarovanje kot tudi za višino plače, ki mora biti za polni delovni čas za enako delo enaka ne glede na to, koliko ur polni delovni čas znaša.

Pomembno je ločiti tudi institut krajšega polnega delovnega časa od pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas, ki jo lahko skleneta delavec oziroma delavka in delodajalec. Ob določitvi krajšega polnega delovnega časa gre namreč še vedno za polni delovni čas z vsemi pravicami, ki iz tega izhajajo, medtem ko gre pri pogodbi o zaposlitvi za krajši delovni čas za dogovor med delavcem in delodajalcem, da prvi ne bo opravljal dela za polni, temveč za krajši delovni čas. Zakonodaja namreč številne pravice veže na polni delovni čas oziroma pri skrajšanem delovnem času na njegov sorazmerni del.

Kaj določa zakonodaja?

Pri uvedbi krajšega polnega delovnega časa je zato pomembno upoštevati vse zahteve, ki jih zakon v zvezi s tem določa. Prva je, kot že omenjeno, da je treba takšen delovni čas v podjetju določiti z zakonom ali na podlagi kolektivne pogodbe, ki zavezuje delodajalca. Takšnega delovnega časa torej ni mogoče uvesti s splošnim aktom delodajalca ali s posameznimi pogodbami o zaposlitvi. Druga pomembna zahteva zakona o delovnih razmerjih je v tem kontekstu tudi zahteva, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati določilo, ali gre za polni ali skrajšani delovni čas. V primeru krajšega polnega delovnega časa bo treba torej v posamezni pogodbi o zaposlitvi zapisati, da gre za pogodbo za polni delovni čas.

Ker gre, kot omenjeno, za polni delovni čas, velja na koncu še enkrat poudariti, da se pri prehodu s štirideseturnega delovnega tedna na krajšega ohranijo vse pravice delavk in delavcev iz naslova polnega delovnega časa. Tako morajo ti še naprej prejemati plačo za polni delovni čas, povračila stroškov v zvezi z delom za polni delovni čas in biti zavarovani za polni delovni čas. Enako velja za vsa nadomestila plače, ki morajo biti še naprej izplačevana za polni delovni čas.

Ob tehnološkem napredku, ki prinaša višjo produktivnost, posamezna podjetja tudi pri nas že prepoznavajo prednosti, ki jih lahko prinese krajši polni delovni čas. Iz dosedanje prakse izhaja, da njegova uvedba prinaša prednosti tako za delavke in delavce kot za delodajalce, pri čemer je treba upoštevati navedene zakonske zahteve in ohraniti vse pravice, ki iz polnega delovnega časa izhajajo.

Matija Drmota, samostojni svetovalec ZSSS za pravno področje

Še niste članica oziroma član sindikata?

Preberite razloge za včlanitev, izberite svoj sindikat in se včlanite!