Mladi in sindikati: Kdo se skriva za masko milenijca?

29. 11. 2019

Milenijci. Generacija Y. Ljudje, rojeni nekje med letoma 1980 in 1994. Generacijska oznaka, ki je v zadnjih letih doživela ponovno rojstvo, kljub temu da je v uporabi že od osemdesetih let prejšnjega stoletja. Toda kaj pravzaprav pomeni in o kakšnih mladih nam pripoveduje, se sprašujemo v novi tematski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, z naslovom Mladost je norost.

Zdi se, da je izraz v zadnjih letih v uporabi predvsem pri medijskih razmislekih o omenjeni generaciji, pri čemer se o njej pogosto govori kot o enotni skupini, ki naj bi jo združevale jasno določene lastnosti. Te slikajo podobo o tipičnem milenijcu s pomočjo poenostavljenih odgovorov na naslednja vprašanja: kako se milenijci obnašajo v službi (pogosto jih menjavajo), kakšne cilje imajo v življenju (nekaj med brezdeljem in reševanjem sveta), kaj radi jedo (izjemno ljub naj bi jim bil avokado) in koliko denarja prihranijo (odločno premalo). Omenjeni pogled na fenomen milenijcev večinoma temelji na neutemeljenem posploševanju, je pogosto daleč od resnice in nasploh ne pripomore prav dosti k razumevanju trenutnih razmer v družbi.

Milenijci proti baby boomerjem

Zunanji svet milenijce torej določa na podlagi polraziskav in trapastih anekdot, bolj zanimivo pa je, kako se milenijske generacije definirajo same. Njihov pogled na svet vzpostavlja pogosto kruta realnost, ki jo ljudje, rojeni med letoma 1980 in 1994, doživljajo na lastni koži – pomanjkanje kakovostnih služb, nestabilnost pri delu in v življenju, prenizke plače, zadolženost. Njihova osebna identiteta je zgrajena tudi na razlikah med milenijsko generacijo in generacijo t. i. baby boomerjev (gre za generacijo, rojeno v dveh desetletjih po drugi svetovni vojni). Tako nastaja medgeneracijski konflikt, govori se o tem, kako so boomerji v življenju prekomerno zapravljali, kako jim je bilo vse prineseno na krožniku, kako so lahko z eno plačo preživljali družino, si kupovali hiše in se šolali brez večjih stroškov. Glavna ideja, ki tiči za tovrstnimi trditvami in številnimi spletnimi šalami, je, da so starejše generacije živele prek svojih zmožnosti, zato ni nič ostalo za milenijce, ki se jim zdi, da delajo več, zaslužijo manj, živijo v slabih najemniških stanovanjih in podobno. Pri tem je pozornost pogosto popolnoma usmerjena na posameznike, ki so bili slučajno rojeni v določenem obdobju, širši družbeni kontekst, v katerem so odraščali in živeli tako pripadniki ene kot druge generacije, pa ostaja ignoriran. Odgovornost za stanje stvari je pripisana posameznikom samim, obenem pa so pozabljene politične spremembe v številnih državah v zadnjih desetletjih, ki so na različne načine omejile možnosti in priložnosti milenijcev – govorimo o krčenju socialne države, privatizaciji, fleksibilizaciji trga dela. Razlike v pogojih dela, v dostopnosti stanovanj in podobno niso posledica osebnih odločitev posameznikov, ampak so definirane s konkretno zakonodajo in politikami v določenem zgodovinskem obdobju.

Spremeniti stvari na bolje – za vse

Opisano posploševanje in ignoriranje širšega družbenega konteksta preprečuje vsakršno resno povezovanje in sodelovanje v spreminjanju razmer na bolje – za vse. Tovrstno grajenje in vzpostavljanje konflikta med generacijami izključuje možnosti povezovanja, solidarnosti in skupnega delovanja. Dokler smo vsi preobremenjeni s tem, kako čim bolj izpostaviti razlike med nami, se težje osredotočimo na skupno akcijo proti dejanskim vzrokom za na primer to, da so milenijci generacija, ki bo v povprečju živela slabše od prejšnje.

Pri tem se pojavi tudi največji problem, saj z omenjenimi razlikami izgubljamo vsi – kljub temu, da so mlajše generacije tiste, na katerih se najbolj kažejo posledice političnih in ekonomskih sprememb zadnjih desetletij, to ne pomeni, da se razmere postopoma, korak za korakom, ne slabšajo za vse. S tem, ko trg dela s podporo vladajoče politike, postaja vedno bolj fleksibilen, to znižuje delovne standarde, in sicer ne le za tiste, ki na trg dela vstopajo, ampak gre za vzpostavljanje nove normalnosti v svetu dela nasploh, kar pomeni pritisk k nižanju standardov tudi za tiste, ki še imajo redne zaposlitve. Visoke najemnine in plače, s katerimi ni mogoče dobiti ustreznega kredita, se morda najbolj neposredno tičejo milenijcev, a tovrstna nestabilnost na koncu prizadene celotne družine. Ko pa govorimo o podnebnih spremembah in okoljski krizi, pa je povezanost generacij sploh očitna – okoljska katastrofa je katastrofa za vse (razen za nekaj premožnih posameznikov, ki si lahko privoščijo posebna varovana bivališča in načrtujejo selitev na Mars).

Mladi v številkah

3.

člen zakona o javnem interesu v mladinskem sektorju opredeljuje, kdo je v naši domovini mlad, in sicer pravi, da so v Sloveniji »mladi« mladostniki in mlade odrasle osebe obeh spolov, stari od 15 do vključno 29 let.

12.

avgust je po vsem svetu že od leta 1999 dan, namenjen mladim. Združeni narodi so namreč omenjenega leta ta dan razglasili za mednarodni dan mladih z namenom, da bi vsako leto razpravljali o različnih vprašanjih, ki zadevajo mlade, in opozarjali na njihovo pomembno vlogo v družbi na splošno.

309.000

prebivalk in prebivalcev Slovenije je bilo na začetku leta 2019 starih od 15 do 29 let.

54 odstotkov

zaposlenih mladih je na začetku leta 2019 delalo po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas, 46 odstotkov pa po pogodbi za določen čas.

5 odstotkov

mladih prebivalk in prebivalcev Slovenije je bilo v letu 2018 takih, ki niso bili vključeni v formalno izobraževanje niti niso bili delovno aktivni. Po tem kazalniku Slovenija sodi med uspešnejše države: med 28 državami članicami EU se je uvrstila na 6. mesto. Najnižji delež so imeli na Portugalskem (4,3 odstotka), najvišjega pa v Bolgariji (14,6 odstotka), medtem ko je povprečje v EU-28 7,8 odstotka.

161.000

mladih je bilo po podatkih statističnega urada leta 2018 delovno aktivnih. Največ, 104.000, jih je delalo v podjetjih ali organizacijah, sledilo je delo prek študentskega servisa (31.000).

16.000

brezposelnih mladih so našteli v letu 2018: stopnja brezposelnosti je bila 9–odstotna in za skoraj 4 odstotne točke višja od skupne stopnje brezposelnosti.

1300 evrov bruto

Skoraj toliko oziroma približno 916 evrov neto je leta 2017 znašala povprečna mesečna plača mladih, kar je pomenilo približno tri četrtine povprečne plače v Sloveniji.

11,7 odstotka

je leta 2018 znašala stopnja tveganja revščine med mladimi

8,1

je lani znašala samoocena splošnega zadovoljstva z življenjem, ki je bila med mladimi po podatkih statističnega urada najvišja: na lestvici od 0 do 10 so zadovoljstvo s svojim življenjem ocenili s povprečno oceno 8,1; povprečna ocena za vse starostne skupine je bila 7,3. Z življenjem so bile najmanj zadovoljne osebe, stare 65 let ali več (6,7).

9792

postelj v javnih študentskih domovih imamo po podatkih kampanje Stanovanjska kriza je! v Sloveniji, medtem ko je za turiste na voljo kar 192.136 postelj.

28

let ima po podatkih Eurostata v povprečju državljan Slovenije, ko se odseli. Mladi dom zapustijo v povprečju pri 26 letih. Ženske gredo od doma v povprečju pri 27,2 leta, moški pa pri 29,4 leta. Najpozneje se odseljujejo na Malti (pri 32 letih) in na Hrvaškem (31,9 leta). Najhitreje dom zapustijo na Švedskem (pri 21 letih) in drugod po Skandinaviji.

89 odstotkov

vprašanih je v raziskavi Mladi in dostojno delo Sindikata Mladi plus varnost zaposlitve opredelilo kot pomembno oziroma zelo pomembno pravico.

74 odstotkov

vprašanih je v raziskavi Mladi in dostojno delo Sindikata Mladi plus odgovorilo, da bi, če bi lahko izbralo katerokoli obliko dela, izbralo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

432 evrov

znaša prihodek mladega samozaposlenega, živečega v Ljubljani, po lanskoletni raziskavi, ki jo je med 793 mladimi opravila dr. Metka Kuhar s Fakultete za družbene vede. S pomočjo študentskega ali honorarnega dela mladi dobijo v povprečju 341 evrov. Oba zneska sta za več kot polovico nižja od plač redno zaposlenih mladih, ki so lani v povprečju, sodeč po raziskavi, prejeli 1079 evrov neto.

Zbrala Matej Klarič in Gregor Inkret

Medgeneracijski konflikt je slab za vse

Oznaka milenijci pri iskanju vzrokov za trenutno neoliberalno slabšanje pogojev dela in življenja ter uničevanje okolja torej ni uporabna. Kaj pa vzpostavljanje omenjenih generacijskih identitet pomeni za delovanje civilne družbe in sindikalno delo? Pri sindikalnem delovanju ima medgeneracijski konflikt še posebej omejujoče učinke. Posploševanje na podlagi starosti namreč ne povečuje potenciala za sindikalno delovanje. Ljudi je precej bolj smiselno kategorizirati na podlagi oblik dela oziroma pogojev, v katerih delajo, saj so na tak način definiranim skupinam skupne materialne okoliščine in s tem tudi njihove potrebe. Bolj kot govoriti o milenijcih je tako smiselno razmišljati o prekarnih delavkah in delavcih; ti imajo ne glede na starost precej več skupnega – v povezavi z delom, ki ga opravljajo –, kot pa posamezniki, rojeni v istem desetletju. Izkušnja negotovosti, ki jo prinaša delo izven pogodbe o zaposlitvi, je tako veliko bolj povezovalna kot pripadnost nejasno določeni generaciji.

Pa vendar – če se nam uspe izogniti praznemu posploševanju in demonizaciji pripadnikov določene generacije, nam razumevanje ekonomskih in družbenih premikov skozi čas in njihov vpliv na posameznike ne more škoditi. Tako na primer ni mogoče zanikati, da je med mladimi generacijami večji delež tistih, ki delajo prekarno. Ni mogoče zanikati, da so ravno mladi – ali če želite milenijci – tisti, ki jim v življenju na primer stanovanjsko osamosvojitev onemogoča razmah platform, kot je AirBnb, dejstvo, da stanovanja postajajo čedalje bolj tržna dobrina ter izrazito neustrezno financiranje javnih stanovanj. Odraščanje v neoliberalnem kapitalizmu je tisto, ki močno določa širše družbene okoliščine, in dejstvo je, da so jim najbolj očitno izpostavljeni predvsem mladi.

Pozitivnih primerov, ki kažejo na smiselnost povezovanja, ki primarno izhaja iz pripadnosti določeni generaciji, v Sloveniji ne manjka in so neposreden odziv prav na dejstvo, da odraščanje v neoliberalizmu za velik del generacije prinaša podobne življenjske razmere. A omenjeni poskusi imajo tudi skupno točko – uspešno se izognejo grajenju lastne identitete z ustvarjanjem konflikta z drugimi generacijami.

Tri spodbudne zgodbe

Prvi primer tovrstnega organiziranja so Mladi za podnebno pravičnost, iniciativa mladih, ki opozarjajo na katastrofalne posledice podnebnih sprememb ter okoljske krize in kot številne druge skupine po svetu organizirajo dogodke, namenjene ozaveščanju o omenjeni temi. Pri tem konsistentno opozarjajo na nujnost medgeneracijskega povezovanja in na dejstvo, da pri okoljski krizi ne gre le za problem mladih. Kljub temu, da je jasno, zakaj so predvsem mlajše generacije tiste, ki vodijo tovrstni boj – njihova prihodnost je namreč glede na napovedi znanstvenikov vedno bolj temačna.

Drugi, sicer manj eksplicitno generacijski primer organiziranja v Sloveniji je viden pri skupini Kje bomo pa jutri spali?, ki se ukvarja s stanovanjsko problematiko. Pomanjkanje cenovno dostopnih in javnih stanovanj najbolj prizadene tiste, ki so odrasli v času prekarnih oblik dela, raznih varčevalnih ukrepov in razmaha platformne ekonomije – ponovno lahko ugotovimo, da so to predvsem mladi. A ključen poudarek zahtev iniciative, s katerim ta prepreči, da bi postala del medgeneracijske vojne, je ravno v tem, da se osredotoča tudi na kakovostno in dostopno bivanje starejših.

Tretji primer organiziranja, ki v prvi vrsti temelji na pripadnosti določeni generaciji, pa je Sindikat Mladi plus. Že samo ime ne skriva dejstva, da gre za sindikat (o katerem pišemo tudi v posebnem prispevku), ki organizira predvsem mlade, in sicer študente, mlade brezposelne ter prekarne delavke in delavce. S tem se osredotoča na skupine, s katerimi se sindikati bolj poredko ukvarjajo, in zagotavlja podporo tistim, ki so načeloma v manjši meri del sindikalnega organiziranja. A ob tem ne trdi, da so prejšnje generacije tiste, ki so »zakuhale« prekarnost, temveč jasno izpostavlja širše družbeno-ekonomske dejavnike, ki škodujejo vsem, ne le mladim. Poleg tega se sindikat zavzema za medgeneracijsko solidarnost in pogosto sodeluje pri splošnih sindikalnih iniciativah, s čimer se zaveda pomena sindikalnega delovanja in solidarnosti, ter nasprotuje ostremu postavljanju meja med posameznimi skupinami – tako delavk in delavcev kot posameznih generacij.

O t. i. milenijcih kroži veliko poenostavljenih in posplošenih predstav – »bučk« (glej sliko zgoraj) –, ki nimajo širše uporabne vrednosti.

Skupaj

Pomen vseh treh omenjenih iniciativ je tako ravno v nasprotovanju izključevanju na podlagi pripadnosti določeni generaciji. Vse so ob izpostavljanju težav, ki v največji meri prizadenejo mlade, vselej sposobne spodbuditi povezovanje. Tako vedno povedo, da tudi starejšim generacijam ni nujno z rožicami postlano – ne v smislu pogojev dela in upokojevanja, kot tudi ne pri bivanjskih pogojih in pri nastali podnebni krizi. Zapisano kaže na to, da odgovor na vprašanje, ali nekaj za nekoga pomeni problem, ni odvisen od tega, koliko je oseba stara, ampak predvsem od njenega ekonomskega statusa. Natančneje, od tega, ali je njeno preživetje odvisno od plačanega dela. Vprašanje razredne pripadnosti je torej tisto, ki seže prek različnih generacij in je podlaga za resnično grajenje solidarnosti, ki ne izključuje ter se ne omejuje na nejasne generacijske kategorije.

Koncept milenijcev torej nima velike vrednosti na področju sindikalnega organiziranja in civilno-družbenih aktivnosti nasploh: ignorira širši družbeno-ekonomski kontekst, ne ukvarja se z značilnostmi posameznikov, kot so na primer spol, etnična pripadnost in razred, ter istočasno temelji na eksplicitnem razlikovanju od drugih generacij in preprečuje povezovanje oziroma solidarnost.

Večina naših težav izhaja iz dejstva, da nimamo druge možnosti, kot da velik del svojega življenja preživimo na delovnem mestu, in da so naše opcije za dostojno življenje omejene s pogoji dela, v katerih delamo, s trajanjem naše pogodbe o zaposlitvi, z višino plače, z obsegom socialne varnosti, ki smo je deležni, in podobno. Namesto da se omejujemo z mejami, vzpostavljenimi glede na to, kateri generaciji pripadamo, bo naša skupna prihodnost veliko bolj svetla, če omenjene meje prestopimo in se skupaj borimo za dostojno delo in življenje.

Zala Turšič, milenijka

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!