Katastrofične napovedi delodajalcev glede dviga minimalne plače je preteklost vedno znova postavila na laž

13. 12. 2019

»Po izračunih GZS-ja bi redefinicija minimalne plače ogrozila od pet do deset odstotkov delovnih mest v dejavnostih, kjer je dodana vrednost najnižja in kjer stroški dela presegajo 70, 80 in tudi 90 odstotkov dodane vrednosti, kot npr. v predelovalni industriji, trgovini, raznovrstnih poslovnih dejavnostih, izobraževanju in gradbeništvu… Precej prizadeto je že zdaj zasebno varovanje, kjer je strošek dela izjemno visok, je dejal predsednik Zbornice za razvoj slovenskega zasebnega varovanja Branko Slak. Nelojalna konkurenca po njegovih besedah onemogoča normalna plačila, precej podjetij v sektorju bo moralo zapreti vrata, če pride do redefinicije minimalne plače.«

GZS maja 2015 na MMC v članku z naslovom: GZS: Redefinicija minimalne plače = stečaji, odpuščanja, večje izgube …

»Izvzem dodatkov iz minimalne plače je ena najbolj nesprejemljivih zahtev. Če bi se to uresničilo, bi se minimalna plača, za njo pa tudi vse druge plače, povečala za najmanj pet odstotkov. To bi bil nov hud udarec za podjetja v težavah, takih je nekaj deset tisoč, največ med malimi in mikropodjetji v storitvenem sektorju.«

Samo Hribar Milič, takratni prvi mož GZS, Dnevnik, januarja 2015

»Podjetja so se znašla v zelo zahtevni situaciji. Če bi v celoti sledila razmerjem, ki jih prinaša sprememba zakona o minimalni plači skozi celotno tarifno lestvico, bi se lahko masa plač v podjetjih dvignila za 50 do 60 odstotkov. Če izvedejo samo delno prilagoditev, torej nekoliko ublažijo veliko uravnilovko, govorimo o 15- do 20-odstotnem dvigu mase plač. Vsak od nas si zna predstavljati, kaj pomeni, če se ti za 20 odstotkov čez noč dvignejo življenjski stroški. Marsikatera družina bi res težko v taki situaciji preživela in v takih razmerah so sedaj tudi številna podjetja. Zato smo v GZS pripravili priporočila, s katerimi podjetjem povemo, kaj lahko naredijo na lastni ravni in kaj na kolektivni.«

Sonja Šmuc, generalna direktorica GZS, Večer, decembra 2019

Že vrsto let lahko poslušamo katastrofične delodajalske (in druge) napovedi o tem, kaj vse bo prinesel dvig minimalnih plač za slovensko gospodarstvo. Pri tem med delodajalskimi organizacijami v črnogledih napovedih prednjačijo pri Gospodarski zbornici Slovenije. Tudi v zgoraj omenjenih citatih izpred štirih let so tako svarili pred negativnimi učinki dviga minimalne plače. Napovedovali so množico odpuščanj in stečajev, če bo prišlo do redefinicije minimalne plače. Danes znova napovedujejo dramatične učinke zvišanja plač. Zato je na mestu naslednje vprašanje: v kakšni meri so se njihove napovedi iz preteklosti pozneje potrdile v praksi?

Leta 2016 je prišlo do sprememb pri definiciji minimalne plače. Iz nje so bili izvzeti dodatki za nočno, nedeljsko ter praznično delo. Leto pozneje je sedem reprezentativnih sindikalnih central predlagalo, da se minimalna plača poviša za 5 odstotkov. Vlada pa je takrat pristala zgolj na 1,8-odstotno zvišanje. Leta 2018 pa je prišlo do 4,7-odstotnega dviga minimalne plače. Ker sta temu v soglasju s stranjo kapitala takrat nasprotovali vladni stranki SMC in DeSUS, je skladno z zakonom ta dvig mimo njih izvedla kar takratna ministrica za delo Anja Kopač Mrak sama. Lanskega decembra pa so naposled celo vse stranke sprejele zakonski predlog stranke Levica, s katerimi so letos minimalno plačo dvignili za 5,2 odstotkov.

Kljub vsem tem zvišanjem, pa o katastrofalnih posledicah omenjenih ukrepov ne moremo govoriti. Kvečjemu lahko kaj povemo o nasprotnem. Gospodarski kazalci so bili pozitivni. K temu je gotovo vsaj delno pripomogel tudi dvig najnižjih plač, ki so se prelile v večjo potrošnjo. Razpoložljivi podatki za npr. dejavnost zasebnega varovanja, v kateri so napovedovali katastrofalne razmere za leto 2018, ko je, kot rečeno, prišlo do dviga minimalne plače, tega nikakor ne potrjujejo. Ne samo, da ni prišlo do odpuščanja, število zaposlenih v dejavnosti se je leta 2018, glede na leto poprej celo zvišalo s 5189 na 6255 zaposlenih. Stroški dela so predstavljali 60 odstotkov in so glede na leto poprej zrasli za 4,6 odstotka. Čist dobiček pa se je v dejavnosti zasebnega varovanja kljub temu glede na leto poprej celo povečal za kar 19 odstotkov.

 

V zadnjih štirih letih se je brezposelnost vztrajno zniževala, strmo pa se je višal neto čisti dobiček celotnega gospodarstva. Lani so glede na leto 2017 neto čisti dobički zrasli za 16,3 odstotka in so znašali 4,2 milijarde evrov. Zaradi dviga minimalne plače za 6,1 odstotka v prihodnjem letu bi se stroški mase plač po ocenah ministrstva za delo v letu 2020 lahko dvignili za 0,57 odstotkov, zaradi izvzema vseh dodatkov pa še za približno 1,2 odstotka. Ob ustvarjenih dobičkih gre za zvišanje, ki večini podjetij res ne bi smelo predstavljati večjih problemov.

 

 

Svetujejo izigravanje zakona

Čeprav so črnoglede napovedi dejstva že večkratno postavila na laž, pa delodajalska stran tudi za prihodnje leto vnovič napoveduje vesoljni potop. Predstavniki GZS so šli tokrat še dlje in podjetjem začeli deliti nasvete, kako zaobiti zakon in zmanjšati učinek zakona, ki želi najnižje plače spraviti na raven dostojnega življenja. Iz ZSSS so zato že prišla opozorila delodajalcem, da bodo v primeru nezakonitih praks proti pristojnim podali kazenske ovadbe. Namesto preganjanja nezakonitih praks in izigravanja zakonov ter večje pristojnosti inšpektorjev, tako nekatere delodajalske organizacije kar same pozivajo k vse bolj spornim praksam. Kar pri tem pozabljajo, je da s tem ta podjetja predstavljajo nelojalno konkurenco tistim, ki ne želijo kršiti zakonodaje.

Tako nas ne more presenečati, da delavskih kršitev pri obračunavanju in izplačevanju plač kar mrgoli. Kot kažejo podatki v spodnji tabeli, je inšpektorat za delo v letih 2017 in 2018 med vsemi ugotovljenimi kršitvami na področju delovnih razmerij več kot polovico vseh odkril prav pri kršitvah instituta plačila za delo. Glede na to, da tovrstne prakse očitno za številne delodajalce niso sporno, je v prihodnjem letu pričakovati še dodatno povečanje teh kršitev.

 

Nepripravljenost na pogovore

Spoznanje, da potrebujemo nov zakon, s katerimi bi določili ustrezno višino minimalne plače (z letom 2021 bo ta za 20 odstotkov presegala življenjske stroške) je lani decembra očitno dozorelo tudi v parlamentu. Nekateri tarifni razredi namreč niso bili posodobljeni že toliko časa, da se v posameznih dejavnostih začnejo že pri nedostojnih 300 evrih bruto plače. To je posledica dolgoletne nepripravljenosti strani kapitala na ustrezen dvig minimalnih plač. Med sindikati usklajen predlog socialnega sporazuma zaman že več kot pol leta čaka na delodajalsko stran. Podobno je s predlogom splošne kolektivne pogodbe za celotno gospodarstvo. Jamranje delodajalske strani, da bo višanje minimalne plače povzročilo uravnilovko, je neposredna posledica njihove dolgotrajne nepripravljenosti na pogajanja. Namesto, da bi energijo usmerili v pogajanja, so jo raje usmerjali v to, da bi na vse mogoče načine izničili učinke povišanja plač. Ker že od leta 2005 ni enotnega plačnega modela v zasebnem sektorju in s tem transparentnosti pri obračunavanju plač, to v povsem nepreglednem okolju omogoča številne anomalije, ki marsikakšnemu delodajalcu še kako ustrezajo. Morda jih bo zakon sedaj naposled prisilil v to, da bodo namesto razmišljanja o izigravanju zakonodaje raje končno sedli za mizo s sindikati in skupaj poiskali rešitve za razvoj države, ki ne bo več temeljil na zgarani in slabo plačani delovni sili.

Matej Klarič