Kam gre Evropa? – Pišemo o letošnjih evropskih volitvah, o tem, kako je zgrajena Evropska unija in kaj vse imamo z njo slovenski sindikati

3. 6. 2024

V naslovu tega prispevka tiči kompleksno vprašanje. V ZSSS nas je namreč zanimalo, kam gre naša širša domovina – Evropska unija oziroma Evropa. Pred vrati so namreč volitve v evropski parlament, ki bodo po vsej EU potekale od 6. do 9. junija in naj bi bile v vseh pogledih prelomne oziroma tako ali drugače izjemno pomembne. Pa tudi sicer ne manjka različnih družbenih, političnih, ekonomskih, socialnih, okoljskih ipd. pretresov, ki tako ali drugače zaznamujejo – in bodo zaznamovali tudi v (bližnji) prihodnosti – celino, na kateri smo doma. In mimo katerih seveda ne moremo niti delavke in delavci, sindikalistke ter sindikalisti.

Zato v nadaljevanju delimo intervju s sindikalistko Teo Jarc, konfederalno sekretarko Evropske konfederacije sindikatov, o prihajajočih evropskih volitvah, o najpomembnejših premikih za delavke in delavcev v minulem mandatu evropske komisije in parlamenta ter o tem, kaj vse bo na kocki ta teden; nato delimo podroben prispevek o tem, kaj Evropska unija pravzaprav je, kako je zgrajena, kdo vse jo sestavlja, kakšna je njena sestava, kakšne so funkcije in pristojnosti vseh glavnih evropskih institucij ter kako te vplivajo na delovanje EU in na naše vsakdanje življenje; za konec pa delimo tudi dragoceno predstavitev vloge sindikatov, v prvi vrsti Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, pri pridružitvenem procesu Slovenije Evropski uniji, vlogo, ki jo danes le redkokdo še omenja, čeprav še zdaleč ni bila majhna.


Za več napredne in socialne Evrope

Tea Jarc je dolgoletna sindikalna in družbena aktivistka ter tudi pogosta, ob različnih priložnostih, sogovornica Delavske enotnosti. Je nekdanja predsednica Sindikata Mladi plus, od maja 2023 pa deluje kot konfederalna sekretarka Evropske konfederacije sindikatov (Etuc). Potemtakem je kot izjemno dobra poznavalka delovanja Evropske unije tudi prava oseba za pogovor o tem, kam gre Evropa oziroma kaj utegne prinesti bližnja prihodnost, predvsem v povezavi s skorajšnjimi evropskimi volitvami, evropskemu delavstvu.

Prav volitve v evropski parlament pomembno zaposlujejo tudi Evropsko konfederacijo sindikatov, ki združuje 43 milijonov evropskih delavk in delavcev iz 93 nacionalnih sindikalnih organizacij iz 41 evropskih držav (med njimi ne manjka tudi ZSSS) in desetih evropskih sindikalnih federacij ter si močno prizadeva za čim večjo mobilizacijo delavk in delavcev za udeležbo na samih volitvah. Le tako lahko namreč vplivamo na to, da bi bili v prihodnjih letih deležni bolj progresivne in drugačne Evrope, ki bi bila bolj po meri ljudi ter delavk in delavcev in, ne pozabimo, tudi okolja, namesto po meri kapitala, med drugim pravi Tea Jarc.

Bližajo se volitve v evropski parlament, ki bodo v Evropski uniji potekale med 6. in 9. junijem. Bodo res tako prelomne, kot se govori?

V zadnjih letih smo lahko po Evropi opazovali velik vzpon skrajne desnice, in sicer na nacionalni ravni, kar pa je mogoče projicirati tudi na evropsko raven. Zato naj bi bile prihajajoče evropske volitve tako prelomne. Prav zaradi napovedi, da bo skrajna desnica dobila toliko več sedežev v evropskem parlamentu, kot jih je imela do zdaj. Na Evropski konfederaciji sindikatov že več mesecev izjemno podrobno spremljamo volilne napovedi in različne scenarije ter praktično vsak teden dobivamo nove podatke iz raziskav javnega mnenja o tem, kakšna naj bi bila zastopanost različnih strank v evropskem parlamentu. In trenutno vse napovedi res kažejo na to, da bo skrajna desnica dobila veliko več sedežev kot do zdaj. A istočasno se mi zdi, da se več ljudi po Evropi začenja zavedati, kaj lahko to pomeni. Zato sem vseeno še optimistična in menim, da bodo na koncu ljudje vseeno izbrali bolj pravično in socialno Evropo, Evropo enakih možnosti, Evropo, ki skrbi za zeleni prehod, in Evropo, ki ustvarja dobre pogoje za življenje in delo. Tako da je verjetno, da bo prav ta strah pred vzponom skrajne desnice mobiliziral več volivk in volivcev, ki bodo volili za progresivne ideje. Zato upam, da na koncu ne bo prišlo do uresničitve teh zelo črnogledih scenarijev, o katerih veliko poslušamo. Trenutno slika je sicer precej zastrašujoča, a povsem mogoče je, da se do volitev stvari še spremenijo.

Res gre za prelomen čas. Tudi zato, ker je sama Evropa sredi prelomnega trenutka, in sicer zaradi konfliktov, zaradi vojne v Ukrajini, v Palestini, zaradi napovedanih varčevalnih ukrepov, zaradi čisto nove krize, v kateri živimo, pa o njej veliko premalo govorimo, krize naraščajočih stroškov nujnih življenjskih potrebščin. In zdi se mi, da na vse omenjeno potrebujemo jasne odgovore, zato bo zelo pomembno, kdo jih bo na ravni Evrope ponujal v naslednjih petih letih.

Komu torej po vseevropskih projekcijah trenutno kaže [pogovarjali smo se 23. maja, op. a.] najbolje pri izvolitvi v evropski parlament?
Vodilni bodo ponovno konservativci (Evropska ljudska stranka /EPP/), trenutni trend pa gre še vedno v prid skrajni desnici, predvsem v treh največjih evropskih državah, ki imajo tudi največje število poslanskih mest. To so Francija, kjer je skrajna desnica v velikem vzponu, vse druge stranke pa daleč za njimi, Nemčija in Italija, kjer že vlada Giorgia Meloni s svojo skrajno desno stranko. Če govorimo torej o teh velikih državah, tam stvari dejansko niso videti dobro. In ker so to tudi države z največjim številom poslanskih mest v evropskem parlamentu, se zdi, da bodo s tem močno krojili tudi prihodnjo podobo Evrope, kar še pomeni, da bodo tudi manjše države z morebitnimi bolj progresivnimi vladami to težje uravnotežile.

Sindikalistka Tea Jarc na kongresu Evropske konfederacije sindikatov maja 2023 v Berlinu, kjer je bila izvoljena za konfederalno sekretarko. Od takrat naprej dogajanje v EU spremlja praktično iz prve vrste. Foto Etuc

 

Je mogoče od kod črpati optimizem?

Po mojem je. In sicer zato, kar na Etucu spremljamo tudi vedno nove raziskave Eurobarometra. In ravno zadnja se je dotikala evropskih volitev, ljudi so spraševali, kaj se jim zdi najbolj pomembno, katere teme dajejo v ospredje, kaj pričakujejo od EU. In večina je na prvo mesto dala boj proti revščini ter socialni izključenosti in potrebo po javnem zdravstvu. Torej socialne politike, ki pripomorejo k večji enakosti ter enakopravnosti. Ljudem je izjemno pomembna tudi demokracija. Gre torej za vrednote, ki jih skrajna desnica zagotovo ne zastopa, saj je proti demokraciji, javnim storitvam, proti socialnim politikam, ki preprečujejo revščino, in zdi se mi, da če bodo ljudje torej znali omenjeno povezati med seboj in ne bodo nasedali populizmu skrajne desnice, da bi vse to lahko vplivalo na končne rezultate, v smislu, da bo več ljudi vseeno volilo progresivne stranke, ki imajo socialne politike v ospredju. Moramo pa se zavedati, da je skrajna desnica boljša v nagovarjanju ljudi, da so izjemno uspešni v manipuliranju in ponujanju preprostih odgovorov na kompleksna vprašanja. Populistično je, da se predstavljajo kot zastopniki ljudi, delavk in delavcev, saj ko vzamemo pod drobnogled njihove politike in glasovanja v evropskem parlamentu, zelo jasno vidimo, da ne zastopajo interesov delavstva, da gre pravzaprav za stranke, ki so glasovale proti direktivi o minimalni plači, ki glasujejo za varčevalne ukrepe, za politike, ki bolj podpirajo kapital kot delavski razred in podobno. Na Etucu imamo pregled nad vsemi glasovanji v evropskem parlamentu, tam pa se jasno vidi, kdo so večji zavezniki delavk in delavcev, saj konservativci in predvsem skrajna desnica pri glasovanjih niso podpirali naših vsebin.

Vprašanje je samo, ali nam bo uspelo dovolj informirati volivke in volivce o vsem tem, da bodo na tej podlagi lahko sprejeli informirane odločitve o tem, koga voliti.

Kako pa gledaš na iztekajoči se mandat trenutnega evropskega parlamenta in evropske komisije? Kaj so denimo najpomembnejši dosežki oziroma premiki na področju delavskih pravic, če upoštevamo zadnjih pet let?

Pravzaprav se odhajajoča evropska komisija in aktualni sklic evropskega parlamenta v resnici lahko pohvalita s kar nekaj politikami oziroma ukrepi, ki so šli v prid delavskemu razredu. Največji dosežek je zagotovo direktiva o minimalni plači, ki je bila sprejeta pred dvema letoma, novembra 2024 pa se izteče rok za njeno implementacijo v pravni red držav članic. Dejansko gre za revolucionarno zadevo, za katero so vsi mislili, da nikoli ne more biti sprejeta, pa je bila. Naslednja pomembna sprejeta direktiva je direktiva o preglednosti plačil, ki opredeljuje ukrepe na področju transparentnosti plač, njen namen pa je odpraviti plačno vrzel med spoloma.

Največji dosežek, za katerega smo zaslužni predvsem sindikati, pa je direktiva o izboljšanju delovnih pogojev pri platformnem delu, s katero se lahko izboljša položaj 28 milijonov platformnih delavk in delavcev iz vse Evrope ter jim zagotovi pravni zaposlitveni status, ustrezen njihovi dejanski ureditvi dela. Ta je bila že predlagana in sprejeta, dokončno pa bo sicer potrjena v novem parlamentarnem sklicu, ampak načeloma tudi nova sestava evropskega parlamenta ne more več razvrednotiti dela, ki je bilo do zdaj narejeno. Aprila 2024, v zadnjem trenutku, je evropska komisija končno predlagala tudi direktivo, ki bo uredila pripravništva, njeno sprejetje pa bo v tem primeru močno odvisno od nove sestave parlamenta. Osnutek direktive sicer ni idealen, je pa dober temelj, da lahko na njem gradimo naprej.

Kar je treba izpostaviti, je, da pretekli mandat res ni bil lahek, ne za evropsko komisijo ne za parlament, saj je velik del mandata zaznamovala pandemija. Odziv evropske komisije na koronakrizo pa je bil za delavstvo pravzaprav izjemno dober. Vzpostavili so sheme, ki so omogočale varstvo zaposlitev oziroma ohranjanje zaposlitev s subvencioniranjem gospodarstva. Šlo je torej za ukrepe, ki so res ohranili vsaj osnovne pogoje za življenje in delo delavk in delavcev. Vzpostavili so tudi t. i. načrt za obnovo in odpornost, ogromen finančni program z različnimi orodji in ukrepi, namenjenimi za spopad s koronakrizo oziroma z njenimi posledicami. In vse to se je lahko zgodilo zato, ker so odločevalci in odločevalke spoznali, da je v času krize treba pomagati ljudem. Seveda so izjemno veliko pomagali tudi kapitalu. Veliko subvencij je šlo za ohranjanje delovnih mest, kar je pač na koncu pomenilo tudi krepitev gospodarstva.

A vseeno, šlo je za precej drugačne politike, kot jih lahko opazujemo po pandemiji. Zdaj so namreč pred vrati prvi varčevalni ukrepi, ki pravzaprav predstavljajo neoliberalni vzvod za vzdrževanje javnih financ, pri čemer odločevalcev ne zanima kaj veliko delavski razred ali pa samo prebivalstvo EU. Evropska komisija je torej naredila marsikaj dobrega, a prav zadnji dogodki, napovedani varčevalni ukrepi, so verjetno največje razočaranje vsaj za delavsko gibanje oziroma za sindikate.

Na podlagi česa se pravzaprav znova pogovarjamo o varčevalnih ukrepih?

Dejansko gre za popolnoma enako stvar, kot smo jo že spoznali pred dobrimi desetimi leti. Govorim o varčevalnih ukrepih, ki so jih uvedli po koncu prejšnje ekonomsko-finančne krize po letu 2008. In ravno zaradi tega se morajo ljudje zavedati, da nas čaka zelo podobno trpljenje, kot smo ga že doživeli. Logika je precej enaka, kar pomeni, da bodo morale države z višjim javnim dolgom pripraviti načrt varčevanja. Na podlagi preteklih izkušenj vsi dobro vemo, da države najprej začnejo varčevati pri ljudeh in pri javnih storitvah, javnem zdravstvu, izobraževanju, pri različnih javnih službah, socialnih politikah, tudi pri ukrepih zelene politike, saj naenkrat ne bo dovolj sredstev za zeleni prehod. Na seznamu držav, ki bodo morale uvesti varčevalne ukrepe, pa je tudi Slovenija.

Ekonomske politike in fiskalni ukrepi na evropski ravni temeljijo na arbitrarnih sporazumih izpred več desetletij, kjer je glavni cilj predvsem vzdržnost javnih financ, ne pa kakovost naših življenj. Danes, leta 2024, tudi na podlagi analiz iz prejšnje ekonomsko-finančne krize lahko rečemo, da so ti izračuni pogosto popolnoma zgrešeni, da varčevalni ukrepi ne prispevajo k okrevanju gospodarstva, javnih financ in predvsem ne prispevajo izboljšanju položaja prebivalstva, saj povečujejo brezposelnost, neenakost, družbene razlike med ljudmi, otežujejo dostop do javnih storitev in poslabšujejo njihovo kakovost. Zato je res absurdno, da bi se vrnili k nečemu, kar je bilo tolikokrat dokazano kot spodletel poskus reševanja kriz. In ljudje so v krizi. V času koronakrize so bili v zdravstveni krizi, pa smo jim uspešno finančno pomagali, zdaj pa so v ekonomski krizi in z novim varčevanjem bomo udarili ravno po njih. In to kljub temu, da si vedno težje privoščijo nujne življenjske potrebščine, da ne zmorejo več plačevati računov za elektriko, da si ne morejo privoščiti visokih najemnin … Pa vendar bodo plačali največjo ceno varčevalnih ukrepov.

Trpelo bo tudi okolje, saj bi velik del javnih financ moral iti v okoljske ukrepe, za to, da dosežemo podnebne cilje in začnemo uvajati nove progresivne podnebne politike, zdaj pa bo nasploh zmanjkalo sredstev za spopadanje s podnebnimi spremembami. Kar naenkrat bomo varčevali ravno na teh področjih.

Bodo pa nove politike varčevanja, to, kako se bodo odražale, kakšna bodo pravila za države in kako strogo se jih bo treba držati, odvisno predvsem od nove sestave evropskega parlamenta. Aprila letos je bil zaenkrat potrjen – nasprotovali sta mu samo poslanski skupini Zelenih in Levice – okvirni finančni načrt, kjer je obdobje varčevanja sicer nekoliko podaljšano, pritisk na države pa nekoliko manjši. Še vedno pa ne gre za nič dobrega.

V Evropski konfederaciji sindikatov, kjer deluješ kot konfederalna sekretarka, ste pred letošnjimi evropskimi volitvami pripravili tudi poseben manifest. Komu je namenjen in kaj vse želite z njim sporočiti?

Drži, manifest smo pripravili in potrdili že lani jeseni, predstavlja pa glavne prioritete sindikalnega gibanja pred samimi volitvami, in sicer z namenom, da s tem vplivamo na programe političnih strank. Ko so te šele pripravljale svojo vizijo Evrope, smo mi že imeli svoje zahteve jasno in glasno artikulirane, zato smo jih lahko uspešno predstavili in pozvali stranke, naj jih vključijo v svoje programe. In zdaj, ko se poglobimo v strankarske programe, lahko opazimo, da so napredne, progresivne stranke v zelo veliki meri dejansko prevzele naša stališča in se s tem dodatno zavezale, da bodo v primeru izvolitve delale v tej smeri. Na tak način smo poskušali s svojimi sindikalnimi in delavskimi vsebinami prodreti v »mainstream« ter poskrbeti, da bi v novi sestavi evropskega parlamenta imeli svoje sogovornike, vzpostavljena partnerstva in postavljene prioritete.

Sicer pa se v našem manifestu dotikamo 12 ključnih prioritet, ki se tičejo kakovosti življenja in dela v Evropi, krepitve socialnih politik, dostojnih pokojnin, pomena demokracije, tudi ekonomske demokracije. Ukvarjamo se s politikami zaposlovanja, pozivamo k bolj dostojnim zaposlitvam, k ukinitvi neplačanih pripravništev, k socialnemu dialogu, spoštovanju sindikatov, da bi preprečili napade nanje, in potrebi po spodbujanju kolektivnih pogajanj. Zahtevamo novo direktivo o pravičnem prehodu, govorimo o sistemu javnih naročil, ki v EU sicer predstavljajo kar 14 odstotkov bruto domačega proizvoda, torej milijone oziroma milijarde javnih sredstev. Pomembno vprašanje pri tem je, komu oziroma kakšnim podjetjem gredo v roke. Ali spoštujejo kolektivne pogodbe, socialne in okoljske standarde … Naš manifest torej predstavlja nekaj ključnih sindikalnih prioritet in naših pričakovanj za naslednji mandat. Za stranke, ki so podprle naše zahteve, pa upamo, da bodo temu sledile tudi, ko bodo izvoljene.

Delavke in delavci iz vse Evrope so že decembra 2023 v Bruslju protestirali proti načrtom o novih programih varčevanja in zahtevali pravičen dogovor za delavke in delavce, s katerim bi zagotovili višje plače, kakovostna delovna mesta, krepitev kolektivnih pogajanja in kakovostne javne storitve. Foto T. J.
Protivarčevalnih demonstracij v prestolnici Evropske unije pa se je udeležila ter jih podprla tudi delegacija ZSSS. Foto J. Č.

 

Smo v Evropi v vojni? Kakšno stališče naj kot sindikalistke in sindikalisti zavzamemo do vojne v Ukrajini? Na eni strani se velja vedno zavzemati za mir, saj vojna za delovne ljudi nikoli ne prinese nič dobrega, po drugi strani pa se zdi, da bi se bilo s Putinom praktično nemogoče kakorkoli pogovarjati …

Na kakšen način bi se vojna v Ukrajini lahko končala, je težko reči, saj gre za širše geostrateško vprašanje. Izpostavila pa bi sindikalni vidik. Pred časom sem na Poljskem organizirala in se udeležila vseevropskega sindikalnega srečanja za Ukrajino, na katerem smo zbrali ukrajinske sindikate iz različnih ukrajinskih regij in iz različnih dejavnosti ter sindikalne organizacije iz več evropskih držav, da bi se pogovorili o stanju sindikalizma v Ukrajini ter o dejstvu, da je Ukrajina država kandidatka za vstop v EU. In o tem, seveda, kako naj bi bila videti njena povojna obnova. Vojna je seveda grozna za vse, zato se tudi v Etucu zavzemamo za mir, pri tem smo rusko agresijo večkrat ostro obsodili, ter podpiramo Ukrajino in predvsem ukrajinske sindikate.

A stvari niso tako preproste. Ko govorimo z našimi ukrajinskimi sindikalnimi kolegi in kolegicami, nam ti zelo jasno povedo, da ukrajinska vlada ne spoštuje tamkajšnjih sindikatov, da je socialni dialog na katastrofalno nizki ravni, da vlada vzpostavlja parasindikalne strukture, torej t. i. rumene sindikate, in da pravzaprav ne prepoznava kot legitimnih socialnih partnerjev tamkajšnjih reprezentativnih sindikalnih organizacij, Zveze sindikatov Ukrajine (FPU) in Konfederacije svobodnih sindikatov Ukrajine (KVPU).

Za kaj gre?

Preprosto, ukrajinska vlada zanemarja pomen sindikalnih organizacij in socialnega dialoga, morda pa si niti ne želi tako široke demokracije, kot jo predstavljajo sindikati kot taki. Socialni dialog pa je pravzaprav steber demokracije. Ukrajinska vlada bo tako morala izboljšati raven svoje demokratične ureditve, preden se država priključi Evropski uniji. Vlada je denimo samovoljno spremenila zakon o delovnih razmerjih, ne spoštuje kolektivnih pogodb, tako da se je v resnici položaj ukrajinskih delavk in delavcev ter sindikatov poslabšal tudi zaradi odnosa oblasti do njih, ne samo zaradi same vojne. Zato je izjemno pomembno, da se pogovarjamo z njimi, jim damo jasen signal o pogojih za vstop Ukrajine v EU, v smislu, da v Evropi obstajajo določeni standardi glede delavskih in socialnih pravic ter demokratične ureditve. Govoriti moramo tudi o tem, da je Ukrajini že zdaj namenjenih veliko najrazličnejših sredstev in da jih bo za povojno obnovo, ko se bo vojna enkrat končala, namenjenih še toliko več, govorimo namreč o milijardah in milijardah. Pri tem pa moramo biti zelo pazljivi, kje bodo ta sredstva pristala.

Zato je treba spodbujati socialne pogoje in uveljavitev različnih standardov, s pomočjo katerih bomo poskrbeli,  z javnimi sredstvi, ki so namenjena za obnovo, za spodbudo pri ustvarjanju kakovostnih zaposlitev, kjer se spoštuje pravice delavk in delavcev, kolektivne pogodbe, standarde na področju varnosti in zdravja pri delu ter kjer se je mogoče svobodno sindikalno organizirati in delovati. V Ukrajini bo denimo v prihodnosti zaradi vseh porušenih in razstreljenih stavb izjemen problem azbest, in v takih primerih bo res pomembno obvarovati delavke ter delavce.

Pomemben pa je še drug vidik: veliko delavk in delavcev je seveda iz Ukrajine pobegnilo in zdaj živijo v drugih evropskih državah, kjer so si že ustvarili novo življenje in poiskali zaposlitev. Veliko izseljenih Ukrajink in Ukrajincev pravi, da se bodo vrnili nazaj, vendar samo, če bo država varna in stabilna, kar je seveda prvi pogoj. Drugi pogoj pa je, da jim bo ta ista država nudila kakovostna delovna mesta, kakovostne javne storitve, nasploh kakovostno življenje … Zakaj bi se nekdo, ki si je v zadnjih dveh letih življenje ustvaril denimo na Poljskem, mogoče v Nemčiji ipd., vrnil v Ukrajino, če tam njegove delavske pravice ne bodo spoštovane, če ne bo imel dostopa do javnih vrtcev za svoje otroke, dostopa do izobraževanja, do javnega zdravstva oziroma do drugih javnih storitev? Tudi pri omenjeni povojni obnovi sindikati torej igramo pomembno vlogo, a samo, če lahko delujemo kot enakovredni partnerji. Kar pa je v Ukrajini, kot rečeno, trenutno zelo oteženo.

Če govoriva o vojni v Ukrajini, pa ne moreva niti mimo genocida, vojne v Gazi …

Ja, pravzaprav gre za vprašanje, ki zaposluje ogromno organizacij, članic Evropske konfederacije sindikatov. Naši sindikati iz vse Evrope so izjemno aktivni glede omenjenega, ne pa nujno na isti način, pri tem pa imajo tudi različna stališča. A za Etuc so glavne stvari jasne: podpiramo rešitev dveh držav, zavzemamo se za mir na Bližnjem vzhodu, podpiramo bojkot izraelskih podjetij, ki delujejo ali pa so povezana z nezakonitimi izraelskimi naselbinami na okupiranem Zahodnem bregu. Pozivamo tudi k takojšnji zagotovitvi humanitarne pomoči, izpustitvi vseh talcev, varovanju ključnih delavk in delavcev v vojni, na primer novinarjev, ki delujejo v Gazi, pa seveda k takojšnji prekinitvi ognja. Se pa pri tem dejansko soočamo z raznolikostjo svojega članstva, z nesoglasji na primer pri sprejemu kakšne resolucije ali javnega stališča, povezanega z dogajanjem v Gazi. Pri tem smo sicer pozorni, da sindikalno gibanje ostane enotno, vsi se pravzaprav zavzemamo za mir, a z različnimi idejami, kako ga doseči.

Za konec: tudi v Sloveniji imajo mnogi Evropsko unijo oziroma t. i. bruseljski mehurček za nekaj oddaljenega in odtujenega, nekaj, kar se jih skorajda ne tiče … Kako zelo se motijo?

Drži, Slovenija je ena najslabših držav, kar se tiče volilne udeležbe na evropskih volitvah, na zadnjih leta 2019 smo bili pri tem predzadnji. Zakaj je pomembno, da se udeležimo volitev v evropski parlament? Zato, ker odločitve, sprejete na evropski ravni, vsakodnevno vplivajo na naše življenje v Sloveniji ali pa v Nemčiji ali pa na Švedskem, kjerkoli v Evropi torej. Omenjene odločitve imajo neposreden vpliv na to, kakšno je na primer naše izobraževanje, kakšnih ukrepov aktivne politike zaposlovanja smo denimo deležni, kakšno bo naše javno zdravstvo … Odločitve, sprejete na evropski ravni, pomembno vplivajo na to, kako živimo, delamo, poslujemo, zagotavljajo nam varnost in stabilnost, tudi varnost ter zdravje na delovnem mestu, ustrezen delovni čas … In če se tega ne zavedamo in ne izkoristimo priložnosti za vplivanje na omenjene odločitve, pravzaprav pustimo drugim, v Evropski uniji velikim državam, da odločajo namesto nas. Zato je, nasprotno, treba poskrbeti, da smo v evropskem parlamentu slišani in glasni. Za to pa se moramo še prej v čim večjem številu odpraviti na same volitve.

V kakšno EU se bomo torej po tvojem zbudili po 9. juniju?

Želela bi si, da bi bila volilna udeležba višja kot leta 2019, in zaenkrat kaže, da bo tako, tako na ravni vse Evrope kot tudi v Sloveniji. Tako da upam, bodo ljudje jasno pokazali, da si želijo več Evrope, in sicer bolj socialne Evrope. V zadnjem mandatu je Evropska unija opravila izjemno pomemben eksperiment, ki je potekal skoraj dve leti, šlo pa je za veliko posvetovanje o prihodnosti Evrope, kot si jo želimo. Vključevalo je različne skupine ljudi, na primer mlade in starejše, pa tudi sindikate, gospodarstvo, politične odločevalce, strokovnjake … In rezultati tega posvetovanja so bili izjemno progresivni, zelo napredni. Pokazali so, da so ljudje strpni, vključujoči, da ne želijo razlik med narodi, drugače mislečimi, da želijo vsem zagotoviti enake možnosti in priložnosti, da si želijo več solidarnosti. Zato so ljudje tudi predlagali večji razvoj socialnih politik, kjer pa EU nima vseh pristojnosti, ki bi jih lahko imela. Zato menim, da se bo Evropa v naslednjih letih in desetletjih res spremenila. Konec koncev je pred nami tudi širitev Evropske unije, kjer se nam lahko pridruži deset novih članic, zato se bomo morali začeti pogovarjati o spremembi evropskih pogodb.

Vse to so prelomne razprave in zato je ključno, da začnemo Evropo aktivno sooblikovati. Zato velja moj poziv, da na to, kakšna bo Evropa, lahko vplivamo samo, če se udeležimo evropskih volitev.

Sindikati se borimo za izboljšanje delovnih pogojev in to vsakodnevno počnemo na delovnih mestih. Ampak se hkrati borimo tudi za sistemske, širše spremembe, ne samo za dostojno delo, ampak tudi za dostojno življenje. Za politike po meri delavk in delavcev. In k temu lahko prispevamo tudi s tem, da se udeležujemo volitev, da mobiliziramo svoje članice in člane. Kot delavke in delavci imamo veliko moč, ampak samo, če se mobiliziramo; Evropska konfederacija sindikatov predstavlja 43 milijonov delavk in delavcev, in če se mi organiziramo, lahko pomembno vplivamo tudi na rezultate volitev.

In s tem lahko zagotovimo, da v evropskem parlamentu sedijo ljudje, ki razumejo težave delavskega razreda, ki nas poslušajo in tudi slišijo in ki na koncu vplivajo na to, kakšna bo naša skupna prihodnost.

Gregor Inkret


Kaj je Evropska unija?

Evropska unija (EU) je zveza držav članic, ki sicer delujejo kot neodvisne in suverene države. S članstvom v EU izvrševanje svoje suverenosti združujejo ter s tem pridobijo moč in svetovni vpliv, kar bi bilo težje dosegljivo, če bi delovale samostojno. V praksi to pomeni, da države članice del svojih pooblastil pri odločanju prenašajo na skupne evropske institucije: Svet EU, Evropski parlament, Evropsko komisijo in na nekatere druge. V nadaljevanju predstavljamo njihovo sestavo, funkcijo in pristojnosti ter pojasnjujemo, kako vplivajo na delovanje EU in na naše vsakdanje življenje.

Začnimo na začetku: institucije so ena od najpomembnejših elementov človekovega organiziranega življenja v državi – politično organizirani skupnosti ljudi, ki običajno naseljuje določeno ozemlje ter ima lastno vlado in zakone. Opredelimo jih lahko kot organizirane skupnosti ljudi za opravljanje kakšne dejavnosti ali obliko odnosov med ljudmi, ki nastane z zakonom ali normami. Tako lahko govorimo o pojmu institucij v širšem smislu, tj. v smislu pravil igre v družbi, ki regulirajo interakcije med ljudmi, oziroma sklopov norm in pravil v obliki družbenih identitet ter vlog. Pri tem gre tako za kodificirane norme, denimo v obliki zakonov in drugih formalnih aktov, kot tudi za nekodificirane norme oziroma pravila družbenega obnašanja, denimo v obliki navad in običajev. V splošnem institucije v ožjem smislu razumemo kot elemente družbene strukture, ki so javne narave in katerih obstoj in funkcioniranje imata formalizirano podlago. V državi so takšne institucije na primer vlada, parlament, politične stranke, sodišča, ali pa tudi sklopi teh, denimo pravosodni sistem, sistem političnega zastopstva. Izven političnega prostora pa poznamo tudi druge oblike institucij: izobraževalne, znanstvene, socialno-varstvene in druge.

Izvor ideje o treh vejah oblasti

Ideja o delitvi oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno vejo izhaja iz del francoskega misleca Charles-Louisa de Secondata, barona de Montesquieuja. V svojem delu O duhu zakonov (francosko L’Esprit des lois), objavljenem leta 1748, je zagovarjal ločitev oblasti kot način za preprečevanje tiranije in zaščito svobode. Navdih za svoje ideje je našel v britanskem političnem sistemu, kjer so se že prej razvile nekatere oblike delitve oblasti. Montesquieujeva teorija je imela močan vpliv na oblikovanje ustav sodobnih demokracij. Prvič so jo implementirali v Franciji med tamkajšnjo revolucijo, ko so leta 1791 z novo ustavo uvedli ločitev oblasti, kar je bil pomemben odmik od absolutistične monarhije. Franciji so nato postopoma sledile tudi druge države po Evropi, ki so ločitev oblasti postavile kot osnovno načelo svoje ustavnosti. V Španiji, Italiji, Nemčiji in nekaterih drugih državah so po drugi svetovni vojni ustave vključevale jasno opredelitev ločenih vej oblasti, da bi preprečile ponovitev vzpona preteklih avtoritarnih režimov.

V zahodnih demokratičnih državah politične institucije izvajajo naloge različnih, med seboj neodvisnih vej oblasti, in sicer zakonodajne, izvršilne in sodne. Načelo delitve oblasti se je prvič pojavilo v Franciji po tamkajšnji revoluciji konec 18. stoletja in kmalu postalo temeljna značilnost demokratičnih ureditev po vsej Evropi. Tako oblikovane države v praksi zagotavljajo večjo zaščito pravic posameznic in posameznikov ter preprečujejo koncentracijo moči v rokah ene same veje oblasti; podobno pa je urejena tudi Evropska unija – skupnost držav članic.

Razmerja moči med posameznimi institucijami Evropske unije in njihova vloga v odločevalskih procesih. Pripravil M. P.

 

Nastanek Evropske unije

Ideja o integraciji evropskih držav se je rodila iz želje po vzpostavitvi trdnih gospodarskih in političnih vezi med državami v povojni Evropi, ki bi omogočile skupno razvojno pot in zagotovile stabilnost ter napredek za prihodnje generacije. Zanjo so bili še posebej zainteresirani politiki držav poraženk, ki so se soočale s posledicami opuščene vojne industrije in visoko povojno brezposelnostjo, ki je še dodatno povečevala socialne napetosti in nezadovoljstvo med prebivalstvom. Prvi korak je bil narejen leta 1951 s podpisom Pariške pogodbe, ki je ustanovila Evropsko skupnost za premog in jeklo (ESPJ). Cilj ESPJ je bil vzpostaviti skupni trg za premog in jeklo med Belgijo, Francijo, Italijo, Luksemburgom, Nizozemsko in Zahodno Nemčijo, kar naj bi zmanjšalo možnosti za morebitne vojaške spopade med državami članicami. Uvedba skupnega trga je omogočila prosto gibanje surovin in proizvodov med državami članicami ter spodbudila gospodarsko rast in razvoj. To je pripomoglo k povečanju produktivnosti, ustvarjanju delovnih mest ter splošnemu dvigu življenjskega standarda v regiji. Po uspehu ESPJ so države članice leta 1957 s podpisom Rimske pogodbe ustanovile dve novi skupnosti: Evropsko gospodarsko skupnost (EGS) in Evropsko skupnost za atomsko energijo (EURATOM).

Glavni namen Euratoma je bil spodbujanje rabe jedrske energije s ciljem zagotovitve skupnega upravljanja jedrske energije v Evropi ter varne rabe jedrske energije za civilne namene. EGS je imela širši cilj, in sicer ustvariti skupni trg za različne dobrine in storitve. V naslednjih tridesetih letih se je skupnost širila, države članice pa so sprejele vrsto ukrepov, med njimi izpostavljamo Skupno kmetijsko politiko (1962) za zagotavljanje stabilnosti kmetijskih trgov ter Enotni evropski akt (1986), ki je pripomogel k odpravi ovir za trgovino in poslovanje znotraj EU.

Leta 1992 je z Maastrichtsko pogodbo (PEU) prišlo do pomembne preobrazbe in uradnega preimenovanja EGS v Evropsko unijo (EU). Ta pogodba je uvedla novo strukturo, ki je temeljila na treh stebrih: evropski skupnosti, skupni zunanji in varnostni politiki ter sodelovanju na področju pravosodja in notranjih zadev. V naslednjih tridesetih letih se je EU večkrat razširila in trenutno vključuje 27 držav članic. Postala je globlje integrirana politična in gospodarska zveza, ki si deli skupno valuto (evro) ter skupne politike na različnih področjih.

Demokratičen način odločanja

Institucije Evropske unije delujejo na področju treh vej oblasti: zakonodajne, izvršilne in sodne, vendar so njihove vloge in medsebojna razmerja drugačna v okviru zakonodajne veje kot pri drugih dveh vejah oblasti. Institucionalni okvir EU, ki ga je določila Maastrichtska pogodba, je leta 2008 dodatno razširila Lizbonska pogodba, s katero so voditelji EU po zadnji večji pridružitvi novih držav članic leta 2004 poenostavili način odločanja in prvotnim trem institucijam v EU (Svet EU, EK in EP) priključili še ES, Sodišče Evropske unije, ECB in Evropsko računsko sodišče.

Organizacija in delovanje Evropske unije

Pri delovanju Evropske unije gre za poseben, svojevrsten pravni sistem, ki se bistveno razlikuje od prava posameznih držav, kot tudi od pravil znotraj drugih mednarodnih organizacij oziroma od pravil mednarodnega prava. Že samo dejstvo, da gre pri EU za ekonomsko in denarno unijo, zahteva, da države članice bistven del svojih pristojnosti prenesejo na njene organe.

Iz tega izhaja, da ima EU zelo specifično institucionalno zgradbo, ki se bistveno razlikuje od institucionalne zgradbe posameznih držav, institucije pa imajo različne vloge in pristojnosti:

Evropski svet (ES) sestavljajo voditelji držav članic in njegov predsednik, določa pa splošne politične smernice in prioritete EU; Evropska komisija (EK) je izvršilni organ EU, ki ga sestavlja po en komisar iz vsake države članice in predlaga zakonodajo, izvaja politike in upravlja proračun EU; Svet EU, imenovan tudi Svet ministrov, sestavljajo ministri držav članic, ki se srečujejo glede na aktualna področja (na primer kmetijstvo, finance, promet) in potrjujejo zakonodajo ter usklajujejo politike držav članic; Evropski parlament (EP) je neposredno izvoljeno telo, ki zastopa državljanke in državljane EU, sprejema zakonodajo skupaj s Svetom EU, odobri proračun EU ter nadzira delovanje drugih evropskih institucij; Sodišče Evropske unije zagotavlja, da se pravo EU razlaga in uporablja enotno v vseh državah članicah, ter rešuje pravne spore med državami članicami, institucijami EU in posamezniki; Evropska centralna banka (ECB) izvaja denarno politiko v evroobmočju ter ohranja stabilnost cen z ustrezno ravnjo inflacije, med drugim nadzoruje banke držav članic, da zagotovi stabilnost bančnega sistema; Računsko sodišče EU preverja pravilnost in učinkovitost uporabe sredstev EU, revidira proračun EU ter poroča o svojih ugotovitvah in s tem prispeva k preglednosti pri upravljanju finančnih sredstev EU.

Pročelje Evropskega parlamenta v Bruslju je običajno okrašeno s pomembnejšimi kampanjami v specifičnem obdobju. Foto M. P.

 

EU deluje na podlagi pogodb, ki jih prostovoljno in demokratično sprejmejo vse države članice. Ključna področja delovanja vključujejo notranji trg, skupno trgovinsko politiko, konkurenčno pravo, varstvo potrošnikov, okolje, energetiko, promet in raziskave. Države članice pa sodelujejo tudi na področjih zunanje politike, varnosti in pravosodja. Odločitve se sprejemajo v sodelovanju med Evropsko komisijo, ki jih predlaga, ter Svetom EU in Evropskim parlamentom, ki jih potrjujeta, kar zagotavlja, da so sorazmerno upoštevani interesi vseh držav članic in njihovih državljanov. Ti svojo voljo izražajo na evropskih volitvah, na katerih vsakih pet let volijo predstavnike v Evropski parlament, na voljo pa imajo tudi nekatere druge instrumente neposredne demokracije. Sprožijo lahko denimo peticije glede vprašanj, ki sodijo na področje delovanja Evropske unije in ki jih neposredno zadevajo, ali pa oblikujejo državljanske pobude.

Evropski svet (ES) sestavljajo voditelji in voditeljice sedemindvajsetih držav članic EU, torej premieri vlad, ter predsednik Evropskega sveta in predsednica Evropske komisije. Vsi člani in članice skupaj oblikujejo kratkoročne in dolgoročnejše politične usmeritve ter prednostne cilje EU. V ta namen na zasedanjih Evropskega sveta sprejemajo sklepe, v okviru katerih se opredelijo do posameznih vprašanj, ki zadevajo EU, in določijo ukrepe, ki jih je treba sprejeti, oziroma cilje, ki jih je treba doseči. V njih je običajno določen tudi rok za dosego dogovora o posamezni zadevi ali predložitev zakonodajnega predloga.
Evropski svet daje usmeritve Svetu EU in Evropskemu parlamentu, vendar se o zakonodaji ne pogaja in je ne sprejema. Evropski svet zaseda vsaj štirikrat letno, običajno marca, junija, oktobra in decembra. Zasedanja, znana tudi kot vrhunska srečanja EU, potekajo v Bruslju in običajno trajajo dva dni. Člani ES se lahko sestanejo tudi neformalno, da izmenjajo stališča o pomembnih temah, vendar tedaj ne sprejemajo formalnih odločitev. Kadar je zaradi izrednih okoliščin nujno treba sprejeti odločitev, lahko predsednik poleg običajnih štirih zasedanj skliče tudi izredno zasedanje Evropskega sveta v Bruslju, na katerem se lahko sprejemajo formalne odločitve. V zadnjem mandatnem obdobju (2019–2024) se je to zgodilo desetkrat, večinoma ob večjih notranjepolitičnih ali zunanjepolitičnih pretresih, med drugim ob brexitu, ruski invaziji na Ukrajino, pandemiji nove koronavirusne bolezni in podobno.

Evropski svet običajno odloča soglasno, kar pomeni, da noben član ne sme nasprotovati sprejetju sklepov; v posebnih primerih lahko odloča z glasovanjem, in sicer z navadno ali kvalificirano večino. Soglasje je na primer potrebno, ko Evropski svet odloča o številu evropskih komisarjev. Kadar voditelji odločajo s soglasjem, vzdržani glasovi ne preprečujejo sprejetja sklepov. S kvalificirano večino odloča, kadar Evropskemu parlamentu predlaga kandidata za predsednika Evropske komisije. Z navadno večino pa odloča pri postopkovnih vprašanjih. Predsednik Evropskega sveta in predsednik Komisije ne glasujeta.
Temeljna naloga Evropskega sveta je, da vsakih pet let sprejme »strateško agendo«, v okviru katere so opredeljena prednostna področja za dolgoročnejše ukrepanje in usmeritev EU ter načini za doseganje teh ciljev. Potrjena agenda je prvi korak v procesu, ki ga institucije EU in države članice nato razvijajo naprej, predvsem pri določanju finančnega okvira v tekočem mandatu. To poteka v kontekstu volitev v Evropski parlament in pred imenovanjem sleherne Evropske komisije.

Jurisdikcija Evropskega parlamenta

Pomembno je opozoriti, da Evropski parlament ne sprejema zakonodaje na vseh področjih, saj so nekatera izključno v pristojnosti državnih zakonodajnih teles. Taka področja so, na primer, šolstvo, zdravstvo in stanovanjska politika. Na nekaterih področjih, kot so področje davkov ali letni pregled cen kmetijskih pridelkov, lahko daje parlament Svetu EU le posvetovalno mnenje. Na drugih področjih ima ključno vlogo pri
sprejemanju zakonodaje, ki neposredno vpliva na življenje Evropejcev. Mednjo sodijo na primer zakoni glede svobodnega gibanja delavk in delavcev, ustvarjanja notranjega trga, raziskav in tehnološkega razvoja, okolja, varstva porabnikov, izobraževanja, kulture in zdravstva.

Svet EU zastopa posamezne države članice EU ter je glavni zakonodajni organ in organ odločanja v EU. Njegovih sestankov se udeležuje po en minister iz vsake članice, odvisno od teme, ki je na dnevnem redu. Delo je razdeljeno na devet interesnih področij: splošne zadeve in zunanji odnosi; ekonomske in finančne zadeve; pravosodje in notranje zadeve; zaposlovanje, socialna politika, zdravje in potrošniške zadeve; konkurenčnost; promet, telekomunikacije in energija; kmetijstvo in ribištvo; okolje; izobraževanje, mladi in kultura. Med njegovimi pooblastili so: potrjevanje zakonov, ki jih predlaga Evropska komisija;
usklajevanje ekonomskih politik; sklepanje mednarodnih sporazumov; potrjevanje proračuna EU ter skupne zunanje in varnostne politike. Svetu EU vsakih šest mesecev predseduje druga država članica, rotacija predsedovanja pa je vnaprej določena. Ko se med predsedovanjem ene države sestane svet za kmetijstvo, mu predseduje kmetijski minister tiste države ipd. Predsedstvu pomaga pri delu generalni sekretariat, ki zagotavlja nemoten potek dela Sveta na vseh ravneh. Najpomembnejši je svet za splošne zadeve in zunanje odnose, saj poleg svojega dela na področju zunanjih odnosov usklajuje tudi delo vseh drugih ministrskih srečanj. Njegovih sestankov se zato lahko udeleži katerikoli minister iz posamezne vlade.

Odločitve v svetu so sprejete z glasovanjem, pri čemer morajo biti odločitve sprejete soglasno, z navadno ali kvalificirano večino. Najpogostejši način je kvalificirana večina, ki vključuje naslednje pogoje: dvojno večino, za katero je potrebna podpora vsaj 55 odstotkov držav članic (kar pomeni 15 od 27 držav), ki skupaj predstavljajo najmanj 65 odstotkov prebivalstva EU, ali manjšinsko blokado, pri čemer mora blokirajoča manjšina vključevati najmanj štiri države članice, ki predstavljajo več kot 35 odstotkov prebivalstva EU. Ta sistem je vzpostavila Lizbonska pogodba leta 2007, po zadnji večji pridružitvi novih članic, in naj bi zagotavljal uravnoteženo odločanje, ki upošteva tako število držav članic kot njihovo demografsko težo. Odločitve na bolj občutljivih področjih, kot so skupna zunanja in varnostna politika, davki in azilna politika, pa morajo članice vedno sprejeti soglasno. Evropska komisija (EK) se zavzema za interese Evropske unije kot celote in je najpomembnejši politični organ EU. Predlaga zakonodajo, politike in programe ukrepanja ter je hkrati odgovorna za uresničevanje odločitev, ki jih potrjujeta Svet EU in Evropski parlament. Poleg tega upravlja proračun EU ter bedi nad uresničevanjem evropske zakonodaje v posameznih državah članicah in zastopa EU na mednarodnem prizorišču. Mandat Evropske komisije traja pet let in se mora začeti najpozneje v šestih mesecih od volitev v EP, sestavlja pa jo 27 komisarjev; po enega predlagajo vlade vsake države članice, predsednika ali predsednico pa imenuje ES. Celotno komisijo nato potrdi EP.

Komisarji so zavezani delovati v interesu Unije in ne smejo prejemati navodil od nacionalnih vlad. Pristojni so za sedemindvajset vsebinskih področij, sestajajo pa se enkrat tedensko na kolegiju, kjer sprejemajo posamezne odločitve. Pri delu jim pomagajo strokovne službe, razdeljene na 36 oddelkov, imenovanih generalni direktorati. Ti pripravljajo osnutke zakonov, o katerih komisarji razpravljajo na kolegiju. Če predlog sprejmejo, ga nato pošljejo v potrditev Svetu EU in Evropskemu parlamentu.

Evropski parlament (EP) je najvišja zakonodajna institucija EU. Zastopa državljane članic in je edini organ Evropske unije, ki je neposredno izvoljen na evropskih volitvah, ki potekajo vsakih pet let. Evropski poslanci in poslanke so izvoljeni iz vrst nacionalnih parlamentarnih strank ali list, in sicer po večinskem sistemu. Evropski parlament ima pooblastila v zakonodajnem postopku, pri sprejemanju proračuna in pri nadzoru izvajanja zakonodaje držav članic. V prihodnjem sklicu (2024–2029) bo imel 720 članov in članic, pri čemer se bo število sedežev, ki so jih pred brexitom zasedali poslanci iz Velike Britanije, sorazmerno porazdelilo med preostale države članice. EP deluje na treh lokacijah: v Strasbourgu v Franciji potekajo mesečno teden dni dolga plenarna zasedanja, v Bruslju v Belgiji dodatna delna zasedanja in sestanki parlamentarnih odborov, v Luksemburgu pa deluje generalni sekretariat parlamenta, nekakšen sedež upravnih enot. Parlamentu predseduje predsednik, ki nadzoruje vse dejavnosti parlamenta in njegovih teles ter predstavlja parlament, še posebej v mednarodnih odnosih. Predsedstvo je upravno telo, ki je odgovorno za proračun parlamenta in njegove administrativne, organizacijske in kadrovske zadeve. Konferenco predsednikov, ki je odgovorna za politično organizacijo parlamenta, sestavljajo predsednik parlamenta in vodje političnih skupin. Za delovanje parlamenta skrbi generalni sekretariat, ki šteje okoli 3500 uradnikov.
Zakonodajne odločitve EP sprejema v obliki direktiv, ki jih morajo nacionalne vlade v določenem časovnem obdobju implementirati v svoje nacionalne zakonodaje. Od tega ni odvisen zgolj ugled države, temveč tudi uspešnost pri črpanju finančnih sredstev iz evropskega proračuna. Pri sprejemanju direktiv gre za postopek med EP in Svetom EU, kar pomeni, da oba organa sodelujeta pri oblikovanju zakonov na več stopnjah, dokler ne dosežeta sprejemljivega soglasja, podobno kot v političnih sistemih z dvodomnim zakonodajnim telesom (na primer parlamentom in državnim svetom). Odločitve ne more biti, če instituciji nista soglasni. Obstajajo tudi direktive, ki jih mora parlament potrditi, ne more pa vplivati na njihovo vsebino. Taka področja so sprejem novih članic, določanje pristojnosti Evropske centralne banke (ECB), imenovanje članov EK in nekatera druga.

Parlament si s Svetom EU deli pooblastila glede sprejemanja proračuna in ima zadnjo besedo pri večini odhodkov v letnem proračunu, kot so, na primer, sredstva za manj razvite regije in sredstva za izobraževanje za zmanjšanje brezposelnosti. Pri odhodkih za kmetijstvo, ki predstavljajo okoli polovico proračuna Evropske unije, lahko parlament predlaga spremembe, zadnjo besedo pa ima Svet EU. Proračun lahko tudi zavrne, potem pa se proračunski postopek začne znova, kar se je do zdaj zgodilo dvakrat; leta 1982 zaradi nesoglasij glede kmetijske politike in leta 2013 zaradi načrtovanega krčenja sredstev za spodbujanje gospodarske rasti po ekonomski krizi. Od leta 1986 je letna poraba Evropske unije del večletnih načrtov ali finančnih perspektiv, ki jih skupaj sprejemata Svet EU in EP.

Plenarna dvorana Evropskega parlamenta v Bruslju, kjer najmanj enkrat mesečno štiri dni zasedajo evropski poslanci in poslanke. Foto M. P.

 

Parlament v praksi izvaja demokratični nadzor nad vsemi dejavnostmi Unije, za kar lahko oblikuje začasne preiskovalne odbore. Neposreden politični nadzor ima tudi nad Evropsko komisijo. Tako z glasovanjem potrdi predlaganega predsednika Komisije in nato po parlamentarnih zaslišanjih še celotno Komisijo. Parlament lahko z glasovanjem o nezaupnici EK, ki jo potrdi absolutna večina poslancev z dvema tretjinama glasov, to prisili k odstopu. V Evropskem parlamentu poslanci praviloma ne zastopajo interesov države, iz katere prihajajo, temveč politične skupine, katere člani so. Trenutno ima parlament sedem političnih skupin, ki jih lahko grobo razdelimo med levosredinske in desnosredinske, ter nekaj neodvisnih poslancev. Glasovanje v parlamentu poteka po principu večine ali kvalificirane večine glasov in je pogosto zapleteno, saj na podporo političnih skupin vplivajo različni dejavniki, kot so: narava obravnavanega predloga – nekateri predlogi so bolj ideološko obarvani kot drugi, kar pomeni, da je bolj verjetno, da bodo poslanci glasovali v skladu s svojo politično usmeritvijo; državna pripadnost – poslanci iz iste države članice se lahko včasih strinjajo o določenih vprašanjih, tudi če prihajajo iz različnih političnih skupin; kompromisi in pogajanja – pred glasovanjem pogosto potekajo pogajanja med različnimi skupinami, da bi dosegle kompromisni dogovor, ki ga lahko podpre večina poslancev. V praksi se zato pogosto zgodi, da se politične skupine povezujejo v koalicije, da bi podprle določene predloge. Te koalicije so lahko formalne ali neformalne in se lahko oblikujejo za posamezna glasovanja ali za daljše časovno obdobje.

Eno glavnih načel Evropske unije so enake pravice za vse evropske državljane, kar pomeni, da lahko vsak poslanec Evropskega parlamenta govori v svojem jeziku, ki je simultano prevajan v vseh 24 uradnih jezikov EU. Foto M. P.

 

Delovanje posvetovalnih teles

Poleg uradnih institucij pa v EU delujejo še številni drugi organi, ki imajo specializirano vlogo in jim pomagajo pri izpolnjevanju njenih nalog. Nekateri imajo svetovalno vlogo (na primer Evropski ekonomsko-socialni odbor, Evropski odbor regij); drugi zagotavljajo, da institucije izpolnjujejo pravila in postopke EU (Evropski varuh človekovih pravic, Evropski nadzornik za varstvo podatkov). V nadaljevanju izpostavljamo Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO), ki omogoča izražanje mnenj in lobiranje o zakonodaji EU. Gre za posvetovalno telo, ki ga sestavljajo predstavniki organizacij delavcev in delodajalcev ter drugih interesnih skupin. Za EP, EK in Svet EU oblikuje mnenja o zakonodajnih predlogih s področja delovne zakonodaje in zakonodaje za zaščito gospodarstva EU ter tako opravlja vlogo vmesnega člena med institucijami odločanja in državljani EU.

Pri tem ima tri ključne naloge: skrbi, da politika in pravo EU upoštevata ekonomske in socialne pogoje, pri čemer si prizadeva doseči konsenz med delodajalci in delavskimi organizacijami, zastopa stališča drugih interesnih skupin ter skuša uveljavljati načela medsebojnega razumevanja in solidarnosti. Gre torej za nekakšen nadnacionalni ekonomsko-socialni svet oziroma edini organ neposrednega delavskega zastopništva v EU. Sestavlja ga 329 članov in članic, ki so proporcionalno določeni glede na število prebivalcev držav članic Evropske unije. Za mandat petih let z možnostjo podaljšanja jih na podlagi predlogov držav članic imenuje Svet EU, po imenovanju pa so člani neodvisni od svojih vlad. Člani Odbora zastopajo različne organizacije civilne družbe v Evropi, razdeljeni pa so v tri enako velike skupine: delodajalce, delavce in tretjo skupino raznovrstnih interesov, kot so: kmetovalci, skupine potrošnikov, strokovna združenja, mala in srednja podjetja in tako naprej. Sestajajo se devetkrat letno, mnenja pa izglasujejo z navadno večino. Odbor vodi predsednik, ki je izvoljen za dveinpolletni mandat. Bistveno za uspešno delo EESC je, da so člani in članice posameznih držav stalno v stiku z nacionalnimi in regionalnimi ekonomskimi in socialnimi sveti v EU, ki jih obvešča in z njimi razpravlja o posameznih zakonodajnih predlogih na ravni EU.

Pomen EESO za delavsko zastopništvo

Evropski ekonomsko-socialni odbor zagotavlja platformo, preko katere lahko delavci in delodajalci po vsej Evropi izražajo svoje skupne interese in pomisleke. V okviru nacionalnih sindikalnih zvez, katerih predstavniki so člani EESO, lahko delavci in delavke sodelujejo pri oblikovanju politik, ki vplivajo na njihova delovna mesta in življenje. To vključuje področja, kot so delovne pravice, socialna varnost, izobraževanje in usposabljanje, zaposlovanje, okolje, promet in druge politike, ki vplivajo na življenje delavcev. Obenem odbor spodbuja dialog med različnimi interesnimi skupinami in deluje kot kanal za prenos informacij med evropskimi institucijami ter lokalnimi interesnimi skupinami, kar omogoča, da se politike in zakonodaja EU bolje prilagodijo različnim razmeram po vsej Evropi.

Finančna podpora članicam in kohezijska politika

EU lahko v posamezni državi članici financira različne projekte in dejavnosti v skladu z njenimi politikami in programi. To vključuje podporo gospodarskemu razvoju, kot so subvencije za mala in srednje velika podjetja, ter infrastrukturne projekte. Poleg tega lahko financira kmetijske subvencije, programe za razvoj podeželja in kohezijske projekte za zmanjšanje razlik med regijami, vključno z naložbami v infrastrukturo, izobraževanje in socialno vključenost. EU-financiranje v posamezni državi članici je odvisno od prioritet EU, posamezne države članice ter razpoložljivih sredstev v proračunu EU. Konkretno se lahko financirajo projekti za spodbujanje gospodarske rasti, ustvarjanje delovnih mest in povečanje konkurenčnosti. Prav tako se lahko podpirajo kmetijski sektor in razvoj podeželja ter izvajajo ukrepi za zmanjšanje razvojnih razlik med regijami.

Skupna kmetijska politika (SKP) je namenjena finančni podpori evropskim kmetom in razvoju podeželja. Kmetom nudi neposredna plačila na podlagi upravljanih zemljišč ter financira nacionalne in regionalne programe razvoja podeželja. Ti programi lahko podpirajo naložbe v kmetijstvo, gozdarstvo, predelavo hrane in druga podeželska podjetja. Evropski strukturni in investicijski skladi (ESS) so sestavljeni iz več različnih skladov, med njimi se Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) in Evropska znanstvena fundacija (ESF) osredotočata na specifična področja, kot so različne gospodarske panoge, posamezne regije ter raziskave in inovacije. Državam članicam zagotavljajo nepovratna sredstva za sofinanciranje projektov na teh področjih. Finančni instrument za predpristopno pomoč (IPA) v obliki posojil podpira države kandidatke pri izvajanju reform na njihovi poti k članstvu v EU ter zagotavlja sredstva za izgradnjo institucij ter gospodarski in socialni razvoj. Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (EGF) pa podpira delavce, ki so izgubili službo zaradi večjih prestrukturiranj, povezanih z globalizacijo. S sofinanciranjem nacionalnih programov pomaga tem delavcem najti nova delovna mesta ali ustanoviti lastna podjetja. Več informacij o skladih in programih, ki jih financirajo, najdete tukaj.

Pripadnost evropskim institucijam je v Bruslju čutiti na vsakem koraku, mnogi jo izražajo z izobešanjem evropskih zastav iz svojih pisarn. Foto M. P.

 

Kohezijska politika EU je namenjena zmanjševanju regionalnih razlik v EU in krepitvi manj razvitih regij. Financiranje te politike poteka iz proračuna Evropske unije, in sicer iz dveh glavnih skladov: Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR), ki je namenjen financiranju naložb v infrastrukturo, izobraževanje, raziskave in inovacije, digitalizacijo ter zeleni prehod v manj razvitih regijah in regijah v tranziciji; Evropskega socialnega sklada (ESS), ki je namenjen financiranju ukrepov za spodbujanje zaposlovanja, socialne vključenosti in izobraževanja v celotni EU. Poleg teh dveh glavnih skladov obstajajo še nekateri drugi manjši skladi, ki so namenjeni financiranju specifičnih ciljev, kot so na primer skladi za ribištvo in podeželje. Države članice Evropske unije morajo za pridobitev sredstev iz kohezijske politike pripraviti partnerske sporazume z Evropsko komisijo. V teh sporazumih morajo opredeliti svoje cilje za regionalni razvoj in načine, kako jih bodo dosegle s pomočjo sredstev EU. Kohezijska politika je pomemben instrument za zmanjševanje regionalnih razlik v Evropski uniji in spodbujanje trajnostnega razvoja v vseh regijah. Vendar pa se sooča tudi z nekaterimi izzivi, kot so kompleksnost pravil in postopkov za dostop do evropskih sredstev, administrativne ovire za izvajanje programov kohezijske politike in tveganja za korupcijo pri porabi evropskih sredstev EU. Kljub tem izzivom je kohezijska politika še vedno dragoceno orodje za doseganje bolj uravnoteženega in vključujočega razvoja v Evropski uniji. Nadzor nad podeljevanjem in pravilno rabo evropskih sredstev izvaja Evropsko računsko sodišče, splošno pa ekonomsko in monetarno politiko EU oblikuje Evropska centralna banka (ECB), ki določa obrestne mere, po katerih posoja denar komercialnim bankam na območju evra in s tem nadzoruje denar v obtoku. Najbolj očitna je bila njena moč v preteklem obdobju dolžniške krize, ko je skupaj z EK in Mednarodnim denarnim skladom nastopala kot del razvpite t. i. trojke, ki naj bi reševala Grčijo in Španijo pred bankrotom, danes pa pritiska na Madžarsko in Poljsko.

Prihodki evropskih poslancev

Poleg osnovne plače so evropski poslanci in poslanke upravičeni tudi do različnih dodatnih nadomestil, kot so: splošno nadomestilo v višini 4950 evrov mesečno, ki je namenjeno kritju stroškov pisarne, opreme in naročnin; dnevnice v višini do 350 evrov, ki jih poslanci prejemajo za stroške nastanitve in prehrane med opravljanjem uradnih dolžnosti v Bruslju ali Strasbourgu; potni stroški od doma do kraja opravljanja dela, poslanci pa so vključeni tudi v skupni zdravstveni zavarovalni sistem Evropske unije. Dohodki evropskih poslancev v Sloveniji so v celoti obdavčeni, dohodnina pa se jim odmeri po enakih pravilih kot drugim
državljanom. Za primerjavo: povprečna mesečna neto plača v Sloveniji je marca 2024 znašala 1445 evrov, kar pomeni, da je plača evropskega poslanca približno 5,4-krat višja od povprečne plače v Sloveniji.

Politična (ne)reprezentacija v Evropski uniji

Čeprav se na prvi pogled zdi, da smo državljani EU posredni nosilci politične moči v Evropski uniji, saj na evropskih volitvah vsakih pet let izvolimo svoje predstavnike, ki delujejo v prej omenjenih političnih skupinah EP, je moč pravzaprav v EK, svetu EU in Evropski centralni banki. EK je tista, ki oblikuje zakonodajne predloge, ki jih morata potrditi svet EU in Parlament, navsezadnje pa še nacionalni svet ministrov posameznih držav članic.

Evropski svet sprejema sklepe, s katerimi oblikuje splošne politične smernice in prednostne naloge Unije, de facto pa jih oblikujejo voditelji držav članic vsak s svojimi področnimi nacionalnimi interesi, ki niso nujno skladni z zapisanimi vrednotami EU. Na zadnjem letošnjem izrednem zasedanju, 17. in 18. aprila 2024 je ES recimo sklenil, da bo Ukrajini zagotovil zračno obrambo in okrepil dobavo vojaške pomoči v obliki topniškega streliva in raket, poleg tega pa ostro obsodil »iranski napad na Izrael« in ponovno izrazil podporo in solidarnost s prebivalci Izraela. Kar je v nasprotju z temeljnimi dokumenti EU o njeni mediatorski vlogi v konfliktih brez neposrednega vpletanja vanje. V 21. členu Maastrichtske pogodbe je namreč zapisano, da si mora Unija na mednarodnem parketu dosledno prizadevati za »preprečevanje konfliktov in krepitev mednarodne varnosti v skladu z nameni in načeli Ustanovne listine Združenih narodov« oziroma spoštovati mednarodno pravo in načela neintervencije. Prav v času, ko z orožjem ne rožljajo zgolj zunaj evropske velesile, temveč tudi evropske in mnoge nacionalne politične elite, je še toliko bolj pomembno, da svojo glasovalno pravico vzamemo resno in na evropskih volitvah pokažemo, da je prava pot – pot nenasilja in miru, kot je zapisano v ustanovnih dokumentih EU. Kdo ve kakšna bo Evropska unija bomo čez pet let, če dopustimo, da oblast prevzamejo populistične politične sile, ki se vzpenjajo na račun strašenja pred tujim.

Miha Poredoš


V dobro socialne Evrope

Na začetku letošnjega maja so se v medijih zvrstili različni prispevki o dvajseti obletnici vstopa Slovenije v Evropsko unijo, v katerih so nastopali politiki različnih barv in si pripenjali zasluge za pridružitev. Nikjer pa nisem zasledil, da bi omenjali vlogo sindikatov pri pridružitvenem procesu, in to kljub temu, da ni bila majhna.

Na začetku smo se sindikati srečevali z velikimi problemi, saj smo na podlagi dobrih odnosov s sindikati iz drugih držav poznali veliko dobrih praks sindikalnega sodelovanja v pridružitvenih procesih EU, na primer iz Avstrije in Finske. Pri nas pa se je zdelo, da projekt vstopa v EU ne bo skupni projekt vseh pomembnejših deležnikov v naši družbi, ampak projekt vladajoče politične stranke. Takratna vlada premiera Antona Ropa sindikatov ni vključila v pripravo strategije za vstop v EU, niti ni predvidela, da bi predstavniki sindikatov sodelovali v tridesetih pogajalskih skupinah, ki jih je določila sama. Kljub temu, da v začetku tega procesa sindikati nismo bili partner v socialnem dialogu z vlado in pogajalskimi skupinami, pa je s pomočjo Evropske konfederacije sindikatov, odločitvijo Evropske komisije o spodbujanju socialnega dialoga v državah kandidatkah ter tudi na podlagi naših pritiskov na vlado in druge državne organe počasi prevladalo spoznanje, da je sodelovanje sindikatov v tem procesu lahko koristno.

Tako smo lahko od druge polovice leta 1999, ko je začel veljati evropski sporazum o pridružitvi Slovenije, v večji meri sodelovali pri procesu pridruževanja. Uradno sicer nismo bili člani pogajalskih skupin, vendar so nas predsedniki skupin vabili na seje o tistih pogajalskih izhodiščih, ki so bila za sindikate pomembna, kot so zaposlovanje in socialna politika, izobraževanje, usposabljanje, industrijska politika, prost pretok oseb in podobno.

Italijanske in slovenske sindikalne konfederacije so ob vstopu naše države v EU 1. maja 2004 v Novi Gorici organizirale veliko skupno manifestacijo. Arhiv DE

 

Za EU

V ZSSS smo že na 3. kongresu leta 1998 opredelili pozitiven odnos do pridruževanja EU. Strateška usmeritev je bila spodbujanje ekonomskega in družbenega razvoja naše države z zagotavljanjem visokih ekonomsko-socialnih pravic, primerljivih s pravicami in položajem zaposlenih v državah članicah EU. Vztrajali smo, da pridružitev ne sme postati izgovor ali sredstvo za zmanjševanje obstoječih pravic zaposlenih, brezposelnih, žensk, mladih, starejših. Zahtevali smo, da mora Slovenija uveljavljati standarde evropske socialne politike in posebej socialni model Evropske unije. To je pomenilo tudi vključevanje sindikatov kot zastopnikov interesov zaposlenih v procesu pridruževanja. Ker nas vlada ni vključila v pripravo pristopne strategije, smo zahtevali razgovor z avtorji strategije in jim na njem povedali svoje predloge in pripombe.

Na ekonomsko-socialnem svetu (ESS) je bilo doseženo soglasje, da morajo biti socialni partnerji sproti informirani glede problemov in izvajanja pristopne strategije. Vsebinsko se je socialni dialog o spreminjanju zakonov in predpisov skladno s pravnim redom EU nato odvijal predvsem na ESS. Z vlado smo dosegli dogovor, da državni zbor ne bo razpravljal o nobenem zakonskem predlogu, ki je pomemben za pravni, ekonomski in socialni položaj delavstva, brez predhodnega mnenja, s konsenzom sprejetega na ekonomsko-socialnem svetu.

V ZSSS smo se dogovorili, da bomo storili vse, da bomo lahko sodelovali pri spreminjanju in usklajevanju zakonodaje na dveh ključnih področjih: pri predpisih, povezanih z delovno zakonodajo, in pri predpisih s področja socialne politike. Pri tem smo imeli kar nekaj težav, saj je vlada vse predlagane spremembe zagovarjala kot edine mogoče, ker naj bi jih od nas zahtevala Evropska unija, kar pa se je kar nekajkrat izkazalo za neresnično.
V času pridruževanja je bila torej na tak način sprejeta vrsta zakonov s področja socialnih zavarovanj, delovnega prava, socialnega varstva, družinske politike, in ves čas je bila zaznavna težnja po krčenju do tedaj uveljavljenih delavskih pravic. ZSSS je aktivno sodelovala v vseh procesih, tam, kjer pa nismo bili povabljeni, smo svoje sodelovanje izsilili.

Če je bilo treba, smo svoja stališča zagovarjali in dokazovali tudi z različnimi oblikami sindikalnega boja, največkrat z demonstracijami. Tako smo dosegli, da se je v procesu prilagajanja slovenske zakonodaje evropski zakonodaji oblast začela ustrezno odzivati na naše predloge in pobude, ki so se nanašali na posamezna vprašanja, in jih poskušala rešiti ali upoštevati v nadaljnjih pogajanjih.

Zelo pomembno v procesu pridruževanja je bilo mednarodno sodelovanje. Veliko informacij in nasvetov smo dobivali iz Avstrije ter predvsem iz Italije, kjer smo skupaj s sindikati Furlanije – Julijske krajine ustanovili medregijski sindikalni svet. Kot odmeven primer tega sodelovanja naj omenim vstop Italije v schengenski prostor. Pred njenim uradnim vstopom smo skupaj z italijanskimi regionalnimi sindikati organizirali novinarsko konferenco na mejnem prehodu med Italijo in Slovenijo ter opozorili, da bo prišlo do ogromnih težav pri prehajanju meje, če bo Italija dosledno uveljavljala schengenska pravila, saj je mejo vsak mesec prehajalo v povprečju več kot 590 tisoč Slovencev in Hrvatov. Dosegli smo, da so oblasti reagirale in uvedle na mejnih prehodih poseben skupni prometni pas za državljane EU in slovenske državljane ter drugi pas za potnike iz drugih držav.

Sindikalna manifestacija v Novi Gorici je potekala pod geslom »Za veliko Evropo miru in socialne pravičnosti«. Arhiv DE

 

Več pomembnih zakonov

V obdobju 1998–2002 je bilo sprejetih več zakonov s področja socialno-ekonomskih pravic, od teh nekaj temeljnih: zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju decembra 1999, zakon o zdravju in varnosti pri delu junija 1999, zakon o delovnih razmerjih aprila 2002. Poleg tega je bila sprejeta vrsta pravnih predpisov, ki so na novo ali drugače urejali posamezna področja: sodelovanje delavcev pri upravljanju, gospodarske družbe, varnost in zdravje pri delu, starševsko varstvo in družinske prejemke, inšpekcijo dela, zaposlovanje in delo tujcev in podobno. Veliko in težko bitko smo bili predvsem pri zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Vlada je skušala vsiliti sindikatom tristebrni pokojninski sistem po modelu »čikaških dečkov«, ki je pravzaprav pomenil privatizacijo pokojninskega sistema. Po velikih demonstracijah ZSSS in napornih pogajanjih nam je uspelo ohraniti medgeneracijsko solidarnost v pokojninskem sistemu, preprečiti podaljševanje upokojitvene starosti na 65 let, mladi generaciji smo zagotovili možnost sklenitve dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja na podlagi visokih davčnih olajšav. Tudi sindikati so pri delodajalcu začeli sklepati kolektivne pogodbe za uvedbo kolektivnih dodatnih pokojninskih zavarovanj.

Pomembno delo smo opravili tudi pri oblikovanju in sprejemanju novega zakona o delovnih razmerjih. Za pisanje zakona je bila oblikovana tristranska delovna skupina strokovnjakov, sestavljena iz predstavnikov sindikatov, delodajalskih organizacij in ministrstva za delo. Po nekaj letih pogajanj s prekinitvami so novembra 2001 vsi sodelujoči v okviru ekonomsko-socialnega sveta sprejeli dogovor o novem zakonu. Zakon je bil sprejet aprila 2002, veljati pa je začel 1. januarja 2003. V celotnem procesu nastajanja zakona ni bil problem usklajevanje z evropsko zakonodajo, temveč predlogi delodajalcev, da se zmanjšajo ali ukinejo nekatere že dosežene delavske pravice, kot je na primer odprava brezplačnega odmora za malico. Ker sindikati na to nismo pristali, so se pogajanja zavlekla tako zelo, da je Evropska komisija v svojem poročilu leta 2001 navedla, da gre za resno zamudo pri usklajevanju delovne zakonodaje. Vendar pa smo v pogajalski skupini za pripravo zakona kljub tej oceni brez hitenja nadaljevali pogajanja in na koncu prišli do vsebine zakona, ki je bila zadovoljiva za vse strani. Tako smo sindikati dosegli, da se je v njem zvišala raven zagotavljanja nekaterih pravic, ki so bile do tedaj določene v zakonu, prej pa so bile v splošni kolektivni pogodbi, da so se ohranile nekatere že uveljavljene pravice, drugje, kot na primer pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa smo morali slediti novim razmeram. Sprejeti zakon je dobil, tudi po naši zaslugi, za delavke in delavce veliko bolj prijazno vsebino, kot pa so na začetku predlagali delodajalci. Po njihovem mnenju naj bi zakon uvedel zelo liberalno ureditev delovnih razmerij na slovenskem trgu dela.

Večina direktiv s področja enakih možnosti je zajeta v vsebini zakona o delovnih razmerjih. Pri tem smo bili še posebej pozorni na določbe zakona, ki lahko pomenijo posredno diskriminacijo, še posebej pa na vsebino zakonskih določb o prepovedi posredne diskriminacije in tudi na izvajanje teh določb v praksi. Vsi predlogi ZSSS so bili v celoti vključeni v predlog zakona o delovnih razmerjih.

Novi zakon o zdravju in varnosti pri delu, ki je bil sodoben zakon in usklajen z evropskimi direktivami, pa je čakal na sprejem v parlamentu vse od leta 1995 in je bil sprejet šele leta 1999. Njegov sprejem so ovirali predvsem delodajalci, saj so ocenjevali, da bi izvajanje tega zakona prineslo prevelike finančne obremenitve zanje. Prav tako si je vlada pridržala pravico do proučitve potrebe po prehodnem obdobju za izvajanje nekaterih direktiv s področja zdravja in varnosti pri delu. To je bilo eno redkih področij, za katera je Slovenija zahtevala prehodno obdobje za njihovo uveljavljanje, in sicer do konca leta 2005. Čeprav ZSSS ni imela nobene možnosti, da bi vplivala na uvedbo prehodnih obdobij, je morala v bistvu pristati nanje, saj je obstajala bojazen, da bi takojšnja uveljavitev nekaterih direktiv resno ogrozila delovna mesta v nekaterih ogroženih industrijskih panogah, kot so tekstilna, usnjarska in čevljarska industrija, industrija elektroopreme in podobno. Stroški nadomestitve obstoječih strojev ali njihova prilagoditev novi ureditvi bi bili preveliki in bi lahko v naslednjem koraku povzročili ukinjanje delovnih mest.

Zakon o zdravju in varnosti pri delu ter vrsta podzakonskih aktov, sprejetih na njegovi podlagi, so prinesli v slovenske gospodarske družbe in organizacije evropske standarde varovanja in spodbujanja zdravja delavk ter delavcev na delovnem mestu. ZSSS je po sprejemu zakona sodelovala pri pripravi javne kampanje za predstavitev zakona delavstvu, organizirala posvete za sindikalno članstvo, za izvedbo volitev svetov delavcev in delavskih zaupnikov ter organizirala usposabljanja novoizvoljenih predstavnikov delavcev ter vodstev sindikata pri delodajalcu.

V času pridruževanja so delodajalske organizacije s pomočjo resornega ministrstva poskušale spremeniti obstoječo ureditev sodelovanja delavcev v nadzornih svetih delniških družb. Uporabili so zakonodajo EU kot izgovor za predlagane spremembe, in sicer tako, da obstoječi zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju sicer ne bi bil spremenjen, so pa poskušali spremeniti zakon o gospodarskih družbah in »urediti« sodelovanje delavcev v statutu podjetja. V praksi bi to pomenilo, da sodelovanja delavcev ne bi bilo več, saj lastniki odločajo o statutu podjetja. ZSSS je predlogu delodajalcev nasprotovala in s pomočjo Evropske konfederacije sindikatov ta predlog v vladi ni bil sprejet.

Tudi pri oblikovanju zakona o enakih možnostih žensk in moških smo zelo aktivno sodelovali, v duhu predvidenih sprememb evropskih direktiv za to področje. Odbor ZSSS za enake možnosti je dal veliko predlogov, ki so izhajali iz prakse in bi lahko bili pomemben sestavni del novega zakona. Medtem ko se je urad vlade za enake možnosti ukvarjal predvsem z vidikom enakopravnosti vseh, so članice odbora ZSSS želele še posebej preprečiti neenakopravnost zaposlenih žensk. Kljub aktivni vlogi članic odbora pri pripravi zakona niso bili upoštevani vsi predlogi, vseeno pa je bil prispevek odbora ZSSS za enake možnosti pri nastajanju in sprejemanju tega zakona zelo velik.

Slovenska vlada je sprejela tudi vse ustrezne dokumente za uveljavitev evropske zaposlitvene strategije ter nacionalni akcijski načrt za zaposlovanje. Sindikati pa pri nastajanju in sprejemanju teh dokumentov nismo sodelovali. Ekonomsko-socialni svet je bil le obveščen o vsebini pripravljenih dokumentov. Predstavniki sindikatov so proti temu protestirali, vendar brez učinka. Mnenje resornega ministrstva je namreč bilo, da politika zaposlovanja ni predmet socialnega dogovarjanja.

ZSSS je zahtevala, da se v zakon o gospodarskih družbah vnese člen, s katerim bi bila prepovedana uporaba tujih jezikov v podjetjih v Sloveniji. S predlogom nismo uspeli v celoti, kljub temu pa smo dosegli, da so morali tuji lastniki oziroma člani uprave zagotoviti, da poteka komuniciranje z delavkami in delavci v slovenskem jeziku.
Ob pritiskih Evropske unije, da je treba zapreti prostocarinske prodajalne na cestnih mejnih prehodih, smo dosegli podpis posebnega sporazuma z ministrom za evropske zadeve o razreševanju statusa zaposlenih v teh prodajalnah ter za njihovo prekvalificiranje in prezaposlitev.

Dve stopnji

V letu 1999 je bil sprejet davek na dodano vrednost. Dejstvo je, da je pri načrtovanju in spreminjanju davčne reforme z uvedbo davka na dodano vrednost sodelovala le ZSSS. Čeprav je bil predviden davek na dodano vrednost v enotnem odstotku, to je 19 odstotkov, nam je z argumenti in predlogi uspelo zagotoviti, da sta bili v zakonu sprejeti dve davčni stopnji, in sicer 8,5 odstotka in 20 odstotkov. Z uvedbo nižje davčne stopnje, predvsem za prehrambne izdelke in nujne storitve, smo preprečili, da bi se delavke in delavci z najnižjimi plačami in upokojenci znašli v slabšem položaju.

ZSSS se je še posebej angažirala pri vprašanju prostega pretoka delavcev. Bili smo mnenja, da je delovanje notranjega enotnega trga EU mogoče v Sloveniji uveljavljati le kot celoto vseh štirih svoboščin. Prost pretok blaga je marsikje v naši državi ogrozil delovna mesta. Dokazovali smo, da je nesprejemljivo, da smo morali načela drugih treh svoboščin sprejeti takoj, zaradi česar je bilo treba v Sloveniji zapreti marsikatero podjetje in se je povečala brezposelnost, za četrto svoboščino – prost pretok ljudi – pa so članice unije uvedle prehodno obdobje. Poudarjali smo, da je Slovenija država priseljevanja in da ni potrebe po omejevanju svobodnega pretoka delavk in delavcev s prehodnimi obdobji. Če bi bila prehodna obdobja uvedena, pa smo zahtevali, da morajo veljati za vse na podlagi vzajemnosti. Žal pri tem nismo bili uspešni, vendar pa je po našem mnenju pogajalska skupina z našo zahtevo po vzajemnosti (za tiste države, ki so omejevale našim delavkam in delavcem zaposlovanje pri njih, je veljala omejitev zaposlovanja zanje pri nas) naredila največ, kar se je v tistih razmerah dalo.

Prelomni časi

Nekateri zakoni so bili pri procesu pridruževanja EU »pomembnejši« kot drugi, še pravi danes Pavle Vrhovec, nekdanji izvršni sekretar ZSSS za mednarodno dejavnost in nekdanji generalni sekretar ZSSS, eden ključnih protagonistov sodobnega slovenskega sindikalnega gibanja. »Zagotovo so bili najpomembnejši trije: zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zakon o delovnih razmerjih in celoten sklop varnosti in zdravja pri delu. Pomemben je bil tudi zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju. Ta je bil sicer sprejet že pred uradnim začetkom pogajanj o vstopu v EU, pomemben pa je bil boj za njegovo ohranitev, saj so ga nekateri lastniki družb iz tujine, ki so kupili naša podjetja, na vsak način hoteli spremeniti

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju resda ni bil pogoj za vstop v Evropsko unijo, kljub temu da nam je tedanji minister za delo Anton Rop na začetku govoril, da nekatere rešitve, ki jih je vnesel v predlog zakona, zahteva Evropska unija, nato pa še, da gre za zahtevo Mednarodnega denarnega sklada, nadaljuje Vrhovec. »Prišlo je do ostrega konflikta med Ropom in tedanjim sekretarjem ZSSS Rajkom Lesjakom, ki se je še zaostril v medijih, v pismih bralcev itd. »Šlo je tako daleč, da je takratni predsednik vlade Janez Drnovšek poklical na sestanek Dušana Semoliča in Ropa, in sicer po velikih demonstracijah ZSSS pred državnim zborom, ki se jih je udeležilo več kot dvajset tisoč članic in članov sindikatov. Nasploh smo morali v obdobju pridruževanja EU večkrat protestirati, saj ni šlo vse gladko. Vse to je zajeto tudi v naših publikacijah ‘Bili smo na ulicah’,« izpostavi. »Semoliča je Drnovšek prosil, naj pove, kakšen zakon pričakuje ZSSS, in ko je ta predstavil glavne zahteve, je Drnovšek naročil Ropu, naj jih vnese v zakon. Pa tudi s tem še ni bilo konec našega boja, saj so poslanci državnega zbora tik pred sprejetjem zakona želeli imeti zase poseben status in boljše pogoje upokojevanja ter na zakon predlagali amandmaje. Pogajanja o tem zakonu so trajala od leta 1996 do 1999,« se spominja upokojeni sindikalist. In poudari: »Zakon o delovnih razmerjih je bil najtrši oreh in tega se je zavedala tudi vlada, zato je pogajanja o njem začela nazadnje, ko je bil dobršen del zakonov že usklajen s pravom EU. Vse tri strani (vlada, delodajalske organizacije in sindikati) so imenovale predstavnike v pogajalsko skupino, ki se je pogajala tri leta. Tu je kar dobro vlogo odigral tedanji minister za delo Vlado Dimovski, ki je malo bolj upošteval sindikalne zahteve kot pa delodajalske. Tako nam je uspelo ubraniti brezplačni odmor za malico ter številne rešitve iz splošnih kolektivnih pogodb prenesti v zakon neokrnjene. Tudi evropska zakonodaja s področja varnosti in zdravja pri delu je bila zelo obsežna, medtem ko je slovenska zakonodaja vsebovala zelo malo tega. Tu je veliko vlogo odigrala sodelavka ZSSS Lučka Böhm, ki je bila v tistem času tudi naša predstavnica v evropskih agencijah za varnost in zdravje pri delu in se je borila, da so bile vse zahteve ustrezno vnesene v zakonodajo. Imela je tudi veliko več znanja o tem področju kot delodajalske organizacije, kar je bilo zelo koristno

Na splošno pa velja za tisto obdobje, da se je zelo okrepil tristranski dialog v okviru ekonomsko-socialnega sveta, še doda sogovornik. »Pri tem nam je bila v pomoč tudi Evropska komisija, ki je spremljala – in ga promovirala –, kako se razvija socialni dialog v naši državi. Znana so poročila o napredku držav članic pri vstopanju v EU, ki jih je izdajala in so jih vlade kandidatk za članstvo v EU vsakič z malce strahu pričakovale, saj je v njih pisalo, na katerih področjih in kaj morajo kandidatke še postoriti. Eno od poglavij je bilo namenjeno tudi socialnemu dialogu in naša vlada si je zelo prizadevala, da bi tam vselej pisalo, kako je razvoj dialoga dober. Seveda pa se je že kmalu po vstopu v EU leta 2004 stanje na področju dvostranskega in tristranskega socialnega dialoga začelo občutno slabšati

Ob nedavnem praznovanju okrogle obletnice vstopa Slovenije v EU pa Vrhovec za konec izpostavi še nekaj pomembnega: »Oblasti so slovesno zaznamovale 20-letnico vstopa Slovenije v EU, na praznovanje so povabile Romana Prodija, nekdanjega predsednika Evropske komisije, ki je izjavil, da je bila Slovenija najbolj pripravljena kandidatka za vstop v EU. A se je treba vprašati: je bilo to samo zaradi politikov ali pa je šlo tudi za zaslugo sindikatov, predvsem ZSSS? Noben medij ni omenil, da je po tistem, kot sta Romano Prodi in Anton Rop skupaj odštevala sekunde do vstopa Slovenije v EU v Novi Gorici, naslednji dan, 1. maja 2004, na istem prizorišču in na istem odru potekala slovesnost italijanskih in slovenskih sindikatov ob vstopu v EU. Tako, kot je našo državo ob vstopu v EU počastil s svojo navzočnostjo predsednik Evropske komisije Romano Prodi, je bil na sindikalnem shodu prisoten najvišji funkcionar Evropske konfederacije sindikatov, generalni sekretar John Monks. Ob splošnem nezanimanju slovenskih medijev za sindikalni dogodek ob vstopu v EU so na italijanski strani pokazali ogromno zanimanja za omenjeni shod: ves sindikalni dogodek je neposredno prenašal drugi televizijski program italijanske radiotelevizije RAI, organizirale pa so ga italijanske sindikalne centrale CGIL, CISL in UIL. Ki so vedele, da smo v ZSSS v procesu pridruževanja opravili dobro delo in da se jim ni treba bati zakonskega ter socialnega dampinga po vstopu Slovenije v EU

Gregor Inkret

Za socialno Evropo

Morda se bo komu zdelo, da naši dosežki v času pridružitvenega procesa niso tako veliki. Vendar pa je treba upoštevati, da v pogodbah EU prevladujejo gospodarske zadeve in kapital in da so socialne zadeve razen nekaterih temeljev prepuščene v odločanje državam članicam. Zato je v sedanjem času vendarle pomembna vloga Evropskega parlamenta, ki ima možnost korekcije ali zavrnitve nekaterih predlogov Evropske komisije in odločitev Evropskega sveta. Da pa bo na dnevnem redu evropskih institucij manj finančnih in gospodarskih zadev ter več socialnih, takšnih, ki neposredno zadevajo delo in življenje delavk in delavcev ter njihovih družin, mladih in upokojencev, bi bilo dobro, da bi po letošnjih volitvah v Evropskem parlamentu dobile večino socialno naravnane stranke, kot protiutež konservativcem in populistom. V dobro socialne Evrope namreč!

Pavle Vrhovec,
foto
Sara Kurfeß/Unsplash

Delavska enotnost

To besedilo je skupek različnih tekstov – Za več napredne in socialne Evrope avtorja Gregorja Inkreta, Kaj je Evropska unija? avtorja Mihe Poredoša in V dobro socialne Evrope avtorja Pavleta Vrhovca –, ki so bili najprej objavljeni v tematski številki z naslovom Kam gre Evropa? (maj 2024) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 82 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod tematske številke Kam gre Evropa? pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko:

Share