Svet po »koroni«: Kakšno naj bo sindikalno delovanje onkraj kriz(e)?

13. 7. 2020

Težko je jasno zarisati mejo med pandemijo novega koronavirusa in časom po njej. Ne samo da ne vemo, kdaj bomo zares lahko potrdili, da je zdravstvene krize konec, ampak se ta zelo jasno preveša v resno ekonomsko stisko.

Ekonomski in socialni šok, za katera je poskrbel covid-19, sta precej edinstvena v svojih učinkih. Naenkrat smo zaprli meje, začasno prekinili delovanje gostinstva, turizma, obratovanje večine trgovin, ustavil se je celo velik del proizvodnje. Pandemija nas je presenetila in nas prisilila v sprejetje ukrepov, ki si jih je bilo prej težko predstavljati ‒ v množično državno financiranje začasne brezposelnosti, obsežno šolanje od doma, zaustavitev potniškega prometa …

Za večino ljudi izkušnja ni (bila) prijetna. Rezultati prve ankete Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) v času covida-19 kažejo, da ljudje nasploh poročajo o slabšem počutju, manjši stopnji optimizma, občutkih negotovosti ter vedno večjih finančnih težavah. In sicer v kontekstu množične izgube dela ali skrajševanja delovnega časa ter seveda sočasnega znižanja osebnih prihodkov. Delavke in delavci, prebivalke in prebivalci evropskih držav, se na vsakodnevni ravni soočajo z novimi in kompleksnimi razmerami. Trenutno obdobje je težko, a pandemija je pokazala tudi, kako velik del prejšnje normalnosti ni dolgoročno vzdržen, obenem pa raziskave kažejo, da si večina ne želi nazaj v položaj, ki smo ga prej imeli za normalnega.

Ne glede na to, kakšna bo naša vsakodnevna realnost v naslednjih mesecih ‒ kako bo z novimi okužbami in cepivom ‒ nas čakajo številni boji. Kako bo videti prihodnost, je namreč močno odvisno od tega, kdo in s kakšnimi cilji v mislih jo bo oblikoval. Pred sindikati je tako pomembno obdobje, v katerem lahko prepoznamo ogromno potenciala za organiziranje, a tudi veliko priložnosti, ki jih lahko, če ne bomo pozorni, zamudimo.

Različne kabine skupne ladje

Tokratna kriza ni prva, med katero različni politiki razglašajo, da smo »vsi v istem čolnu«. Že pred dobrim desetletjem smo poslušali, da moramo vsi samo malo potrpeti, pa bomo skupaj preživeli takratno ekonomsko krizo ‒ vsak naj malo stisne pas, pa bo vse dobro, so nam govorili. Tokrat se poziv k enotnosti zdi bolj smiseln, navsezadnje gre za zdravstveno krizo, poleg tega je virusu lahko izpostavljen kdorkoli. Vendar se je zelo hitro izkazalo, da stvari vseeno niso tako enostavne. Medtem ko teoretično zaradi virusa lahko zboli kdorkoli, smo v praksi tako virusu kot posledicam ukrepov izpostavljeni na precej različne načine.

Med karanteno smo lahko dobro opazovali, kako so medtem, ko je ogromno ljudi začasno prenehalo delati ali delo opravljalo od doma, nekatere skupine delavk in delavcev (p)ostale ključne, bistvene. Na primer delavke in delavci v zdravstvu, prevozništvu, logistiki, trgovinski dejavnosti, dostavi. Pandemija je pokazala, kdo so delavci in delavke, brez katerih se vse podre, in izkazalo se je, da gre za ljudi, ki v »normalnih časih« ostajajo pozabljeni. Med pandemijo pa so bili »poplačani« z večjo izpostavljenostjo nevarnemu virusu in s pomanjkanjem zaščitne opreme. Brez kolektivnih aktivnosti, katerih cilj bo dolgoročno izboljšanje njihovega položaja, jim od te izkušnje ne bo ostalo veliko več kot spomin na ploskanje z balkonov ali na prelet letal.

Kmalu je postalo jasno tudi, da vsakršna širša ekonomska nestabilnost v prvi vrsti izloči vse tiste, ki nimajo standardnih pogodb o zaposlitvi. Tudi tokrat so najhitreje brez dela in z nezadostno podporo ostali prekarci in prekarke ‒ samozaposleni, študentski delavci in delavke, tisti z avtorskimi ter podjemnimi pogodbami in drugi. Za Eurofoundovo raziskavo je 38 odstotkov vprašanih Evropejcev odgovorilo, da se je njihov finančni položaj poslabšal, 56 odstotkov pa, da njihovi prihranki ne zadoščajo za kritje osnovnih stroškov za naslednje tri mesece. Pri tem so samozaposleni med najbolj izpostavljenimi. Če pa vzamemo pod drobnogled značilnosti, kot sta starost in spol, so razlike povedne. Približno tretjina mladih v EU nima stalne pogodbe o zaposlitvi, kar je večji odstotek kot med drugimi starostnimi skupinami. To pomeni, da bo mlajša generacija spet tista, ki bo posledice krize občutila v večji meri kot nekateri drugi. Že pri prvih posledicah krize so bile med bolj izpostavljenimi tudi ženske. Delno zato, ker so v večji meri zaposlene v sektorjih, kot so prodaja, turizem in gostinstvo, v katerih so delavke in delavci v največji meri ostali doma. Obenem pa so nase prevzele velik del gospodinjskega ter skrbstvenega dela, in sicer v trenutku, ko so celotne družine v času karantene morale ostati med štirimi stenami.

Glavno sporočilo omenjenih rezultatov je, da si sindikati nikakor ne morejo privoščiti strinjanja z idejo, da smo »vsi v istem čolnu«, saj razmere dejansko zahtevajo, da določenim skupinam delavk in delavcev namenimo več pozornosti in podpore. Kdo so tisti, ki so zaradi svojega delovnega mesta, izpostavljenosti nevarnostim doma ali zaradi oblike dela najbolj izpostavljeni v kritičnih trenutkih? Naj bo trenutna kriza priložnost za premislek o prioritetah in načinih vključevanja najbolj ranljivih skupin v sindikalne organizacije.

Vojni dobičkarji

Takoj ob začetku zdravstvene krize so vlade po vsej Evropi sprejele različne ukrepe, vse s ciljem omejiti širjenje virusa ter ublažiti socialne posledice omejitev gibanja in prekinitve gospodarskega delovanja. Pregled stanja, ki so ga pripravili pri Evropski konfederaciji sindikatov (Etuc), kaže, da so sindikati v številnih državah sodelovali pri pogajanjih ter dogovorih o vpeljavi ukrepov, in sicer v različnem obsegu. Podatki potrjujejo, da so močni sindikati pomembna varovalka za delavke in delavce, saj lahko njihova odsotnost hitro pomeni precej enostransko sprejemanje vladnih ukrepov ali pa velik vpliv delodajalske strani nanje.

Kaj hitro se namreč lahko zgodi, da ukrepi koristijo predvsem delodajalcem, in to brez večjih omejitev ali pogojev. Vloga sindikatov na tej točki je, da med drugim zagotovijo, da pomoč podjetjem ne bo podeljena brez določenih, predvsem socialno obarvanih pogojev. Ti lahko vključujejo zaveze, kot je varstvo pred odpuščanjem, vpeljava ukrepov, s katerimi bi preprečili brezposelnost (na primer delo s krajšim delovnim časom), ohranjanje delovnih pogojev ali plač ter omejitve izplačil bonusov in raznih dodatkov vodilnim v času krize. Ogromno evropskih podjetij je namreč prejelo (ali pa še bo) obsežno državno pomoč, in če se organizirano delavstvo pri tem ne oglasi, tvega, da pogoji, povezani s prej omenjenim varstvom delavk in delavcev, ostanejo spregledani.

Je kriza priložnost za ‒ Uber?

Kriza je pokazala, kako prekarnost poveča ranljivost ljudi, a vseeno, če pri tem ne ukrepamo, lahko pričakujemo le nadaljnjo fleksibilizacijo sveta dela in širjenje prekarnosti v vse pore naših življenj. Ena od front je nedvomno nadzor nad znanimi kršitelji delavskih pravic. Pri tem ne gre samo za že obstoječa podjetja, ki delujejo v Sloveniji, temveč tudi tista, ki jih pri nas še ni. Utegne se denimo zgoditi, da bo širitev na nove trge v obdobju krize za različna podjetja lažja, saj je ta trenutno za podjetje cenejša, poleg tega pa bodo povsod veseli »novih delovnih mest«, ne glede na to, kako kakovostna so. V Sloveniji se tako lahko zgodi, da nam v kratkem na vrata spet potrka sporni Uber. Določeni vladni predstavniki so namreč že izkazali izjemno pozitiven odnos do možnosti vstopa te zloglasne korporacije za posredovanje prevozov različnih vrst (tako ljudi kot blaga) v našo državo. Minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec je tako nedavno izjavil, da vidi Uber kot »dobro rešitev za poceni prevoz« ter da »dobrim tujim praksam ne bi smeli zapirati vrat«. Zakaj je tako razmišljanje problematično?

Poleg dejstva, da so njihovi »uspehi«, povezani z delavskimi pravicami, bolj ali manj nični, podjetja, delujoča v okviru t. i. ekonomije spletnih platform, pogosto aktivno nasprotujejo kolektivnemu delovanju delavk in delavcev. Raziskovalna iniciativa Fair Work je nedavno pripravila pregled platform, ki nudijo tovrstno delo, in jih ocenila na podlagi načela pravičnega dela v času bolezni covid-19. Na zadnji točki pravične zastopanosti (fair representation) niso našli »nikakršnih dokazov o kakršnemkoli sodelovanju platform z organizacijami delavk in delavcev, kljub temu, da so številne oblikovale zahteve in celo organizirale stavke«. Kot tip delodajalcev so spletne platforme izjemno nenaklonjene delavskemu organiziranju, zato moramo biti sindikati tisti, ki nasprotujemo kovanju dobičkov tovrstnih podjetij med vsesplošno krizo.

Ob zagotavljanju, da gre pomoč v okviru krize dejansko delavkam in delavcem, ter ob preprečevanju profitiranja kršiteljev delavskih pravic v času kaosa in socialnih stisk je za sindikate pomembno še področje javnih sistemov in socialne varnosti. Izbruh novega koronavirusa je pokazal, da so močni javni sistemi, kot je na primer zdravstvo, ključnega pomena, saj zagotavljajo varnost, in sicer varnost za vse. Bolj ko se odmaknemo od omenjene ideje univerzalnosti, dlje smo od pravične družbe. A vendar se utegne zgoditi, da se bodo kljub vsemu ‒ kljub vsem zahvalam in preletom letal ‒ kmalu znašli pod udarom. Na primer v obliki varčevalnih ukrepov, ki se jih še predobro spomnimo iz prejšnje krize in zato vemo, kaj prinašajo za šolstvo, zdravstvo, kulturo in podobno. Bolj prefinjeno pa lahko pride do napada na javno dobro tudi z uvedbo sistemov, kot je univerzalni temeljni dohodek (UTD), ki je v zadnjih tednih ponovno postal tema javnih razprav.

Univerzalni temeljni dohodek

Na prvi pogled je UTD privlačna ideja in mednarodne raziskave ji kažejo visoko podporo slovenske javnosti. Medtem ko UTD vsekakor lahko ima pozitivne učinke na družbo, je zelo odvisno, v kakšnem kontekstu, s kakšnimi cilji in pod čigavim pokroviteljstvom je sprejet. Marsikatera ideja o univerzalnem temeljnem dohodku namreč temelji na istočasni odstranitvi obstoječih socialnih sistemov, kot je na primer javno zdravstvo. Sindikati morajo biti na omenjenem področju izjemno aktivni in sami vzpostaviti vizijo o tem, kaj bi UTD lahko bil oziroma kako bi dejansko izboljšal položaj delavk in delavcev. Če je cilj univerzalnega temeljnega dohodka izboljšanje položaja delavk in delavcev, potem mora obstajati ob ustrezno delujočih javnih sistemih, obenem pa mora biti univerzalen ter zadosten. To pomeni, da ljudem omogoči zavrnitev izkoriščevalskih pogojev na delovnem mestu, obenem pa jim ponudi možnost, da lahko več svojega časa posvetijo aktivnostim, ki niso neposredno povezane s plačanim delom. Če je cilj izboljšanje blaginje vseh, potem mora biti UTD del širše slike o ustrezni davčni politiki, porazdelitvi bogastva, o tem, kako zagotoviti, da imamo vsi korist od digitalizacije in avtomatizacije, ter o vrednosti človeškega življenja onkraj posameznikove vključitve v plačano delo.

Eurofoundova primerjava podatkov pred in med pandemijo je pokazala upad sreče in optimizma ter alarmantne posledice na psihičnem zdravju v nekaterih državah. To lahko v določeni meri nedvomno pripišemo splošni tesnobi, povezani s skrbjo za zdravje v času izbruha, vendar je k temu pomembno pripomogla tudi finančna nestabilnost, nepredvidljiva prihodnost naših delovnih mest ter ustavitev celotnih panog. V času največjega gospodarskega šoka je postalo popolnoma jasno, kakšne so posledice, ko zaposlitve v svetu, kjer je od tega, da službo imaš, odvisno tvoje preživetje, niso več dostopne.

Sindikati se trenutno bolj osredotočajo na nujne ukrepe, ki lahko takoj olajšajo življenje delavk in delavcev. To je seveda potrebno. Nekateri se ukvarjajo tudi s tem, da medtem, ko večina zatiska pas, majhne skupine posameznikov in podjetij ne kujejo dobičkov. Tudi to je izjemnega pomena.

A vendar ostane prostor še za kaj več. Na primer za premislek o tem, v kakšni družbi želimo živeti in kako jo želimo soustvarjati. Kakšne možnosti obstajajo onkraj okvirov ponavljajočih se kriz in nenehnega izkoriščanja ljudi in narave? Kakšno prihodnost si lahko predstavljamo, če za trenutek odmislimo čisto vse omejitve?

Novi koronavirus, ukrepi, ki so sledili, in trenutna kriza so na različne načine spremenili naše razumevanje tega, kaj je mogoče. Čas je, da enako storimo tudi na področju sindikalnega organiziranja.

Zala Turšič

Delavska enotnost

Ta članek je izšel v najnovejši tematski številki – Svet po »koroni«, julij 2020 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!