Delo od doma kot sindikalno vprašanje: Razmislek o tem, kako si lahko vzamemo čas nazaj
14. 7. 2022
Pandemija covida-19 je nepričakovano in nenadoma pomembno spremenila naše razumevanje enega osnovnih elementov vsake službe – njene lokacije. Skoraj z danes na jutri smo številni pisarne, učilnice, sejne sobe in celo telovadnice zamenjali za dnevne sobe in kuhinje, opremljene z računalnikom in kamero.
Nedvomno gre za velik premik v razumevanju mogočega, kar se tiče dela, a vprašanje je, na kakšen način bo vplival na to, kaj od službe pričakujemo, in kako utegne vplivati na naše zahteve o oblikovanju nove normalnosti.
Prednosti dela od doma
Predvsem med delodajalci slišimo veliko mnenj o tem, ali je delo od doma dobro ali slabo. Nekateri so sprejeli hibridni model – delno delo na daljavo in delno na delovnem mestu – kot novo realnost oziroma ga celo uporabljajo kot prednost pri promoviranju prostih delovnih mest. Drugi pa so se medtem poslužili drugačnih prijemov – od obljub o druženju v pisarni do eksplicitnih groženj –, da so ljudi privabili nazaj. A na tem mestu nas ne zanimajo mnenja takih in drugačnih delodajalcev. Zanima nas le, kaj so omenjene spremembe pomenile za delavke in delavce in na kakšen način lahko naučene lekcije uporabimo za izboljšanje delovnih pogojev v prihodnosti.
Če se za trenutek osredotočimo na delovna mesta, kjer delo od doma ne pomeni nikakršne težave v smislu spremembe delovnih procesov – k drugim primerom se obrnemo v kratkem –, hitro ugotovimo, da gre pri vprašanju dela na daljavo za vprašanje časa. Časa, ki nam ostane, ko odštejemo ure, preživete »v službi«; časa, ki nam ga ni treba preživeti v prevažanju na delovno mesto in nazaj, ter časa, ki ga lahko v odmoru namenimo različnim osebnim opravkom.
In če gre za vprašanje časa, gre v osnovi za sindikalno vprašanje, na katero moramo poiskati odgovor, ki bo v korist vsem delavkam in delavcem.
To je ključna točka, kjer pa se stvari malo zapletejo, saj lahko delo od doma opravlja samo del delavk in delavcev, medtem ko jih ogromno te možnosti nima. Bi bil torej boj za pravico do dela na daljavo ali hibridnega dela boj le za najbolj privilegirane skupine delavstva? Ne nujno, če se organiziramo glede zahtev, povezanih s časom, in si kot osnovni cilj, ne glede na poklic in delovno mesto, zastavimo manj časa za službe ter več časa za vse preostalo.
Več časa za vse, ne glede na poklic ali delovno mesto
Kar se tiče dela od doma, so časovne prednosti očitne – pridobimo čas, ki bi ga sicer zapravili s prevozom na delo, ter vzpostavimo večjo fleksibilnost znotraj dneva samega.
Ali lahko čas malice presedim na balkonu, grem na sprehod, ali operem perilo? Lahko. Ali lahko otroka v miru odpeljem v vrtec oziroma poberem iz šole ter temu prilagodim svoj delovni dan? Zelo verjetno lahko.
Seveda razmere niso nujno avtomatično tako rožnate, in tudi ureditev dela od doma predvideva številne pogovore z delodajalcem o tem, kaj točno pomeni delo na daljavo na določenem delovnem mestu.
Vprašanja o tem, koliko dni na teden lahko delamo od doma, na kakšen način beležimo delovni čas, ali je pravica do odklopa izven delovnih ur jasno določena in podobno, je vsa treba rešiti, in pri teh pogajanjih oziroma dogovorih morajo imeti tudi sindikati pomembno vlogo.
Kaj pa poklici in delovna mesta, kjer je fizična prisotnost nujna? Če si kot cilj vzamemo »manj časa za službe ter več časa za vse drugo«, je krajši delovni čas očitna zahteva tudi tam, kjer delo na daljavo ni mogoče. O tem smo že pisali in navedli spoznanja številnih raziskav in pilotnih projektov, ki kažejo na pozitivne učinke krajših delovnikov za delavke in delavce. Pod okriljem enotne kampanje za več časa pa bi lahko zahteva po krajšem delovniku soobstajala z zahtevami po delu na daljavo, po tem, da čas prevoza na delo štejemo v delovni čas in podobno. Dokler sledimo enotnemu cilju – več časa za življenje –, se pred nami prikažejo številne možnosti za organiziranje in izboljšanje vsakdana delavk in delavcev.
Izguba človeškega stika?
Če ljudi povprašamo o razlogih, zaradi katerih radi hodijo v službo, pogosto slišimo o sodelavkah in sodelavcih, o ekipi, o povezanosti in tovarištvu. Odnosi, ki jih razvijemo s tistimi, s katerimi delamo, so pogosto eden glavnih elementov, ki nam samo delo olajšajo in dneve naredijo bolj prijetne.
A zahteva po krajšem delovniku, delu na daljavo in podobnih pravicah nam tega ne bi vzela, ravno nasprotno.
Jasno je, da se večina delodajalcev ne bo sama od sebe spomnila in nam ponudila krajšega delovnika ali (vsaj delnega) dela na daljavo. Podobno kakšne avtomatične spremembe na to temo težko pričakujemo od praktično katerekoli vlade. Za dosego teh pravic bo potrebno organiziranje in skupno delovanje delavk in delavcev, združenih s skupnim ciljem. In le malo stvari bolj poveže ljudi kot skupni boj. Tovrstna izkušnja bi v veliko primerih izboljšala odnose na delovnem mestu in poglobila občutek povezanosti med sodelavci.
Poleg tega je zelo verjetno, da se kakovost odnosov izboljša s tem, ko v primeru hibridnega dela več pozornosti namenimo druženju takrat, ko se sodelavke in sodelavci srečajo v pisarni. Mogoče je na primer določiti dan, ko vsi pridejo na delovno mesto, ta pa je lahko namenjen skupnim sestankom, kosilu in podobno. Možnosti je ogromno in sama uvedba pravice dela na daljavo ali krajšega delovnika ne preprečuje druženja in gradnje kakovostnih odnosov med sodelavkami in sodelavci.
#VzemiSiČas za … kar ti paše
Znani slogan stare delavske kampanje za osemurni delovnik se je glasil: 8 ur za delo, 8 ur za počitek, 8 ur za kar ti paše (8 hours for work, 8 hours for rest, 8 hours for what you will).
Trenutno je delo na daljavo privilegij redkih delavk in delavcev, katerih delovna mesta to omogočajo in katerih delodajalci so pripravljeni tovrstno spremembo uvesti. Če ne naredimo koraka naprej v razumevanju delovnega časa in si ne drznemo razmišljati prek trenutno obstoječih okvirov sveta dela, bo tako tudi ostalo.
A ni treba, da je tako, saj nas vse združuje želja po večji avtonomnosti v življenju. Po možnosti o odločanju o večjem delu svojega časa, kar lahko pridobimo tako, da odvzamemo del naših ur iz rok delodajalcev. Ne glede na to, kaj bi to konkretno pomenilo na določenem delovnem mestu, je v taki ali drugačni obliki izvedljivo povsod.
Osemurni delovnik na vsak dan istem delovnem mestu je že dolgo časa stalnica, ampak ni treba, da jo sprejmemo kot samoumevno in nespremenljivo. Okoliščine, v katerih so si delavci in delavke izborili osemurni delovnik, so se močno razlikovale od današnjih. Dandanes je vedno bolj jasna potreba po odrasti, koncu gonje za profit, zmanjševanju proizvodnje, potrošnje, prevozov in še marsičesa, da ohranimo planet v stanju, ki še omogoča naše preživetje.
Tudi pandemija novega koronavirusa je za trenutek obrnila svet dela na glavo; več delavk in delavcev kot kadarkoli prej je dobilo priložnost preizkusiti delo na drugačen način in ugotovili smo, da se marsikaj lahko spremeni, če se hoče. Zdaj pa je čas, da premislimo, katere spremembe bi radi obdržali in kaj še lahko zahtevamo, da bi zagotovili, da pozitivne spremembe ne bodo ostale omejene na peščico delavk in delavcev.
Vzemimo si čas in zahtevajmo več.
Zala Turšič,
foto Simon Abrams/Unsplash
Delavska enotnost
Ta tekst je bil najprej objavljen v tematski številki Delo na daljavo in pravica do odklopa (junij 2022) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 80 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!
Ne prezrite tudi:
Delajmo varno, kjerkoli že – Nasveti za varno in zdravo delo od doma
Različni odtenki dela na domu – Intervju s Sonjo Robnik, strokovnjakinjo z ministrstva za delo
Nalagam ...