Kako se vrniti na delo po bolniški odsotnosti

7. 3. 2023

Vsakršna bolniška odsotnost je odklon od našega delovnega in življenjskega ritma. Ne samo bolezen ali poškodba oziroma sprememba sama, prav tako je lahko stresna tudi vrnitev nazaj na delo. Zato je še pomembneje, da se ta zgodi po temeljiti ozdravitvi, da je to čim prej, in da je obenem deležna čim večje podpore tudi v samem delovnem okolju.

Resna bolezen ali poškodba nas prikujeta na dom ali/in v zdravstveno ustanovo. Takrat, ko zbolimo in okrevamo, je naša prva skrb seveda zdravje, samo delo oziroma služba pa zdrsne navzdol po lestvici prioritet. A vendar nas to pogosto kljuva nekje v ozadju, saj se lahko zgodi, da po bolezni ali poškodbi izgubimo nekaj do tedaj običajne zmožnosti za delo, postanemo taki v delovnem okolju »odveč«, lahko pa celo izgubimo dotedanji položaj ali službo.

Marsikdo zato po daljši odsotnosti napeto pričakuje svojo vrnitev v službo. Še posebej to velja za delovna okolja, kjer delodajalec ter sodelavke in sodelavci za drug drugega ne skrbijo, kjer motivacija zaposlenih ni ena od prioritet, skrb za zdravje in varnost je na stranskem tiru, odnosi pa milo rečeno neprimerni. Razumljivo je torej, da se v taka okolja vrnemo težje. Zdravljenje toksičnih delovnih okolij je tema, o kateri smo v našem časopisu že pisali in nedvomno še bomo. V tem prispevku pa poglejmo, kako se kot posamezniki oziroma posameznice, kot delovni kolektivi in družba soočamo z vračanjem na delo po bolniških odsotnostih ter s poklicno rehabilitacijo, ko je ta pomembna.

Mi smo tisti

Za delavke in delavce bolniška odsotnost, še posebej če je dolgotrajna, ne pomeni le poslabšanja zdravja in počutja, ampak tudi nižje dohodke (nadomestila, neizplačilo dodatkov ipd.), ob hkratnem povečanju izdatkov za zdravljenje (pripomočki, dieta, potni stroški …). Sčasoma pa daljša odsotnost z dela pogosto pomeni tudi izgubo delovne vneme, stika s sodelavkami in sodelavci, manj možnosti spremljanja dogajanja na službenem in poklicnem področju, marsikdaj tudi zastaranje naših veščin. Vse to lahko vodi v socialno izolacijo, nižjo samopodobo, ne tako redko tudi v malodušje in depresijo, s tem pa v začarani krog novih zdravstvenih težav in bolniških odsotnosti.

Dlje kot smo odsotni, večja bo naša negotovost pred vrnitvijo, bolj bomo dvomili vase in strah nas bo reakcij okolice, še posebej, če kolektiv, v katerega se vračamo, tudi sicer ni zdrav. Poznamo tisti občutek nabijanja krivde, češ, medtem ko te ni bilo, smo mi drugi morali delati več – pogosto je to, tudi zaradi neustreznega ravnanja delodajalcev pri organizaciji dela, tudi res.

Če je le mogoče, je zelo priporočljivo, da ob siceršnjem upoštevanju navodil, ki jih dobimo od zdravstvenega osebja v času zdravljenja in rehabilitacije (počitek, razmigavanje, izolacija …), poskušamo stik z delovnim okoljem na določen način vendarle ohranjati, ob vrnitvi na delo pa se čim prej znova vpeti v vse delovne naloge, a postopno. Pomembno je, da imamo pri tem podporo sodelavk in sodelavcev ter razumevanje vodstva. Tako je seveda v idealnem svetu. Tam, kjer sta produktivnost in (merjena) učinkovitost na prvem mestu in pred ljudmi, to seveda ne drži. Zato je tam še toliko bolj pomembno, da zdravljenje in rehabilitacijo zares ustrezno zaključimo, še preden se v tako okolje (ali pa raje ne!) vrnemo. Če razumevanja okolja ni, bomo hitro spet zboleli ali se nam bo stanje poslabšalo.

Za rehabilitacijo je potrebna motivacija, je pred časom za naše glasilo povedala psihologinja Barbara Horvat Rauter iz rehabilitacijskega centra Soča v Ljubljani: Na spremembe se je treba pripraviti, in to je proces. Treba se je načrtno odločiti in se zavedati tega, da bodo prišli tudi občutki krivde. A s tem ni nič narobe. »Najprej se je treba sploh zavedati, kaj se s posameznikom dogaja. Če je poškodba pridobljena, pride do spremembe življenja praktično v trenutku. Na primer poškodba glave, hrbtenjače, ko človek z danes na jutri pristane na vozičku. In najprej je potrebno prilagajanje na trenutno stanje; velikokrat se pogovarjam z ljudmi in pravijo, da se tega ne da sprejeti, da se lahko na to spremembo le prilagodiš,« je povedala strokovnjakinja in pritrdila, da je z dolgo boleznijo oziroma okrevanjem po poškodbi, predvsem pa s spoznanjem, da smo (p)ostali invalidi ali pri samostojni (polni) delovni obremenitvi oziroma življenju omejeni, tako kot z žalovanjem; tudi pri tem gremo skozi različne faze.

Vračanje na delo

Vračanje po uspešni ozdravitvi naj bi bilo načrtovano in postopno. Delo je pomemben del rehabilitacije, saj nemalokrat okrevanje tudi pospeši. Prav pa je, da se delavka oziroma delavec vrneta v delovno okolje, ki takega človeka podpira in je zanj prilagojeno, tako časovno kot vsebinsko in ergonomsko. Če se bo posameznik z mišično-kostnimi boleznimi (te so najpogostejši vzrok bolniških odsotnosti) vrnil na delo, zaradi katerega je njegova bolezen oziroma okvara nastala, in se na njegovem delovnem mestu ne bo nič spremenilo (prisilna drža, neeorgonomska oprema, tempo dela, dvigovanje bremen …), se bo njegovo zdravje znova poslabšalo.

Velja si zapomniti:

• Imamo pravice, izkoristimo jih.

• Po svojih najboljših močeh pomagajmo pri vračanju naših sodelavk in sodelavcev na delovno mesto po bolniški odsotnosti.

• Skrbno načrtujmo vsako vračanje na delo, naj bo to proces in ne enkraten dogodek. Vračanje naj bo postopno in pravočasno.

• Ko se sami vračamo na delo po dolgotrajni bolniški odsotnosti, poiščimo podporo osebnega zdravnika, specialistov in strokovnjakov medicine dela, delodajalca ter sodelavk in sodelavcev.

Rehabilitacija delovnih mest

Celovita skrb za delavke in delavce je zelo pomembna in noben strošek za preventivno ne bi smel biti delodajalcem odveč, saj s tem v veliki meri preprečijo bolezni in poškodbe, povezane z delom. Promocija zdravja je pomembna in zakonsko predpisana, izvaja pa se zares učinkovito v praksi le tam, kjer imajo zanjo delodajalci posluh. In tam je dokazano tudi manj bolniških odsotnosti, zlasti dolgotrajnih.

Varnost in zdravje pri delu je namenjeno preventivi in ta vsebuje tudi takšno ureditev delovnih mest, delovnega okolja in odnosov v njem, da bodo delavke in delavci raje prihajali na delo, bolje delali in se tudi hitreje vračali po bolniški odsotnosti. Rehabilitacija neustreznih delovnih mest je torej nujna. Preglejmo naše ocene tveganj za različna delovna mesta v okolju, spremenimo jih tako, da bodo služila preventivi, in bolniških odsotnosti bo manj.

Invalidnost in izguba

Naša bolezen ali/in poškodba lahko vodi v delno ali popolno izgubo delazmožnosti, tudi v trajno invalidnost. Delazmožnost pomeni psihofizično stanje človeka, ki mu omogoča uspešno opravljanje dela s polnim delovnim učinkom in brez škode za njegovo zdravje. Na našo delazmožnost vplivajo različni dejavniki, poleg zdravstvenega stanja še delovno okolje, družbeno okolje, ekonomski status in nekatere osebne okoliščine. V povezavi z bolniško odsotnostjo je pomemben dejavnik njeno trajanje – po enem letu naj bi bila verjetnost, da se oseba ne vrne na delovno mesto, zelo velika, ugotavljajo na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), zato je ohranjanje delazmožnosti v celotnem obdobju zelo pomembno.

Začasno nezmožnost za delo ugotavlja izbrani osebni zdravnik, ki nam predpiše bolniško odsotnost ter spremlja naše zdravljenje in rehabilitacijo; trajno nezmožnost pa ugotavlja invalidska komisija pri ZZZS. Lahko pa so ugotovljene tudi začasne omejitve pri delu, ki so v domeni medicine dela; ta naj bi priporočila tudi temu primerne vsebinske in časovne prilagoditve našega dela, začasno premestitev na drugo delovno mesto in prilagoditev našega delovnega mesta.

Zgodnja poklicna in zaposlitvena rehabilitacija je zelo pomembna zlasti pri začasni nezmožnosti za delo. To je naša bistvena pravica iz invalidskega zavarovanja. Delovnim invalidom (vseh kategorij) omogoča ohranitev zaposlitve oziroma izboljšuje njihove možnosti zanjo in nadaljevanje poklicne kariere. Po zakonu je to: »celostni proces, v katerem se zavarovanca strokovno, fizično in psihosocialno usposobi za drug poklic ali delo, tako da se lahko ustrezno zaposli in ponovno vključi v delovno okolje oziroma se usposobi za opravljanje istega poklica in dela, tako da se mu prilagodi delovno mesto z ustreznimi tehničnimi izboljšavami.«

Past »zasebljanja«

Dolge čakalne dobe, ki so akuten problem našega zdravstva, imajo za posledico tudi podaljševanje bolniške odsotnosti. Če ne pridemo dovolj hitro na vrsto denimo za operacijo, fizioterapijo ali zdraviliško zdravljenje, to pomeni, da moramo v bolniškem staležu čakati na te storitve, medtem pa lahko še bolj pade naša delazmožnost, tako zaradi počasnejšega zdravljenja kot tudi zaradi padca motivacije za delo. To so v sistemu, ki takšno ravnanje dopušča, ugotovile tudi zasebne zdravstvene zavarovalnice in zdravstvene ustanove, ki bodisi ponujajo posebno zavarovanje za preskakovanje čakalnih dob kot tudi plačljive storitve okrevanja in zdravljenja, na katere bi sicer v javnem zdravstvu čakali (pre)dolgo. Za svoje zdravje smo seveda zaskrbljeni vsi, tisti, ki imajo dovolj denarja, pa si lahko privoščijo tudi dodatno zavarovanje in preskakovanje čakalnih dob, pa tudi dobijo hitrejšo rehabilitacijo. Še več, delodajalci ponekod, vsaj ključnim kadrom, že ponujajo tako zavarovanje in zdravljenje kot posebno boniteto. To pa še bolj siromaši in razgrajuje javno zdravstvo. V sindikatih takšnega ravnanja ne podpiramo in se zavzemamo za vsem dostopno kakovostno javno zdravstvo.

Prilagoditev delovnih mest

V procesu poklicne in zaposlitvene rehabilitacije se morajo aktivnosti odvijati tudi na delovnem mestu, v sodelovanju z delodajalcem. V proces je vključen izvajalec medicine dela, ki svetuje pri izbiri ustreznih delovnih mest. Delodajalec tako lahko obdrži ali na novo pridobi delavca oziroma delavko, ki se na delo vrača po dolgotrajnejši odsotnosti, pri čemer mu podporo nudi za poklicno rehabilitacijo usposobljena strokovna ekipa.

Pomembno se je zavedati, da smo tudi mi sami (kot pacientke/pacienti) pomembni člani rehabilitacijskega strokovnega tima, saj lahko s poznavanjem svoje bolezni in zmožnosti za delo pomagamo pri iskanju ustreznih rešitev. Strokovni tim poskuša uskladiti naše delovne zmogljivosti s pogoji dela. Pri tem se uporabijo vse možnosti za prilagoditev delovnih mest, tako tehnične (na primer priročna dvigala) kot organizacijske (na primer pomoč sodelavcev).

Poleg vračanja v delovni proces so pomembne tudi pridobitve pravic iz invalidskega zavarovanja, v procesu rehabilitacije pa poleg splošnih pravic do zdravljenja tudi pravice do zdraviliškega zdravljenja.

Mojca Matoz,
foto John Schnobrich/Unsplash

Delavska enotnost

To besedilo je bilo najprej objavljeno v tematski številki Bolniška odsotnost (februar 2022) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 81 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!