Iz tujine: Jezni indijski kmetje so odšli v Delhi

26. 3. 2021

V Indiji že nekaj mesecev poteka velika delavska vstaja. Na ulicah so tamkajšnji kmetje, ki jih je razburil nedavni sprejem treh spornih zakonov, ki močno posegajo v tamkajšnji kmetijski sektor. Upor, ki v zadnjih mesecih močno zaznamuje indijski vsakdan, prinaša relevantne vpoglede tudi za delovne ljudi z drugih koncev sveta.

Sporne zakone je predlagala vladajoča stranka BJP kontroverznega predsednika vlade Narendre Modija (več o njem v nadaljevanju), sprva pa so bili z odloki sprejeti – v izrednih pandemičnih razmerah – junija lani. Modijeva vlada je sicer izkoristila obdobje popolnega zaprtja javnega življenja, vključno z zaprtjem parlamenta, in zakone brez njegovega soglasja torej sprejela z izrednimi odloki. Potem pa so bili oktobra potrjeni v spodnjem domu parlamenta, kjer ima BJP večino, ne pa tudi v zgornjem domu, kjer je nima, vendar so kljub temu obveljali. Zakoni močno posegajo v tamkajšnji kmetijski sektor, ki je za veliko število ljudi in nasploh za indijsko družbo izjemno pomemben.

Kaj prinaša nova zakonodaja?

Prvi od zakonov se nanaša na deregulacijo kmetijskih trgov. Dozdajšnja regulativna pravila so od tridesetih let prejšnjega stoletja naprej uravnavala pravila o določitvi cene za pridelke, to, kdo je pristojen za pogajanje o ceni, pa pravila o pakiranju pridelkov ipd., obenem pa so omenjeni predpisi veljali na območjih, ki so jih določile zvezne države. Prav zvezni državi Pandžab in Harjana sta imeli, kot so zapisali na Radiu Študent, močno regulirana območja prodaje kmetijskih pridelkov, zato tudi kmetje iz teh zveznih držav tako množično stavkajo proti deregulaciji omenjenih pravil. Zakon tako omogoča, da zunaj državno reguliranega trga nastane prost in nereguliran trg, na katerem vnaprej znane cene pridelkov ne bi več veljale.

Drugi sprejeti zakon se nanaša na kopičenje nujnih izdelkov, med katere je v preteklosti spadala hrana. Do zdaj veljavna zakonodaja je tako uravnavala količino hrane, ki jo podjetja lahko zadržujejo v skladiščih in s tem umetno napihujejo cene pridelkov. Tako je bilo prepovedano kopičenje nujnih izdelkov, saj so želeli odgovorni s tem preprečiti ustvarjanje umetnega pomanjkanja in napihovanja cen.

Tretji zakon se nanaša na področje sodstva in kmetom zmanjšuje dostopnost pravnega varstva, če odkupovalec kmetijskih pridelkov prekrši sklenjeno pogodbo. Po novem zakonu lahko kmet, kot so poročali v širšem prispevku na Radiu Študent, išče pravico zgolj na enem samem sodišču v prestolnici svoje zvezne države. Zakon torej ureja pogodbene odnose med kmeti in podjetji, ki odkupujejo njihove pridelke, po novem pa niso več regulirani. Manjši pridelovalci se tako bojijo, da se bodo težko uprli pogojem velikih korporacij, nekateri pa, da z večjimi pridelovalci ne bodo mogli več tekmovati.

Novo zakonodajo naj bi sicer podpirala vlada, njena predlagateljica, in korporacije.

Nastopi upor

Kmalu po sprejetju zakonov so začeli kmetje v omenjenih zveznih državah Pandžab in Harjana na severu Indije organizirati protestne shode in se povezali v pobudo z imenom »Dilli Chalo« oziroma »Gremo v New Delhi«. Konec novembra lani se je nato v prestolnico odpravilo več sto tisoč kmetov, protesti pa tam potekajo že več mesecev. Mnogi kmetje so se v New Delhi pripeljali s traktorji in pri tem oblikovali dolge konvoje vozil. Ko jih ni doma, za njihove posesti, kot lahko beremo, skrbijo drugi družinski člani. V samem Delhiju pa so nastali veliki začasni tabori, nekakšna mini mesta, kjer so se zasidrali uporni kmetje, ki zdaj tam nadaljujejo svoj boj. Poleg demonstracij pa se je 26. novembra odvila tudi najbolj množična splošna stavka vseh časov (na svetu, ne samo v Indiji), v okviru katere je delo prekinilo približno 250 milijonov ljudi.

India questions UN High Commissioner's silence on Red Fort violence, reports Sidhant Sibal (@sidhant )#RedFortviolence #farmersProtest #FarmersProtests https://t.co/BBVgmVyT3d

— DNA (@dna) February 27, 2021

O najnovejšem dogajanju v državi smo se pogovarjali tudi z Janezom Dolinškom, sindikalistom iz Knjižnice Domžale in iz Sindikata kulture in narave Slovenije – Glosa ter dobrim poznavalcem Indije, ki je o svojih popotovanjih po tej državi lani izdal tudi knjigo.

Kaj se dogaja?

Kmetje še vedno vztrajajo na ulicah, pravi sogovornik, čeprav jim je morda nekaj vetra iz jader vzel protest 26. januarja, ko so se z blokiranih delhijskih vpadnic pomaknili v središče mesta in zavzeli Rdečo trdnjavo, znan mestni simbol. »Izbruhnili so spopadi med policijo in protestniki, najmanj en protestnik je umrl, ker se je – po uradni verziji – nanj prevrnil traktor. Vemo pa, da oblast take dogodke hitro in s pridom izkoristi, da protestom odvzame legitimnost, protestnike predstavi kot nasilneže, njihove zahteve pa kot politično motivirano rušenje reda in vlade. Seveda pa je dejansko nasilje tisto, ki ga oblast že desetletja izvaja nad indijskimi kmeti, medtem ko se je v zadnjem letu Narendra Modi očitno odločil zabiti še poslednje žeblje v krsto indijskega kmečkega prebivalstva,« je neposreden Dolinšek. V zadnjem času je bila sicer, še pove, najodmevnejša množična akcija v sklopu omenjenih protestov akcija žensk za 8. marec na obrobju Delhija, ko so oblečene v rumeno, kar je simboliziralo barvo gorčičnih polj, izvedle sedeč protest in gladovno stavko ter s tem seveda jasno zahtevale umik spornih zakonskih aktov.

Več zahtev

Kaj pa kmetje pravzaprav zahtevajo? Česa si želijo? »Štirinajstega marca so objavili deset zahtev. Glavna je seveda brezkompromisna odprava spornih zakonov, pa da minimalna zagotovljena cena odkupa žit postane zakonska pravica, ohranitev sistema javnih naročil, znižanje cen goriva za 50 odstotkov za kmetijsko rabo, izpustitev vseh kmetov, ki so bili pridržani zaradi protestnih akcij, in še pet drugih zahtev,« našteje Dolinšek. »Glede na obupanost indijskih kmetov, ki ne morejo več praktično ničesar izgubiti, ker poslednje pravice in možnosti za že tako revno življenje izgubljajo ravno z novimi zakoni, verjamem, da bodo vztrajali še naprej, in upam, da se bo nacionalistična Modijeva vlada, ki jim je zaenkrat ponudila le osemnajstmesečni odlog zakonov, naposled ustrašila izgube tako pomembnega dela volivcev in naredila korak nazaj. Torej sploh ne zaradi dobrobiti kmetov, ampak zaradi lastnega političnega preživetja,« pravi, a obenem prizna, da je mogoče pri tem preveč naiven. »Omamljeni od še sveže visoke zmage na volitvah leta 2019 se bodo verjetno raje zatekli v diskreditacijo protestov in represijo nad protestniki.«

Beda in revščina kot moč

Kako pa so si kmetje organizirali življenje na terenu? »Kmetom je v prid to, da so navajeni živeti zelo skromno, saj večinoma prihajajo z revnega podeželja, kjer so navajeni živeti v skupnosti in se zato znajo povezovati ter biti solidarni. Na traktorskih prikolicah so z vseh koncev Indije pripeljali zaloge hrane, pravijo, da jih imajo dovolj za pol leta, tako da med blokadami cest in protesti kuhajo, jejo in spijo na prostem.« Pri tem velja omeniti še eno pomenljivo in pomembno podrobnost: »Indijski človek, še posebej kmet, je vajen trdega življenja, zato spanje in pripravljanje hrane kjerkoli zanj ne predstavlja nekaj težkega, kot bi na primer za nas, ki večinoma živimo v udobju in izobilju. To veliko krivico njihove bede in revščine lahko v teh protestih vsaj do določene mere uporabijo tudi kot moč.« Bi pa lahko bila težava, poudari, ker se je pred kratkim začelo indijsko poletje z visokimi temperaturami in vročino, zaradi česar bodo razmere za proteste čedalje težje.

Zraven so tudi sindikati

Na mestu je seveda vprašanje, kakšno vlogo imajo pri vsem skupaj indijski sindikati. So del upora ali pa so se kmetje povezali bolj mimo njih? Sindikati so vsekakor zraven, in sicer predstavljajo pomemben del upora, odgovarja sogovornik. »Veliko splošno stavko, ki je potekala 26. novembra lani in naj bi bila največja stavka v zgodovini človeštva, je organiziralo deset panožnih sindikatov iz vse Indije, ti pa so imeli tudi podporo levičarskih strank – druge najmočnejše stranke v državi INC (Indian National Congress), ki je že drugi mandat v opoziciji, stranke Communist Party of India (Marxist) in drugih. Stavkalo pa naj bi sicer kar 250 milijonov ljudi.«

Protesti so imeli v javnosti močno podporo do prej omenjenega pohoda v Delhi 26. januarja letos. Dogodki tistega dne so to podporo omajali, kar je povezano tudi z dejstvom, da so že ves čas v prvih bojnih linijah protestov kmetov sikhi, ki večinoma živijo v indijski zvezni državi Pandžab, česar ni bilo težko izkoristiti za razplamtevanje religijskih napetosti, razloži Dolinšek. Za kaj točno gre? »Sikhi so pripadniki sikhizma, mlajše monoteistične religije. Na vse skupaj je slabo vplivalo tudi izobešanje sikhovske zastave na Rdeči trdnjavi, kar so seveda provladni mediji z veseljem pograbili, da bi oslabili moč protestov. Obujati so začeli tudi spomin na dogodke iz leta 1984, ko se je indijska oblast sikhom okrutno maščevala, potem ko so sikhovski telesni stražarji umorili indijsko predsednico vlade Indiro Gandhi. V seriji pokolov nad sikhi naj bi bilo takrat ubitih od osem do 17 tisoč ljudi. Indijska zgodovina je tako obremenjena s številnimi potlačenimi nasilnimi dogodki, ki so večinoma posledica različnih medreligijskih napetosti in jih politika vedno znova spretno uporablja v svoj prid.«

Pri tem pa je treba opozoriti na dejstvo, o katerem se v svetu zelo malo govori, in sicer, da premier Narendra Modi nikakor ni kakšen prijazen guru, ki propagira jogo, za kakršnega ga očitno del politične javnosti ima, opozarja sindikalist. »V resnici sta indijska vladajoča stranka BJP in njen predsednik Modi neločljivo prepletena s skrajno desno nacionalistično organizacijo RSS (Rashtriya Swayamsevak Sangh), ki se ideološko napaja iz nacistične in fašistične ideologije rasne čistosti ter že skoraj sto let prežema vse pore indijske družbe. Brez RSS ne bi bilo Modija in ne bi prišlo do te grozljive skupinske zablode indijskega naroda, da je Modi dober za malega človeka. Počasi, a vztrajno se je ta naivna iluzija v zadnjih letih vsaj malo razblinila. Ob tem je nujno tudi omeniti, da naj bi bil Modi, ko je vodil zvezno državo Gudžarat, leta 2002 odgovoren za grozovite poboje in posilstva muslimanskega prebivalstva (bilo je približno 2000 mrtvih), zaradi česar je imel nekaj časa prepovedan vstop v Evropsko unijo in ZDA. Za grozodejstva v Gudžaratu mu sicer nikoli ni bilo treba prevzeti nikakršne odgovornosti, 12 let pozneje pa je celo postal predsednik vlade, potem ko je stranka BJP na volitvah zmagala z 31 odstotki glasov,« ponudi podroben vpogled.

Velik pomen kmetijstva

Od političnih in medreligijskih napetosti pa k drugemu, bolj splošnemu, a nič manj pomembnemu vprašanju. Zakaj je v Indiji pravzaprav tako pomembna kmetijska panoga, da, poenostavljeno povedano, nekaj zakonodajnih sprememb mobilizira in požene na ulico tako veliko množico ljudi ter sproži tako močan odpor? Znano je sicer, da naj bi bil vsakdan indijskih kmetov že pred omenjenimi zakonodajnimi spremembami zahteven in težak, toda za kaj pravzaprav gre? Za indijske kmete se rado romantično reče, da so srce in duša države, žal pa jih zelo očitno ne obravnavajo temu primerno, odgovori sindikalist. »Preživetje približno 60 odstotkov indijskega prebivalstva je še vedno pretežno odvisno od kmetijstva, kar pomeni okrog 800 milijonov ljudi, približno toliko, kot je prebivalcev EU in ZDA skupaj. Indijski kmetje se že desetletja soočajo z brezsramnim razlaščanjem, ki je posledica brezobzirnega kapitalističnega okoriščanja številnih preteklih vlad, ki so si v spregi s korporacijami zamislile mnoge projekte, zaradi katerih so jim bili kmetje kot lastniki zemlje v napoto. Taka (ne)razvojna politika je kmete potiskala v revščino in jih prisilila v iskanje dela v mestih. Ker je v mestih konkurenca za še tako bedno plačano delo ogromna, so seveda mnogi ostali praznih rok, zato so se osramočeni, ker jim ni uspelo preživeti svojih družin, množično zatekali k samomorom. Od leta 1995 je bilo tako že okrog tristo tisoč samomorov kmetov.«

Politični vidik

Eden od pomembnejših vidikov indijske vstaje kmetov je, kot smo že povedali, tudi politični. Z drugimi besedami: kakšne politične posledice pa za vlado kontroverznega in avtokratskega Narendre Modija prinaša vstaja kmetov? »Nikakor se ne morejo pretvarjati, da se jih to ne tiče. Gre za največje proteste, odkar je Modi od leta 2014 na oblasti, in kmetje predstavljajo še kako pomemben del Modijevega volilnega telesa. V mnogih pretežno ruralnih zveznih državah je na oblasti stranka BJP, zato so vsekakor prisiljeni razmere jemati skrajno resno,« razloži Janez Dolinšek. Kljub temu pa so do zdaj predvsem zavajali, kako so novi zakoni za kmete v resnici dobri, predlagali že prej omenjen odlog veljavnosti zakonov, seveda pa se poslužujejo tudi diskreditacij in manipulacij, da naj bi bili protesti religijsko in politično motivirani, da gre v resnici za sikhe, ki želijo svojo državo Khalistan, kar se nanaša na gibanje sikhov, ki so se v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja borili za neodvisno državo in podobno, doda.

Greta in Rihanna

Na dogajanje v Indiji sta na družbenih omrežjih opozorili tudi mlada okoljska aktivistka Greta Thunberg in ameriška pop zvezdnica, pevka Rihanna, kar je v državi, milo rečeno, močno odmevalo. Dolinšek se strinja, da na našem koncu sveta o indijski vstaji kmetov absolutno premalo vemo. Težko je verjeti, kako zelo se moraš potruditi, da najdeš kakšno novico o tako množični oziroma o kar največji stavki v človeški zgodovini v slovenskih medijih, pravi. »Tudi sicer se v medijih o indijskem predsedniku vlade v zadnjih letih ni kaj dosti pisalo, kot se je o drugih populističnih desničarskih avtokratih, kot so Trump, Bolsonaro, Erdogan, Orban, Janša itd., čeprav v resnici spada med najhujše v tem ‘klubu’. Tudi zaradi oddaljenosti dogajanja v Indiji je pomoč znanih oseb, kot sta Greta Thunberg in Rihanna, pri opozarjanju na take dogodke dobrodošla.« Pri tem Dolinšek opozori še na nekaj, kar tudi v Sloveniji žal še kako dobro poznamo. »Silovit odziv, ki sta ga bili deležni obe, razkriva, kako sovražno je razpoloženje Modijevih vernikov, ki so se ju lotili z vsemi orodji blatenja, ki jih družbena omrežja ponujajo v izobilju, kar še preveč dobro poznamo tudi iz slovenskega prostora. Če si predstavljate, kako dobro tovrstne diskreditacije uspevajo že v tako majhnem prostoru, kot je naš, je nepredstavljivo in grozljivo, kaj lahko počneta tako ogromni simbiotični organizaciji, kot sta BJP in RSS, kako številni so lahko sovražni lažni profili v deželi s skoraj 1.4 milijarde prebivalcev in kakšen medijski pogrom lahko čaka vsakega, ki se zoperstavi mogočnemu nacionalističnemu stroju,« je sindikalist brez dlake na jeziku.

Navdih

Kakšne nauke pa angažma in mobilizacija indijskih kmetov sicer prinašata za delovne ljudi na našem koncu sveta? »Za nas so protesti indijskih kmetov, upajmo, lahko navdih. Navdih, da je vsakršno organiziranje za boj za delavske in človekove pravice smiselno, nujno ter zelo pomembno. Da se je krivicam treba upirati na vse razpoložljive načine. Da se množičnega upora nazadnje vendarle ne da ignorirati. Da je obstoječi sistem absolutno zgrešen. Da se mu je treba upreti in ga čimprej zlomiti,« zaključi sogovornik.

Kako naprej?

Kakšen pa je v teh napetih in zapletenih razmerah sploh lahko pogled naprej? Bodo protestniki uspeli v svojih namerah, bo vlada upor zadušila ali pa gre zgolj za začetek dolgega obdobja nezadovoljstva in jeze brez jasnega »zmagovalca«? Med volitvami leta 2014 sem bil v Indiji in celo imel možnost od daleč opazovati Modijev zmagoslavni obisk in blagoslov ob Gangesu v Varanasiju, potem ko je dobil volitve, zato vem, kako neznansko so ga oboževali takrat, odgovori Dolinšek. »Prepričan sem bil, da bodo ljudje do leta 2019 spregledali, kako škodljiv je v resnici za Indijo, vendar je odlična organiziranost ter politična spretnost naveze BJP-RSS in uporaba klasične karte strahu pred Pakistanom tik pred volitvami celo pripeljala do še močnejše zmage BJP z Modijem na čelu.« Nekaj optimizma, pravi, pa mi vseeno vliva dejstvo, da množični protesti v Indiji z vmesnimi prekinitvami zdaj trajajo že več kot eno leto – pred protesti kmetov so namreč potekali veliki protesti proti diskriminatornemu zakonu, zaradi katerega bi lahko milijoni muslimanov ostali brez državljanstva –, iz česar se da z dobršno mero naivnega optimizma sklepati, da se počasi vendarle krha močna iluzija o »malem človeku« Modiju, ki se je povzpel na oblast, da bi poskrbel za druge male ljudi ter indijski narod popeljal v svetlo bodočnost, razlaga sindikalist. »Tudi med prijatelji iz Indije in med Indijci, ki so mi na zadnjih potovanjih tako ali drugače prišli naproti, opažam čedalje več razočaranja in spoznanj, da je Modi v resnici dober samo za lastnike kapitala, medtem ko vsak njegov ukrep indijskega človeka potiska samo še v slabši položaj. Samo upam torej lahko, da se bosta nezadovoljstvo in upor stopnjevala, da bodo ljudje Indije vstali in v idealnem primeru čimprej zrušili trenutno oblast,« pove sogovornik. Za konec pa doda še pomemben vpogled: »Pri vsem skupaj je sicer nastal podoben problem kot pri nas ali na primer v ZDA: kaj obstaja kot politična alternativa, da ni to vedno znova zgolj na videz malo bolj zmerni kapitalizem z bolj človeškim obrazom, kar na koncu dneva za malega človeka spet ne pomeni nobene razlike ter nikakršne spremembe na bolje?«

Gregor Inkret

Delavska enotnost

Ta članek je bil v krajši obliki prvotno objavljen v najnovejši, drugi marčevski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 79 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!