Javno sporočilo predstavnikom gospodarstva v debati okoli tako imenovane socialne kapice
12. 8. 2014
Prvič) Prenehajte skrivati razvojno lenobo za socialno kapico in pričnite vlagati v vse zaposlene!
Drugič) Namesto slepe promocije socialne kapice določite minimalno plačo kot plačno dno!
Tretjič) Namesto skrivanja za razvojno lenobo raje preidite v vključujoč (Employee Driven Innovation) sistem razvoja in inovacij!
Iz sporočila za javnost o problematiki tako imenovane socialne kapice, o kateri so predstavniki ZSSS govorili na novinarski konferenci 11. 8. 2014 (to javno sporočilo za javnost je pripeto tudi spodaj):
»Delodajalci nam torej sporočate, da je produktivni del gospodarstva, ki resnično ustvarja dodano vrednost »pametna tehnična inteligenca«, ki jo moramo za motivacijo davčno razbremeniti. Spoštovani delodajalci, ali se zavedate, da s takšno argumentacijo spreminjate ostale delavce v »ne tak pametno neproduktivno delovno silo«, ki je nič drugega kot »pogrešljiv strošek dela«? Spoštovani delodajalci, vi ste tisti, ki s takšnim načinom razmišljanja zavirate razvoj v podjetjih. Kar nam dokazujejo objektivni podatki, ne subjektivne sodbe:
– Med 2313 anketiranimi proizvodnimi podjetji je SURS našel samo sedem odstotkov takšnih, ki načrtno in stalno razvijajo nove izdelke. V celotni industriji s 7200 podjetji (leta 2008) jih torej samo en odstotek razvija lastne nove izdelke. To pomeni, da vodstva v večini podjetij niso inovativna, ker nimajo niti znanja, niti domišljije, niti ustvarjalnosti, da bi iskala nove ideje in jih uresničevala po naporni poti raziskav in razvoja (Kos, 2011).
Argument v prid socialni kapici, da s tem »pridobivamo tehnično inteligenco, ki je edini nosilec višje produktivnosti«, je argument, ki dokazuje izjemno zastarelost slovenskega modela menedžmenta razvoja in inovacij. Spoštovani delodajalci, poglejte si Dansko, državo, ki je tudi brez socialne kapice izjemno konkurenčna po vseh mednarodnih lestvicah. In kaj poudarjajo Danski delodajalci kot globalno konkurenčno prednost? Vlaganje v menedžerski model, ki se imenuje »Employee Driven Innovation« (EDI). To je inkluziven sistem inovacij »od spodaj«, ki v proces inovacij vključuje prav vse zaposlene. Ta proces je popolno nasprotje tradicionalnemu centralističnemu procesu inovacij, ki poteka zgolj od »zgoraj navzdol« in je odvisen od ekskluzivnega tima strokovnjakov. Glavni pozitivni učinki EDI sistema v mednarodnih podjetjih, kot so pokazali rezultati študij, so: izboljšani končni rezultati, povečana globalna konkurenčnost, izboljšanje v učinkovitosti in kakovosti, oblikovanje ugodnega delovnega okolja, povečano zadovoljstvo na delovnem mestu, znižan absentizem zaradi bolezni in stresa. Tako je – danski delodajalci v proces inovacij in razvoja uspešno vključujejo tudi »nekvalificirano ne tako pametno delovno silo«.
Argument, da smo nasprotniki socialne kapice proti dvigu nizkih plač, je nič drugega kot sprevržen. Delodajalci bi namreč v bistvu dvignili plače zelo omejenemu sloju »tehnično menedžerske inteligence« na račun neposrednega posega v sredstva za delovanje socialne države. Torej tukaj ne gre za dvig plač, temveč za javno subvencioniranje višjega sloja s sredstvi socialne države. Kot pa opozarja tudi ministrstvo za zdravje, pa bi uvedba socialne kapice pomenila večje prestrukturiranje zdravstvenih zavodov (zmanjšanje programa), podaljšanje čakalnih vrst, posledično pa večje odpuščanje v javnem zdravstvu zaradi obsega primanjkljaja sredstev, ki se ne more nadomestiti. Spomnite se, spoštovani delodajalci, kako ste medtem kričali in grozili s kataklizmičnimi napovedmi o propadu slovenskega gospodarstva, ko smo dvignili minimalno plačo bližje dostojnemu preživetju (znesek 562 evrov je mesečni znesek osnovnih življenjskih stroškov za enočlansko gospodinjstvo, kot ga je leta 2009 izračunal Inštitut za ekonomska raziskovanja).
Dokler pa boste po eni strani zahtevali od socialne države subvencije za razred »tehnične (beri: menedžerske) inteligence«, po drugi strani pa delavcem odrekali pravico do dostojne plače, je to popolnoma sprevržena logika. Tudi tokrat vam lahko zlahka postrežemo z objektivnimi podatki:
– Najnižja osnovna plača v prvem tarifnem razredu dejavnosti lesarstva je 428,78 evrov, kar je skorajda za polovico manj od zneska minimalne plače v Sloveniji.
– V letu 2013 so bili stroški dela / uro v Sloveniji 14,6 evra, medtem ko so na Danskem skorajda trikrat višji, to je 38,4 evra / uro. A kljub temu je Danska na WEF lestvici globalne konkurenčnosti na 15. mestu, medtem ko je Slovenija na 62 mestu.«
Spoštovani delodajalci, če ste torej res tako iskreni v boju za višjo konkurenčnost, višjo dodano vrednost in višje plače, potem vas pozivamo, da nemudoma:
– Določite prve tarifne razrede v kolektivnih pogodbah v višini minimalne plače. Oziroma da smo še bolj jasni: minimalna plača naj postane plačno dno.
– Preidete iz centralističnega »top down« menedžerskega modela upravljanja z razvojem in inovacijami na decentraliziran »bottom up« model upravljanja z razvojem in inovacijami. Če želite, vam z veseljem uredimo obisk pri danskih socialnih partnerjih, ki vam bodo na praktičnih primerih razložili, kaj je to »Employee Driven Innovation«. Za začetek pa si poglejte primer Steklarne Hrastnik, ki je tudi z aktivnim vključevanjem zaposlenih v razvoj in inovacije dvignila dodano vrednost na zaposlenega za 20 odstotkov v primerjavi z letom 2013, in je imela v istem letu rekordnih 3,15 milijona evrov dobička. Brez socialne kapice.
Priporočamo v nadaljnje branje:
Employee-driven innovation Improving economic performance and job satisfaction
Nalagam ...