Javno šolstvo je temelj socialne države! Še posebej med izbruhom nevarnega virusa …

27. 7. 2020

Sredi marca je starše v Sloveniji doletela novica, da bo zaradi izbruha novega koronavirusa šolanje naših otrok vsaj štirinajst dni potekalo na daljavo, od doma. Dva tedna sta se spremenila v cel mesec, mesec v dva in tik pred koncem šolskega leta so se učenci vseh triad osnovne šole ter maturantje počasi vrnili v šolske klopi.

Starši smo si – predvsem z vidika varnosti naših otrok – najprej oddahnili. Naši šolarji so doma, možnosti za okužbo so torej (načeloma) minimalne. Potem smo se pripravili na šolanje od doma. Kliknili smo na spletne strani šol, ministrstva za izobraževanje, vlade in na prenos vladnih novinarskih konferenc, a so na naše razočaranje uradna navodila ostala skopa. Kot predsednica sveta staršev ene od naših osnovnih šol sem se tudi sama z več vprašanji obrnila na ravnatelja, ki mi je odgovoril, da ima o novih razmerah enake informacije kot jaz, dobil pa jih je iz medijev.

Sesut strežnik

V ponedeljek, 16. marca, dopoldne smo starši vestno odpirali elektronske učilnice, se prijavljali v sistem in otroke iz nižjih razredov osnovne šole zraven učili še računalnikih spretnosti. Bili smo tako pridni, da smo v pičli uri sesuli Arnesov strežnik. Dobra stran šolskega dela na daljavo je bila sicer avtonomija učiteljev, ki so se po posvetovanju s starši nato odločili za eno od različnih oblik pouka. Slaba stran je bila v tem, da so nekateri učitelji delali po liniji najmanjšega odpora. Tako so na določenih šolah učitelji in učiteljice v nedeljo zvečer učencem in dijakom poslali material ter navodila za ves teden. Učenci so lahko tako naredili vse za šolo že v prvi polovici tedna in do začetka naslednjega snov pozabili, saj so imeli kakšen dan ali dva na teden počitnice. Veliko prijaznejše je bilo delati sproti. Učitelji, ki so za vsako uro redno posebej pošiljali navodila za delo, so imeli s starši in učenci tudi ustaljeno komunikacijo ter so lahko nejasnosti ali težave takoj razjasnili, učenci pa so kljub karanteni imeli občutek, da niso na počitnicah. Vsekakor na nastali položaj nismo bili pripravljeni niti starši niti šolski delavci in delavke.

Starši, delavci in učitelji hkrati

Starši mlajših učenk in učencev smo se med karanteno znašli v nezavidljivem položaju. Številnim ni bilo lahko. Najmanj težav so v času karantene imeli starši, pri katerih je vsaj eden doma čakal na delo. Sledili so starši, ki so delali od doma, v najslabšem položaju pa so bili tisti, ki so svoje delo kljub karanteni morali opravljati na običajnem delovnem mestu, ob prihodu domov pa so jih čakali otroci, nezainteresirani za pregledovanje šolskih obveznosti. Znašli smo se torej v vlogi staršev, delavcev in učiteljev. Učili smo vse predmete v vseh razredih na vseh stopnjah. Čeprav je šola obveznost učencev, pa smo starši tudi nadzorovali delo otrok, jih usmerjali in jim po svojih najboljših močeh pomagali. Končno smo lahko iz prve roke spoznali delovne navade naših sončkov, katerih pravice v šoli običajno branimo bolj, kot izpostavljamo dolžnosti.

Delavska enotnost

Ta članek je izšel v najnovejši tematski številki – Svet po »koroni«, julij 2020 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!

Zakaj podcenjujemo učitelje?

Ugotovili smo torej, da je težko biti učitelj. Ne samo zaradi znanja, ki ga učitelji in profesorji posredujejo, temveč tudi zaradi motiviranja učencev. Pouka nismo začeli z uvodno motivacijo, s katero bi pritegnili pozornost učencev. Prav tako nismo sproti preverjali znanja in na koncu ponovili snovi. Prebrali smo snov, ki so nam jo poslali za delo od doma, in se najboljših močeh potrudili pomagati. Pri tem seveda nismo razmišljali o tem, koliko ur dela je bilo vloženih v učno pripravo, v posredovano snov in izdelavo povzetkov, učnih listov ter drugih učnih gradiv. Že nekaj časa nazaj smo kot družba zavzeli stališče, da učitelji delajo premalo, da vsako leto obravnavajo isto snov, da imajo poleti dva meseca dopusta, da maltretirajo naše otroke, ko od njih zahtevajo znanje, da imajo prevelike plače in da jim kot javnim uslužbencem ni nič hudega. Toda morda nas je virus končno naučil ceniti njihovo delo.

Nujno kakovostno javno šolstvo

Če kdaj, se je med epidemijo nove koronavirusne bolezni pokazala potreba po kakovostnem javnem šolstvu. Vlaganje vanj pa je več kot samo tehnološko sodobno opremljene učilnice. Predvsem gre za vlaganje v ustrezno usposobljen in dostojno plačan kader – od učiteljev pa seveda do drugih, pogosto prezrtih šolskih delavk in delavcev, tehničnega osebja, različnih strokovnih sodelavcev –, kar nas pripelje do nečesa, kar je bistveno za začetek karierne poti slehernega učitelja oziroma učiteljice ‒ pripravništva. Redna pripravniška mesta kljub zakonski določbi, zapisani v Zakonu o financiranju v vzgoji in izobraževanju, od leta 2013 naprej niso razpisana. Zaposlovanje učiteljev kljub koncu še prejšnje finančne krize ostaja močno omejeno. In kot se je ob vrnitvi otrok v šolo izkazalo pri deljenju razredov na manjše skupine, so se številne šole soočile s prostorsko stisko in tudi s pomanjkanjem kadra. Vse to nas v prihodnosti utegne še tepsti, če naukov obdobja šolanja na daljavo ne vzamemo resno in stvari ne spremenimo na bolje.

Mama in sindikalistka Sabina Leben