Javno pismo ZSSS pred skupnim sestankom EMCO (Employment Comittee) ter EPC (Economic Policy Committee) na temo stroškov dela

19. 2. 2014

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) je generalnemu direktorju direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Petru Pogačarju poslala javno pismo pred današnjim skupnim sestankom odbora za zaposlovanje (EMCO – Employment Comittee) ter odbora za ekonomsko politiko (EMCO – Employment Comittee) in sicer na temo ocene področja stroškov dela. Cilj sestanka je »skupen pregled nacionalnih akcij glede implementacije priporočil (CSR) na področju plač«. Države članice EU, ki so v okviru evropskega semestra prejele priporočila na tem področju so Belgija, Italija, Španija, Nemčija, Francija in Slovenija.  

 

In prav zato se obračamo na vas, in sicer s konkretnimi opozorili glede pritiskov na minimalne plače. Opozorila naštevamo spodaj, podana so tako v slovenskem kot v angleškem jeziku. Verjamemo, da boste ta opozorila tudi upoštevali pri vašem današnjem nastopu na skupni seji EMCO in EPC (EMCO in EPC sta svetovalna odbora, ki primarno delujeta v krogu dela Sveta EU glede procesa evropskega semestra):  

 

– V Sloveniji se večina zaposlenih uvršča v spodnji del plačne distribucije, zaradi česar ni presenetljivo, da je kar 2/3 vseh zaposlenih v letu 2012 prejemalo plačo, ki je bila nižja od povprečja (1.600 EUR bruto), ½ zaposlenih pa manj kot 1.310 EUR bruto. Podobno kot pri bruto plačah, je 63,3 % zaposlenih prejemalo neto plačo nižjo povprečja, ½ pa je prejemala neto plačo nižjo od 896 EUR.

 

– Plače se v Sloveniji znižujejo tako nominalno kot realno, in sicer vse od 2012, kar je imelo vpliv na kupno moč Slovencev in s tem prispevalo na dramatičen upad domače potrošnje, in na znižanje BDP.

 

Minimalna plača, kljub dvigu za 23 % v letu 2010, še vedno ne omogoča dostojnega življenja delavcem, saj je neto znesek minimalne plače še vedno pod pragom tveganja revščine.   V Sloveniji torej ne obstaja možnost, da bi z zniževanjem plač povečali stroškovno konkurenčnost. Bi pa morebitno dodatno zniževanje plač povzročilo še manjšo kupno moč prebivalstva, s tem tudi nižanje odstotka notranje potrošnje, zaradi česar bi bilo ogroženo precejšnje število delovnih mest, težje in počasnejše okrevanje gospodarstva ter večanje števila ljudi, ki so socialno ogroženi.