Iz tujine: »Gent« – orodje v rokah sindikatov

5. 4. 2019

V Evropi se mnogi, ki proučujejo sindikalno gibanje, pogosto ukvarjajo z vprašanjem, zakaj je stopnja sindikaliziranosti v nekaterih državah, kot so na primer Belgija ter skandinavske države, tako visoka oziroma zakaj se v njih delavke in delavci pogosteje včlanjujejo v sindikate kot drugod. V primerjavi z drugimi evropskimi državami je odstotek včlanjenih v sindikate glede na vse zaposlene v teh državah namreč precej višji: v Belgiji je včlanjenih v sindikate 54,2 odstotka zaposlenih (podatek iz leta 2015), na Danskem 67,2 odstotka (2016), na Finskem 64,6 odstotka (2016) in na Švedskem 66,8 odstotka (2015). Nekateri trdijo, kot pišemo v novi številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, da je eden od najbolj pomembnih vzvodov za to tako imenovani »Gent sistem« zavarovanja za primer brezposelnosti, ki kljubuje vsem čerem v teh državah že vrsto let.

Načeloma lahko »Gent sistem« za zavarovanje za primer brezposelnosti opišemo kot prostovoljni sistem, v katerem sindikati upravljajo državno subvencionirane zavarovalne sklade ter skupaj z delodajalci in vlado sodelujejo pri oblikovanju politik zavarovanja za primer brezposelnosti.

Zgodovina zavarovanja za primer brezposelnosti sega v sredino devetnajstega stoletja, ko so sindikati, kot odgovor na brezposelnost, ki je bila v bistvu nov pojav, prvič začeli izplačevati nadomestila delavcem, ko so bili brez dela. Od leta 1890 do leta 1905 je več mest v celinski Evropi vzpostavilo prostovoljne programe za nadomestila za brezposelnost. Prvi program te vrste se je začel leta 1893 v Bernu v Švici, nato so mu sledili  podobni v drugih švicarskih, nemških in italijanskih mestih. Leta 1894 pa so v švicarskem kantonu St. Gallen skušali vzpostaviti sistem obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti, vendar je ta kmalu propadel.

Oblikovanje prvih skladov za brezposelnost

V Belgiji je sindikat tipografskih delavcev v 19. stoletju prvi oblikoval sklad za brezposelnost. Sledili so mu še drugi sindikati, vendar  so kmalu naleteli na težave, saj so imeli sindikalni skladi, financirani le iz sindikalne članarine, omejeno finančno moč, število brezposelnih pa je naraščalo. Zato so se v Gentu, mestu z dolgoletno tradicijo delavskih organizacij, sindikati leta 1895 obrnili na mestni svet s prošnjo za dodatno finančno podporo. Svet je pooblastil liberalnega odvetnika Louisa Varieza, da pripravi rešitev tega problema. Variez je nato zasnoval shemo skupnega sklada, ki je temeljil na etosu »samopomoči« in individualni odgovornosti.

Občinski skladi za brezposelnost so začeli veljati 1. avgusta 1901, njihov namen pa ni bil spodbujanje včlanjevanja delavcev v sindikate, ampak le ublažitev posledic brezposelnosti. Dodatek, ki ga je sklad zagotovil brezposelnemu, ni bil pogojen s članstvom v sindikatu in je bil na splošno usmerjen k posameznemu delavcu. Delavci, ki niso bili člani sindikata, so se lahko registrirali pri mestnem svetu in so v primeru brezposelnosti prejemali enak dodatek, kot so ga izplačevali članom sindikata. Če je bil brezposelni delavec zavarovan pri sindikatu, je občinski dodatek prejel prek lokalne sindikalne organizacije. Ker je bil dodatek zagotovljen ne glede na članstvo v sindikatu, je to sindikate spodbudilo, da so lobirali pri mestnem svetu za povečanje dodatka za brezposelnost za vse delavce, hkrati pa so mestne oblasti s tem pomagale sindikatom pri njihovem delovanju. Poleg tega je to sindikate spodbudilo, da so ustanavljali sklade za brezposelnost, povezane z občinskimi skladi, delavce pa je spodbujalo, da se pridružijo sindikatom in ostanejo v njih tudi takrat, ko so brezposelni.

Odločitev oblasti v Gentu lahko torej razumemo kot subvencioniranje sindikalnih programov za zavarovanje za primer brezposelnosti z javnimi sredstvi. Torej, brezposelni delavci, ki so včlanjeni v sindikat, prejemajo nadomestila iz sindikalnih skladov, katerih višina je odvisna od prejšnjih zaslužkov, nesindikaliziranim delavcem pa v primeru brezposelnosti občinska, mestna ali pa državna oblast zagotavlja dodatek, ki ni odvisen od preteklih zaslužkov in je večinoma nižji od nadomestila, prejetega iz sindikalnega sklada.

Kje je »Gent sistem« še zaživel?

Gent sistem je danes v nekoliko spremenjenih oblikah v Evropi uveljavljen v skandinavskih državah (Danska, Finska in Švedska, ne pa tudi Norveška, ki ga je leta 1938 ukinila in ga nadomestila z obveznim sistemom zavarovanja za primer brezposelnosti), na Islandiji ter v Belgiji, kjer pa ne obstaja več v originalni, ampak v hibridni obliki. V vseh teh državah sklade za brezposelnost, ki jih imajo sindikati, urejajo ali subvencionirajo nacionalne vlade.

Nekateri strokovnjaki pravijo, da ima Belgija »kvazi« Gent sistem. V Belgiji je namreč zavarovanje za brezposelnost od leta 1944 obvezno in ne več prostovoljno; članstvo v sindikatih ni več pogoj za sodelovanje v skladih za brezposelnost, vendar pa imajo sindikati še vedno veliko vlogo pri upravljanju prek izplačevanja nadomestil, kjer pri tem sodelujejo z vlado oziroma njenimi agencijami za zaposlovanje. Delujejo kot plačilne agencije, zato jim je dodeljen poseben status pravne osebe, ki se razlikuje od podobnih združenj. V praksi se sindikalni delavci srečujejo z brezposelnimi osebami v pisarnah v lokalnih okoljih, kjer pripravijo spise za brezposelne z vsemi potrebnimi prilogami in jih nato posredujejo belgijskemu nacionalnemu uradu za zaposlovanje. Ta preveri vsebino spisov in nato prenese sindikatom sredstva, ki so potrebna za kritje nadomestila za brezposelnost za določeno osebo, poleg tega pa še dodaten znesek, izračunan na podlagi števila obdelanih spisov v sindikalnih pisarnah za kritje dela sindikalnega osebja ter operativne stroške, ki jih ima sindikat pri zagotavljanju storitev za brezposelne. Seveda pa brezposelni v praksi po navadi ne čakajo na potrditev nacionalnega urada, da so upravičeni do nadomestila za brezposelnost, saj sindikalne pisarne predvidevajo odločitve nacionalnega urada in v naprej izplačajo nadomestila.

Operativna odgovornost

Kljub temu, da brezposelni lahko zaprosijo za nadomestilo za brezposelnost tudi neposredno na vladnih agencijah za zaposlovanje, pa omenjena sindikalna praksa ter dejstvo, da imajo sindikati precejšnjo mrežo lokalnih pisarn in imajo boljše storitve, kot so informacije, svetovanje in pravna pomoč, prispeva k razlagi, zakaj brezposelni raje urejajo zadeve prek sindikatov kot pa prek nacionalnega urada. To potrjuje tudi podatek, da je kljub temu, da v Belgiji članstvo v sindikatu ni pogoj za prejemanje nadomestila za brezposelnost, v povprečju več kot 85 odstotkov brezposelnih delavcev članov sindikatov. Poleg tega belgijski sindikati nudijo brezposelnim tudi druge storitve, kot je brezplačna pravna pomoč v sporu brezposelnega z nacionalnim uradom za zaposlovanje. Mnogokrat so pristojni tudi za vodenje skupin brezposelnih delavcev,  nudijo jim informacije, organizirajo jim srečanja in druge dejavnosti, ki v posameznih primerih vodijo tudi do vrnitve brezposelnih na delo. Predstavniki sindikatov sodelujejo še v upravnih odborih zavodov za zaposlovanje na državni in regionalnih ravneh, pri oblikovanju politik za zaposlovanje ter pri usposabljanju in zaposlovanju brezposelnih na regionalnih ravneh. Sindikati imajo torej izvršno funkcijo in operativno odgovornost pri upravljanju skladov za brezposelnost, ki pa delujejo pod nadzorom nacionalnega urada za zaposlovanje.

V omenjenih skandinavskih državah, ki imajo »Gent sistem«, pa je za razliko z Belgijo zavarovanje za brezposelnost prostovoljno,  vezano je na članstvo v sindikatu in  sindikalni skladi so delno ali v celoti subvencionirani od njihovih vlad. Pri tem vlade seveda postavljajo sindikatom določene pogoje: na Finskem, na primer, je vlada pristala, da bo subvencionirala sindikalne sklade samo pod pogojem, da ta sredstva ne bodo uporabljali za financiranje stavk.

Višja sindikaliziranost

Različne študije dokazujejo, da je zaradi obstoja »Gent sistema« v skandinavskih državah sindikaliziranost delavcev višja kot v drugih evropskih državah. Zato ni čudno, da si različne, predvsem desne vlade v teh državah prizadevajo oslabiti povezavo zavarovanja za primer brezposelnosti s sindikati, saj računajo, da bodo s tem oslabile sindikalno moč in pripravile teren za zmanjševanje socialnih prispevkov. Na Finskem, na primer, so do leta 1992 sindikati upravljali vse sklade za zavarovanje za primer brezposelnosti, od tega leta naprej pa so morali začeti tekmovati z neodvisnim skladom YTK, v katerem je vključenih že več kot 10 odstotkov delovne sile, članstvo v njem pa še naprej narašča. Kljub temu, da je sindikaliziranost na Finskem v zadnjih 15 letih upadla za okoli 13 odstotkov,  je pravica do višjih nadomestil za brezposelnost še zmeraj eden od najpomembnejših razlogov za včlanitev v sindikate:  po opravljeni raziskavi je 58 odstotkov članov sindikatov izjavilo, da so prejemki za brezposelnost, povezani s plačo, »zelo pomemben« razlog za članstvo v sindikatu.

Prvi sklad za pomoč brezposelnim v skandinavskih državah,  imenovan »Pomoč za pomoč«, so sindikati ustanovili na Švedskem, in sicer leta 1870. Vendar se vlade vse do uvedbe »Gent sistema« leta 1920 niso preveč zanimale za zavarovanje za primer brezposelnosti. Kljub veliki tradiciji pa so skladi švedskih sindikatov v letih od 2006 do 2008 preživeli težko izkušnjo. Pred letom 2006 je bila stopnja sindikaliziranosti na Švedskem 77-odstotna, potem pa so sindikati v dveh letih izgubili skoraj osem odstotkov članov oziroma okoli 245.000 članov. Po večletni prevladi socialnih demokratov na oblasti jih je zamenjala desnosredinska vlada, ki je januarja 2007 znatno povišala prispevke za sindikalne sklade za brezposelnost, kar je povzročilo, da je članstvo v sindikatih postalo dražje, saj sindikalna članarina vsebuje tudi prispevek za sindikalni sklad za brezposelnost. Za delavca je to, da je bil član sindikata in sklada za brezposelnost, postalo zelo drago. Zato so se mnogi odločili, da bodo ostali člani le enega od teh dveh, nekateri pa so se izčlanili iz sindikatov in iz sklada.

Leta 2007 so skladi za brezposelnost izgubili skoraj dvakrat toliko članov kot sindikati. Zadeve so se normalizirale šele od januarja 2014, ko se je prispevek za sindikalni sklad vrnil na raven pred letom 2007, in od takrat je članstvo v sindikalnih skladih zopet začelo naraščati. Podobno kot na Finskem je bil tudi na Švedskem leta 1998 ustanovljen neodvisni sklad za zavarovanje za brezposelnost, ki pa zaradi visoke članarine nima veliko uspeha, saj je vanj vključenih le 1,6 odstotka vseh zaposlenih.

Za konec

Številne študije dokazujejo, da so visoke stopnje sindikaliziranosti v posameznih evropskih državah povezane z »Gent sistemom« zavarovanja za primer brezposelnosti. Ker so sindikati vključeni v upravljanje zavarovanja za primer brezposelnosti in imajo vlogo tudi pri iskanju zaposlitve za brezposelne, se je ta način zavarovanja spremenil v orodje za zaposlovanje, ki je v rokah sindikatov. Poleg tega vzpodbuja delavce, da ohranijo članstvo v sindikatih tudi, če postanejo brezposelni. Za prihodnost tega sistema se torej ne bi smeli bati, če ne bi obstajala možnost, da na oblast pridejo vlade, ki bi »Gent sistem« izkoristile kot sredstvo za slabljenje moči sindikatov.

Pavle Vrhovec

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!