Iz Delavske enotnosti, št. 30, leto 2017: S pomočjo sindikatov so milijoni evrov končali v delavskih žepih

14. 9. 2017

Samo na območju Podravja (brez ptujskega območja) je ZSSS v postopkih prisilne poravnave in v stečajnih postopkih v zadnjih dveh desetletjih in pol zastopala blizu 40 tisoč članov, ki so dobili iz stečajne mase svojih nekdanjih propadlih podjetij okoli trideset milijonov evrov. Podobno je ZSSS ravnala tudi na vseh drugih območjih v Sloveniji. Tako je v žepe delavcev pomagala preliti na desetine milijonov evrov, ki bi sicer končali drugje, zlasti v »žepih« bankirjev in različnih paradržavnih institucij.

Včasih kdo reče, da sindikati v času tranzicije niso nič naredili za delavce. Takšno govorjenje »na pamet« in brez argumentov izraža globoko nepoznavanje korporativnega upravljanja v gospodarskih družbah in javnem sektorju, pa tudi nerazumevanje delovanja našega parlamentarnega sistema in vloge socialnih partnerjev pri pripravi in sprejemanju zakonov.

V času tranzicije je prišlo do nujnega prestrukturiranja našega gospodarstva, zaradi česar je propadlo ogromno gospodarskih družb, še zlasti velikih in srednjih. V vsem tem obdobju je ZSSS ogromno pomagala delavcem – na eni strani se je borila za spremembe stečajne zakonodaje v korist delavcev, na drugi strani pa je na tisoče članov, ki so izgubili delo ob stečaju podjetja, zastopala v stečajnih postopkih.

Zahtevno izračunavanje delavskih terjatev

Kako enormno veliko delo je bilo to, najbolj nazorno pričajo podatki, ki jih je zbrala strokovna sodelavka za ekonomsko področje v območni organizaciji ZSSS Podravja in Koroške Jolanda Lašič. Ta že od začetka tranzicije prizadetim delavcem in sindikalnim podružnicam v podjetjih »po ekonomski plati« pomaga v stečajnih postopkih, zlasti z izračunavanjem ali preverjanjem višine delavskih terjatev.

»Samo v Podravju smo od leta 1987 do vključno leta 2016 pred sodišči v postopkih prisilne poravnave in v stečajnih postopkih, ki jih je bilo skupaj 312, zastopali 38.046 članic in članov, od tega 28.008 v 251 stečajnih postopkih. V teh postopkih smo našim članom in članicam, posredno pa tudi drugim delavkam in delavcem, pomagali, da so dobili iz stečajnih mas svojih propadlih podjetij poplačanih vsaj del svojih terjatev v skupni vrednosti več deset milijonov evrov. Samo naši člani so prejeli okoli 30 milijonov evrov bruto (iz poplačane terjatve delavcu mora namreč stečajni upravitelj plačati za delavca prispevke za socialno varnost ter dohodnino). Šlo je za poplačilo (v celoti ali delno) neizplačanih plač, neizplačanih regresov za letni dopust, neizplačanih odpravnin in drugih terjatev delavcev,« pojasnjuje Lašičeva.

To ne pomeni, da je v minulih 27 letih delo v stečajih v Podravju izgubilo samo 28.008 delavk in delavcev, saj je sindikat v stečajnih postopkih zastopal samo svoje člane in še to ne v vseh stečajnih postopkih. Ko se je po zaslugi ZSSS vlaganje delavskih terjatev v teh postopkih uteklo in je postalo samoumevno, so začeli stečajni upravitelji, zlasti v zadnji letih, sami pomagati delavcem pri vlaganju terjatev. V teh primerih Lašičeva članom ZSSS na njihovo željo samo pregleda, ali je izračun terjatev, ki jim ga je pripravil stečajni upravitelj, pravilen. »Pogosto sodelujemo s stečajnim upraviteljem, že preden naredi izračune. Stečajnim upraviteljem zakon ne nalaga, naj delavcem pripravljajo izračun za prijavo terjatev v stečajnem postopku. Njihova naloga je samo, da pripravijo vse potrebne izračune za jamstveni sklad, vendar smo mnoge prepričali, da je za vse najbolje, če izpolnijo še obrazec za prijavo terjatev za vsakega delavca posebej. Delavke in delavci nato ta obrazec samo dvignejo in odnesejo na vložišče na sodišču,« pojasnjuje Lašičeva.

Primer mariborskega Lileta je bil prelomen

Plaz stečajev v Podravju in kmalu nato tudi drugod po Sloveniji se je sprožil oziroma začel s stečajem mariborske tovarne obutve Lilet leta 1989. Do takrat nikomur ni padlo na pamet, da bi v stečajnem postopku vložil tudi delavske terjatve, saj smo takrat živeli v sistemu delavskega samoupravljanja in družbene lastnine. Formalno gledano so bili v samoupravnem sistemu delavci sami odgovorni za propad podjetja, čeprav je bil njihov dejanski vpliv na njegovo poslovanje običajno neznaten. V stečajnem postopku za Lilet, ki je bil takrat že v zasebnih rokah, pa je območna organizacija ZSSS prvič v imenu delavcev vložila terjatve za neizplačane plače in druge prejemke delavcev, sodišče pa jih je priznalo. To je bil vzorčni primer, ki so mu potem sledili sindikati po vsej Sloveniji.

»Z izračunom delavskih terjatev smo imeli spočetka ogromno dela. V postopkih prisilne poravnave, s katerimi so takrat pogosto poskušali reševati propadajoča podjetja, smo morali izračunati terjatve delavcev s pripadajočimi obrestmi. Samo v Liletu smo morali izračunati terjatve za 553 članic in članov, v naslednjih letih pa se je število tistih, ki so izgubili delo v stečajih, skokovito povečalo. Leta 1992 smo zastopali v stečajnih postopkih že 1251 članov, leto kasneje pa 3924, od tega samo v stečajnem postopku za mariborsko Elektrokovino 3156 članov. Ko so leta 1996 stekli stečajni postopki za delniško družbo Tam in njenih 15 odvisnih družb, v katerih smo skupno zastopali 6913 članov in članic, smo bili že verzirani. Kljub temu smo delali marsikdaj tudi ponoči, da ne bi zamudili roka za prijavo terjatev. Na koncu smo prijave terjatev na sodišče peljali s kombijem, saj je bilo osebno vozilo zanje premajhno. Upoštevati pa je treba, da smo vse to pionirsko delo sprva opravljali brez računalnikov in računalniških programov na osnovi podatkov, ki smo jih pridobili iz obsežne in marsikdaj slabo urejene dokumentacije propadlih podjetij. Kasneje smo začeli uporabljati računalnike, ki smo jih postopno posodabljali. Seveda pa smo se morali ves čas tudi dodatno izobraževati in usposabljati, saj se je zakonodaja spreminjala,« pravi Lašičeva. »Sicer pa je ekipa na območni organizaciji ZSSS, ki je pripravljala prijave terjatev za naše člane, velikokrat delala cele noči. Poleg sekretarjev območnih odborov posameznih sindikatov dejavnosti moram pohvaliti tudi sindikalne zaupnike iz podjetij, ki so vzdrževali stik s člani, ki smo jih zastopali. Tudi oni so opravili velik posel.«

Milijoni evrov v žepe delavcev namesto v trezorje kapitala

Njihov trud se je obrestoval. V veliki večini stečajnih postopkov so bile delavske terjatve poplačane v večjem ali manjšem odstotku, odvisno od velikosti stečajne mase. Res pa je, da so delavci morali na poplačilo terjatev praviloma čakati več let, saj potekajo stečajni postopki pri nas počasi. Ne glede na to pa je denar, ki so ga prejeli iz podjetja v stečaju, številnim delavkam in delavcem pomagal prebroditi najhujšo socialno stisko, v kateri so se sami in njihove družine znašli zaradi izgube zaposlitve.

Jolanda Lašič: ZSSS je več deset tisoč svojim članom, ki jih je zastopala v stečajnih postopkih, v času tranzicije pomagala priti do več deset milijonov evrov, ki so jih pošteno zaslužili pred stečajem.

Stečajni upravitelji vseh družb v okviru poslovnega sistema Tam so denimo delavske prednostne terjatve (mednje so sodile neizplačane in premalo izplačane plače do stoodstotne višine izhodiščnih plač po kolektivni pogodbi) poplačali stoodstotno. 6913 članic in članov ZSSS, ki jih je zastopal sindikat, je skupaj prejelo preko sedemnajst milijonov evrov bruto. 1488 članov iz Tama gospodarska vozila je skupaj prejelo okoli 5,6 milijona evrov. 411 članov iz Tama motorji in proizvodnja je prejelo preko pol milijona evrov. 2971 članov v delniški družbi je prejelo preko 3,6 milijona evrov. 330 članov Tama inženiringa in vzdrževanja je prejelo blizu 1,4 milijona evrov. 12 članov iz Tama konsignacije pa je prejelo celo preko 60 tisoč evrov. Nekdanji tamovci so dobili iz stečajne mase od 2500 do več kot 5000 evrov, pač glede na višino svoje plače, delovno dobo in druge osebne okoliščine.

Tudi v stečajnem postopku za Metalno ECCE, ki je stekel leta 1999, so nekdanje delavke in delavci prejeli stoodstotno poplačilo vseh svojih terjatev skupaj z obrestmi. Sindikat je v tem stečajnem postopku prijavil terjatve za svojih 474 članic in članov. Da s tem ni imel malo posla, pove že podatek, kaj vse so zajemale terjatve: prikrajšanje po kolektivni pogodbi od oktobra 1994 do avgusta 1996; neizplačane plače za avgust 1999, neizplačane stroške prevoza, neizplačan regres za malico, nadomestila za neizkoriščen dopust, neizplačane potne naloge, neizplačane jubilejne nagrade, neizplačan draginjski dodatek, odpravnine ob stečaju, solidarnostne pomoči in pripadajoča izplačila po pravnomočnih sodbah.

Vse to so morali na sindikatu dokumentirati in izračunati višino terjatve za vsakega člana posebej, saj niti dva nista imela enakih terjatev. Na koncu so iz stečajne mase vsi člani ZSSS skupaj prejeli preko štiri milijone evrov oziroma v povprečju vsak preko osem tisoč evrov bruto.

V stečajnem postopku za Metalno ECCE, ki je stekel leta 1999, so nekdanje delavke in delavci ob pomoči ZSSS prejeli sto odstotno poplačilo vseh svojih terjatev.

V stečajnem postopku za Metalno MIO je sindikat zastopal 77 članic in članov, ki so prejeli stoodstotno poplačilo svojih prednostnih terjatev – v povprečju vsak preko 12.000 evrov bruto. 296 članov iz Metalne TPI, kjer so delavcem skoraj do zadnjega uspeli izplačevati plače in druge prejemke, pa je prejelo skupno za blizu 360 tisoč evrov bruto prednostnih terjatev oziroma vsak v povprečju preko 1200 evrov bruto.

Spremembe stečajne zakonodaje v prid delavcem

ZSSS svojim članom, ki so delo izgubili zaradi stečaja, ni pomagala samo z zastopanjem na sodiščih, temveč se je borila tudi za večje pravice svojih članov in vseh delavcev v stečajnih postopkih nasploh. Z nenehnimi zahtevami, protesti in demonstracijami za povečanje vseh delavskih pravic ter z vztrajnim in sistematičnim delovanjem v ekonomsko-socialnem svetu in odborih državnega zbora je sindikatom postopno uspelo krepko izboljšati stečajno zakonodajo.

Do leta 1993 je v Sloveniji veljal še stari zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji iz leta 1989, ki je  poplačilo delavskih terjatev določal v 140. členu: prednostno so bile poplačane samo terjatve v višini zajamčene plače ter terjatve iz naslova odškodnin za poškodbe pri delu. Ker je bila zajamčena plača določena z zakonom, so dobili praktično vsi delavci prednostno poplačan enak znesek, ne glede na višino svojih terjatev. Razliko med zajamčeno in celotno plačo pa je delavec dobil poplačano v odstotku glede na velikost stečajne mase.

Za delavce je zelo pomembno, katere terjatve so prednostne, saj je največ možnosti, da jim jih stečajni upravitelji poplačajo. Za druge terjatve velikokrat zmanjka denarja oziroma stečajne mase.

Pod pritiskom ZSSS in drugih sindikatov je bil sprejet nov zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ki je začel veljati na začetku leta 1994. Na novo je določal poplačilo delavskih terjatev – kot prednostno poplačilo je določil plače delavcev v višini izhodiščnih plač po kolektivni pogodbi, ter odškodnine za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, kar je bilo za delavce bolj ugodno.

Leta 1997 je bil omenjeni zakon noveliran. Po spremembi so med prednostne terjatve sodile plače in nadomestila plač za obdobje zadnjih treh mesecev pred začetkom stečajnega postopka, odškodnine za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, nadomestila plač za čas neizrabljenega letnega dopusta in odpravnine v višini in pod pogoji, kot so bile določene za presežne delavce po zakonu o delovnih razmerjih. Novela zakona je torej zopet prinesla za delavce nekoliko bolj ugodne rešitve.

Omenjeni zakon so poslanke in poslanci spremenili in dopolnili še leta 1999. Sredi januarja 2008 pa je začel veljati nov zakon o finančnem poslovanju in postopku zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Po njem so med prednostne terjatve sodile plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom stečaja, odškodnine za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, neizplačane odpravnine pred začetkom stečajnega postopka v višini, kot so delavcem pripadale ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, plače in nadomestila plač za obdobje od začetka stečajnega postopka do poteka odpovednega roka ter odpravnine zaradi uvedbe stečajnega postopka, davki in prispevki.

Tudi ta zakon je bil večkrat noveliran. Za delavce je bila najbolj ugodna novela iz leta 2013, ki je nadomestilo za neizrabljen letni dopust za tekoče leto ponovno uvrstila med prednostne terjatve. Novela omenjenega zakona iz leta 2016 pa je med prednostne terjatve uvedla namesto treh kar šest neizplačanih plač in nadomestil plače namesto treh, kakor je veljalo dotlej.

Zaradi prostorskih omejitev je nemogoče podrobno popisati, kaj vse so omenjene spremembe delavcem prinesle (in za kaj so jih prikrajšale). Dejstvo pa je, da so spremembe stečajne zakonodaje ob hkratnem oblikovanju jamstvenega sklada, kar so zopet izsilili sindikati, delavkam in delavcem, ki so izgubili delo v stečajnem postopku, postopno povečevale socialno varnost, čeprav ta še vedno ni zadostna. Na takšne za delavce pozitivne spremembe stečajne zakonodaje je odločilno vplivala ZSSS v sodelovanju z drugimi sindikati.

Bitka za ustrezno stečajno zakonodajo pa še vedno ni končana, saj ZSSS že dolgo zahteva in si prizadeva, da bi spremenili vrstni red poplačila terjatev na ta način, da bi stečajni upravitelji morali iz stečajne mase najprej poplačati delavce in šele nato banke in hipotekarne upnike, ki imajo po sedaj veljavni zakonodaji prednost.

Sindikati, žal, stečaja ne moremo preprečiti

Seveda so morali sindikalisti ob vlaganju terjatev za svoje člane v stečajnih postopkih upoštevati omenjene (dokaj pogoste) spremembe v stečajni zakonodaji, kar jim ni bilo lahko. »Ravno ko smo se navadili vlagati terjatve po enem zakonu, so ga spremenili in dopolnili ali sprejeli novega. Vsakega, ki je v stečajnih postopkih prinesel več pravic delavcem, smo bili veseli, čeprav smo zaradi tega imeli več dela,« pravi Lašičeva. »Na eni strani smo se morali tisti, ki smo delali in še delamo na ekonomskem področju, nenehno usposabljati, po drugi strani pa smo morali in še vedno moramo tesno sodelovati z našimi pravniki in sindikalnimi zaupniki v podjetjih – slednji dajejo pojasnila delavcem, ki jih zastopamo, kar ob naši zakonodaji ni lahko.«

S pomočjo ZSSS se je v žepe članic in članov ZSSS, ki so delo in zaposlitev izgubili zaradi stečaja podjetja, samo v Podravju po oceni Lašičeve steklo preko trideset milijonov evrov, ki bi sicer končali v žepih bankirjev in drugih upnikov. Ker je ZSSS tudi na drugih območjih v Sloveniji delovala podobno, lahko mirno rečemo, da je ZSSS svojim članom in posredno tudi drugim delavkam in delavcem v stečajnih postopkih v Sloveniji pomagala priti do več deset milijonov evrov, ki so si jih pošteno zaslužili v času pred stečajem delodajalca. Tako je bila njihova stiska ob izgubi zaposlitve nekoliko manj huda. Seveda pa sindikat, pa naj bo še tako dobro organiziran in močan, ne more preprečiti stečaja podjetja, saj nima (in niti ne sme imeti) vpliva na poslovne odločitve lastnikov in menedžerjev. Ti so tisti, ki v celoti nosijo odgovornost za poslovne odločitve in poslovanje podjetja, pa tudi za njegov stečaj, če do njega pride. Žal je bilo v času tranzicije v Podravju in v vsej Sloveniji stečajev veliko preveč, pa ne zato, ker bi delavci slabo delali, temveč zato, ker so novodobni lastniki in menedžerji sprejemali slabe odločitve, politiki na državni ravni pa podjetjem niso znali zagotoviti dovolj ugodnega in spodbudnega poslovnega okolja. Zaradi nesposobnosti in neodgovornosti, včasih pa tudi zaradi nepoštenosti (takšen vrsti red je verjetno kar pravšen) je brez dela ostalo na tisoče delavcev, ki so jim v hudih časih pomagali pravzaprav samo sindikati.

Tomaž Kšela

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!