Humana družba ne pusti nikogar zadaj – Sindikati dejavnosti ZSSS razmišljajo o družbenih alternativah

14. 12. 2021

Globalna in lokalna tekma za več dobička in večjo gospodarsko rast prinašata tudi negativne posledice, ki prizadenejo zlasti najbolj šibke v družbi, uničujejo naravne vire in družbene odnose. Nekaj vprašanj o alternativah hlepenju po nenehni rasti smo zastavili tudi sindikatom dejavnosti iz družine ZSSS.

Želeli smo zlasti izvedeti, kako ta tekma navzgor vpliva navzdol, torej na delo in življenje delavk in delavcev, in ali jo sindikalni pogajalci čutijo kot priročen delodajalski izgovor za krčenje pravic oziroma za nepristajanje na sindikalne zahteve. Pa tudi, ali je kaj drugače tam, kjer so podjetja del večjih globalnih nabavnih in tržnih verig, kot tam, kjer so lastniki osredotočeni bolj na domači trg. Zanimalo nas je, kako se pozna ta tekma pri kršenju pravic delavk in delavcev – denimo pri varnosti in zdravju pri delu. Pa tudi, kako se je po njihovo treba lotevati okoljskih in družbenih problemov, povezanih z odrastjo, ter kaj pričakujejo od odločevalcev na državni ravni. In ne nazadnje, kaj zanje in za dejavnost, v kateri imajo članstvo, pomeni razvoj.

Vsak izgovor je dobrodošel

Tekstilno, oblačilno, modno, obutveno in usnjarsko dejavnost je globalna tekma rasti v Evropi že zdesetkala, v Sloveniji pa je je le še za vzorec. Generalni sekretar Sindikata tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije Slovenije Tone Rozman pravi, da se pri pogajanjih za pravice delavk in delavcev to zelo pozna: »Največkrat je povedano, da jih naročniki stiskajo, in ker nismo ali ne bomo konkurenčni oziroma bomo propadli, če se izboljšujejo delavske pravice, in imamo prevelike davke, ni mogoče pristati na večje pravice in plače. Velikokrat povedo, da je pri nas najbolj udarilo povečanje minimalne plače, ki nas uničuje. Pa nas začuda še ni uničilo!« Ni bistvenih razlik med podjetji, ki so v domači lasti, in tistimi, ki so del večjih globalnih in nabavnih verig, saj je »vsak izgovor dobrodošel«, pravi Rozman. Tudi pri varnosti in zdravju podjetja po njegovih besedah spoštujejo »le minimalne standarde, v dokumentaciji pa je vse dobro napisano in urejeno. Nadzora skoraj ni.«

Pri okoljskih in družbenih problemih, povezanih z odrastjo, je po besedah Rozmana potreben globalen pristop in dogovor. »To pa je utopija. Še na področju okolja se samo govori in malo naredi,« je jasen. Od odločevalcev na državni ravni ne pričakuje ničesar, saj po njegovem področje za politiko ni zanimivo. »Tudi oni si želijo več in bolje, da se lahko pohvalijo s kakšno zadevo in se seveda slikajo. Kdo plača ceno, jih ne zanima,« zatrdi in doda, da je tudi naš socialni dialog odraz teh razmer.

»V naši dejavnosti težko govorimo o pravem razvoju. Družba kot celota se mora razviti in doseči je treba bistveno višjo raven moralnih in etičnih vrednot. Ko bo to doseženo, lahko govorimo o razvoju, kjer se upošteva tudi zaposlene in vrednoti njihove prispevke,« še doda Tone Rozman.

Merilo napredka naj bo, da Slovenija ostane kar najbolj energetsko samozadostna

Predsednik Sindikata delavcev energetike Slovenije (SDE) Branko Sevčnikar pravi, da je energetika specifično področje, ki od zaposlenih zahteva dolgoletno izobraževanje, uvajanje in pa tudi potem na samem delovnem mestu prilagajanje, ki poteka v elektrarnah, predvsem pri proizvodnih procesih, ki so zelo zapleteni, od premoga, atomske energije pa tudi do tega, da elektrika potem pride v žice. »Drži, da se vse začne in konča pri ljudeh in z negativno selekcijo, ki v zadnjem času vedno bolj prihaja v elektrogospodarstvo iz znanih razlogov, ker je večina državnega premoženja že razprodana, energetika pa je v tem trenutku še vedno dobro likvidno stoječa dejavnost in tudi denarni tok je zelo velik, in tukaj je tudi priliv kadrov, ki jih delegira politika. Tako imamo zelo komplicirano sliko, da je vedno več primerov, da ti kadri vedno bolj uvajajo neoliberalno politiko, tj. čim več donosa in dividend, pa čim manj ljudem. Ocenjujem, da se to vse bolj dogaja tudi v energetiki zaradi nesposobnosti tega kadra voditi poslovne procese, predvsem vodilnega, strokovni kader ostaja bolj ali manj isti. Ker pa vodilni vedno manj poznajo procese, strokovnjaki vedno bolj odhajajo. Tudi tam, kjer opuščajo premog, je ves strokovni kader že odšel ali pa je v odhajanju. Podaljšane roke politike, ki so tudi člani energetske zbornice, blokirajo dogovarjanje o kakršnemkoli dvigu plač.«

Sevčnikar poudarja, da je energetika povezana tudi z globalnimi trgi – zlasti pri proizvodnji. »Ta je tržna dejavnost in ni razlik med proizvodnjo električne energije in vsemi drugimi gospodarskimi družbami. Slovenska proizvodna energetska podjetja trgujejo na globalnem evropskem trgu in tukaj ni milosti,« poudarja ter pri tem spomni na pomen poslovodenja, na pomembno vlogo države, politike in tistih, ki jih skozi Slovenski državni holding ta nastavlja. »Domača proizvodnja namreč pomeni garant neke suverenosti pri oskrbi z električno energijo – ta je edina vrsta energije, ki jo v Sloveniji sami delamo, približno 90-odstotno smo samozadostni – na področju plina in nafte pa smo sto odstotkov odvisni od uvoza in tu se pozna, da smo pri ceni električne energije tako za gospodinjstva kot za gospodarstvo v spodnji tretjini evropskih držav.«

Sevčnikar navede tudi podatek, da v Sloveniji nismo med največjimi porabniki elektrike, dejstvo pa je, da poraba raste. »Danes nič več ne funkcionira brez elektrike. Predvidevanja do leta 2050, ko naj bi se Slovenija razogljičila, gredo v to smer, da bo poraba zrasla za sto odstotkov. Predvsem zaradi prehoda na e-mobilnost, za polnjenje avtomobilov bomo potrebovali dodatne vire proizvodnje, tudi dodatna polnilna mesta ipd.« Po besedah našega sogovornika so e-mobilnost, robotika, digitalizacija seveda napredek, a tudi obremenitev. »Če nam ne bo uspelo zagotoviti električne energije iz obnovljivih virov v tem času, potem nismo naredili nič,« opozarja in dodaja, da je ogromno neznank, kako bomo to naredili. »Tudi hranilniki energije niso razviti do take mere, da bi jih lahko gradili v nedogled, ker se potem ustvarja tudi druga fronta do okolja; vsi ti hranilniki so namreč tudi iz kovin, ki jih vzamemo zemlji. Danes nimamo izdelanega sistema niti za razgradnjo sončnih, niti vetrnih elektrarn, niti baterij. In to nas še vse čaka,« opozarja. V Nemčiji denimo obstajajo že cela polja vetrnih elektrarn, ki jih ne znajo več uporabiti, niti reciklirati. »To je degradacija okolja. O tem pa nihče ne govori, ker je to nepriljubljena tema,« meni Sevčnikar.

Po njegovem tisti, ki imajo za cilj, da čim prej zapremo termoelektrarno Šoštanj in premogovnik Velenje, ne razmišljajo o posledicah. Niti vsi tisti, ki zagovarjajo hiter in grob prehod, nimajo osnov oziroma analiz, na katere bi naslonili svoje zahteve. V bistvu smo v Sloveniji že za prek 30 odstotkov zmanjšali izpuste ogljika v ozračje, pravi in opozarja, da je stihijsko zapiranje včasih »malo preuranjeno, saj bi morala država kot lastnica svoje odločitve z analizo vplivov in posledic argumentirati. Tega pa ni.«

Merilo napredka naj po besedah predsednika SDE bo, da Slovenija ostane kar najbolj energetsko samozadostna. Po nacionalnem podnebnem energetskem načrtu smo se zavezali, da bomo imeli 75-odstotno samooskrbo z električno energijo. Z opustitvijo rabe premoga pa pademo pod 50 odstotkov, opozarja in dodaja, da to »ne bo za nikogar dobro, če nam ne bo uspelo zgraditi nadomestnih virov.« Sam misli na hidro potencial, ki je v določeni meri še neizkoriščen, in tisto, kar spremljamo zdaj – izgradnjo fotovoltaike in vetrnih elektrarn, ki pa po njegovem zaradi nestabilnosti sistema niso zamenjava. »Koncept čim bolj trajnostne in vzdržne rasti v energetiki ni enostavna zadeva, ni z danes na jutri in naredimo lahko samo škodo,« dodaja naš sogovornik ter pove: »Mi podpiramo izgradnjo drugega bloka nuklearke in podaljšanje življenjske dobe obstoječega. Čeprav je tudi uranov koncentrat, znan kot ’rumeni kolač’, uvožen in je riziko lahko velik, ko se globalne razmere zaostrijo. To zdaj vidimo pri plinu, ko Rusija privija pipico in gredo cene v nebo. Podobne zgodbe se lahko zgodijo tudi pri jedrski energiji.«

Sevčnikar pogled uperi v Nemčijo, kjer je samo država, brez evropskih sredstev, v prestrukturiranje premogovnih regij vložila 40 milijard evrov. »V Sloveniji pa do danes niti evra. Iz podnebnega sklada, ki ga polni zlasti Teš, se v to ne vrača niti evro. Niti v Zasavje, kjer je proces že skoraj končan, niti v šaleško regijo, kjer se šele začenja.« Vprašanje je po njegovo politično. To se pozna tudi pri pripravi projektov. Energetske družbe bi jih morale imeti za naprej, pa jih nimajo. »Preveč je ozkih interesov, zelo malo ali nič pa je tehtnega razmisleka. Mi smo naredili svojo študijo, jo predstavili vsem, a nihče se je ni trudil vkomponirati v odločitve. Imamo pa še nekaj časa in se bomo trudili še naprej,« zagotavlja sindikalist s področja energetike.

Razvoj je samo tisto, kar prinaša boljše življenje vsem

Tudi v Sindikatu upokojencev Slovenije (Sus) poudarjajo, da združujejo ljudi, ki so v posebnem položaju. Na vprašanja je odgovoril Tomaž Kšela, ki je v Susu pristojen za informiranje.

Zapisal je: »Delodajalci se z delavci, ki jim želijo zmanjšati pravice, vsaj pogajajo. Upokojencem pa tisti, ki nam režejo kruh, zmanjšujejo pravice, ne da bi nas kaj vprašali. Večina upokojencev za to izve iz časopisov. Tako so upokojencem na osnovi zloglasnega Zakona o uravnoteženju javnih financ (Zujf) leta 2012 prenehali usklajevati pokojnine po sistemskem zakonu. Po končani finančni krizi pa jih niso primerno uskladili. Tako so še danes, ko je finančna kriza iz leta 2008 že zdavnaj mimo, pokojnine na račun takratne krize za 3,5 odstotka nižje. Za odstotek pa so nižje, ker vlada tudi letos pokojnin ni uskladila tako, kot veleva sistemski zakon. Ob tem pa je treba povedati, da je vlada Janeza Drnovška leta 1996 prispevke delodajalcev v pokojninsko blagajno začasno, za eno leto, znižala za polovico. Tega začasnega ukrepa pa od takrat do danes ni odpravila še nobena vlada, zato smo edina država v Evropi, kjer delodajalci za svoje delavke in delavce v pokojninsko blagajno plačujejo bistveno manj kot zaposleni. Naši oblastniki so kot vnuki, ki se bahajo z dobrimi avtomobili, kupljenimi z denarjem, ki so ga izmaknili nemočnim dedkom in babicam. Seveda pa nespametno zapravljanje tujega denarja ni gospodarska rast. Za takšno početje imamo Slovenci drugačne besede. Našim oblastnikom morda zares ne bo treba nikoli vrniti denarja, ki so ga že in ga še izmikajo dedkom in babicam, od tujcev sposojeni denar pa bomo morali mi, še bolj verjetno pa naši zanamci, vrniti do zadnjega centa. Doslej so nas zadolžili za menda že dobrih 42 milijard evrov.«

Kšela je spomnil tudi, da živijo upokojenci od rezultatov svojega minulega dela oziroma od prispevkov, ki so jih v aktivni dobi plačevali v pokojninsko blagajno, vendar vlade rade posegajo v njihove pravice. »Predsednica našega sindikata Francka Ćetković je aktualni vladi poslala že več javnih pisem z zahtevami, naj spoštuje naše pravice, vendar pravega odziva doslej še nismo dočakali. Celo predloge zakonov, ki se najbolj tičejo ravno starejših, vlada sprejema brez predhodnega posvetovanja z našim sindikatom. Zadnji takšen primer je predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga je vlada poslala v parlament mimo socialnih partnerjev. Očitno ji je malo mar za socialni dialog, kar ni samo neevropsko, temveč tudi pobalinsko. Kaj bi rekli za sina ali vnuka, ki bi urejal oskrbo za dedka in babico, ne da bi ju kaj vprašal in ne da bi upošteval njune želje in voljo,« se je vprašal Kšela in spomnil še, kako aktualna oblast skrbi za zdravje starejših. »To najbolje kaže stopnja umrljivosti zaradi covida-19 v domovih za starejše. Leporečenje pristojnega ministra nič ne pomaga – številke so neizprosne. Kljub temu pa pristojni ne čutijo nobene potrebe, da bi se o skrbi za zdravje in varnost starejših posvetovali z njihovimi predstavniki. To kaže na njihovo neverjetno aroganco in napuh,« je bil jasen in dodal:

»Gospodarska rast ne more biti cilj, lahko je samo sredstvo za boljše in lepše življenje vseh ljudi, tudi starejših. Na svetu še nikoli ni bilo toliko bogastva kot danes, kljub temu pa še nikoli toliko milijonov ljudi ni živelo v hudi revščini. Jasno je, da nismo priče rasti in razvoju človeštva in človečnosti, temveč uzurpaciji moči in bogastva, za kar je odgovorna peščica, ne glede na sredstva in posledice. Če ne bo prišlo do preobrata, se nam slabo piše, in to vsem, tako uzurpatorjem kot žrtvam uzurpacije. To nas uči zgodovina,« je poudaril naš upokojeni kolega. Po njegovih besedah smo v Slovenji dovolj bogati, »da nobenemu državljanu oziroma državljanki v jeseni življenja ni treba živeti v revščini in pomanjkanju. Če se imamo za humano družbo, ne sme na stara leta družba nikogar zapustiti.«

Kšela pa nas je spomnil še na nekaj, in sicer na Susov slogan »Nič o nas brez nas!« Od odločevalcev namreč v sindikatu pričakujejo, da o zadevah, ki se tičejo upokojenk in upokojencev, ne bodo odločali brez socialnega dialoga z njimi.

Za konec je Kšela še dodal, da se ravno v odnosu do starejših lepo vidi, ali smo priče razvoju ali stagnaciji. »Razvoj je tisto, kar prinaša boljše, lepše in srečnejše življenje vsem, tudi starejšim. Kadar čemurkoli, kar ljudem ne prinaša lepšega življenja, pravimo razvoj, gre za protislovje. Brezglavo pehanje za čim večjimi dobički, ki peščici prinaša bogastvo, veliki večini ljudi pa greni življenje, ne more biti in ni razvoj.«

Meje rasti so vse bolj očitne

Mirsad Begić, predsednik Svobodnega sindikata Slovenije, o odrasti razmišlja širše: »Žal je tako, da se je tudi olimpijsko geslo ’Citius. Altius. Fortius.’ (’Hitreje. Višje. Močneje.’) dobro usedlo v ekonomskih, pravzaprav v vseh človekovih dejavnostih. Površinsko razumevanje, merjenje in pogojevanje rasti, razvoja ter napredka povzročajo ljudem in okolju, življenju nasploh, nemalo težav – to nam vse bolj očitno kažejo učinki nekritičnega izžemanja naravnih danosti in človekove družbene ustvarjalnosti nekaj zadnjih sto let. Tako nam pri prizadevanjih za izboljšanje položaja čim širših slojev ljudi nasproti stojijo ozkosrčni in ozkogledi interesi ter pogojevanje, da lahko vse manjše deleže ustvarjenega delimo le, če ustvarimo ’veliko novega’. Meje rasti so vse bolj očitne, pripravljenosti za bolj velikodušno delitev pa ni kaj dosti – medtem ko to nasprotje postaja vse bolj jasno vse večjemu številu ljudi, se žal skoraj sorazmerno povečujejo le frustracije in slaba volja.

Razlike med bolj globaliziranimi in bolj lokaliziranimi dejavnostmi skorajda ni, včasih je pri bolj odprtih v svet celo zaslediti več razumevanja omejitev in povzročene škode, vendar se to ne prehaja tudi v več pravičnosti ali enakopravnosti, dostikrat je žal obratno. Pri bolj lokaliziranih dejavnostih oziroma podjetjih pa je žal velikokrat videti več nerazumevanja za skupne, vse bolj mednarodne in globalne težave, ki jih ljudje s svojimi dejavnostmi povzročamo, a niti to ne zmanjšuje neposredno medsebojne sebičnosti.

Ekonomska dirka, v kateri prevladuje videnje, da se podimo za vse bolj omejenimi dobrinami, nujno vodi v odrekanje, ki ga odrejamo tam, kjer ga lahko, kjer vidimo svoj manevrski prostor kot spremenljivko, na katero lahko vplivamo – nemalokrat gre za delavske pravice in položaj delavstva ter za neupoštevanje dobrobiti okolja. Taka ekonomska dirka je torej nujno dirka navzdol, torej nujno tudi proces, ki gre v škodo zdravja (in varnosti).

Odrast pa je drugačna, je gibanje za drugačno razumevanje človekovega življenja, človeške dejavnosti in torej tudi za drugačno ekonomijo: ekonomijo, ki bo bolj skromna pri postavljanju ciljev, bolj zadržana pri hlastanju po več, skeptična do površinskih namenov, bolj poštena do vseh dejavnikov ekonomskih in organizacijskih procesov, bolj pametna in spoštljiva pri svoji izvedbi ter bolj razumevajoča in velikodušna pri delitvi ustvarjenega. Predvsem pa bolj skrbna pri pospravljanju za sabo.

Človek kot domnevni vrh stvarstva ne bi smel nikoli ravnati brez upoštevanja učinkov in posledic svojega ravnanja na družbo in okolje, a žal skoraj nikoli ni tako – verjetno je to ignoranco zmožna odpraviti le katastrofa, za katero bomo znali sprejeti svojo odgovornost. Če bi hoteli v svoje načrte in dejavnosti vključiti tudi ’znane spremenljivke’, moramo povečati obseg demokratičnega odločanja in doseg demokratičnega vpletanja. Zato velja pozdraviti trud vsakega naravovarstvenika, vsakega zagovornika človekovih pravic in slehernega zaščitnika interesov narave, pa četudi gre za neizkušene mladostnike iz domnevno preskrbljene Skandinavije. Da bi izboljšali stanje, si je treba postavljati na videz utopične cilje – odrast je ena od bolj sprejemljivih poti družbeno-ekonomskega razvoja, usmerjenega v blaginjo vseh, vsakogar in tudi okolja.«

Za takojšnjo in učinkovito vojno proti zaslužkarstvu, korupciji, privatizaciji in vrtičkarstvu

Tudi predsednik Sindikatu kulture in narave Slovenije – Glosa Mitja Šuštar je zatrdil, da se je treba okoljskih in družbenih vprašanj lotevati resno in vztrajno. Z nami je delil še nekaj razmišljanj. Potrdil je, da se tudi v javnem sektorju na področju kulture oblast rada izgovarja na konkurenco in globalne razmere. »Ob tem pa ima nepretrgane ambicije otresti se finančnega bremena vzdrževanja mreže javnih zavodov v kulturi, ki so temelj narodove identitete in v brezpogojnem nacionalnem interesu,« dodaja Šuštar ter spomni na sindikalna prizadevanja, da stroškov ne bi zniževali na račun krčenja pravic in števila zaposlenih. Še več, delavce in delavke je treba »korektno in konkretno plačevati ter jih nagrajevati za prizadevno delo.«

Šuštar še pristavi, da zahtevajo trdno, večje vlaganje v kulturo na vseh ravneh: »Slovenija je majhna država in naš ‘kulturni trg’ ni velik. Zato nenehno poudarjamo, da moramo krepiti tako nevladni kot javni sektor v kulturi.« Vsak evro, vložen v kulturo in umetnost, se dokazano desetkratno povrne, poudari Šuštar. Po njegovem je treba spodbujati odličnost, »v našem in javnem interesu pa je ohranjanje in razvijanje lastne identitete skozi javne kulturne dobrine ter skrb za razvoj kulture. To zagotavljajo tako javni zavodi in ustanove kot tudi samozaposleni in drugi ustvarjalci, ki samostojno opravljajo specializirane poklice na področju kulture.«

Pojasni pa tudi dejstvo, da se zaradi t. i. varčevanja – ki se praviloma udejanja ravno na plečih najšibkejših – »posebno v uprizoritvenih dejavnostih (dramska, operna in baletna gledališča), prepogosto dogaja, da delodajalci delavcem ne zagotavljajo brezhibne delovne/osebne/zaščitne/varovalne opreme v rokih in na način, kot nalagajo izjave o varnosti z oceno tveganja, pogodbe, splošni akti in predpisi. Na primer, odrsko in drugo tehnično osebje prevečkrat dela v neprimernih in iztrošenih oblačilih in obuvalih, kar je lahko nevarno za zdravje in življenje.«

Šuštar pričakuje več posluha in manj ignorantskega (podcenjevalnega) odnosa do socialnih partnerjev. Dialoga v pravem pomenu besede po njegovem pravzaprav ni. »Pričakujemo in zahtevamo tudi (socialno) pravičnost, spoštovanje zakonov, podzakonskih predpisov in kolektivnih pogodb – ki jih ravno odločevalci največkrat kršijo –, enakopravno in spoštljivo obravnavo vseh in vsakogar, predvsem pa takojšnjo in učinkovito vojno proti zaslužkarstvom, korupcijam, privatizacijam in vrtičkarstvom (zlasti na področju javnega zdravstvenega sistema, ki se naglo razkraja oziroma propada). Na področju samozaposlenih v kulturi je nujno sprejeti zakon o samostojnih delavcih v kulturi, ki mora graditi na izenačevanju njihovega nezavidljivega položaja z ugodnejšim položajem zaposlenih.«

In za konec Šuštar poudari, da razvoj pomeni »napredek v pošteno in pogumno družbo, ki stremi k javnemu in dobremu, k jasnemu in odkritemu, k moralnemu in etičnemu.«

Mojca Matoz

Delavska enotnost

Ta prispevek je najprej izšel v najnovejši tematski številki – Odrast in iskanje družbenih alternativ, november 2021 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 79 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!