V ZSSS smo pripravili več predvolilnih predlogov oziroma zavez, ki jih bomo posredovali političnim strankam, obenem pa jih bomo na teh straneh še dodatno osvetlili.
1. Pravičnejša davčna obremenitev – razbremenitev delavk in delavcev ter večja ureditev kapitala
V primerjavi z drugimi državami v Evropski uniji imamo v Sloveniji podpovprečno obdavčena premoženje in kapital, zadnja dohodninska reforma pa je še nekoliko bolj razbremenila obdavčitev kapitala in najbogatejših posameznikov. Slovenija s takšnimi reformami sledi ekonomsko manj razvitim državam, namesto da bi se zgledovala po bogatejših državah, ki jim več pobranih davkov omogoča tudi boljše javne storitve in večjo kakovost življenja. V ZSSS zato pozivamo k bolj pravičnim davčnim spremembam, v okviru katerih bi uvedli bolj progresivno obdavčitev dela in nepremičnin ter višjo obdavčitev kapitala.
2. Krepitev javnega zdravstva in ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja – vsakdo mora imeti omogočen dostop do (osebnega) zdravnika
V zadnjih letih se težave na področju zdravstva samo še kopičijo. Več kot 130 tisoč oseb nima osebnega zdravnika, poteka postopna, plazeča se privatizacija, ko se povečuje delež zasebnega financiranja in zasebnih izvajalcev, medtem pa je pandemija še enkrat pokazala, kako pomembno je prav javno zdravstvo in da je njegova razgradnja škodljiva za vse, še posebej za tiste z najnižjimi dohodki. Zagovarjamo konkretne ukrepe, ki bodo pripomogli h krepitvi javnega zdravstva in ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.
3. Zaveza k vrnitvi k učinkovitemu socialnemu dialogu v okviru ekonomsko-socialnega sveta
Socialni dialog še nikoli ni bil na tako nizki ravni, kot je danes. Več stavk in veliko nezadovoljstvo javnosti z razmerami v državi sta jasna pokazatelja, kam pridemo, če vlada ne prisluhne socialnim partnerjem. Politične stranke zato spodbujamo k temu, da se zavežejo k ponovni vzpostavitvi in nato tudi vodenju učinkovitega socialnega dialoga, ki je bil značilnost zadnjih desetletij.
4. Najnižja osnovna plača naj postane enaka višini minimalne plače
V Sloveniji je več deset tisoč delavk in delavcev, ki prejemajo doplačilo do minimalne plače. Ker se dodatki k plači računajo glede na osnovno plačo, to vodi v nižje prejemke. Nesprejemljiva revščina zaposlenih zato postaja vse večji problem. Ob zakonsko določeni vsakoletni uskladitvi minimalne plače z rastjo življenjskih stroškov vse več plačnih razredov pade pod minimalno plačo, kar vodi v plačno uravnilovko. V ZSSS zato predlagamo postopni dvig najnižje osnovne plače na raven minimalne plače in temu ustrezno ureditev preostalih plačilnih razredov.
5. Dostojne pokojnine za vse in temu prilagojena pokojninska reforma
V Sloveniji so dosedanje pokojninske reforme potekale predvsem na podlagi iskanja fiskalne vzdržnosti sistema. To je vodilo v nižanje višine pokojnin in privedlo do rasti revščine med starejšimi, ki vse težje preživijo s svojimi pokojninami. V ZSSS predlagamo dostojne pokojnine za vse. Z ustreznimi ukrepi pa moramo zagotoviti ustrezne finančne vire za njihovo kritje. Ukrepa v tej smeri bi morala biti povišan odmerni odstotek delodajalcev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter demografski sklad, ki bo služil vsem. Končni cilj mora biti, da nobena upokojena oseba s polno delovno dobo ne prejema pokojnine, nižje od praga tveganja revščine.
6. Učinkovitejše varstvo delavskih pravic
V ZSSS smo inšpektorat za delo zaradi neučinkovitosti že večkrat zaman opozarjali na težave pri nadzoru kršitev delavskih pravic in mu posredovali številne prijave, ki so ostale brez odgovora, kaj šele epiloga. Jasno je, da potrebujemo učinkovitejši pregon kršitev. Predlagamo vzpostavitev sistema obveščanja prijaviteljev o rezultatih izvedenega inšpekcijskega postopka in povečanje števila inšpektorjev za delo. Za učinkovitejši pregon kršitev delavskih pravic predlagamo tudi vzpostavitev elektronske evidence nadzora nad delovnim časom.
7. Uveljavitev pravilnika o poklicnih boleznih
Čeprav smo slovenski delavci oziroma delavke obvezno invalidsko in zdravstveno zavarovani za primer poklicne bolezni, pa v praksi že od leta 1991 dalje skoraj nihče od poklicno obolelih ne uveljavi višjih pravic na podlagi priznane poklicne bolezni! Poklicno obolelim se namesto tega na podlagi priznane poklicne bolezni priznajo nižje pravice za nepoklicne bolezni. Skrbi zlasti, ker nepriznane poklicne bolezni ne vodijo v določanje preventivnih ukrepov, ki bi preprečevali, da bi poklicno oboleli še drugi zaposleni pri delodajalcu. Slovenija sicer ima seznam poklicnih bolezni, usklajen s priporočili EU. Določen je tudi postopek postavljanja suma poklicne bolezni na preventivnem zdravstvenem pregledu pri delodajalčevem izvajalcu medicine dela. A že tri desetletja manjka predpis o postopku uradne potrditve poklicne bolezni. Postavitev suma poklicne bolezni torej ne zadošča. Ali je sum utemeljen, bi namreč morala potrditi posebna pristojna komisija, te pa razen za azbestne bolezni nimamo. Ker torej nihče v državi ne more uradno priznati drugih poklicnih bolezni, so poklicno oboleli delavci in delavke opeharjeni za svoje pravice. Zato je skrajni čas, da na tem področju sprejmemo ustrezen pravilnik.
8. Skrajševanje polnega delovnega časa
Štirideseturni delovnik, ki je v veljavi še danes, se je kot splošni standard uveljavil že davnega leta 1935 z odločitvijo Mednarodne organizacije dela. Čeprav je eden največjih ekonomistov preteklega stoletja John Maynard Keynes že leta 1930 napovedal, da bomo leta 2030 zaradi tehnološkega razvoja delali samo 15 ur tedensko, se to ni zgodilo. Dogovor o delovnem času je namreč vedno stvar aktualnih družbenih, političnih razmer. Kljub temu pa v tujini in tudi v Sloveniji že poznamo primere uspešnega skrajševanja delovnega časa, na primer na 32 ur tedensko. Raziskave kažejo, da krajši delovnik privede do večje produktivnosti, manj bolniških odsotnosti in boljšega zdravja delavk in delavcev. Predlagamo postopno skrajševanje delovnega časa na 32 ur tedensko in prehod na štiridnevni delovnik.
