Energetska kriza kot kriza kapitalizma

9. 12. 2021

Zadnje čase vse več skrbi zbujajo podražitve energentov, ki s seboj prinašajo tudi podražitve vsega drugega. Posledica česa so in kaj lahko pričakujemo v prihodnje?

Kapitalizem je sistem, ki temelji na neskončni rasti. Ko rasti ni, padejo dobički in sistem zaide v krizo. Če so krize običajno posledica strukturnih dejavnikov znotraj samega sistema, pa je pandemija covida-19 spomladi 2020 povzročila zunanji šok in krizo sistema povzročila od zunaj. Sledil je velik upad gospodarske aktivnosti. Evropska unija in njene države članice so se na to krizo odzvale drugače kot na tisto iz leta 2008, ko so uvedle pogubne varčevalne ukrepe, ki so prizadeli velik del evropskega prebivalstva. Tokrat so krizo ublažile z velikimi finančnimi stimulacijami, ki so jih bili za razliko od preteklega desetletja poleg finančnih institucij deležni tudi ljudje in gospodarstvo. Dokler so države subvencionirale skrajševanje delovnega časa, čakanje na delo ipd., je sistem deloval s pomočjo države. Z letošnjim poletjem pa se je pomoč večinoma iztekla. Tudi koronakriza se je takrat v večini držav (začasno) umirila- Kljub temu pa je pokazala, da kapitalistični sistem takšnih šokov ne more preživeti brez notranjih kriz, ki se sedaj odražajo v številnih podražitvah. Najbolj zaskrbljujoče so podražitve energentov, ki za seboj potegnejo tudi dvig cen drugih dobrin.

Kompleksna mešanica dejavnikov

Strokovnjaki si niso enotni, čemu pripisati vzroke za te podražitve. Lahko govorimo o kompleksni mešanici dejavnikov. Okrevanje gospodarstva in pomanjkanje fosilnih goriv sta poleg špekulacij gotovo pomembno pripomogla k podražitvam. Ker je v času pandemije padlo povpraševanje po energentih, se je kar 40 odstotkov svetovnih proizvodnih obratov odločilo za njihov remont. Že poleti je to ob večji porabi pripeljalo do pomanjkanja ponudbe energentov, kar je vodilo v dvig cen. Velike države, kot sta Kitajska in Brazilija, so poleti pestile še suše, ki so vplivale na oskrbo z elektriko iz tamkajšnjih hidroelektrarn. Energetsko pomanjkanje je prizadelo tudi Indijo, kjer je oskrba z električno energijo kar 70-odstotno odvisna od premoga. Številne države je pestilo tudi pomanjkanje vetra. V Veliki Britaniji ga tako malo ni bilo že vse od leta 1960. Obenem se je močno dvignila cena emisijskih kuponov. Ti so še oktobra 2016 za tono izpustov stali 5,65 evra, oktobra 2020 23,67 evra, leto pozneje pa že 63,40 evra. Novembra 2021 pa se je njihova cena dvignila na najvišjo raven, in sicer na 66 evrov, kar je dvakrat več, kot so bili vredni ob začetku leta. Dvig je neposredna posledica podnebne konference v škotskem Glasgowu in špekulacij o tamkajšnjem dogovoru. Emisijski kuponi kot tržno blago, s katerim lahko služijo poslovni subjekti, kažejo, da podnebno krizo rešujemo na kapitalističen način, ki jo je pravzaprav povzročil. Britanski zgodovinar in profesor na Univerzi Columbia Adam Tooze je o dogovoru, sklenjenem v Glasgowu, dejal, da je sporočilo konference, da smo spopadanje s podnebno krizo zaupali korporacijam, ne pa državam. Tem korporacijam, ki že desetletja lobirajo za to, da se nič ne spremeni.

Poleg energetske krize svet pesti pomanjkanje nekaterih materialov, denimo čipov. Kot na spletni strani Eudamonia & Co opozarja Umar Haque, avtor knjige The New Capitalist Manifesto, je njihovo pomanjkanje, ki povzroča velike težave predvsem avtomobilski industriji, prav tako posledica podnebnih sprememb. Poleg zaprtja tovarn zaradi izbruha novega koronavirusa v jugovzhodni Aziji ter prekinjenih oskrbovalnih globalnih verig in ameriških sankcij proti Kitajski so namreč tri največje tovarne, v katerih izdelujejo čipe, letos prizadele še naravne nesreče. Na Japonskem je izbruhnil požar, v Teksasu je tovarno prizadela velika snežna nevihta, ki je za več dni prekinila dobavo elektrike, na Tajvanu pa so imeli največjo sušo v zadnjega pol stoletja, za izdelavo čipov pa so potrebne prav velike količine vode. Vsi trije dogodki so torej povezani s podnebnimi spremembami in okoljsko krizo. Prav podnebna kriza bo na koncu na podoben način močno škodovala tudi drugim frakcijam kapitala, ki danes v ozkogledni in kratkoročni logiki zasledovanja dobička ne želijo videti širših in bolj daljnosežnih posledic podnebnih sprememb. Hague zato meni, da je pomanjkanje čipov verjetno prva tovrstna katastrofa, povezana s podnebno krizo. Tudi ameriški profesor ekonomije Richard D. Wolf opozarja, da je pomanjkanje čipov neposredna posledica kapitalizma, v katerem korporacije, da bi se izognile tveganjem in dodatnim stroškom, ne kopičijo zalog. Kot poudarja, pa množični mediji (ki so v lasti kapitala) za to ne želijo kriviti kapitalizma.

Neoliberalni pogled na inflacijo ne služi interesom delavk in delavcev

Da so za interese delavk in delavcev problematične rešitve, ki sledijo neoliberalnemu pogledu, v članku z naslovom Neoliberalni pogled na inflacijo ustreza kapitalistom in je napačen, piše tudi Akil Vicks. Neoliberalna perspektiva namreč ljudi kot delavce postavlja v konflikt z ljudmi kot potrošniki ali prejemniki različnih državnih pomoči. Kot potrošniki zahtevamo nižje cene in stroške, ki ne naraščajo. To pa pomeni, da morajo tudi plače ostajati na nizki ravni. Od sedemdesetih let, ko je svet pretresala stagflacija (naraščajoča inflacija z upočasnjeno rastjo) se je uveljavil neoliberalni pogled, ki depolitizira ekonomske politike in sledi pogledu, v okviru katerega namesto povečevanja blagostanja ljudi sledimo matematičnim, navidezno objektivnim dejstvom. In prav ta naj bi preprečevala možnosti za boljše življenje ljudi. V času, ko se krha neoliberalni konsenz, se zato velja vrniti v zgodovino in poiskati drugačne ekonomske teorije, ki ponujajo tudi možnosti za boljše življenje večine ljudi, ne samo najbogatejših. V preteklosti so tako na primer države nadzorovale rast cen, da so preprečevale večanje revščine.

https://twitter.com/haircut_hippie/status/804186152471265280

Inflacija dvigu plač ne sledi samodejno

Rast cen potrošnih dobrin je v ZDA največja v zadnjih 31 letih. Poganjajo jo visoke cene nafte in tudi drugih dobrin. V zadnjih tednih zato mediji čez lužo širijo razlago, ki zasleduje interese kapitala in je zapisana v ekonomskih programih širom po svetu. Po njej naj bi bila inflacija posledica večjih prejemkov ljudi v času pandemije. Takšno razmišljanje je seveda usmerjeno v to, da moramo krotiti rast plač in drugih prejemkov delavskega razreda, kar bi omogočilo, da bi se nadaljeval trend stagnacije plač, ki so mu v ZDA priča že več desetletij, od svojega neoliberalnega obrata naprej, in ki korporacijam ter najbogatejšim prinaša velike profite, ki so povzročili zgodovinsko najvišjo raven neenakosti in napeto družbeno vrenje. Noah Smith, nekdanji kolumnist Bloomberga in profesor na Univerzi Stony Brook , je pred nekaj meseci dokazal, da učbeniški koncept, po katerem naj bi menedžerji stroške zvišanja delovne sile neposredno prenesli v končne izdelke, kar naj bi povzročilo inflacijsko spiralo in splošen dvig cen, saj so inflacijska pričakovanja visoka, ne drži. Kot je prikazal Smith, plače v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja niso sledile inflacijskim šokom, temveč so naraščale po nespremenjenem trendu. Tudi Jeremy Rudd, svetovalec v raziskovalnem in statističnem oddelku uprave Ameriške centralne banke, je v raziskavi ugotovil, da je uporaba inflacijskih pričakovanj za razlago inflacijske dinamike nesmiselna. Kot je dokazal, so tovrstne teoretične predpostavke zrasle na trhlih temeljih, ki jih podatki ne potrjujejo, ampak celo kažejo na nasprotni trend. Charles Goodhart, profesor na London School of Economics, ugotavlja, da v tem trenutku sploh nimamo veljavne splošne teorije inflacije, ki je dejstva ne bi postavila na laž, zato nimamo niti ustreznega orodja, da bi zares lahko napovedali prihodnje trende glede gibanja cen. Slovenski ekonomist Jože P. Damijan se je ob tem vprašal, zakaj se o inflaciji tako veliko govori. Kot meni, gre pri tem za zelo jasen interes finančnih institucij, ki jim inflacija nikakor ne ustreza. Zato finančni mediji tej temi tudi namenjajo toliko pozornosti: »Povišana inflacija namreč zmanjšuje premoženje tistim, ki posojajo (premožnim), medtem ko zmanjšuje realno breme odplačevanja kreditov posameznikom in državi. Temu stališču danes sledijo tako v ameriški kot v evropski centralni banki. Torej brez panike, če bodo finančne institucije letos imele nekoliko nižje dobičke,« je na svojem blogu razmišljal Damijan. Velja dodati, da mora država ob naraščanju cen z ustreznimi politikami (npr. z dvigom minimalne plače in večjimi socialnimi nadomestili) najrevnejšim zagotoviti, da jih zvišanje cen ne bo prizadelo bolj kot druge dele prebivalstva.

Težave ostajajo in se bodo zaostrovale

Ekonomist, ki se kot marksist in pisec predstavlja pod psevdonimom Michael Roberts, na svojem blogu ugotavlja, da bodo težave zaradi problemov na ponudbeni strani še vedno ostale. Ne samo zaradi nizke dobičkonosnosti in investicij, temveč tudi zaradi naraščajočih stroškov podnebne krize. »Ironija tržnih rešitev je, da povzročajo dvigovanje cen emisij toplogrednih plinov in višanje davkov. To pa povzroča, ker ni nikakršnega načrtovanja nadomeščanja fosilnih goriv z alternativami, redukcije v energetski produkciji,« meni sociolog in publicist Marko Kržan. Kot pravi, bi morali odpraviti kapitalistični trg elektrike in energentov in ga nadomestiti s planskim sistemom ter dolgoročnimi dogovori. Po njegovem bi morali uvesti drugačno regulacijo izpustov, odpraviti trg emisij toplogrednih plinov, ki jih sedaj kupujejo špekulanti in nato drago prodajajo proizvajalcem. Zagovarja tudi omejevanje marž proizvajalcev in prodajalcev energentov, kar se je delno že začelo dogajati. Kržan obenem opozarja, da subvencioniranje stroškov ogrevanja ljudem in nižanje trošarin ni najpametnejša rešitev, saj vzdržuje dobičke energetskih prodajalcev in trgovcev. Po njegovem je to lahko samo zadnji ukrep. Trošarine imajo, kot trdi, namreč tudi okoljsko vlogo, saj delno skrbijo za nižjo porabo energije.

Od začetkov industrijske dobe so se stroški rabe fosilnih goriv prenašali (eksternalizirali) na družbo in prihodnje rodove. Korporacije namreč niso plačevale okoljskih in zdravstvenih stroškov črpanja naravnih virov. »Ljudje bodo primorani počistiti oceane, nebo, ponovno pogozdovati ter skrbeti za živali. Obenem pa bodo morali še iznajti način za izdelavo jekla, betona, hrane in stekla na način, ki ne bo ubijal planeta,« težave glede trenutnega načina proizvodnje opisuje Haque in dodaja, da je pred nami največji izziv v zgodovini. Ker nimamo več časa, smo mi tiste prihodnje generacije, o kateri so govorili ekonomisti v preteklosti, ko so omenjali soočanje s posledicami kapitalistične proizvodnje: »Če ne bomo počistili ozračja, ne bomo mogli več dihati. Če ne bomo zmanjšali emisij in spremenili načina, kako izdelujemo stvari, jih več ne bomo imeli,« je še posvaril Hague.

Kot pravi Guardianov kolumnist in pisatelj Stephen Marche, nas 21. stoletje postavlja pred vprašanje: solidarnost ali smrt. Koronakriza je že pokazala, da lahko virus premagamo samo s solidarnostjo in skupnim angažmajem, ki je povsem nasproten neoliberalnemu spodbujanju tekmovanja in egoizma. Kot pravi Marche, ima tržni fundamentalizem svoje meje. Na planetu z omejenimi naravnimi viri sta namreč neomejena in neskončna rast proizvodnje in potrošnje, ki ju narekuje kapitalistični sistem, nemogoči. Podnebna kriza nam zato že sedaj kaže, da takšen način delovanja v prihodnje ne bo več mogoč. Bomo ustrezne ukrepe lahko sprejeli še pravočasno?

Matej Klarič

Delavska enotnost

Ta članek je najprej izšel v najnovejši tematski številki – Odrast in iskanje družbenih alternativ, november 2021 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 79 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!

Share