Pišemo o stanovanjski neenakosti in pravičnosti: Je dostojno bivališče res (še vedno) osnovna človekova pravica?
16. 12. 2022
Pravica do primernega stanovanja je že več kot sedemdeset let definirana kot ena osnovnih človekovih pravic, prvič zapisana v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah Organizacije združenih narodov iz leta 1948, a je njeno udejanjanje v sodobnih družbah izjemno redko.
Vse prepogosto se pravica do primernega stanovanja ne dojema kot taka, državni in lokalni odločevalci pa ne sprejemajo odgovornosti za njeno uveljavitev. Namesto da bi sredstva namenjali zagotavljanju primernih stanovanj za vse, živimo v času ponavljajočih se stanovanjskih kriz, ki se v zadnjih letih še zaostrujejo. Pri nas so neposredno povezane s politično odločitvijo iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki je stanovanjski trg liberalizirala, stanovanjsko preskrbo pa prepustila zasebnim ponudnikom.
Iz državnega v zasebno lastništvo
Jugoslovanski sistem je namreč temeljil na državnem lastništvu stanovanjskih enot, značilne so bile nizke stanarine in obsežne subvencije. Za uspešen prehod v tržno gospodarstvo je morala država vzpostaviti tekmovalnost in konkurenčnost trga, najhitrejši proces za doseganje tega cilja pa je bilo preoblikovanje stanovanjskega lastništva iz državnega v zasebno. Taka oblika lastništva je bila namreč prvi pogoj za razvoj tržno usmerjenega gospodarstva, saj so gradnjo financirali bančni sistem in kapitalski trgi. Če se (dotlej državna) stanovanja ne bi prodajala, bi upadlo povpraševanje po hipotekarnem financiranju, saj za zagotovitev bivališča ne bi bilo potrebe poposojilih. Poleg tega je morala država po osamosvojitvi novonastali (zasebni) gradbeni sektor spodbujati h gradnji, da bi tako kompenzirala upad javne ponudbe novogradenj. Na podlagi tega je nastal tržni sistem stanovanjskega financiranja, ki je posameznike vzpodbujal k pridobitvi stanovanj s tržnimi transakcijami. Odločitev za liberalizacijo nepremičninskega trga je stanovanje dokončno preobrazila iz osnovne človekove potrebe v špekulativno blago, v sredstvo za zagotavljanje kroženja kapitala in orodje za kovanje dobičkov.
Stanovanje, privilegij premožnih
Posledice takšnih špekulacij lahko danes vidimo v hitro rastočih cenah stanovanj tako na nepremičninskem kot najemnem trgu. Vzporedno z rastjo cen se povečujejo tudi razlike med tistimi, ki so lastniki nepremičnin, in tistimi, ki niso. Nepremičnine na dobrih lokacijah, predvsem v večjih mestih in turistično obiskanih krajih so več vredne kot drugje, njihova cena pa lahko zraste višje, kot je povprečen delavec sposoben zaslužiti v vsej svoji delovni dobi. Mesta zato postajajo neprimerna za bivanje gospodinjstev z nižjimi ali celo povprečnimi dohodki, kar povzroča prostorsko razslojevanje. Stanovanjske krize, ki pestijo kapitalistične družbe, se zato ne kažejo toliko v manku stanovanj, pač pa v nezmožnosti preskrbe večinskega prebivalstva z dostopnimi in dostojnimi bivalnimi enotami. Večina stanovanjske novogradnje so pogosto prazna luksuzna stanovanja, vedno večji je tudi delež brezdomnih oseb v zahodnih državah.
Gentrifikacija bivanjskih okolij in mestnih sosesk
Gentrifikacija pomeni transformacijo ulic ali mestnih predelov v prostore višjih družbenih razredov. Termin je skovala britanska sociologinja Ruth Glass, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v Londonu opazovala, kako so se v delavske predele mesta začeli naseljevati pripadniki višjega srednjega razreda, jih postopoma preoblikovali in iz njih izrinili prvotne naseljence. Koren skovanke »gentry« je bil v tistem času izraz za višji sloj oziroma premožne posameznike, ki so svoje bogastvo pridobili predvsem z lastništvom bivanjskih nepremičnin in kmetijskih zemljišč in s pobiranjem najemnin svojih najemojemalcev ali obdelovalcev zemlje. Do podobnega zaključka je dvajset let kasneje prišla ameriška sociologinja Sharon Zukin, ki je analizirala spreminjanje predela Soho v New Yorku. V pretežno delavski del mesta so se v starejše hiše začeli priseljevati umetniki in si tam urejali studie in podstrešna stanovanja, imenovana lofts. To je kmalu pritegnilo višje družbene razrede, ki so s časom zaradi večje kupne moči izrinili umetnike. Prve je Zukinova imenovala gentrifikatorji, ki jih nato izpodrinejo supergentrifikatorji. Rezultat gentrifikacije je spremenjena fizična in družbena podoba sosesk, spremeni se tudi ponudba storitev in trgovin. Tistim, ki si uživanje v novih lokalih in trgovinah lahko privoščijo, se zdi sprememba praviloma dobra, precej manj pa so navdušeni tisti, ki si zadrževanja v gentrificiranih mestnih predelih ne morejo več privoščiti. Zato se med tistimi, ki že dalj časa živijo v soseski, lahko razvije občutek, da to ni več njihova soseska, prostor, v katerem bi se počutili doma. Še večji problem pa je, kadar se ne podražijo samo storitve, ampak tudi najemnine, ki jih lokalni prebivalci ne morejo več plačati. Lokalni prebivalci so se tako prisiljeni odseliti, in lokalna skupnost razpade. To je problematično predvsem s stališča, da je lokalna skupnost v revnejših soseskah pogosto skupnost solidarnosti in medsebojne pomoči. Prebivalci, ki se morajo preseliti, v novi soseski praviloma živijo slabše kot prej, saj niso vpeti v skupnost, v kateri bi lahko računali na pomoč ali sodelovanje. Gentrifikacija je pogosto opisana kot sicer neprijetna, vendar neizogibna, saj gre le za prostorsko refleksijo razkoraka med revnimi in bogatimi. In širši kot je razkorak med družbenimi razredi, bolj oster je proces gentrifikacije, prav tako odziv nanjo. Znan primer upora proti gentrifikaciji so t. i. Cereal Killers, ko so leta 2015 prebivalci soseske Shoreditch v vzhodnem Londonu napadli nov trendovski lokal, v katerem so za visoko ceno prodajali skledo kosmičev, čeprav si je pretežno delavski razred v soseski težko privoščil še najcenejši zajtrk, kaj šele skledo kosmičev za štiri evre.
Gentrifikacija ali revitalizacija postsocialističnih mest: primer Ljubljane
Gentrifikacija ni bila značilen pojav mest s socialistično preteklostjo. Razredni razkorak je bil, vsaj v devetdesetih, majhen, nato pa je začel bolj ali manj hitro naraščati. Industrija se je iz mest umaknila razmeroma pozno, šele pred desetletjem ali dvema, njen umik pa je v mestih pustil za seboj velika degradirana območja. Še posebej v času krize je bilo investitorje, ki bi na degradiranih območjih začeli nove zgodbe, težko najti, hkrati pa je marsikatera investicija zastala za desetletje ali več. Tako gentrifikacija ni bila tema v politiki postsocialističnih mest. Veliko več se je govorilo o revitalizaciji mest: vračanju obiskovalcev, trgovin in storitvenih dejavnosti, ki so se preselile v predmestne trgovske centre, nazaj v mestna središča. Takšno razvojno politiko si je zastavila tudi Mestna občina Ljubljana, ko je njeno vodenje leta 2006 prevzel Zoran Janković. Z vidika oživljanja mesta je bila revitalizacija mestnega središča nadvse uspešna. Mesto, ki je bilo poprej ob vikendih prazno, se je v petnajstih letih napolnilo z obiskovalci in dogajanjem, privabljati je začelo tudi množice turistov. V Ljubljani se je število nočitev v desetletju med letoma 2006 in 2016 podvojilo.
Večje število obiskovalcev oziroma uporabnikov mesta je vplivalo še posebej na njegovo središče oziroma na višanje cen storitev in izdelkov, pa tudi na višanje najemnin zaradi želje lastnikov, da bi v najkrajšem mogočem času čim več zaslužili. Že prej slabo dostopna najemna stanovanja v mestnem jedru in bližnji okolici (Poljane, Prule, Trnovo, Rožna dolina) so s pojavom spletne platforme Airbnb za kratkotrajni najem stanovanj postala praktično nedostopna, še posebej v pomladnih in poletnih mesecih. Prve žrtve gentrifikacije Ljubljane so postali prebivalci mestnega središča, ki prebivajo v najetih stanovanjih, druge žrtve pa tisti, ki si visokih cen storitev in izdelkov v mestnem jedru niso mogli več privoščiti. Trend gentrifikacije Ljubljane se je v zadnjem desetletju povečal tudi z investicijskimi podvigi kapitalskih lastnikov, ki z blagoslovom mestne oblasti maloštevilna zazidljiva območja v mestnem jedru in okolici polnijo z luksuznimi stanovanjskimi kompleksi, nedostopnimi običajnim prebivalcem mesta.
Rešitev: javna stanovanjska politika ali alternativni stanovanjski modeli?
Kot odziv na gentrifikacijo, naraščajoče špekulacije in nedostopnost kakovostne stanovanjske preskrbe vznikajo alternativni modeli, ki se zoperstavljajo blagovni formi ter konvencionalnim načinom načrtovanja ter izvedbe stanovanjske preskrbe. Pogosto so povezani tudi s cilji doseganja večje družbene vključenosti ter uresničevanjem trajnostnih okoljskih standardov. Bivanjski modeli, ki jih lahko označimo s terminom »skupnostna stanovanjska preskrba«, vključujejo različne stopnje kolektivnega samoorganiziranja in participacije. Med najpogostejšimi so stanovanjske zadruge, sobivanje v večjih stanovanjskih ali hišnih skupnostih, skupnostni zemljiški skladi in solastniške stanovanjske iniciative. Ne glede na organizacijsko obliko so zanje praviloma značilna načela kolektivnega odločanja, solidarnosti med članstvom in širšo okolico ter višja stopnja sodelovanja vseh vpletenih na različnih stopnjah projekta – od idejne zasnove, skupnostne arhitekturne rešitve, sodelovanja pri gradnji do vsakdanjega upravljanja in vzdrževanja stanovanjskih objektov. Vsi ti koraki pogosto pripeljejo do družbeno in okoljsko inovativnih rešitev pri oblikovanju, zasnovi in zagotavljanju stanovanj. Ko se stanovanjska skupnost vzpostavi, pogosto organizira tudi kolektivne dejavnosti, ki lahko pomagajo zmanjšati vsakodnevne obremenitve ter zagotavljajo čustveno podporo, preprečujejo izolacijo posameznic ter posameznikov, osamljenost, stres in depresijo. Zaradi osrednjih temeljev, skupnosti, sodelovanja in solidarnosti so se zgodovinsko gledano tovrstni projekti izkazali kot izjemno odporni v času kriz.
V stanovanjsko zadrugo se posamezniki povežejo, da bi skupaj rešili svoje stanovanjske probleme ter našli bolj dostopno in kakovostno rešitev. Vse odločitve, povezane z zadrugo, sprejemajo člani in članice po demokratičnem načelu en član – en glas. Zadruge imajo dolgo zgodovino, vendar so marsikje doživele ponovni zagon v skvoterskem gibanju v osemdesetih letih ter v obdobjih hudih stanovanjskih kriz. Uspešen primer je švicarska stanovanjska zadruga Mehr Als Wohnen (Več kot stanovanje), ki združuje okoli 35 manjših zadrug, ki ponujajo prostore za bivanje, delo in rekreacijo. V skupaj štiristo stanovanjih živi 1400 stanovalcev, mesečna najemnina pa je za četrtino nižja od tržne v primerljivih stanovanjih.
Skupnostni zemljiški skladi izvzamejo zemljišča iz špekulativnega trga ter jih zadržijo v lasti skupnosti. Ljudem z nižjimi in srednjimi dohodki zagotavljajo dostop do zemljišč, primernih stanovanj in ekonomskih priložnosti, do katerih sicer ne bi imeli dostopa. Glavna ideja za skupnostnimi zemljiškimi skladi je ločitev zemljišč od stavb, ki na njih stojijo. Delujejo neprofitno in zagotavljajo zemljišča za stanovanja, trgovine, športne, socialne in kulturne prostore lokalne skupnosti. Zemljišča ostajajo v lasti zemljiškega sklada in s tem v lasti skupnosti, lastniki stavb pa dobijo dolgoročno stavbno pravico za uporabo posamičnega zemljišča. V ameriški zvezni državi Vermont deluje Champlain Housing Trust, najstarejši skupnostni zemljiški sklad, ki so ga ustanovili leta 1984, da bi se spopadli s krizo dostopnosti stanovanj. Na tak ali drugačen način podpira približno tri tisoč domov in šest tisoč stanovalcev, stanovanjski stroški pa so v povprečju za četrtino nižji kot na nepremičninskem trgu.
V Nemčiji je najuspešnejša mreža stanovanjskih projektov civilna iniciativa Mietshäuser Syndikat (Sindikat najemnikov), ki temelji na prerazporejanju sredstev in prenosu znanja. S svojim delovanjem je sindikat omogočili realizacijo samoorganiziranih stanovanjskih projektov, ki so zaščiteni pred privatizacijo in špekulativnim ravnanjem. Njihovo najbolj osnovno vodilo je: pravica do življenjskega prostora za vse. Mrežo ljudi in prostorov so začeli razvijati že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v devetdesetih pa so prišli do kolektivnega lastništva svojih prvih prostorov. Do danes se je znotraj Mietshäuser Syndikat razvilo že 160 raznolikih stanovanjskih projektov in dvajset pobud, ki so v procesu razvoja v projekte. To je 160 prostorov, ki so zaščiteni pred nevarnostmi deložacij, prodaje ali prenove z namenom vzpostavitve dobičkonosnih nepremičnin. Projekti se med seboj zelo razlikujejo, vsem pa so skupni samoorganizacija, avtonomija samoodločanja ter obvezna solidarnost z drugimi projekti.
Kot zadnjo predstavljamo iniciativo Stad in de Maak (Mesto v izdelavi), ki se je oblikovala leta 2013 v nizozemskem mestu Rotterdam. Mesto v izdelavi je nekonvencionalni ponudnik stanovanjskih in delovnih prostorov, ki upravlja šestdeset prostorov v Rotterdamu ter praznim stavbam zagotavlja začasno rabo. V letih po finančni krizi 2008 se je namreč v Rotterdamu zelo povečalo število praznih nepremičnin, ki so čakale na bolj ugodne razmere za velike investicije. Obenem se je zniževal delež subvencioniranih stanovanj, s tem pa je raslo število gospodinjstev, ki so imela težave najti dostopna stanovanja. Pobudnike iniciative je motivirala tudi želja po vzpostavitvi dodatnih prostorov za urbano produkcijo in ekonomijo. Članom iniciative je v desetih letih prek dogovora z lastniki uspelo za začasno uporabo, za obdobje treh, pet ali največ za deset let, aktivirati trinajst zapuščenih ali neuporabljenih stavb. Po dogovorjenem obdobju uporabe bodo stavbe vrnili lastnikom.
Na drugi strani je državna in mestna politika še vedno neuspešna pri vzpostavljanju vzdržnega in trajnostnega javnega stanovanjskega modela, ki bi zagotovil večje število stanovanjskih enot z neprofitno najemnino. Zadnji resnejši poskus je pripravilo ministrstvo za okolje in prostor, ko je v času vlade Janeza Janše pred dvema letoma v javno obravnavo vložilo spremembe stanovanjskega zakona. Čeprav je ministrstvo pod vodstvom Andreja Vizjaka od vlade Marjana Šarca v predal dobilo povsem nov stanovanjski zakon, ki je bil v javni obravnavi jeseni 2019, se za njegovo uporabo ali predelavo ni odločilo. Namesto tega je predlagalo zgolj nekaj sprememb že veljavnega zakona. Ključne spremembe so vključevale postopno zviševanje neprofitne najemnine. Za trženje že zgrajenih stanovanj, ki niso v uporabi, je ministrstvo predvidelo ustanovitev javne najemniške službe, ki bi jo vodil republiški javni stanovanjski sklad. Ta bi najemal nevseljena stanovanja ter jih naprej oddajal po neprofitni najemnini. Zakon je predvideval tudi višje zadolževanje javnih stanovanjskih skladov, poleg republiškega predvsem še ljubljanskega, s katerim bi financirali gradnjo javnih stanovanj. A njegovo izvajanje je zaustavila vlada Roberta Goloba, ki naj bi pripravljala temeljito reformo stanovanjskega trga, s katerim bi v naslednjih štirih letih zagotovili dvajset tisoč novih gradenj. Predstavitev te reforme napoveduje po referendumu o zakonu o vladi, ki bo vzpostavil ministrstvo za solidarno prihodnost, kamor bi bil z ministrstva za okolje in prostor prenesen resor stanovanjske politike.
Miha Poredoš,
foto Jon Tyson/Unsplash
Delavska enotnost
Ta članek je bil najprej objavljen v tematski številki Slovenska stanovanjska revščina(december 2022) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 80 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!
Nalagam ...