Razpravljamo: Dolgotrajna oskrba zahteva več kadra in denarja

19. 4. 2019

Razprava o problematiki dolgotrajne oskrbe, ki jo je Sindikat upokojencev Slovenije (Sus) organiziral v začetku aprila, je opozorila na nujnost čim hitrejšega sprejetja sistemskega zakona, katerega predlog se skoraj dve desetletji valja po ministrskih pisarnah. Izkušnje, ki so jih zbrali s pilotnim projektom na Koroškem, kot pišemo v novi številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, kažejo, da je problematika vedno bolj akutna, da njenega reševanja ne gre več odlagati z nasprotovanjem vsem novim predlogom, tudi najnovejšemu, ki ga še pripravlja ministrstvo za zdravje.

Predsednica Susa Francka Ćetković je uvodoma poudarila, da je o dolgotrajni oskrbi nujno sprejeti kompromis, saj je zakon doslej doživljal le nasprotovanja. Sus bo zato pripravljavcem zakona skušal pomagati, da bi do kompromisa prišlo. V zaključni besedi pa je sindikalistka opozorila, da je za sprejetje zakona nujno doseči sodelovanje vseh, ki so odgovorni za to področje, ob ministrstvu za zdravje še zlasti ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Državnemu proračunu po njenem mnenju pride kar prav, da se direktorji domov za starostnike znajdejo z zbiranjem potrebnega denarja (tudi s pretiravanji pri ceni storitev), saj država tako lahko varčuje. Sus si bo zato prizadeval, da bi proračun za dolgotrajno oskrbo prispeval veliko več potrebnih sredstev. S tem bi bil izboljšan tudi položaj zaposlenih v domovih starostnikov, ki so zdaj preobremenjeni z delom in zato izgorevajo.

Vse več potreb

Državna sekretarka na ministrstvu za zdravje Klavdija Kobal Straus je najprej poudarila, da dolgotrajna oskrba vpliva na kakovost življenja vseh prebivalcev, potreba po njej pa se bo povečevala, saj se bo delež starejšega prebivalstva hitro večal. Dolgotrajna oskrba, ki sicer uradno še ni definirana, vključuje niz storitev drugih ljudi za tiste, ki potrebujejo pomoč. Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi nastaja že več kot 17 let, ministrstvo za zdravje pa je zanj zadolženo šele od leta 2017.

Čeprav zakona o dolgotrajni oskrbi Slovenija nima, imamo po besedah državne sekretarke kar nekaj dobrih rešitev. Uresničevanje dolgotrajne oskrbe je sicer funkcija socialne države, kar Slovenija še je, kljub temu pa izdatki iz žepa (starejših in njihovih svojcev) rastejo. Med ljudmi, ki potrebujejo pomoč, zato nastajajo velike razlike, te so vidne tudi po regionalnih območjih.

Ciljev zakona o dolgotrajni oskrbi je več; na prvem mestu je poenotenje pravic, sledijo: enotna ocena upravičenosti do dolgotrajne oskrbe, enotna vstopna točka, koordinirano izvajanje, integriran nadzor in financiranje.

Pilotni projekt dolgotrajne oskrbe se izvaja na Koroškem, v Celju in Posavju. Ta omogoča preizkus orodij, storitev in tudi rešitev. Ker gre za preizkušanje modela, ki naj bi prišel v zakon, je potrebnega veliko administriranja, zanj gre kar 30 odstotkov razpoložljivega časa. Zakon naj bi prišel v državni zbor v novembru letos. Sedanje rešitve pri oskrbi starejših niso več skladne s potrebami, ki naraščajo in bodo še rastle. Do storitev dolgotrajne oskrbe so upravičene osebe, ki trpijo posledice: bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti, pomanjkanja intelektualnih sposobnosti – gre za osebe, ki so zaradi teh problemov trajno odvisne od drugih.

Na Koroškem utirajo pot

Po besedah Marjane Kamnik, ki vodi pilotni projekt na Koroškem, so k izvajanju projekta povabili veliko partnerjev, odzvalo se jih je kar 27. Med njimi so občine Ravne, Dravograd, Prevalje, Mežica, Splošna bolnišnica Slovenj Gradec, Zdravstveni dom Ravne, Center za socialno delo Koroška, številna društva in nevladne organizacije. V svoj projekt so vključili oskrbovance v domovih, odpuščene iz bolnišnic. Osebe se za pomoč javijo na vstopni točki, ki je praviloma zdravstveni dom. V izvajanje projekta so vključili 57 prostovoljk, ki večinoma niso sorodnice.

Vse, ki so oddali vlogo za vključitev v dolgotrajno oskrbo, so obiskale strokovne delavke in določile stopnjo upravičenosti do dolgotrajne oskrbe. Vsem, ki so bili na podlagi ocene upravičeni do dolgotrajne oskrbe, je koordinatorka izdelala individualni program pomoči.

Po besedah Marjane Kamnik so v Slovenj Gradcu prejeli 260 vlog za sprejetje v dolgotrajno oskrbo, kar tretjina do nje ni bila upravičena. Pri oskrbi imajo največ problemov s pomanjkanjem strokovno usposobljenih kadrov, še najbolj primanjkuje bolničarjev in negovalnega osebja. Sorodniki, ki zdaj pomagajo svojcem, pri tem izgorevajo.

Primanjkuje jim tudi fizioterapevtov, ki vključenim v projekt prihajajo na dom, k tistim v tretji kategoriji denimo 20-krat na mesec. V domovih primanjkuje tudi delovnih terapevtov, saj je po normativih predviden le eden na 170 oskrbovancev. Domovi so kadrovsko izredno podhranjeni, zato zaposleni pri delu izgorevajo; novih kadrov zaradi težkega in nehvaležnega dela skoraj ni mogoče dobiti. Domovi tako vse bolj postajajo hiralnice.

Marjana Kamnik pravi, da naj bi bil cilj zakona o dolgotrajni oskrbi takšna pomoč prizadetim, da bi lahko čim dlje ostali na domu – v okolju svoje družine, svojcev. Zato se trudijo, da bi pri starostnikih ohranjali sposobnosti za samostojno življenje. Po potrebi naj bi k njim prihajali fizioterapevti, delovni terapevti, socialni delavci, kineziologi. Prostovoljci teh profesionalcev ne bi smeli zamenjevati. Na Koroškem prostovoljci zlasti pomagajo pri obiskih zdravnikov, preprečevanju osamljenosti, urejanju bivalnega okolja … Posebnost na Koroškem je tudi sistem kreditnih točk, ki jih prejmejo prostovoljci; izkoristili jih bodo, ko bodo sami potrebovali pomoč.

Težav ni malo

O težavah v domovih so govorili tudi Ignacij Vode in Ivica Potisek iz ljubljanskega doma Tabor, Jani Brumen iz Ljutomera, Mojca Šumer Korman iz Maribora, Valerija Lekić Poljšak iz Črnomlja, Edi Kupčič iz Vitomarcev, Nataša Malnar iz Kranja …

Slišali smo tudi, da je za kadrovsko podhranjenost domov kriv izobraževalni sistem, saj mladih ne usposablja za delo s starejšimi. Ti so zelo pogosto dementni, treba jih je tudi oblačiti, ne le jim dajati injekcije ali tablete; treba jim je pomagati, ko imajo hrano na krožniku, pa ne vedo, kaj bi z njo. V domu Tabor v Ljubljani, ki ima 340 oskrbovancev, imajo denimo le dve socialni delavki in enega fizioterapevta. Kadre bolj kot za domače potrebe usposabljamo za delo v tujini, so opozarjali. V tujini namreč kader za delo s starostniki usposabljajo kar na tečajih, pri nas pa v rednem šolstvu. Problematična je tudi vloga zavarovalnic, saj po svojih normativih plačujejo čim manj, za 20 delovnih ur fizioterapevta denimo le 230 evrov.

Razčlovečenost?

»Ko človek pride v dom, ni več svoboden, živi po ukazu, izgubi dostojanstvo, je razčlovečen … To velja tudi za intelektualce. Kar 21 ljudi na mojem območju je odpisanih, v Sloveniji več kot 10.000,« je med drugim povedal Edi Kupčič. Kotnikova mu je odgovorila, da večina domov oskrbovancem ne jemlje dostojanstva. Več razpravljavcev je zatrdilo, da kritike na račun domov starostnikov niso upravičene. V njih zaposleni opravljajo težja dela kot delavci v tovarnah. Za pogovore z ljudmi jim žal zmanjkuje časa. Za težko delo so veliko premalo plačani. Konkretne razmere v domovih pa so v veliki meri odvisne od menedžerjev, njihove sposobnosti, naravnanosti, je poudarila Kobal Straus.

Na očitke razpravljavcev, da je mreža domov za starejše premajhna, je državna sekretarka odgovorila, da je to v pristojnosti ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Tudi sicer je bilo slišati, da mora med institucijami, ki so vključene v sistem dolgotrajne oskrbe, priti do tesnega sodelovanja. Posameznik bo namreč najpogosteje najprej deležen storitev socialnega varstva, nekateri tudi zdravstva, šele kasneje bo prešel v sistem dolgotrajne oskrbe. V sistem dolgotrajne oskrbe se morajo vključiti tudi občine; na Koroškem so se vključile, še posebej občina Ravne. Po besedah strokovnjakinje sistem dolgotrajne oskrbe brez dodatnih sredstev ne more zaživeti.

Za konec in nov začetek

Bistvo dosedanjih razhajanj pri pripravi zakona je verjetno v tem, da je bil zanj odgovoren tisti, ki za njegovo udejanjanje ne bi dajal denarja. In zato so si dolgotrajno oskrbo podajali drug drugemu, vlada pa je to dopuščala, saj je skrbela za pozitivne javne finance. Dogovorjeno je, da bo zakon prišel v državni zbor v novembru. Izkušnje s pilotnim projektom na Koroškem kažejo, da so v direktoratu za dolgotrajno oskrbo na ministrstvu za zdravje na pravi poti, da bo zakon preživel tudi verjetna nasprotovanja tistih, ki ne želijo prevzeti in nositi svojih bremen.

Zakon o dolgotrajni oskrbi je le del nalog iz sprejete strategije dolgožive družbe, na podlagi katere zdaj nosilci pripravljajo izvedbene načrte. Seveda pa bodo morale biti akcije posameznih nosilcev medresorsko koordinirane, kar še posebej velja za pridobivanje kadra in premoščanje finančnih problemov.

Franček Kavčič

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!