Direktiva o platformnem delu prinaša pomembne spremembe in širi polje boja

9. 4. 2024

Kocka je padla! Direktiva o izboljšanju delovnih pogojev pri platformnem delu, ki naj bi izboljšala položaj 28 milijonov platformnih delavk in delavcev iz vse Evropske unije ter jim zagotovila pravni zaposlitveni status, ustrezen njihovi dejanski ureditvi dela, je sredi marca končno, po dobrih dveh letih usklajevanja in lobiranja spletnih platform, dobila zeleno luč ministric in ministrov EU, pristojnih za delo. Čeprav bo najverjetneje formalno sprejeta jeseni, pa se lahko že zdaj vprašamo, kaj prinaša in zakaj je pomembna tudi za slovenske platformne delavke in delavce.

Odgovore na omenjeni vprašanji – pa še na kakšna, ki so se porodila vmes – smo poiskali pri naši sindikalni soborki Tei Jarc, trenutno konfederalni sekretarki v Evropski konfederaciji sindikatov (Etuc), in pri sindikatu dostavljavcev, ki od lani spomladi deluje pod okriljem Sindikata Mladi plus.

»Direktiva o platformnem delu predstavlja ogromen dosežek na področju vzpostavljanja in varovanja pravic delavk in delavcev, ki delajo prek spletnih platform. Pri tem je pomembno, da se teh vprašanj lotimo na širšem, skupnem evropskem področju, saj je tudi večina spletnih platform multinacionalnih korporacij,« nam je iz Bruslja uvodoma sporočila sindikalistka in že takoj opozorila, da je zdaj žogica pri državah članicah, ki morajo direktivo prenesti v nacionalni okvir, od česar bo tudi odvisno, kako zelo uspešna bo. Direktiva je namreč pomembno orodje in dober okvir, vendar ga morajo države članice EU še konkretizirati, pri tem pa lahko pri zagotavljanju pravic delavk in delavcev sežejo še dlje.

Od obrnjenega dokaznega bremena do preglednejšega algoritemskega upravljanja

Kaj pa sama vsebina? Verjetno najpomembnejši sindikalni dosežek je, izpostavi sogovornica, da direktiva uvaja predpostavko delovnega razmerja z obrnjenim dokaznim bremenom. Namesto da posamezne delavke in delavci v okviru dolgotrajnih sodnih postopkov dokazujejo, da so delavci, bodo zdaj morale spletne platforme dokazati, da ne gre za delovno razmerje. »To pomeni, da bo od zdaj naprej obveznost spletne platforme, da oporeka zaposlitvenemu statusu, omenjeno breme pa ne bo več na delavkah in delavcih. Direktiva predlaga tudi, da inšpektorati za delo v posameznih državah članicah spremljajo delovanje določene spletne platforme in zagotovijo, da delavci niso napačno razvrščeni. To je pomemben korak naprej, saj delavke in delavci pogosto nimajo sredstev, da bi sami uveljavljali zaposlitev. In ko to storijo, sodni spor vodi do dolgotrajnih postopkov. Večina delavk in delavcev pa nima sredstev in podpore (finančne ter pravne), da bi zdržali pritisk. Zato je nujno, da države članice delavkam in delavcem zagotovijo ukrepe, s katerimi bodo lahko kos omenjenim izzivom.« V primerih, ko je v uporabi delo podizvajalcev oziroma posrednikov, nadaljuje sogovornica, direktiva navaja, da bodo države članice morale sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev deljene odgovornosti. V praksi se je namreč močno razširilo delo prek različnih posrednikov, in sicer tako, da spletne platforme oddajo delo različnim podizvajalcem, s tem pa zanikajo svojo odgovornost in se spretno izogibajo težavam ter obveznostim, povezanim s plačilom ali slabimi delovnimi pogoji, raznimi nepravičnimi klavzulami in podobno. »Direktiva zahteva tudi, da so spletne platforme pregledne glede orodij in praks algoritemskega upravljanja, ne glede na zaposlitveni status posameznega delavca oziroma delavke. Z izboljšano preglednostjo bi zagotovili tudi boljše podatke za razvoj algoritemskih praks, ki ne bi bile diskriminatorne ali izkoriščevalske. Dobro bi bilo še, da bi obstajale pravne posledice za spletne platforme, ki delovanje svojih algoritmov zato, ker menijo, da gre za zaščitene informacije, skrivajo pred očmi javnosti,« poudari Tea Jarc. Obenem izpostavi tudi dejstvo, da direktiva sindikatom priznava pomembno vlogo na različnih ravneh platformnega gospodarstva, vključno z vprašanji, kot je upravljanje algoritmov, kar po njenem odpira tudi vrata za uspešnejša in lažja kolektivna pogajanja v panogi. Direktiva prav tako navaja, da morajo spletne platforme vzpostaviti kanale za medsebojno komunikacijo delavk in delavcev, ki delajo zanje. Ti zaradi različnih razlogov pogosto nimajo možnosti komunicirati med seboj, zaradi česar se tudi težje organizirajo in skupaj borijo za svoje pravice.

Pogled iz Slovenije

Vse to je seveda pomembno tudi za slovenske platformne delavke in delavce ter tudi za tukajšnje sindikate, nadaljuje sindikalistka. »Na podlagi aktivnosti Sindikata Mladi plus smo v zadnjih letih videli ogromen napredek pri organiziranju platformnih delavk in delavcev, vendar pa smo vedno znova naleteli tudi na ogromno težav: področje delovanja spletnih platform pri nas še ni urejeno, zato se te izogibajo svojim obveznostim, ne želijo se pogajati s sindikati, delavke in delavci pa se le stežka opogumijo za boj za svoje pravice, kaj šele, da bi se s spletnimi platformami podali v sodni spor. S pomočjo direktive o platformnem delu pa bomo omenjene težave lahko lažje reševali.«

Spletne platforme so s sprejetjem direktive dobile močan signal, da niso vsemogočne in da kljub milijonom, ki jih namenjajo za lobiranje, ne morejo ustaviti delavk in delavcev pri boju za svoje pravice.

Dolgo usklajevanje

Velja se še malo pomuditi pri sprejemanju direktive, in sicer zakaj je usklajevanje o njej trajalo več kot dve leti, po tem, ko je Evropska komisija izhodiščni predlog predstavila decembra 2021. In kako si razlagati, da so določene države celo blokirale – na primer Francija, medtem ko so bile vzdržane Nemčija, Grčija in Estonija – njeno sprejetje, o čemer smo v Delavski enotnosti že pisali? Odgovor je razmeroma preprost, nam da vedeti Tea Jarc, spletne platforme imajo ogromno sredstev za lobiranje in s tem velik vpliv na države članice EU. »In to je glavni razlog, zakaj določene države niso želele sprejeti direktive. Predlog direktive, ki ga je podala Evropska komisija, sicer ni pomenil najboljšega okvira in pravnega varstva pravic, saj je na drugi strani Evropski parlament predstavil izjemno kakovosten predlog direktive, v katerega so vključili tudi več delavskih in sindikalnih zahtev, vendar pa je bilo treba oba predloga uskladiti s Svetom EU, kjer pa so določene države članice imele zelo drugačne, manj ambiciozne ideje. Očiten primer je na primer Francija, kjer je bilo v zadnjem času večkrat razkrito, kako je sam predsednik Emmanuel Macron neposredno povezan s spletnimi platformami in kako te potem vplivajo na razne demokratične postopke. Različna stališča – Evropske komisije, Evropskega parlamenta in Sveta EU – je bilo torej treba uskladiti med seboj, in sicer v okviru izjemno zahtevnega pogajalskega procesa. Med samimi pogajanji smo bili sicer soočeni z več scenariji, a smo na koncu izjemno veseli, da je prevladala ideja Evropskega parlamenta. Za to pa so verjetno najbolj zaslužni prav delavci in delavke ter sindikati, ki so se uspeli mobilizirati po vsej Evropi – od Helsinkov do Aten – in s tem pokazali odločnost, da se bodo borili za svoje pravice ter da zraven pričakujejo, da jih bodo države članice pri tem podprle, ter zagovarjali interese svojih državljanov, ne pa interesov korporacij in kapitala.« Med sprejemanjem direktive je prišlo tudi do precej neobičajnega razpleta, kjer so direktivo na koncu podprle vse države članice razen dveh največjih – Francije in Nemčije, še poudari sogovornica, s čimer so po njenem tudi manjše države članice EU pokazale svojo moč.

Samo začetek

Direktiva o platformnem delu je torej sprejeta – kaj pa zdaj? Kdaj lahko pričakujemo, da bo prenesena v nacionalni okvir držav članic? Direktiva še ni popolnoma sprejeta in zdaj nas čakajo še poletne volitve v evropski parlament, kar bo še dodatno zavleklo ves proces, meni Tea Jarc in dodaja: »Dokončno potrditev direktive torej pričakujemo šele po volitvah, jeseni 2024. Potem imajo države članice nalogo, da jo v roku dveh let prenesejo v svoj pravni red. In to obdobje bo ključno. Vlade posameznih držav bodo morale dobro izkoristiti okvir, ki ga predstavlja direktiva, in poskrbeti za resnično zaščito pravic delavk in delavcev. Lahko pričakujemo, da bodo spletne platforme še naprej lobirale in želele spodkopati omenjeni proces ter vplivati na spremembe zakonodaje. Pri prenosu direktive bo zato izjemno pomembno, da delavke in delavci skupaj s sindikati nadaljujejo s pritiskom na svoje vlade in poskrbijo, da te pripravijo kakovostne spremembe zakonodaje.« Sprejetje direktive samo po sebi verjetno ni dovolj: kaj pa je še treba storiti, da bi države v svojih nacionalnih zakonodajah področje platformnega dela še bolj velikopotezno uredile? Sprejetje direktive je res samo začetek, se strinja Tea Jarc. »Prenos odpira vrata za široko interpretacijo vsebine direktive, zato je ključno, da vsi skupaj ostanemo še naprej aktivni in usmerjamo odločevalce v oblikovanje ambicioznih rešitev. Pri tem imamo ključno vlogo prav sindikati. Dobro moramo poznati področje platformnega dela, biti v stiku s platformnimi delavkami in delavci, jih organizirati in aktivno zastopati njihove interese ter jim omogočiti sodelovanje pri procesu prenosa direktive in poskrbeti, da bo ta kakovosten.«

 

Naslednji koraki

Kateri drugi izzivi – onkraj sprejetja direktive, ki je zdaj za nami – pa bodo po sogovorničinem mnenju na področju platformnega dela torej še aktualni v (bližnji) prihodnosti? Nenazadnje gre za segment sveta dela, ki se bo tudi v bodoče samo še širil … »Ekonomija spletnih platform se res širi izjemno hitro in tudi zato je ključno, da države članice ne zavlačujejo s prenosom direktive, ampak da kar se da hitro uredijo pravno regulacijo področja. To pa se razvija precej hitreje od zakonodajnih postopkov, zato direktiva res ne bo rešila vseh odprtih vprašanj, ki se sproti pojavljajo. Ampak vseeno, predstavlja izjemno pomemben dosežek na področju izenačitve moči med delavstvom na eni in spletnimi platformami na drugi strani.« Naslednji koraki boja za boljši jutri platformnih delavk in delavcev pa se morajo osredotočiti na kolektivna pogajanja in izboljšanje delovnih pogojev s pomočjo kolektivnih pogodb, je prepričana sogovornica. »To je še vedno najbolj učinkovit način zagotavljanja dostojnih plač in delovnih pogojev. Spletne platforme so s sprejetjem direktive dobile močan signal, da niso vsemogočne in da kljub milijonom, ki jih namenjajo za lobiranje, ne morejo ustaviti delavk in delavcev pri boju za svoje pravice. Na to jih moramo ves čas opominjati in zraven poskrbeti, da so delavke in delavci organizirani in sindikalizirani, s tem pa tudi povezani in močnejši pri pogajanjih. Do zdaj so se jim spletne platformne večinoma izogibale, kar potrjujejo tudi izkušnje iz Slovenije, nadejamo pa se, da bodo tudi zaradi direktive spremenile svoj odnos do omenjenega in postale bolj odprte za socialni dialog.«

»Platformizacija« sveta dela

Tea Jarc poudarja še, da se »platformizacija« sveta dela vedno bolj širi v različne sektorje, zato so v Evropski konfederaciji sindikatov pravkar začeli izvajati projekt, v okviru katerega bodo identificirali in raziskali nove sektorje, ki vsebujejo elemente platformnega gospodarstva.

»Prav tako opažamo, da z razvojem umetne inteligence razni algoritmi upravljajo in sprejemajo vedno več odločitev, tudi v klasičnih delovnih razmerjih. Zato se borimo za novo direktivo, s katero bi se lotili prav omenjenega algoritmičnega upravljanja – tako pri spletnih platformah kot tudi v drugih sektorjih –, s tem pa poskrbeli, da odločitve, povezane z delom, delovnimi pogoji, delavskimi pravicami ipd., ostanejo v domeni ljudi in niso prepuščene algoritmom. Direktiva o platformnem delu pa nudi dobro podlago prav za razvoj regulacije na omenjenem področju.«

Pri vseh tehnoloških spremembah in novih trendih v svetu dela je obenem nujno, še poudari sogovornica, da se spremenimo tudi sindikati in se naučimo približati delavkam in delavcem, ki delajo v teh novih oblikah dela in jih ne moremo »ujeti« v eni tovarni, v enem prostoru, na enem mestu, saj delajo na primer prek spleta ali po domovih (skrbstveno delo, različne vrste gospodinjskega dela ipd.). Tudi njim je namreč treba pojasniti, zakaj je pomembo povezovanje ter sindikalno organiziranje in jim pomagati pri uveljavljanju njihovih pravic.

Izkoriščanje ostaja enako

Sprejetje direktive pozdravljajo tudi v sindikatu dostavljavcev, ki od lanskega aprila v okviru Sindikata Mladi plus združuje tukajšnje platformne delavke in delavce. Izpostavljajo več elementov, ki jih uvaja nova evropska direktiva, od omenjenega obratnega dokaznega bremena, večje transparentnosti algoritmov do človeškega nadzora nad avtomatiziranimi odločitvami in vzpostavitve komunikacijskega kanala, v okviru katerega se bodo delavke in delavci lahko zasebno ter varno sporazumevali. Obenem si želijo ustrezne implementacije direktive v slovenski pravni red, v smislu, da prinese dejansko izboljšanje, ne pa zgolj kozmetične spremembe ali pa celo nove krivice in poglabljanje prekarnosti. V zvezi s tem nas je zanimalo, ali v sindikatu že načrtujejo kakšne aktivnosti oziroma pritisk na odločevalce, da bo omenjena implementacija res čim bolj ambiciozna. »V prvi vrsti si želimo, da proces implementacije direktive v slovensko zakonodajo steče čim prej, da se dobimo s pristojnim ministrstvom in skupaj sodelujemo pri pripravi zakonodaje, s katero bi izboljšali položaj platformnih delavk in delavcev. Trenutna strategija vlade in ministrstva za delo pri prenosu direktive sicer še ni jasna, ni še znano, kako si ga predstavljajo, zato tudi ni znano, kaj bodo potencialne ovire ali pasti. Pritisk, da bo implementacija direktive v Sloveniji res ambiciozna, pa bo nedvomno potreben. Pri nas imamo sicer razmeroma srečo, da se je platformno delo pojavilo tako pozno in da se še ni razširilo v več panog. Zdaj lahko sicer vidimo, da gre za novo obliko prekarnosti s tehnološkim predznakom, zato se nam zdi smiselno, da določbe, ki se tičejo urejanja zaposlitvenega statusa platformnih delavk in delavcev ter njihove socialne varnosti, sprejemamo skupaj z ukrepi za omejevanje prekarnosti nasploh. Osnovno izkoriščanje in delodajalsko izogibanje odgovornosti do delavstva je namreč enako, le odtenek je malo drugačen, bolj ‘moderen’.«

Obenem v sindikatu pozdravljamo angažma ministrstva za delo ob sprejemanju direktive, saj so bili trdni zagovorniki različice, ki so jo podpirali tudi sindikati pod okriljem Evropske konfederacije sindikatov. Vsaka vlada, ki se je zavzemala za ureditev položaja delavk in delavcev, ki so v podrejenem položaju v primerjavi z megakorporacijami, kot sta Uber ali Glovo, si ob sprejetju direktive zasluži čestitke. To ni bil lahek boj, so prepričani.

 

Boj se nadaljuje

Zanimalo pa nas je tudi aktualno dogajanje v sindikatu dostavljavcev – s čim se trenutno najbolj ukvarjajo, kakšne težave trenutno najbolj pestijo njihovo članstvo in kakšne aktivnosti načrtujejo? Nenazadnje bo za sindikatom kmalu prvo leto delovanja … »Kljub velikemu številu dostavljavcev, ki so se lani povezali v sindikat in z opozorilni stavkami pritisnili na Wolt in Glovo, da bi se usedli za pogajalsko mizo, nam to ni uspelo. Platformi se s sindikatom nista želeli pogovarjati. Potem je ta način sindikalnega delovanja nekoliko zamrl. Do tega je prišlo tudi zato, ker je med dostavljavci veliko fluktuacije, saj so delovni pogoji slabi, plačilo se ves čas niža, veliko jih je tudi nenehno v iskanju boljše službe … Po stavkovnih aktivnostih sindikata smo se tako bolj ukvarjali z individualnimi primeri reševanja težav, s katerimi se dostavljavci soočajo. Veliko je enostranskih, slabo obrazloženih prekinitev pogodb o sodelovanju, pojavljajo se primeri, ko jih platforma oškoduje za plačilo dodatkov in podobno. V teh primerih se dostavljavci obračajo na nas, mi pa potem s pritiskom na podjetja poskušamo položaj rešiti – včasih uspešno, včasih tudi ne,« iskreno odgovarjajo v sindikatu dostavljavcev.

Prva tožba

Najpomembnejša aktualna novica pa je, povedo, vložitev prve tožbe za uveljavljanje delovnega razmerja za enega od članov sindikata. Na sodišču bodo torej poskusili dokazati, da je delo, ki ga je opravljal za eno od spletnih platform, vsebovalo vse elemente delovnega razmerja in bi torej morala biti sklenjena pogodba o zaposlitvi. Dokazati želijo, da je šlo za prikrito delovno razmerje oziroma za prisilno espeizacijo. »Če bomo na sodišču uspešni, bomo na to tožbo v prihodnje v kontekstu pravnega reda in delavskih pravic gledali kot na zgodovinsko, saj se bo jasno pokazalo, da so platformni delavci – delavci, ne pa ‘poslovni partnerji’ ali ‘podjetniki’, ki sodelujejo s korporacijami,« poudarjajo v sindikatu. In zaključijo: »Prvo leto delovanja v splošnem ocenjujemo kot delno uspešno, v prvi vrsti je zagotovo dobro, da so se dostavljavci prepoznali kot delavci, javnost pa je spoznala izkoriščevalske prakse korporacij. Dostavljavci imajo zdaj tudi nekoga, na kogar se lahko obrnejo s težavami, ki jih imajo pri delu za spletne platforme, pred tem te možnosti ni bilo. Širše od tega pa je za področje platformnega dela izrednega pomena novo sprejeta evropska direktiva, za nas pa seveda tudi prva vložena tožba proti eni od platform. Vsi neuspešni vidiki, torej neuspeli poskusi, da bi platforme spravili za pogajalsko mizo, pa so izziv za prihodnost – pri tem upamo, da bo implementacija omenjene direktive v slovensko zakonodajo v pomoč tudi pri tem. Dokler bo obstoječe stanje, kakršno je, pa bo vedno prisotna tudi potreba po sindikatu.«

Gregor Inkret

Delavska enotnost

To besedilo je bilo najprej objavljeno v šesti letošnji redni številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 82 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod šeste letošnje redne številke (28. 3. 2024) pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko. Berite, da boste vedeli!