Ureditve, posebnosti, kršitve – Delovni čas in izkušnje sindikatov dejavnosti ZSSS
19. 3. 2025
Delovni čas je v različnih dejavnostih zaradi posebnosti, ki jih tam prinaša narava dela, urejen različno. Bolj ko smo šli v podrobnosti, več različnih načinov urejanja in »inovativnih« pristopov h kršitvam smo tako zaznali. V splošnem sicer še vedno velja in mora veljati krovna zakonodaja, njene variacije v panogi pa morajo upoštevati ne le potrebe dela, ampak zlasti potrebe delavk in delavcev. Ali jih res in na kakšen način, smo povprašali predstavnike različnih sindikatov, članov ZSSS. Z njimi smo se na kratko dotaknili tudi vprašanja skrajševanja delovnega časa. In dobili različne odgovore.
Največji problem ima tehnično osebje, najbolj napeti pa so decembrski urniki
Najpogostejše dejstvo delovnega časa v kulturi in umetnosti je neenakomerno razporejen delovni čas, tudi deljenje delovnega časa je pogosto. Tako je v uprizoritvenih ustanovah, kot so opera in balet, gledališča, filharmonija. Drugače je v muzejih, knjižnicah, arhivih, kjer je delovni čas urejen, praviloma po izmenah, pojasni Mitja Šuštar, predsednik Sindikata kulture in narave Slovenije – Glosa.
Zlasti je po njegovih besedah problem neenakomerne razporeditve delovnega časa za tehniko. Umetnice in umetniki imajo namreč po kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti in posebej v internih aktih (to je lahko zavodska kolektivna pogodba ali pravilnik o delovnem času) določeno, da je zanje v delovni čas vštet še čas za osebno pripravo. To je tudi polovica njihove redne obveznosti, razen za baletnice in baletnike, ki imajo tega časa malo manj. Imajo ga celo dramaturgi. A tehnično osebje takega časa sploh nima priznanega, čeprav z njimi vseskozi delajo. To je del problema njihove preobremenjenosti in poleg nizkega plačila tudi del vzroka za njihovo pomanjkanje. »Možgani bežijo iz javnega sektorja v zasebnega, kar je očitno zlasti pri tehnikih. Potem pa izstavljajo račune. Tipičen primer je Cankarjev dom, kjer so imeli že sto in en razpis, pa jih ne dobijo. Ravno zaradi delovnega časa in seveda plačila, ki je trenutno nižje kot v zasebnem sektorju,« je jasen Šuštar, ki dodaja, da mnogi tehniki ostajajo na delovnih mestih nemalokrat tudi prek svojega delovnega časa, ker morajo pospraviti opremo in jo pripraviti za naprej. Obstoječi kadri so tako preobremenjeni in »delajo morda tudi po deset, dvanajst ur na dan«, opiše krog težav sindikalist.
Neenakomernost delovnega časa se v uprizoritvenih dejavnosti finančno kompenzira s plačili nadur, z možnostjo izrabe ur (po načelu 1 proti 1,3) in podobno, tako da tudi izraba dopustov v poletnih mesecih v večini dejavnosti kulture načeloma ni problem. V decembrskem času pa je za kulturnike največ dela, predstave in prireditve se vrstijo vsak dan, tudi po večkrat na dan, napetost je velika, pravi Šuštar in doda, da se potem to čez leto načeloma izravna. Kršitve, povezane z delovnim časom, se seveda dogajajo tudi na področju kulture in umetnosti. Zaradi neprimernih evidenc, odpadlih predstav …, celo brisanja ur, so ljudje lahko prikrajšani za plačila ur. »Pred leti smo na primer v ljubljanski operi in baletu podali kazensko ovadbo, saj so nekateri ljudje delali brez zagotovljenega dnevnega in tedenskega počitka. Cele dneve, brez dneva počitka, je delal nekdo, pa si ni upal nič reči, da se komu ne bi zameril,« opiše drastičen primer decembrskega dela v tem javnem zavodu naš sogovornik. Sindikat je dal kar nekaj kazenskih ovadb, a zgodilo se ni nič. Prejšnji ravnatelj se je izgovarjal, da nič ne more, saj so take potrebe in delavec sam želi delati. A tako to ne gre, odmori, počitki, dopusti so pravice, ki se jim delavec oziroma delavka ne more odpovedati, je jasen Šuštar.
Možnost skrajševanja delovnega časa, ki bi se štel za polnega, sindikat Glosa že nekaj časa zapisuje v svojih vsakokratnih smernicah, a za zdaj še brez uspeha. Trenutno pa je to zaradi kadrovske podhranjenosti težko izvedljivo, prizna Šuštar. Na področju varstva narave pa je delovni čas po njegovih besedah veliko bolj urejen. Kljub temu tudi tam prihaja do več oddelanih ur, saj je delo tudi terensko, ljudje pa zaradi vedno novih zahtev preobremenjeni. Omenjene ure so praviloma plačane, če pa je dogovor takšen, jih je mogoče tudi izkoristiti.
Probleme stopnjuje pomanjkanje kadra
Jasna Bračun in Breda Črnčec, sedanja in donedavna sekretarka Sindikata delavcev gostinstva in turizma Slovenije (Sgit), pravita, da so specifike v dejavnosti predvsem pogoji dela, pri tem pa je izstopajoč delovni čas. Dela se vse dneve v tednu, vikende, praznike, v okviru deljenega delovnega časa, in ko so drugi delavci ter delavke na dopustu, gostinci najbolj garajo. Dela se tudi po 10, 12 in več ur na dan. Problem so tudi nenehno spreminjajoči se urniki, slaba organizacija dela, marsikje so problematični tudi medsebojni odnosi ter vse večji pritiski nadrejenih, saj je ljudi še vedno premalo. Prav zaradi pomanjkanja kadra je problem tudi izraba dopusta in presežnih ur. Problem so tudi počitki.
Za urejanje omenjene problematike uporabljajo delovno zakonodajo, kolektivno pogodbo dejavnosti in podjetniške kolektivne pogodbe, pa tudi interne akte delodajalca. Če bi delodajalci spoštovali delovno pravo, se o določenih specifikah niti ne bi bilo treba pogovarjati, pravita sogovornici. V gostinstvu je prav s področja delovnega časa največ kršitev, predvsem kršitev počitkov. Še vedno je veliko prekarnega dela, plačil na roko, s pogodbami o zaposlitvi za krajši delovni čas, medtem ko ljudje delajo polni delovni čas, pa nezakonitega zaposlovanja tujcev brez ustreznih dovoljenj, neplačanega uvajanja, zlorabe neenakomerno razporejenega delovnega časa in drugih določb.
V delovnih okoljih, od koder sprotno prejemajo informacije glede problematike in kršitev, s katerimi se delavke in delavci soočajo, lahko tudi pravočasno odreagirajo, izvemo. »Najprej sindikat pozove delodajalca k odpravi kršitev; če se kršitve nadaljujejo, jih prijavimo na inšpektorat za delo. Je pa še vedno najbolj učinkovit instrument, če se te kršitve izpostavijo še medijsko. Če prejšnje poti niso dale želenega rezultata, lahko delavke oziroma delavci še vedno uberejo sodno pot ali podajo kazensko ovadbo,« pravita in ob tem izpostavljata, da bi morali biti inšpekcijski nadzori bistveno hitrejši ter tudi sankcije v taki obliki in višini, da si delodajalci ne bi dovolili ponavljanja kršitev.
Kot primer dobre prakse glede delovnega časa sogovornici omenita izpogajani petdnevni delovni teden in osemurni delovni čas v Hotelu Habakuk (sedaj 1912 Hotels SI) v Mariboru, kjer ni neenakomerno razporejenega delovnega časa in so delavci in delavke na teden dva dni prosti. »Tam, kjer so zadeve, kot je delovni čas, plače in delovno okolje, urejene, in če vladajo v kolektivu zdravi odnosi, ni težav, in bi lahko govorili o primerih dobre prakse. Žal pa je takih primerov v tej panogi izredno malo,« še izvemo.
V Sgitu gledajo na skrajševanja delovnega časa pozitivno. Je pa vprašanje, kakšna je sploh realna možnost za uvedbo na primer 36-urnega delovnika glede na večletno problematiko pomanjkanja kadra. »Gostinci, ki ne uspejo najti ustreznega kadra, pa tudi zaradi preobremenjenosti obstoječih zaposlenih, že sedaj skrajšujejo delovni čas in kakšen dan v tednu tudi zaprejo vrata svoje restavracije ali gostilne,« pravita sogovornici ter dodata, da so izkušnje z usklajevanjem dela in zasebnosti v tej panogi še vedno na zelo nezavidljivi ravni. »Brez dovoljšnega števila delavcev, dobre organizacije dela (urnikov) je usklajevanje dela in časa za zasebnost težko izvedljivo. Evidentne so tudi že kršitve pravice do odklopa, vse iz enega in istega razloga, ker ni dovolj delavcev,« izvemo. Zgovorno je namreč dejstvo, da na letni ravni nastane več sto tisoč oddelanih presežnih ur, ki jih delavke in delavci praviloma ne morejo izkoristiti.
Odmore je ponekod težko zagotoviti
Mitja Fabjan, predsednik Sindikata delavcev dejavnosti energetike Slovenije (SDE), pravi, da pri njih veliko kršitev zaradi delovnega časa ne opažajo, je pa to dejavnost, ki ima precej dežurnih služb, kar urejanje omenjenega področja zaplete in ga je težko urejati v zadovoljstvo vseh.
Trenutno imajo v delu skupinsko tožbo, vezano na večen problem pravice do odmora. V energetski dejavnosti so namreč tudi delovna mesta, kjer je odmor delavcu oziroma delavki težko zagotoviti, saj je potrebna stalna prisotnost, oseba, ki tam dela, pa je le ena. Imeli so dogovorjeno, da je to prikrajšanje posebej plačano, pa se je delodajalec temu uprl, in ker do dogovora niso mogli priti, jih čaka vložitev tožbe. Ta problem je stalen pri nadzornih centrih, kjer zaposleni, ki dela sam, svojega delovnega mesta zaradi varnosti obratovanja, na primer določene elektrarne, ne more zapustiti. Čeprav se zavedajo, da je odmor pravica, ki se ji delavec oziroma delavka ne more odpovedati, so se sicer pogovarjali tudi o dodatnih zaposlitvah, realno pa prišli do tega, da dobi zaposleni dodatno plačilo ali pa dodatne ure, ki jih lahko izkoristi.
Naleteli so tudi na problem pri menjavah dežurnih služb, ki naj bi pomenile, da bi nekdo lahko začel delati, da se seznani s tem, kaj se dogaja, govorimo o predaji poslov. To pa zahteva čas in načeloma pomeni, da nekdo začne osemurno izmeno prej, torej jo podaljša, ali pa jo podaljša tisti, ki jo zaključuje. Kaj je potem s tem časom? V eni od družb so pri tem vprašanju naleteli na konflikt; delodajalska stran jim je zagotavljala, da so tehnične možnosti digitalnega beleženja takšne, da nekdo lahko kar začne točno na minuto svoje delo v nadzornem centru, ne da bi se pogovoril s tistim, ki je bil tam pred njim. Vse bo v redu, dokler ne bo kakšnih problemov, razmišlja Fabjan.
Sicer pa je po njegovih besedah delovni čas za večino zaposlenih v dejavnostih, kjer ima članstvo SDE, fleksibilen. V energetskih družbah je ta fleksibilnost sicer omejena na delovne skupine, še dodaja naš sogovornik; prilagajanje prihoda na delo je v celotnih skupinah, ki skupaj odhajajo na teren, seveda potrebno. V večini podjetij energetike je na primer fleksibilnost delovnega časa zelo pomembna tudi v okviru certifikata družini prijazno podjetje. Posebej so pozorni na tiste, ki imajo majhne otroke, na tiste, katerih otroci so šoloobvezni. Marsikaj od tega imajo zapisanega tudi v podjetniških kolektivnih pogodbah. Še zdaj pa odmeva v energetiki problem, na katerega so naleteli v času epidemije, ko dispečerji niso zapuščali svojih delovnih mest tudi po mesec dni, saj bi lahko tveganje za okužbo ogrozilo tudi delovanje različnih sistemov. Za to so bili posebej plačani, urejeno pa jim je bilo tudi bivališče.
Fabjan pravi, da je že pred leti na glas razmišljal o skrajševanju delovnega časa, na primer o prostih petkih, pa takrat ni bil razumljen in tudi do formalnih postopkov še ni prišlo. Tudi glede pravice do odklopa so razlike v delovnih okoljih takšne, da jih je treba posebej urejati in jih je težko predpisati na ravni celotne dejavnosti, še izvemo. Kar se tiče evidentiranja delovnega časa, pa pravi predsednik SDE, da je to povsod urejeno elektronsko.
Mobilnost in neenakomernost sta posebej urejeni
Sindikat delavcev prometa in zvez Slovenije (SDPZ) združuje raznovrstne dejavnosti, zato so tudi potrebe po urejanju delovnega časa ponekod posebne. Generalna sekretarka SDPZ Saška Kiara Kumer najprej izpostavi mobilne delavce, ki imajo poseben zakon, ki ureja delovni čas in je usklajen tudi z evropskimi predpisi, zlasti z uredbo št. 561 – ta določa pravila o času vožnje, odmorih in času počitka za voznike, ki opravljajo prevoz blaga in potnikov po cesti. »Tudi vse druge direktive, ki urejajo to področje, so zelo eksaktne glede tega, koliko mora biti odmora, kdaj morajo biti pavze, kdaj morajo biti velike pavze in na kakšen način se morajo izvajati,« poudari sogovornica ter doda, da so te zadeve tudi stvar mednarodnega nadzora, pri katerem inšpekcije preverjajo kartice voznikov. Na tahografu so tako zabeleženi vsi odmori in veliki počitki. Slednje v zadnjih letih veliko bolj nadzirajo. Gre za obvezne počitke v trajanju 45 ur v kosu, ki se skladno s predpisi ne smejo izvajati v kabini (to je sicer v resnici najtežje nadzirati). Predlog SDPZ je med drugim tudi, da bi se lahko tudi pri delodajalcu nadziralo, ali je denimo vozniku plačal hotel. Evropski organ za delo se veliko ukvarja s temi vprašanji, med drugim tudi s tem, kako nadzirati, ali se ima voznik možnost vsake tri tedne vrniti domov.
Po besedah sindikalistke se na tem področju obeta sprememba našega zakona, ki ga bodo prilagodili spremembam na evropski ravni, ključno vprašanje pa je bilo, kako zagotoviti učinkovit nadzor nad odmori in počitki. Kršitev na tem področju je zelo veliko, zlasti so jih inšpektorji na terenu ugotavljali pri tujih voznikih, in to kljub temu, da so tahografi vedno boljši, digitalni. Že pred časom je študija o preutrujenosti voznikov pokazala, da imajo zaradi nočnega dela in nepredvidljivega vzorca počitka moten proces spanja in počitka, zaradi česar so kronično utrujeni in bolj izpostavljeni določenim boleznim, še spomni Saška Kiara Kumer na dolgoročne posledice takšnega načina dela in doda: »Prepričani smo, da je tudi to eden od razlogov, zakaj si vozniki zaslužijo poklicno zavarovanje.«
Drug problem pa je v dejavnosti povezan z urejanjem časa razpoložljivosti, ki se po zakonodaji ne všteva v delovni čas voznika. Gre predvsem za voznike tovornjakov in voznike avtobusov na daljših linijah. Zaradi tega je na splošno delovni čas voznikov bistveno bolj raztegnjen in neenakomerno razporejen; izjeme so le mestne vožnje, kjer se vozniku ne glede na to, koliko vmes stoji, vse skupaj všteva v delovni čas. »Pri času razpoložljivosti se je sindikat pri večini izpogajal za bistveno višje odstotke nadomestila za ta čas, ki se sicer ne všteva v delovni čas, a smo v marsikaterem podjetju že zagotovili, da je plačan stoodstotno,« pove generalna sekretarka SDPZ. Gre pa pri tem seveda za to, da je človek dalj časa odsoten iz svojega zasebnega življenja, družine, dnevno tudi do deset ali več ur. »Predvsem mladi poleg plače poudarjajo predvsem to, delovni čas,« pravi naša sogovornica in potrdi, da je to verjetno tudi eden od vzrokov, da voznikov avtobusov nenehno primanjkuje, trenutno jih v Sloveniji manjka okoli osemsto. V teh razmerah se je tudi problematično pogovarjati o skrajševanju delovnega časa, potrdi Kumer.
Nekatere dejavnosti, kot so na primer telekomunikacije znotraj SDPZ, so soočene tudi z dežurstvi, ki pa so v kolektivnih pogodbah po večini v redu urejena in se vštevajo v delovni čas, medtem ko se pripravljenost na delo vanj ne všteva, urejena pa so nadomestila. Delavke in delavci na pošti imajo po večini zelo nepredvidljiv obseg dela, saj ne morejo vplivati na količino t. i. tvarine. Zato imajo neenakomerno razporeditev delovnega časa. Sindikat pri tem jasno poudarja pomen razmejitve med neenakomerno razporejenim delovnim časom in odreditvijo nadurnega dela. Slednje bi moralo biti pravilo, ko pride do nenadnega povečanja obsega dela, in mora biti ustrezno plačano. SDPZ se je tudi zelo angažiral pri neobratovanju poslovalnic ob sobotah, pri krajšanju njihovega obratovalnega časa med tednom in pri tem, da bo kar najmanj deljenega delovnega časa. Sobotnega dela tako skoraj nikjer več ni, le nekaj pošt v Sloveniji je ob sobotah še odprtih.
»Pri pošti smo v zadnjem času poudarjali tudi delovni čas v strokovnih službah, kjer sicer imajo enakomerno razporejen delovni čas, hkrati pa prihaja do presežkov ur, ki jih potem lahko prenašajo iz mesca v mesec samo v omejenem številu,« opozarja Kumer na sistem t. i. fleksibilnega delovnega časa z določenim jedrom, ob tem pa se nabirajo plus ure, za katere je treba urediti, da bodo bodisi plačane kot nadure (te sicer vnaprej odreja delodajalec), saj je težava z njihovo izrabo. Ko je nabiranje dodatnih ur kronično, to po mnenju naše sogovornice namreč kaže na pomanjkanje ljudi. Nekaj imajo tudi dela v turnusih, na primer v Darsu. Vedno znova pa se v vseh dejavnostih poraja vprašanje prazničnih ur, ki je povezano z neenakomerno razporeditvijo delovnega časa, opozori Kumer. Prihaja namreč do razlik, da se tistim, ki imajo pet dni delovne obveznosti na teden, ko pride vmes praznik, osem ur za ta dan avtomatično pripiše. Tisti pa, ki imajo delovni čas neenakomerno razporejen in na tak dan niso razporejeni, na letni ravni oddelajo več ur kot nekdo, ki mu je čas enakomerno razporejen. S tem so se v SDPZ že veliko ukvarjali, ponekod so to urejali z višjimi dodatki, praksa pri delodajalcih pa ni enotna, opiše sogovornica še eno področje urejanja delovnega časa. Omeniva pa tudi problem tridesetminutnega odmora med delovnim časom, ki ni bil vedno samoumevna pravica zlasti mobilnih delavcev. SDPZ jo je uspelo zapisati tudi v zadnjo kolektivno pogodbo za cestni potniški promet. Glede pravice do odklopa pa ugotavlja, da se vse prevečkrat dogajajo kršitve in bo na tem področju potrebnega še veliko napora, da se popolnoma uveljavi.
»Tako pač je« ni pravi odnos
Sindikat delavcev gradbenih dejavnosti Slovenije (SDGD) združuje članstvo, ki večinoma opravlja poklice po več deloviščih na terenu in to za seboj potegne marsikaj, tudi več ukvarjanja z delovnim časom in njegovimi kršitvami. Sekretar SDGD Oskar Komac pravi, da se zadeve rešujejo tudi z prerazporeditvijo delovnega časa. Po kolektivni pogodbi dejavnosti imajo delodajalci možnost povprečje izenačiti v enem letu, saj zakon govori o šestih mesecih in napotuje na kolektivno pogodbo. Sicer pa je po njegovi oceni v dejavnosti problemov več in jih nihče zares podrobno ne nadzira. Ljudje pogosto rečejo, da »tako pač je« in da je to povsod, tuji delavci so zadovoljni, da lahko delajo več, saj so prišli k nam delat in čim več zaslužit. Dokler si mlad, se ne zavedaš, da dolgi delovniki trdega dela prinašajo s seboj tudi tveganja za varnost in zdravje, ko pa se začneš tega zavedati, je po navadi že prepozno, razmišlja Komac in dodaja, da je vse to povezano tudi s prehrano in načinom življenja. Z večjim priseljevanjem tujcev se zopet pojavljajo težave z nastanitvenimi razmerami, še opozori sogovornik.
V sindikate se delavci (po večini so moški) v gradbeništvu neradi vključujejo, a se na sindikat vendarle obrnejo, in to šele takrat, ko se jim zdi, da niso dobili vsega ustrezno plačanega. Obstaja pogosto vprašanje, kaj so nadure in kaj prerazporejen delovni čas. Prehodi oziroma prevozi na gradbišča se načeloma ne štejejo v delovni čas, razen takrat, ko je premik narejen znotraj delovnega časa. So se pa pred leti dogovorili, da dobijo dodatek na oddaljena gradbišča, ta je določen po lestvici. Prevažanje ljudi, strojev, materiala … med gradbišči je v dejavnosti kar pogosto, po določenih ocenah naj bi bilo tega operativnega dela v gradbeništvu 20 odstotkov, omeni Komac. S kolektivno pogodbo so se tako dogovorili tudi, da ne bodo več plačevali javnega prevoza, zato vsem pripada kilometrina. To je za večino boljše, ni pa toliko pomembno za tiste, ki jih na gradbišča vozijo s svojimi vozili.
Evidence delovnega časa, ki so zakonska obveza, so nemalokrat narejene zelo po domače in verjetno kar drži, da so ene prave, druge pa narejene za inšpekcijo. Komac, ki vodi Združenje industrijskih sindikatov, kamor poleg SDGD spada tudi Sindikat tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije (Stupis), o razmerah v slednji pove, da so glede delovnega časa v tem bolj proizvodnem delu zadeve veliko bolj predvidljive in urejene. Nekaj je še izmenskega dela, med njim tudi nočnega, zlasti tam, kjer čez noč strojev ne ugašajo. Gre pa pri tem bolj kot ne za nadzor strojev. O številnih kršitvah na terenu v dejavnosti gradbeništva smo vprašali tudi Roberta Štebeja, na katerega se v Osrednjeslovenski območni organizaciji ZSSS obračajo delavci te dejavnosti iz osrednje Slovenije. Srečuje se zlasti s primeri, kjer se običajno zaradi narave dela in njegove sezonskosti, dela več.
Tisti, ki pridejo do njega v pisarno, imajo običajen delovnik daljši od osmih ur, a tega samo po sebi ne problematizirajo, po večini celo želijo delati več. Prihaja pa do nadaljnjih problemov. Našteje nekaj primerov. V enem od njih je delavec delal ves čas od 10 do 12 ur na dan, ni pa mu upoštevana določba kolektivne pogodbe gradbeništva, da mu za vsako uro nad osmimi urami pripada še pribitek na povračilo malice. Drug problem, ki izhaja iz daljšega delovnika, je v nekaterih primerih neupoštevanje prevoza na delovišče v delovni čas, čeprav kolektivna pogodba predvideva dodatek za delo na oddaljenem gradbišču. Ko delavec ugotovi manko, pač pride k našemu sogovorniku, ki med drugim ugotavlja, da zlasti nekateri manjši podjetniki niso seznanjeni s kolektivno pogodbo in s tam zapisanimi pravicami. Tako se pogosto zadeve rešijo že s pozivom k odpravi kršitev. »Naštejem, kaj je bilo ugotovljeno na podlagi izkazane dokumentacije, in računam na kar najugodnejšo poravnavo,« pove Štebej ter doda, da običajno delavec od zahtevane vsote dobi od 70 do 85 odstotkov. Gre za denarne kršitve, ki izhajajo iz daljšega delovnega časa in iz več opravljenih ur, še pripomni sogovornik ter potrdi, da gre po večini za tuje delavce. Štebej dodaja, da so delavci sicer vestni, večina jih skrbno beleži opravljene ure. To je lahko podlaga za dokazovanje obstoja presežkov tudi za morebitne uradne postopke zanaprej. Kot mu povedo delavci, podjetja tudi beležijo delovni čas »na lokaciji«, a to ni elektronsko beleženje. Bolj ko ne so razporedi delovnega časa delavcem znani za dva tedna vnaprej, sprememb z danes na jutri ni. Delo prilagajajo le v primeru vremenskih ekscesov, pretiranega dežja ali sneženja.
Vse breme težav delodajalci praviloma prevalijo na delavke in delavce
Sekretarka sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije Slovenije (KNG) Sonja Kos glede delovnega časa potrdi, da imajo v dejavnostih, kjer imajo članstvo, izkušnje z različnimi oblikami organiziranja delovnega časa, od rednega, neenakomerno razporejenega dela v izmenah in turnusih do kontinuiranega delovnega procesa. Pri tem izpostavlja zlasti problem organizacije dela, saj marsikje ugotavljajo nezakonite prakse delodajalca, ko primanjkuje ljudi, kar je še posebej vidno pri predajah izmen. »Trikrat osem je 24, in če imaš tri izmene po osem ur, je težko narediti predajo v sekundi. Vse, kar je več, pa je potem že delo prek polnega delovnega časa, ki ga seveda prakticirajo, a ga marsikje ne priznavajo, ne beležijo in ne plačujejo,« pravi sindikalistka. Poteze delodajalcev so zelo različne, a načeloma vsi stremijo k temu, da se priprava na delo ne všteva v delovni čas. »Ne znam si predstavljati, kako bi bilo to v primeru skrajšanega delovnega časa,« še doda. Zaposlenih že zdaj povsod primanjkuje, saj v teh družbah zaradi nizkih plač težko najdejo nove delavke in delavce. V preteklosti, ko je bilo zaposlenih dovolj, tudi t. i. leteče menjave z »rezervnimi zaposlenimi«, ki so predaje izvajali, niso bile problem. Zdaj je delovni proces zreduciran na minimalno število ljudi, pa še tega minimuma marsikje ni, in kadrovska podhranjenost v proizvodnji je ponekod že tolikšna, da že težko izvajajo delovni proces. Ljudi namreč niso nadomeščali, naloge samo porazdelili, zato je obremenitev obstoječih delavk in delavcev vse večja.
Kolektivne pogodbe v kemični industriji ni, v nekovinah sicer je, a se problem delovnega časa načeloma v kolektivnih pogodbah ne rešuje, poudari Kos. Zadeve rešujejo na ravni delodajalca, kjer sindikat daje mnenje, pritožbe in pobude, a marsikje se na vse to ne odzovejo in naredijo po svoje. KNG tako vedno znova išče način, kako to problematiko učinkovito rešiti. Delovni čas je po besedah Sonje Kos tako velik problem, zaradi njega so pred časom organizirali javno razpravo s predstavniki inšpekcije za delo in ministrstva za delo, na podlagi katere je potem nastal tudi predlog zakona o evidencah delovnega časa. Zdaj ugotavljajo, da tudi ta zakon ne rešuje celovito tega problema, saj evidence niso zakonsko obvezne, še zmeraj jih je mogoče prirejati, vanje posegati, inšpekcija pa še vedno ni dovolj učinkovita.
»Delodajalci so tudi zelo nepripravljeni na spremembe, pri organizaciji delovnega časa zasledujejo le svoje interese in jih sploh ne zanimajo delavci in njihovo družinsko življenje,« še opomni Kos. Po njenem se to pozna tudi pri izrabi ur in dopustih. Izvemo tudi, kaj je s pripravljenostjo na domu, ki se šteje kot počitek, a je ob intervenciji prekinjena z delom v firmi. To delo praviloma ne more biti opravljeno na daljavo in bi se moralo začeti šteti znova, a se ne, tako da ob intervencijah delodajalci praviloma ne zagotavljajo zakonsko določenih odmorov in počitkov. »Vse breme problemov organizacije dela delodajalci praviloma zvalijo na delavke in delavce,« je jasna sogovornica.
Potrebno je skupno reševanje težav
Boris Frajnkovič, generalni sekretar Sindikata kmetijstva in živilske industrije Slovenije (KŽI), v dejavnosti opaža, da mnogi delodajalci želijo, da bi jim bili delavke in delavci neprestano na razpolago. V enem največjih slovenskih podjetij so imeli problem, ko so bili delavke in delavci prosti v decembru le en dan praznika in eno soboto, vse druge dni pa so delali. Zelo očitno je, da imajo zaposlenih premalo, zaradi težkih delovnih razmer (temperatura, vlaga, intenzivnost dela …) pa so pogoste tudi bolniške odsotnosti.
»Delovni čas je tematika, ki bi se je morali tudi na ravni ZSSS in na državni ravni malo bolj konkretno lotiti, pa seveda tudi po podjetjih,« pravi Frajnkovič. Po njegovih besedah gre za tematiko, ki je v zakonu o delovnih razmerjih urejena zelo na splošno, kolektivne pogodbe pa so velikokrat le kopija zakona, saj delodajalci težko pristajajo na kakšne bolj konkretne omejitve in rešitve v zvezi z delovnim časom. V kolektivni pogodbi dejavnosti kmetijstva in živilske industrije imajo tako zapisano, da lahko delavec na teden dela maksimalno 56 ur in minimalno 35 ur, ob tem pa se morajo upoštevati zakonsko določeni odmori in počitki. Naš sogovornik dodaja, da se to načeloma upošteva, a je nekaj tudi izjem; problem pa je, da ni prijav kršitev, saj je v tej dejavnosti povprečna starost relativno visoka, starejši delavke in delavci pa so bolj »pripravljeni malo potrpeti« kot mladi.
Lani, ko so v KŽI podpisali aneks h kolektivni pogodbi, so se po večini ukvarjali z najnižjimi osnovnimi plačami. Sedaj pa je na vrsti delovni čas, kjer pa so zadeve bistveno bolj široke in neoprijemljive, še meni naš sogovornik. Dodaja, da so v KŽI prepričani, da je to problematika, ki se je je treba lotiti konkretno, a če bodo to počeli le v posameznih dejavnostih, ne bo takega uspeha, kot če bo to narejeno na državni ravni ter konkretno opredeljeno v zakonu o delovnih razmerjih.
Nadure dajejo lažen občutek visokih plač
Mateja Gerečnik, izvršna sekretarka Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skei), pravi, da specifike načeloma urejajo na podjetniški ravni, sicer pa imajo v kolektivnih pogodbah dejavnosti dogovorjeno, da za polni delovni čas velja 36 ali 40 ur tedensko. Nekatere firme prehod na 36-urni delovnik uporabljajo, ko je naročil manj, delovna mesta pa želijo obdržati. To je po besedah Mateje Gerečnik dobrodošla možnost, zatakne pa se pri višini plače. »Sindikati vedno vztrajamo, da plača ostane enaka, delodajalci pa tega ne interpretirajo tako, in za deset odstotkov znižajo plače,« pojasni ter doda, da je to potem stvar pogajanj na podjetniški ravni. Hkrati pa se pogajalci na panožnih ravneh trudijo, da bi bilo to striktno zapisano tudi v panožne kolektivne pogodbe.
V panožnih kolektivnih pogodbah v dejavnostih, kjer delavke in delavce združuje Skei, imajo napisane tri načine urejanja delovnega časa, ki jih delodajalci najpogosteje uporabljajo: enakomerno, neenakomerno delo in možnost nadurnega dela. Najraje imajo neenakomerno prerazporeditev znotraj dvanajstmesečnega referenčnega obdobja. »Imamo tudi firme, kjer vse presežke ur izplačujejo kot nadure. Malo je odvisno od narave dela, malo pa tudi od tega, koliko si lahko to izplačilo privoščijo, saj imamo določen petdesetodstotni dodatek,« pojasni Gerečnik. Doda, da je sicer vse skladno z zakonodajo, čeprav naj bi bila nadura izjema, pa ni, problem pa je, da se ljudje na ta način lahko iztrošijo, opozori. Medtem ko neenakomerna razporeditev delovnega časa prinaša pluse in minuse tudi glede prostega časa, nadure pa ne, tako ne ostane dovolj časa za počitek in regeneracijo. Ves dodatno zasluženi denar lahko kar hitro skopni, ko nekdo zaradi prekomernega dela zboli. Doda pa še en vidik problema – v firmah, ki izplačujejo veliko nadur, je vtis, da so plače pri njih visoke, pa niso, saj je izplačilo povišano z nadurami. Tam je potem pritisk na osnovne plače manjši, saj ljudje z izplačilom nadur dobijo več na svoj račun, »pozabijo« pa, da so morali za to dodatno oddelati še dve soboti. In nizke osnove ostajajo skrite. Tam je tudi sindikalni boj za višje plače težji, podpora članstva pogajalcem za višje osnovne plače pa ne tako samoumevna. Hkrati pa problem ostaja to, da ne morejo vsi delati nadur, opozori sogovornica.
Gerečnik opozori na dodaten problem dveh skupin delavk in delavcev: proizvodne, ki imajo zaradi nizkih plač interes za nadure, ter delavke in delavce v režiji, ki pa praviloma sploh ne morejo delati nadur, ker jim jih delodajalci ne dovolijo in jih tudi ne dobijo izplačanih, imajo pa neenakomerno razporejen delovni čas. Pri njih je pogosto to, da jim dovolijo prenos dodatno oddelanih ur iz meseca v mesec, vse drugo pa se na bolj ali manj primeren način preprosto briše. Gerečnik tako jasno pove, da je glede kršitev delovnega časa tega veliko več pri režijskih delavkah in delavcih, podpornih službah, kot pa v neposredni proizvodnji. Hkrati pa so tudi med režijskimi delavkami in delavci obremenitve zelo velike, gre za razvoj, kadrovske službe, administracijo, nabavo in prodajo, inženirje varnosti in zdravja pri delu ipd. »To je hkrati tudi kader, ki praviloma ni zelo sindikalno organiziran, čeprav so tudi izjeme. Kjer ni sindikata, ni nadzora in na ljudi pritiskajo posamično. Sami si pogosto ne upajo nič reči. Ne znam pa si sploh predstavljati, kaj vse se dogaja v firmah, kjer sindikata sploh ni,« razmišlja Gerečnik. »Kjer ta problem poznamo, ga posebej obravnavamo v podjetniških kolektivnih pogodbah, ali pa je to urejeno v internih aktih, sindikati pa na pol leta ali na tri mesece zahtevajo o tem poročilo delodajalca. Če se v določenih oddelkih redno pojavlja povečanje ur, sindikat in delodajalec preverita razloge in jih poskušata obvladati; ampak to je v teh t. i. zrelih odnosih, ki jih ni veliko, so pa,« izvemo. Pogosto je vse to problem organizacije dela, pa tudi pomanjkanja kadra. Lahko je to trenutno povečan obseg dela ali pa nekaj upokojitev brez nadomeščanja in prerazporeditev dela. Interes bi morali biti, da ni nadurnega dela oziroma da ga je čim manj. »Za osem ur bi morala plača biti tolikšna, da lahko človek preživi z osmimi urami dela na dan, potem pa tudi ne bo imel interesa biti v službi po dvanajst ur na dan,« pove Gerečnik.
O evidencah delovnega časa Gerečnik pove, da še vedno obstajajo tudi vzporedne. Po njenih besedah so včasih problem vštevanja v delovni čas tudi službene poti, koliko ur priznati; in pri tem iščejo »človeške« rešitve, da ni štetih zgolj osem ur, ampak ostane še nekaj za plačilo ali izrabo. Tu sta dva vidika problema; jasno je, da nekdo ves čas res ne dela, ampak je tudi na poti, hkrati pa so zakonske omejitve, ko posameznik ne more imeti v kosu registriranih na primer 48 ur. Pogosto imajo ljudje to zapisano v pogodbah o zaposlitvi. Ponekod imajo kontinuiran delovni proces tudi po štiri izmene ali pa dvanajsturne. Gre za livarne, kjer se peči ne ustavljajo. Za delo v turnusih imajo v kolektivnih pogodbah dogovorjen tudi dodatni dodatek in dodatne dneve dopusta. Poznajo tudi dežurstva, ki so v kolektivnih pogodbah opredeljena kot posebna pravica, ki prinaša tudi nekaj denarja. »Točno določeno imamo, koliko dni v mesecu je lahko nekdo dežuren, ne more biti eden kar naprej,« pravi sogovornica.
Športniki ne poznajo fiksnega delovnega časa
Kot poudarjajo v Sindikatu športnikov Slovenije (SŠS), se delovni čas vrhunskih športnikov in športnic precej razlikuje od drugih poklicev, saj številni med njimi niso redno zaposleni, temveč so vključeni v sisteme, kot sta slovenska vojska ali policija, kar jim omogoča plačilo prispevkov, čeprav formalno ne opravljajo klasičnih delovnih nalog. Nekateri športniki opravijo zgolj občasne promocijske aktivnosti v zameno za tovrstno podporo. V ekipnih športih obstajajo določena pravila in interna evidentiranja prisotnosti, uradno evidentiranje delovnega časa pa je redko, saj urnik ni fiksno določen vnaprej, temveč je prilagojen tekmovalnim zahtevam. Individualni športniki imajo večjo fleksibilnost pri organizaciji treningov, saj se s trenerji dogovarjajo sproti.
Glede organizacije športnega dela v ekipnih športih je predstavnik SŠS Marko Levovnik pojasnil, da se predvsem bolje organizirani klubi trudijo strukturirati dnevni urnik športnikov. Pogosto imajo skupne zajtrke, sledi video analiza, priprave na trening, trening in skupno kosilo. Pri tem je opozoril, da koncept klasičnega delovnega časa v profesionalnem športu ni relevanten, saj je šport specifičen – ni prostih dni, ni praznikov, ni vikendov. Večina tekem poteka konec tedna, saj je to tržno najbolj zanimiv čas za prenašanje športnih dogodkov. Dotaknil se je tudi vprašanja preobremenjenosti športnikov in dejal, da se na globalni ravni opozarja na nevarnosti prenatrpanega urnika tekmovanj. Po njegovih besedah težava nastane, ko se obstoječemu tekmovalnemu sistemu dodajajo nova tekmovanja, zaradi česar lahko pride do primerov, ko športniki igrajo tekme vsake tri dni. Tak ritem lahko vodi v izgorelost, poškodbe in druge negativne posledice.
Cilj klubov je zagotoviti, da so športniki spočiti in pripravljeni na naslednje nastope. Poleg tega je poudaril, da so urniki tekem prilagojeni tržnim interesom – najbolj gledane tekme se igrajo v terminih, ki privabijo največ občinstva, kar vpliva tudi na obremenitev športnikov. Omenil je tudi prilagajanje treningov glede na tekmovalne razmere – na primer, če ima ekipa tekmo sredi dneva, se bo v tednu pred tem prilagajala in trenirala ob isti uri, da se telo športnikov navadi na ritem in optimalno funkcionira v tistem terminu. To zmanjšuje možnost poškodb in izboljšuje pripravljenost. Nekaj težav sicer v sindikatu opažajo pri usklajevanju delovnega in prostega časa, saj večina športnikov do petka ne ve, kakšen bo njihov urnik v prihodnjem tednu. To otežuje njihovo vključevanje v socialni dialog in sodelovanje na sestankih na ministrski ravni, kjer bi morali zastopati svoje interese. Športniki se kljub zahtevnosti poklica večinoma ne pritožujejo nad preobremenjenostjo, saj je športna kariera zanje tudi strast in življenjski slog. Čeprav zahteva veliko odrekanj, je hkrati ena najlepših poklicnih poti, je še dodal Levovnik.
Priprava na delo je del delovnega časa
Najpogostejše kršitve delovnega časa v Sindikatu Mladi plus zaznavajo pri študentskem delu, kjer delodajalci študentom pogosto ne priznavajo odmora za malico ali pa ne štejejo časa priprave na delo in zaključka dela v plačane ure. Sicer v sindikatu posebej pozorno spremljajo še problematiko prekarnih delavk in delavcev ter samozaposlenih. Po besedah predsednice sindikata Mojce Žerak imajo različne oblike prekarnega dela različne specifike. Problem samostojnih podjetnikov je, da pogosto delajo v prikritih delovnih razmerjih, pri čemer so primorani sami nositi vsa tveganja, brez pravne zaščite, ki bi jo imeli kot redno zaposleni. Pri študentskem delu veljajo nekatere omejitve, podobne tistim, ki veljajo za redno zaposlene, a pogosto niso spoštovane. Študentom pripada polurni odmor pri osemurnem delovniku, vendar delodajalci pogosto ne priznavajo te pravice. Prav tako jih delodajalci silijo, da se na delo pripravijo prej, vendar ta čas ni vštet v delovne ure. Pogoste so tudi prakse, kjer študentom trgajo plačilo zaradi manjkajočih artiklov pri inventuri, kar je nezakonito.
Posebej problematične so razmere pri samozaposlenih, ki delajo prek espejev v platformni ekonomiji, na primer kot dostavljavci hrane. Pravni sistem jih obravnava kot podjetja, ne kot delavce, zato nimajo pravne zaščite glede delovnega časa, bolniške odsotnosti ali dopusta. Delajo lahko tudi več kot dvanajst ur dnevno brez kakršnihkoli zakonskih omejitev. Žerak opozori, da pri espejih v mnogih primerih ne gre za svobodno izbiro posameznikov, temveč za način, kako se delodajalci izognejo obveznostim, ki izhajajo iz rednega delovnega razmerja. Med samozaposlenimi, ki jih spremljajo v sindikatu, prevladujejo kulturniki, prevajalke ter izvedbeni umetniki. V sindikatu opozarjajo tudi na nove oblike delovnega nadzora, ki jih omogoča digitalizacija. Opažajo, da številni delavci tudi izven delovnega časa prejemajo službena sporočila in e-pošto, kar jih mentalno ohranja v stanju pripravljenosti. To pomeni, da se meja med delovnim in zasebnim časom briše, kar še dodatno prispeva k izgorelosti in stresu. Sindikat Mladi plus si zato prizadeva za dosledno upoštevanje pravice do odklopa, ki bi delavkam in delavcem omogočila, da po koncu delovnika ne bi bili več dosegljivi za delodajalca.
V Sindikatu Mladi plus zagovarjajo skrajševanje delovnega časa, saj je trenutni štirideseturni delovni teden, glede na tehnološki razvoj in avtomatizacijo, zastarel in nepotreben. Sogovornica poudarja, da to kažejo tudi številni eksperimentalni primeri, pri katerih skrajševanje delovnega časa ni pripeljalo do zmanjšanja produktivnosti. Še več – v nekaterih primerih so zaposleni v krajšem času opravili enako ali celo več dela kot prej. Izpostavila je, da bi skrajševanje delovnega časa prispevalo k: zmanjšanju izgorelosti in stresa, saj so številne bolezni povezane s prekomerno delovno obremenitvijo; večji produktivnosti, saj bi se pri enakomerno porazdeljeni delovni obremenitvi zmanjšal absentizem; boljši delovni klimi in življenjskemu ravnovesju, kar bi zaposlenim omogočilo več časa za zasebno življenje, družino in izobraževanje; pravičnejši razporeditvi dobičkov, saj bi več ljudi imelo dostop do zaposlitve, namesto da bi bili obstoječi delavci in delavke preobremenjeni.
To potrjujejo tudi primeri podjetij, ki so že preizkusila trideseturni delovni teden brez zmanjšanja plače in s kritjem polnih prispevkov. Rezultati teh poskusov so pokazali, da je delo lahko opravljeno v krajšem času, brez padca učinkovitosti. Kot dober primer organizacije dela je opisala tudi prakso Sindikata Mladi plus, kjer imajo zaposleni večjo fleksibilnost pri razporejanju delovnega časa in ob petkih delajo od doma. Poudarila je, da takšni modeli dela lahko delujejo, če temeljijo na zaupanju in odgovornosti zaposlenih. Poleg izboljšanja kakovosti življenja delavk in delavcev sindikalista vidi v skrajševanju delovnega časa tudi možnost prerazporeditve bogastva. Po njenem mnenju trenutni sistem služi predvsem lastnikom kapitala, ki maksimizirajo dobičke na račun delovne sile. Skrajšanje delovnega časa bi lahko privedlo do večje enakopravnosti v družbi, saj bi omogočilo boljšo razporeditev dela in zmanjšalo prekarizacijo. »Ob sedanjem tehnološkem napredku se mi zdi naravnost absurdno, da še vedno delamo 40 ur tedensko, čeprav imamo vse pogoje za to, da bi delali manj. Avtomatizacija in digitalizacija bi morali zmanjšati potrebo po dolgem delovniku. Problem je v tem, da tehnološki napredek trenutno koristi izključno kapitalu, ne pa tudi delavstvu, ki je pogosto še bolj obremenjeno, in sicer zaradi novih oblik nadzora ter povečanega tempa dela,« meni predsednica sindikata, ki poudarja, da je treba spremembe videti v širšem kontekstu pravičnejše prerazporeditve bogastva in zmanjšanja negativnih posledic, ki jih ima dolg delovni čas za zdravje in kakovost življenja delavcev.
Težave s kadrovsko podhranjenostjo
Delovni čas poklicnih gasilcev v Sloveniji je urejen po t. i. »ruskem turnusu«, kar pomeni izmensko delo v ciklu 12 ur dela – 12 ur počitka – 12 ur dela – 48 ur počitka. Ta sistem omogoča enakomerno razporeditev dela, pri čemer gasilci skozi celotno kariero delajo tako ob vikendih, praznikih, v dnevnih kot nočnih izmenah. Na ta način imajo zagotovljene tudi dodatke za nočno delo in izmensko delo, ki znašajo sedem odstotkov na vse opravljene ure. V večjih enotah, kot je na primer Gasilska brigada Ljubljana, je v vsaki izmeni približno 32 gasilcev, pri čemer mora biti minimalno 25 gasilcev stalno prisotnih. Dodatni gasilci v izmeni so potrebni za pokrivanje bolniških odsotnosti, dopustov in drugih izostankov, da operativna sposobnost ni ogrožena. V nekaterih manjših gasilskih enotah pa prihaja do težav zaradi premajhnega števila zaposlenih, kar pomeni, da je minimum prisotnosti skoraj enak številu vseh zaposlenih gasilcev v izmeni. Tak primer so manjše enote, kjer so v izmeni le trije ali štirje gasilci, kar povzroča težave pri razporejanju in pokrivanju odsotnosti. Tako morajo delodajalci pogosto odrejati stalno pripravljenost na domu, da zagotavljajo zadostno operativno zmogljivost.
Stalna pripravljenost pomeni, da gasilec ni fizično prisoten v gasilski enoti, ampak mora biti ves čas dosegljiv in v pripravljenosti za prihod na delo v določenem času – običajno v 15 do 30 minutah. Med pripravljenostjo ne sme biti pod vplivom alkohola ali se oddaljiti preveč od enote, saj mora v primeru intervencije takoj reagirati. Ta oblika dela je najbolj razširjena v manjših gasilskih enotah, kjer ni dovolj kadra za redno pokrivanje vseh izmen.
Nekatere večje enote pripravljenosti na domu sploh ne uporabljajo, v drugih pa so gasilci lahko tudi po 120 ur mesečno v pripravljenosti, za kar prejemajo 20 odstotkov osnovne plače, kar pa po mnenju sindikata ne odtehta posega v prosti čas. »To res močno vpliva na zasebno življenje – in marsikdo ima družino, otroke,« pojasnjuje David Švarc, generalni sekretar Sindikata poklicnih gasilcev Slovenije (SPGS). Sindikat je zato dosegel, da brez soglasja posameznika delodajalec ne more odrediti več kot 48 ur pripravljenosti na mesec. »Če pa se posameznik strinja, lahko opravi več ur, vendar mu delodajalec tega ne more enostransko odrediti,« še pojasnjuje Švarc in dodaja, da pogosto prihaja do nerazumevanja razlike med stalno pripravljenostjo in dežurstvom.
Slednje pomeni fizično prisotnost gasilca v enoti in se v celoti šteje v delovni čas ter je ustrezno plačano. Stalna pripravljenost pa pomeni, da gasilec ni v enoti, ampak mora biti dosegljiv in pripravljen na prihod v primeru potrebe. Ko gasilec med stalno pripravljenostjo prejme poziv na delo, se od tistega trenutka naprej čas šteje kot nadurno delo, saj gre za opravljanje dela izven rednega urnika. Nadure se izplačajo posebej in niso del tistih 20 odstotkov, ki jih gasilec prejme samo za pripravljenost.
Glede na specifičen delovni urnik gasilcev, kjer delovni ciklus zajema tako delo ob vikendih, praznikih in v nočnih urah, je usklajevanje z zasebnim življenjem izziv in na takšen način dela se morajo poklicni gasilci ob vstopu v poklic ustrezno pripraviti. »Nekaterim to ustreza, ker imajo daljša obdobja prostih dni, drugim pa pomeni breme, še posebej, če imajo majhne otroke,« priznava Švarc. V manjših enotah, kjer je stalna pripravljenost nujna zaradi pomanjkanja kadra, je prosti čas še bolj omejen. Sindikat se zato zavzema za omejevanje števila ur stalne pripravljenosti, saj lahko ta močno poseže v zasebno življenje gasilcev. Na vprašanje o skrajšanju delovnega časa Švarc odgovarja, da o tem med gasilci ni zaznati velike želje. Če bi se delovni čas skrajšal, bi bilo treba število izmen podvojiti, kar bi pomenilo znatno povečanje kadra. V praksi bi se gasilske izmene podaljšale z obstoječih 12 ur na 24 ur, kot je praksa v nekaterih državah, na primer v Litvi in Latviji, kjer gasilci opravljajo štiriindvajseturne izmene in so nato dva dni prosti. Vendar bi tak sistem zahteval veliko prilagoditev in povečanje števila zaposlenih. Kar zadeva varnost in zdravje pri delu, Švarc meni, da dvanajsturni delovni cikel ni preveč obremenjujoč, saj so izmene prilagojene tako, da v primeru večjih intervencij pride do prerazporeditve kadra. Čeprav gasilci v povprečju opravijo od štiri do pet intervencij na dan, obstajajo tudi bolj umirjeni dnevi. Največja obremenitev nastane pri večjih intervencijah, ko se morajo aktivirati dodatne enote, kar lahko pomeni podaljšanje delovnega časa in večje fizične ter psihične napore.
Sindikat se zaveda, da dolgoročno lahko neenakomerna obremenitev vpliva na zdravje in dobro počutje gasilcev, zato zagovarjajo primerne počitke in prerazporeditev ob večjih obremenitvah. Prav tako poudarjajo, da večja kadrovska pokritost omogoča boljše ravnotežje med delom in prostim časom, kar je ključno za preprečevanje izgorelosti in preobremenitev. »Ljudje mislijo, da smo gasilci vedno pripravljeni in da nimamo problemov. Ampak realnost je, da smo pod pritiskom, ker nas ni dovolj. Če hočemo kakovostno opravljati svoje delo, moramo imeti jasne meje med delom in prostim časom,« še pove Švarc.
Nezdravi delovni pogoji in neplačane nadure
Predsednica Sindikata komunale, varovanja in poslovanja z nepremičninami Slovenije (SKVNS) Majda Marolt izpostavlja, da je pripravljenost na delo v komunalni dejavnosti nujna, saj ta sektor deluje 24 ur na dan, vse dni v letu. »Pokrivamo osnovne življenjske pogoje za vse državljane, zato morajo biti delavci vedno na voljo,« pojasnjuje. Standardna pripravljenost na domu traja v času zimskih razmer, od 15. novembra do 15. marca, saj je takrat največ potreb po intervencijah zaradi vremenskih razmer. Delavci za pripravljenost na domu prejmejo 20 odstotkov osnovne plače, pri nekaterih pa je v sistemu še plačano dežurstvo, kjer opravljajo določene naloge tudi med čakanjem na klic. V zadnjem času se pripravljenost omejuje ali prestavlja na kasnejše obdobje, kar pomeni znižanje prejemkov za delavce, ki so bili na to plačilo dolgo navajeni. V sindikatu opozarjajo, da se morajo delavcem priznati vsi stroški prihoda na delo, kadar so vpoklicani iz pripravljenosti. »Naše stališče je jasno – efektivni delovni čas se mora šteti od minute vpoklica, kar vključuje tudi pot na delo,« poudarja Marolt.
S tem se strinja tudi območna sekretarka SKVNS na Osrednjeslovenski območni organizaciji ZSSS Tanja Krstova, ki obenem opozarja tudi na nepoznavanje instituta neenakomernega delovnega časa in začasnega prerazporejanja delovnega časa, kar lahko vodi različne oblike zlorab. Zaradi pomanjkanja delovne sile je presežke ur, ki nastanejo ob taki vrsti dela, zelo težko porabiti, nekateri delodajalci pa jih niti ne upoštevajo. Pripravljenost na domu po drugi strani podaljšuje vključevanje delavca v delovni proces in otežuje usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja. »Ker delodajalci delavcem z ustreznim sklepom ne odrejajo pripravljenosti na delo, to posega v odmore in počitke oziroma vpliva na pravico do odklopa in možnosti sprostitve,« poudarja Krstova.
V komunalni dejavnosti se sicer delavci srečujejo tudi z nevarnimi in zdravju škodljivimi delovnimi pogoji, kjer država ne zagotavlja dovolj zaščite. »Imamo zelo nezdrave pogoje dela, a se obvezno poklicno zavarovanje, ki bi to moralo pokriti, ne izvaja za vsa nevarna delovna mesta,« opozarja Majda Marolt. Delavci so pogosto izpostavljeni škodljivim snovem, vremenskim vplivom ter fizično napornemu delu, kar se odraža v zdravstvenih težavah in višji stopnji bolniške odsotnosti. Dodatno težavo predstavljajo sistemi stimuliranja prisotnosti, kjer delavci, ki redno hodijo na delo brez bolniške, prejmejo finančni dodatek. »To v resnici pomeni pritisk na delavce, da delajo tudi bolni, kar ni pravično, niti varno,« dodaja predsednica. S predolgimi delovniki se soočajo tudi varnostniki, ki v zasebnem sektorju nimajo kolektivne pogodbe, ki bi dodatno urejala delovni čas. To pomeni slabo urejene pravice, dolg delovnik in pogosto neplačane nadure. »Varnostniki delajo v petek in svetek, praktično brez prostih vikendov,« pove Marolt in doda, da številni delajo prek polnega delovnega časa, a je to skrito v dodatkih za delovno uspešnost ali pa sploh ni plačano. V sindikatu si zato prizadevajo, da bi se v kolektivni pogodbi za dejavnost varovanja določilo vsaj minimalno število prostih vikendov na mesec.
Komunalni sektor ima evidentiranje delovnega časa večinoma urejeno, več težav pa je v zasebnem varovanju. V nekaterih primerih delodajalci pokrivajo presežne ure z dopustom ali prikazujejo minus ure, kar sindikat vidi kot zlorabo sistema. Sindikalistka še poudarja, da mora biti jasno določeno, kdaj se začne delovni čas varnostnika ali komunalnega delavca. »Za nas se efektivni delovni čas začne v trenutku, ko je delavec vpoklican ali ko sede v službeno vozilo,« poudarja. Na vprašanje o skrajševanju delovnega časa predsednica zmajuje z glavo. »Trenutno sploh ne razpravljamo o skrajšanju delovnega časa, ker že zdaj ni dovolj delavcev. Ti, ki so, pa delajo prekomerno, zaradi česar se povečuje število bolniških odsotnosti in izgorelost.« V sindikatu opozarjajo, da je ustrezna ureditev delovnega časa ključna za varnost in zdravje pri delu tudi v njihovi dejavnosti. »Delavci v naših panogah so preobremenjeni in slabo zaščiteni. Bolj ko so izčrpani, več je napak in poškodb. Če želimo zagotoviti kakovostne javne storitve, moramo zato izboljšati njihove pogoje dela,« zaključi Marolt.
Skrajševanje delovnega časa ni izvedljivo
V dejavnosti zdravstva in socialnega varstva (ZSV) potekajo nepretrgani delovni procesi, vse dni v letu. Za zagotavljanje nemotenega delovnega procesa zato delo poteka v vseh oblikah – izmensko, neenakomerno, nadurno delo, stalna pripravljenost ter v zagotavljanju neprekinjenega zdravstvenega varstva tudi v dežurstvu, ki ga za zdravstvene delavce ureja zakon o zdravstveni dejavnosti. Zaradi pomanjkanja kadra pa seveda delo poteka tudi prek drugih pogodb (podjemne, espeji …). »Zaradi specifike dejavnosti ZSV ter pomanjkanja kadra je prav delovni čas tisto področje, kjer zaznavamo največ težav in tudi kršitev,« pove Mojca Šumer, sekretarka Sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (SZSSS). Največ kršitev delovnega časa zaznavajo pri neenakomernem razporejanju delovnega časa, kjer prihaja do nezmožnosti izrabe t. i. presežkov ur, delodajalci pa jih marsikje ob koncu referenčnih obdobij ne izplačajo kot nadurno delo. S tega naslova so v SZSSS na sodiščih (uspešno) zaključili kar nekaj sodnih sporov, tako individualne kot kolektivne. Prav tako je v ZSV zelo aktualno izplačilo nadomestil za praznike oziroma odmere za pretekla obdobja, z namenom zagotavljanja enakopravnega položaja zaposlenih, ki delo opravljajo v neenakomerni razporeditvi delovnega časa, s tistimi, ki delajo v enakomerni razporeditvi. »Očitno tudi tukaj v določenih okoljih ne bo šlo brez odločitve sodišča,« pove Šumer. Trenutno najbolj aktualno je udejanjanje pravice do odklopa, ki je v ZSV velik izziv. »Imamo veliko zapisanih aktov, dejansko uresničevanje v praksi pa seveda ne dosega svojega namena. Stališče sindikata je, da v ZSV pravice do odklopa ni mogoče zagotavljati brez odreditve (in plačila) stalne pripravljenosti. Zato smo ob spremembi kolektivne pogodbe za negospodarstvo to že pričeli podrobneje urejati z zahtevo, da mora imeti delavec zagotovljen vsaj en prosti vikend na mesec brez odrejene pripravljenosti na delo.«
Druge kršitve delovnega časa ali nejasnosti se v dialogu in v sodelovanju vseh strani trudijo reševati znotraj posameznih zavodov, preden se obrnejo na sodišče. Tudi sicer se javni zavodi precej trudijo za pridobitev certifikata »družini prijazno podjetje«, ker je ravno delovni čas tisto področje, na katerem je mogoče najti boljšo rešitev za lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. »Kot rečeno, uspešno smo zaključili sodne postopke pri določanju referenčnih obdobij in poplačilu nadur. Se pa ravno zaradi narave dela trudimo za boljše vrednotenja dela v manj ugodnem delovnem času, z višjimi dodatki,« pove Šumer. Novi plačni sistem v javnem sektorju uvaja plačilo tudi t. i. supernadur, vendar je ob tem po mnenju sindikata pomembno zavedanje in osveščanje o nevarnostih (prekomernega) opravljanja nadurnega dela, ki je za zdravstvene delavce sicer urejeno specifično, a lahko vseeno vpliva na zdravje in dobrobit delavk in delavcev. V javnih zavodih je bilo evidentiranje delovnega časa vseskozi zahtevano. Pri evidentiranju, ki ga predpisuje nova zakonodaja na tem področju, pa je največ prahu dvignila zahteva po evidentiranju odmora za malico, kjer so nejevoljo (nad sindikati) izražali ne le delodajalci, ampak tudi zaposleni. »Zato smo podprli idejo, da se evidentiranje odmora z malico ukine, podpiramo pa seveda jasnejše evidentiranje ur, zlasti pri neenakomernem delovnem času in prerazporeditvah, saj je na dosledne evidence vezano izplačilo presežkov ur ob koncih vsakokratnih referenčnih obdobij,« doda Šumer.
Z vidika varnosti in zdravja pri delu v SZSSS podpirajo skrajševanje delovnega časa, vendar se jim v večjem delu dejavnosti ZSV zaradi organizacije delovnega procesa to ne zdi izvedljivo. »Opažamo pa trend, da vedno več mlajših, ne zgolj na primer zaradi starševskega varstva, želi delati manj od polnega delovnega časa oziroma kombinirajo več pogodb pri različnih delodajalcih ali pa iz čisto osebnih razlogov ne potrebujejo polne zaposlitve. Generacije, ki vstopajo na trg dela, namreč svoj prosti čas bistveno bolj postavljajo v ospredje kot pa lojalnost delodajalcu,« dodaja Šumer in poudarja, da je varno in zdravo delo zagotovo neposredno povezano z ustrezno urejenim (in omejenim) delovnim časom. Tudi določbe, ki v zakonu in kolektivni pogodbi glede delovnega časa in omejitev varujejo ranljivejše skupine (matere, starejše, invalide), so namenjene ravno ohranjanju zdravja in delazmožnosti. »Zgolj spočit delavec lahko kakovostno opravlja svoje delo, sicer se začnejo pojavljati napake, ki so lahko v dejavnosti ZSV usodne,« še doda Šumer.
Razlika je med opravljenimi urami in dejanskim delovnim časom
Povezava med delovnim časom ter varnim in zdravim delom je ključnega pomena za ohranjanje dobrih delovnih pogojev, poudarjajo tudi v Svobodnem sindikatu Slovenije (SSS). Predolg delovni čas privede do utrujenosti, preobremenjenosti in posledično do delovnih nesreč in poškodb. Utrujeni delavci so manj pozorni, njihove reakcije pa počasnejše. Delavci, ki si znajo organizirati delovni čas tako, da imajo jasno ločen delovni in prosti čas, si vzamejo vmesne odmore, dopust in delo opravljajo kot ekipa – ne poskušajo narediti vsega sami, doživljajo manj stresa, raje hodijo na delo in redkeje pregorijo,« terenska opažanja strne sekretar na Območni organizaciji ZSSS Gorenjska Medard Potočnik.
V dejavnostih, ki jih zastopa SSS, sicer največ kršitev zaznavajo pri evidentiranju delovnega časa. Ena takih je tudi dejavnost osebne asistence, kjer ministrstvo za delo »ne zaupa« svojim pogodbenikom, podjetjem – izvajalcem osebne asistence (IzvOA), da pravilno prikazujejo število opravljenih ur osebnih asistentov (OAsist) pri uporabnikih osebne asistence (UpOA), s katerimi imajo podpisan izvedbeni načrt, poudarja Nenad Vitorović, predsednik Sindikata osebne asistence (SOA). Osebni asistenti, ki običajno z uporabniki delajo od nekaj ur pa celo do dvanajst ur dnevno, so pogosto izčrpani, njihove ure dela pa niso ustrezno beležene. »Ministrstvo zato skuša nadzirati IzvOA prek nadzora nad nami, osebnimi asistenti, kar pa se nam zdi sporno in smo na to ministrstvo že opozorili.« Ministrstvo sicer poudarja, da pri takšnem nadzoru ne gre za evidenco delovnega časa, ampak za evidentiranje opravljenih ur, ki naj bi jih osebni asistenti beležili ob prihodu k uporabniku in ob odhodu z delovnega mesta, in sicer neposredno na enotnem informacijskem sistemu, aplikaciji OA.
Kot poudarjajo v sindikatu, imajo dostop do slednjega zgolj usklajevalke/-ci, ki so vodstveni delavci pri IzvOA. Oni lahko pojasnijo, zakaj evidenca ponekod odstopa od načrtovanega urnika, kot tudi v primeru težav z evidentiranjem. »Še vedno pa tudi med vodstvenimi delavkami in delavci IzvOA le redko kdo razume, v čem je razlika med opravljenimi urami in dejanskim delovnim časom ter zakaj je ministrstvo za delo to dvoje pričelo ločevati,« pove Vitorović in doda, da ministrstvo s tem ločevanjem nikakor ni odpravilo spornosti nadzora svojih pogodbenikov prek nadzora delavcev. Ker so IzvOA v konkurenčnem razmerju, nimajo interesa za dosleden nadzor nad uporabniki in asistenti. Financiranje je neposredno vezano na število ur, ki jih uporabniki porabijo pri posameznem izvajalcu, kar vodi v tekmovanje za uporabnike. Izvajalci, ki bi uvedli strožji nadzor, bi lahko izgubili uporabnike in s tem finančna sredstva, saj bi se ti preprosto preusmerili k manj nadzorovanim ponudnikom. »Seveda smo vedeli, da je dejanski cilj ministrstva za delo takšno evidentiranje narediti sledljivo in vanj vključiti tudi UpOA, zato smo asistenti pozvali k bojkotu sistema beleženja, ki do danes ni preklican. Ministrstvo je tako odstopilo od svoje namere, da t. i. ‘aplikacijo’ nadgradi v resnično, sledljivo aplikacijo, ter se sprijaznilo s funkcijo, ki jo ima že zdaj, namreč: če se je OAsist evidentiral, da je pri uporabniku, kar lahko stori tudi iz svoje postelje, pa ga inšpektor pri UpOA ne najde, potem nima več izgovora, da je zamujal, zaspal ipd. – jasno je, da sta bila z UpOA dogovorjena, da mu ni treba delati – pogosto v zamenjavo za del plače,« pojasni Vitorović.
Eden ključnih problemov je tudi pomanjkanje socialnih inšpektorjev, kar pomeni, da so nepravilnosti pogosto spregledane. Po besedah predsednice ZSSS Lidije Jerkič je večja verjetnost, da zadeneš na tomboli, kot da te obišče inšpekcija. SOA zato predlaga, da bi bila zaposlitev inšpektorjev zakonsko opredeljena, kar bi omogočilo ciljan nadzor nad osebno asistenco. V SOA nadzor ministrstva seveda podpirajo, vendar bi moral biti zakonit, kar bi lahko bil, če bi dejavnost osebne asistence prestavili v javni sektor in se ne bi več opravljala s pogodbenimi izvajalci – zasebnimi podjetji. Ustanovitev javnega zavoda za izvajanje osebne asistence bi namreč omogočila učinkovitejši nadzor, problematične izvajalce pa bi izbrisali iz registra. Trenutno ministrstvo za delo odvzame status le manjšim izvajalcem, medtem ko se večji počutijo varne. Izbris večjih izvajalcev bi verjetno povzročil kaos, saj drugi izvajalci ne bi mogli takoj prevzeti vseh uporabnikov. K javnemu zavodu bi lahko tako uporabniki prešli brez tveganja, kar bi omogočilo postopno odpravljanje nepravilnosti.
Zaradi prevelikih obremenitev čedalje več bolniških odsotnosti
V dejavnosti trgovine imajo različne poklicne strukture, od prodajalcev v maloprodaji, zaposlenih v logistiki oziroma skladiščih, drogerijah, zaposlenih v veleprodaji, farmaciji, prodajalcev avtomobilov. Vsaka izmed teh poklicnih struktur je specifika, ki jo je treba urejati tako na ravni kolektivne pogodbe dejavnosti kakor tudi na ravni podjetja; velika večina delavk in delavcev pa je vsekakor zaposlena v skladiščih in v trgovinah, in sicer v vseh trgovskih podjetjih v Sloveniji.
Zadnje čase se, kot v vseh storitvenih panogah, tudi v dejavnosti trgovine srečujejo s pomanjkanjem domačega kadra in zaposlitvami tujcev, pri čemer izstopajo zaposlitve tujcev v skladiščih, kakor tudi na delovnih mestih v trgovinah, kjer običajno polnijo police. Zaradi pomanjkanja kadra v trgovini zaposleni čutijo čedalje večje pritiske delodajalcev, saj morajo opravljati več različnih del hkrati ter na več oddelkih, brez dodatnega plačila oziroma dodatka za to opravljeno delo. Zaradi pomanjkanja kadrov zaposleni v dejavnosti trgovine izredno težko dobijo proste dneve za počitek, še težje izrabijo letni dopust in presežne ure, do katerih prihaja zaradi neenakomerno razporejenega delovnega časa. »Pri tem nastane začarani krog, nabirajo se presežne ure in konec leta imajo zaposleni, zaradi nezmožnosti izrabe preko leta, precejšnje število presežnih ur,« pojasnjuje predsednica Sindikata delavcev trgovine Slovenije (SDTS) Tina Skubic. Presežne ure morajo biti izkoriščene do konca poslovnega leta oziroma v referenčnem obdobju dvanajstih mesecev ter v primeru nezmožnosti izrabe izplačane v višini ustrezne urne postavke od osnovne plače delavca, povečane za 60 odstotkov. »Najpogostejši problem smo imeli s tem, da se priprava na delo ni vštevala v delovni čas, na primer priprava blagajne za delo, kakor tudi zaključek po končanem delu, denimo zaključek blagajne – delodajalci nemalokrat zaposlene prikrajšajo za ta pripravljalni čas, kakor tudi, ko je potrebno delo podaljšati oziroma dokončati, saj je treba blago, ki prispe v skladišče sprejeti in pripraviti za posredovanje v poslovalnice.« Ob vseh zaznanih kršitvah v sindikatu nemudoma obvestijo delodajalca z zahtevo po takojšnji odpravi nepravilnosti. Če se te ponavljajo, pa vključijo tudi inšpekcijske službe. »Najbolj znani primeri, ko smo se posluževali inšpekcijskih služb, so bili, ko so inšpektorji pred odprtjem čakali na delavce v prodajalnah in preverjali, ali so registrirali prihod na delo. Na ta način smo dokaj dobro uredili delovne pogoje za vse zaposlene v trgovini,« dodaja Lepa Vasilič, nova generalna sekretarka SDTS.
Ureditev delovnega časa, odmorov in počitkov je sicer ena najpomembnejših sestavin njihove panožne kolektivne pogodbe (KPDTS). Vsako izmed oblik delovnega časa (nepremični, premični, delno premični, deljeni in izmenski delovni čas) so natančno opredelili ter uredili tudi nadurno delo in nadomestila za nadurno delo. Namen ureditve v okviru KPDTS je specificirati vsako obliko delovnega časa, kar omogoča, da so tako delavci in delavke kot delodajalci podrobno seznanjeni s pravicami ter obveznostmi pri organizaciji delovnega časa. Vsekakor pa uveljavljanje zapisanih pravic v posameznih trgovinskih podjetjih budno spremljajo, saj gre sicer le za mrtvo črko na papirju. »Največja težava, s katero se srečujemo na terenu, je, da si posamezni poslovodje oziroma vodje ali regijski vodje pravila tolmačijo po svoje ter da ta niso v skladu s poslovnimi procesi trgovskih podjetji,« pojasnjuje Skubic. Ko od članov in članic dobijo informacije o kršitvah, takoj ustrezno ukrepajo. Najprej s kršitvami seznanijo vodstvo posamezne poslovalnice, ki se nato loti rešitve problematike. »Le s sprotnim opozarjanjem na težave, ki se pojavljajo, lahko zagotovimo, da se napake sproti odpravljajo,« dodaja Vasilič.
Pri usklajevanju delovnega časa se v sindikatu srečujejo z velikim številom prijav, predvsem članic, ki so mlade mamice in bi želele drugačno ureditev prisotnosti na delu, kot je določena v pogodbi o zaposlitvi. V Sloveniji so vrtci, še zlasti izven velikih mest, odprti le v dopoldanskem času. Tako mlade mamice nimajo varstva za otroke v popoldanskem času. Delodajalci se na prošnje zaposlenih po uskladitvi delovnega časa odzovejo različno. Nekateri imajo večji posluh za tovrstno problematiko, drugi manjšega. »Prav tako se soočamo s težavami pri zaposlenih s krajšim delovnim časom iz naslova starševskega varstva. Glavni namen Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1) je zagotoviti otrokom primerno okolje za zdrav razvoj ter staršem omogočiti usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti. Staršem, ki se odločijo za skrajšani delovni čas na podlagi ZSDP-1, je treba omogočiti, da uskladijo delovni čas na način, da čim več časa preživijo z otrokom, zato se nam zdi razporejanje teh delavk na šest delovnih dni v tednu nerazumljivo, kakor tudi to, da jim delodajalec dnevno, tedensko oziroma poljubno spreminja delovne urnike,« je nejevoljna Skubic. V podobnih težavah, zaradi izmenskega in nadurnega dela, ki je odrejeno za tekoči dan, se znajdejo tudi zaposleni, ki skrbijo za svoje ostarele starše. »Želja po usklajevanju delovnega časa je več, kot je potem dejansko realiziranih uskladitev. Delne izboljšave je prinesla uredba o pravici do odklopa – s katero smo uredili vsaj to, da delodajalci zaposlenih po končanem delu ne kličejo več nazaj na delo oziroma jim ne sporočajo več spremenjenih urnikov za naslednji dan,« dodaja Vasilič.
Na vprašanje o skrajšanju delovnega časa s polno plačo in prispevki v sindikatu opozarjajo, da se pri tem že soočajo s številnimi pripombami zaposlenih pri diskontnih trgovcih. Zaposleni sicer imajo pogodbe za skrajšani delovni čas (na primer za 30 ur oziroma 36 na teden), vendar pa zaradi pomanjkanja kadra – ta ni izvedljiv v praksi. Tako se mnogokrat zgodi, da delajo zaposleni še celo več kot 40 ur tedensko, te ure pa potem gredo v fond ur za izrabo ali plačilo presežnih ur, povesta sogovornici.
Kot zadnji problem sogovornici izpostavljata nujnost počitka in sprostitve, ki vplivata na dobro psihofizično pripravljenost. Dolgi delovni dnevi s fizičnimi obremenitvami namreč pogosto vodijo v poškodbe zaradi preobremenitev mišic, sklepov in hrbtenice, dvigovanja težkih predmetov itd., prav tako pa v SDTS ugotavljajo, da je zaradi preobremenitev, ki jih povzroča stres, ogroženo duševno zdravje zaposlenih. »Delodajalce velikokrat opozarjamo na dejstvo, da je spočit delavec učinkovit delavec, ki ne dela večjega števila napak,« pove Skubic in opozori, da je zaradi pomanjkanja kadra to redko omogočeno. Delavke tako ne dobijo odobrene izrabe presežnih ur, s težavo dobijo tudi dva prosta dneva skupaj za počitek in regeneracijo. »Stalno podaljševanje delovnega časa prek 40 ur – na 56 ur je postalo v mnogih primerih stalnica in ne izjema, kar pripomore k večjemu številu bolniških odsotnosti. Delodajalce opozarjamo tudi na to, da je v panogi zaposlenih vedno večje število starejših delavk in delavcev, ki ne zmorejo prenesti tolikšnih obremenitev kot mlajši zaposleni. Posluha delodajalcev pa je na naša opozorila zelo malo,« ugotavlja Vasilič. »V zadnjem času se soočamo tudi s povečanjem števila nasilnih dejanj določenih kupcev, ki zaposlenim grozijo in jih tudi fizično napadajo. Grožnje so posledica opozarjanja zaposlenih na poskuse tatvin v trgovinah. Zaposleni se bojijo za svoje življenje, na kar smo opozorili tako ministra za notranje zadeve ter ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, kakor tudi trgovska podjetja. Od države smo zahtevali, naj sprejme ukrepe, ki bodo zaposlenim omogočili varno opravljanje svojega dela, od delodajalcev pa, da skladno s 5. členom zakona o varnosti in zdravju pri delu zagotovi varnost in zdravje delavcev pri delu,« zaključi Skubic in ugotavlja, da jih na področju izboljšanja delovnih pogojev čaka še veliko dela.
Mojca Matoz in Miha Poredoš,
foto Miguel Á. Padriñán/Pexels
Delavska enotnost
To besedilo je bilo najprej objavljeno v tematski številki z naslovom Ko delo prehiteva čas (februar 2025) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 83 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod tematske številke Ko delo prehiteva čas pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko:
Nalagam ...