ZSSS ob dnevu človekovih pravic: Delavske pravice so človekove pravice!

9. 12. 2023

Delavske pravice spadajo med temeljne človekove pravice, zato so potrebne posebne skrbnosti. Ob dnevu človekovih pravic, ki ga obeležujemo 10. decembra, ZSSS že tradicionalno opozori na to dejstvo. Letos smo to storili z vsebinsko bogato in aktualno okroglo mizo. V nadaljevanju povzemamo najpomembnejše ugotovitve.

V zadnji tednih je v javnosti veliko govora zlasti o prenovljeni zakonodaji o evidenci delovnega časa, mnogi delodajalci pa razpihujejo razburjenje in polemizirajo z rešitvami. Podobno je tudi zaradi novele zakona o delovnih razmerjih in zakona o čezmejnem izvajanju storitev.

»Vsi ti trije zakoni po našem trdnem prepričanju izboljšujejo položaj pravic zaposlenih in tudi omogočajo večje varstvo temeljnih človekovih pravic,« je uvodoma poudaril Andrej Zorko, izvršni sekretar ZSSS. Gre za pravice, ki jih je Slovenija s podpisom temeljnih aktov o človekovih pravicah dolžna spoštovati. A pravica je lahko sicer dobro zapisana, v praksi pa je lahko nekaj drugega, je še opozoril Zorko.

O malih in velikih problemih ter »pravih« pogajanjih

Matija Drmota, ki je razpravo moderiral je prvi krog začel na temo dolgotrajnih in težkih pogajanjih o noveli zakona o delovnih razmerjih. Na medijsko dobro podprte kritike delodajalske strani, da pri tem niso bili slišani in upoštevani oziroma niso imeli možnosti dati svojih predlogov, je državni sekretar ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Dan Juvan pojasnil, kako je medijska slika izkrivljena, saj se včasih vsaka najmanjša administrativna naloga delodajalcev v medijih prikazuje kot nacionalni problem, medtem ko so dejanske stiske zaposlenih spregledane, recimo tistih v gradbeništvu, ki se po eno uro vozijo na gradbišče, pa se jim to ne šteje v delovni čas. Rešitve za manjše probleme evidentiranja delovnega časa ob delu od doma ali pa na terenu so relativno enostavne, je poudaril.

Niso problem same evidence

Katja Čoh Kragolnik, ki je malo pred tem prevzela polna pooblastila generalne inšpektorice za delo, je izrazila zadovoljstvo s sprejemom novele zakona o vodenju evidenc delovnega časa, saj se je za spremembo zakona iz leta 2006 že dalj časa zavzemal tudi inšpektorat in v procesu tudi sodeloval s predlogi. Ta zakon je tudi dobra podlaga za ugotavljanje drugih kršitev na terenu, katerih podlaga je ZDR, to so recimo odmori, počitki, nadurno in nočno delo. Tudi zaposleni bodo po novem enkrat mesečno seznanjeni z evidenco delovnega časa in bodo tako sproti imeli vpogled v to ali delodajalec dejansko beleži ves delovni čas. Bistveno je tudi beleženje časa prihoda in odhoda, saj je tako lažje videti ali gre recimo za nočno delo.

Predsednik Pergama Jakob Počivavšek je prepričan, da se težave z evidencami delovnega časa v praksi res pojavljajo, a bodo s časom izzvenele. Tako je recimo v nekaterih dejavnostih, kjer kreativen delovni proces ni toliko vezan na čas, kot na rezultate dela. Druga vprašanja pa so recimo vezana na tehnično izvedbo evidentiranja. Tako je denimo z evidentiranje odmora za malico, kjer je sicer jasno, da je treba evidentirati le začetek, konca pa ne.

Lidiji Jerkič, predsednici ZSSS, se zdi, da niso problem toliko spremembe zakona o evidencah dela, ampak nepoznavanje ZDR. Tam jasno piše, da je delovni čas 40 ur, odmor med delom pa 30 minut. V vse to ta zakon ni nič posegel. Najbolj glasni so sedaj tisti, ki imajo problem s številom opravljenih delovnih ur, ki je verjetno višje od 40, tedenski odmori pa so krajši. Pomanjkanje delavcev je sicer dejstvo, priganjanje tistih, ki še želijo delati pa posledica.

Standarde je treba upoštevati

Martina Vuk s Konfederacije sindikatov javnega sektorja (KSJS) je odgovarjala na vprašanje delitve na javni in zasebni sektor ter povezanosti ravni blaginje z ravnijo delavskih oz. človekovih pravic. Če se bomo tem pravicam odpovedovali za neke morebitne materialne dodatke, je z našo dobo in civilizacijskimi pridobitvami konec, meni Vuk. Pot mora iti naprej, a povedati si moramo tudi to, da vsaka pravica prinaša odgovornost, tako nosilca pravice kot tistega, ki jo zagotavlja.

Razlika med javnimi in zasebnimi je umetno sprožen spor, da se ne bomo ukvarjati z »veliko sliko«, ki je problematična, meni Vuk, na njej pa je tudi nizka davčna obremenitev kapitala. Dobički so višji, plač pa ne želijo usklajevati. Pomanjkanje delavk in delavcev je postalo trajno, potrebe v starajoči se družbi po oskrbi pa so vse večje, je spomnila Vuk. Če želimo ohraniti oz. povečati blaginjo naših življenj, bo treba preiti iz manualne predelovalne industrije v prestrukturiranje, je opozorila

S krčenjem pravic ne pridobimo nič. Človek proti kapitalu ne bije enakovredne bitke, a zmagati mora človek, humanizem, je poudarila Vuk in spomnila na vse delodajalske manevre, da bi blokirali proces sprejema delavske zakonodaje. Po njenem ločejo sestajanje predsednika vlade z delodajalci, ki so blokirali proces, ni pravo sporočilo. Očitno jim izsiljevalski način dobro uspeva in treba se mu bo upreti.

Za izboljšanje kakovosti dela

Jaka Počivavšek že nekaj časa v praksi opaža, da se spreminjajo tudi razmere pri pogajanjih in je zaznan napredek. En razlog je, da se z inflacijo povečuje delavsko nezadovoljstvo, drug pa je prav gotovo pomanjkanje kadra. Delodajalci ugotavljajo, da zlasti mlajši ne čutijo toliko lojalnosti do svojega delodajalca, in odhajajo. Po njegovem trg tu kar deluje in delodajalci se morajo bolj potruditi, da dobijo in obdržijo kadre. Ne morejo pa recimo samo novo zaposlenim ponujati višje plače, saj bodo vsi drugi nezadovoljni.

Kolektivne pogodbe imajo pri tem pomembno vlogo, po dejavnostih kot okvir, po podjetjih pa zaradi posebnosti. Dobre prakse že obstajajo. Delodajalci želijo postati bolj konkurenčni pri pridobivanju nove delovne sile. Na to kaže tudi dejstvo, da že izkazujejo tudi večjo pripravljenost na pogajanja o novem plačnem modelu v gospodarstvu.

Ni pa pomembno le dostojno plačilo za delo, v ospredje s spremembami generacij prihajajo tudi pogoji dela, možnosti usklajevanj dela in zasebnosti, delovni čas, možnost kariernega razvoja, odnosi. Kolektivne pogodbe bodo morale odpirati tudi nova vprašanja, ki ne bodo samo materialna, meni Počivavšek, ki se mu zdi škoda, da zdaj v ZDR ni tega, da bi se krajši delovni čas štel kot polni, niti kot neobvezujoče. To bi bila konkurenčna prednost delodajalcev, ki bi lahko to ponudili.

Lidija Jerkič je opozorila tudi na vpliv sprememb minimalne plače na kolektivne pogodbe dejavnosti, ki so vsakič malo zastale. Na drugi strani pa je na podjetniški ravni prišlo do dvigov najnižjih osnovnih plač in poskusov odprave plačne uravnilovke, ki pa povsod niso bili uspešni. A plače so se vsaj v kovinarskih dejavnosti povišale, kar je povzročilo dvig produktivnosti, prerazporejanje delavcev, tehnološki napredek. Ta povezava je nedvomna, meni Jerkič, je pa to naporen proces, ki so ga podjetja zmogla, če so se ga lotila.

Predsednica ZSSS je povedala tudi, da je treba minimalne življenjske stroške ugotavljati uradno pogosteje kot je zdaj določeno na vsakih šest let, ampak vsaj na dve, tri leta. ZSSS je že dala pobudo za to, pomembno pa je to, ker gre za podlago za minimalno plačo. Argumenti za dvig minimalne plače pa so tudi drugi, recimo stanje zaposlenosti in brezposelnosti, potrebe po delavkah in delavcih, stanje na področju plač in gospodarski razvoj. Spet bodo grožnje delodajalcev, da bodo kar šli, a praksa kaže, da je ravno obratno. V gospodarstvu imamo potenciale, niso vsi le slabi, a se tisti najboljši sploh ne oglašajo. Oglašajo se direktorji, ne lastniki, je spomnila.

Kakšen naj bo drugi krog ZDR?

Za konec smo slišali še nekaj o tem, kakšna so pričakovanja ministrstva, inšpektorata in sindikatov v nadaljevanju pogajanj za spremembe ZDR. To je malo sicer odvisno od dogajanja na ESS, a Juvan pravi, da na delodajalce, če bodo ti spet zavlačevali, ne bodo čakali. Sam vidi kar nekaj nesporne vsebine, ki bi se je bilo treba lotiti, to so: urejanje dela od doma, izenačitev položaja rejniških družin z družinami, jasnejša bi morala biti tudi določila glede regresa, seznanitev delavca ob podpisu pogodbe o zaposlitvi z vsebino kolektivne pogodbe, ki zavezuje delodajalca ter sprememba zastaralnega roka za disciplinske sankcije.

Druge spremembe so povezane s koalicijskimi zavezami, med njimi sta 30-urni prostovoljni delovnik ter izenačitev zastaralnega roka terjatev pri prekarnih delovnih razmerjih s 30 dni na pet let. To bi bil odvračani ukrep, meni Juvan, omenil je tudi pravico do 48-urnega mesečnega počitka, ureditev sodne razveze pri ukinitvi delovnega razmerja delavskih predstavnikov, kjer zdaj sodišče pravilo upošteva delodajalske predloge. Želeli so dodatno omejiti tudi število agencijskih delavcev pri uporabnikih, ostali pa so neuresničeni tudi nekateri ukrepi za varstvo žrtev nasilja.

Vse to je že bilo na mizi, a so delodajalci preprečili sprejem, kar kaže na moč kapitala, je bil jasen Juvan. Glavna inšpektorica je omenila tudi njihovo pripravljenost za sodelovanje pri pripravi zakonov. To je jasno izraženo tudi na sindikalni strani, kjer smo slišali, da pričakujejo pogajanja, ki se bodo začela na točki nič. Skupna sindikalna izhodišča morajo biti enakopravno obravnavana tistim na delodajalski strani, ki jih že na veliko razglašajo in so spet očiten poskus, da se sploh ne bi pogajali. Sicer to ne bodo pogajanja, ampak le slabšanje delavskih pravic.

Sindikati bodo pripravili svoj paket pripomb, naloga vseh pa je obuditev socialnega dialoga, meni predsednica ZSSS, saj sedanje stanje ni dobro. Poudarila je tudi, da bi država morala urediti evidenco pogodb o zaposlitvi. Veliko jih je namreč nezakonitih in nadzor bi bil gotovo koristen.

Za konec

Delavske pravice so nedvomno človekove pravice. Zanje se je treba boriti, ne samo za to, da se ohranijo, še bolj za to, da bi se povečale. Treba pa si jih je večkrat tudi pojasniti.

Mojca Matoz