Debirokratizacija kot pretveza za ukinjanje solidarnosti (in še česa zraven)

19. 2. 2021

V medresorsko usklajevanje je bil menda poslan osnutek zakona o debirokratizaciji. Tekst, ki je zaokrožil, ima v zvezi z debirokratizacijo, predvsem z vprašanjem števila predpisov, njihove (ne)preglednosti in (ne)veljavnosti, vrsto določil.

V uvodnih pojasnilih in ciljih predlagatelj navaja, da je »namen zakona poenostaviti življenje državljanom in poslovanje podjetjem ter s tem prispevati k znižanju stroškov in odpravljanju administrativnih ovir. Predlog zakona vsebuje vsebinske ukrepe za debirokratizacijo, ki je zapisana kot eden izmed temeljnih ciljev vlade. V prvi sklop ukrepov sodijo spremembe in dopolnitve zakonov z enostavnimi rešitvami, ki nimajo negativnih finančnih posledic za javne blagajne in ne zahtevajo sistemskih sprememb zakonodaje, zbrane v tem predlogu zakona. V drugi sklop ukrepov sodijo prenehanja veljavnosti zakonov in na njih temelječih podzakonskih predpisov, ki se več ne uporabljajo. Prvi del predloga zakona vsebuje paket vsebinskih poenostavitev pravnih institutov, ki niso sistemske narave in nimajo negativnih finančnih posledic za javne finance na področjih s pristojnosti ministrstev za javno upravo, notranje zadeve, pravosodje, finance, kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, okolje in prostor, izobraževanje, znanost in šport ter zdravje.« Tako predlagatelji.

Zakon že po hitrem pregledu ne prinaša zgolj debirokratizacije nekaterih upravnih postopkov, ampak posega tudi v sistem pravne varnosti ljudi in spreminja sistem obveščanja o pravicah javnih uslužbencev ter daje velika pooblastila državnim organom. Sistem »super zakonov«, ki enostransko posegajo v več obstoječih zakonov, se nadaljuje, zaslediti je celo oceno, da je to dobro. S tem pa se nadaljuje tudi trend ustvarjanja pravne nepreglednosti in zmanjševanja pravne varnosti ljudi. Zgolj retorično naj povemo še, da zakon po svoji vsebini spreminja tudi področja, ki bi morala biti predmet razprave na Ekonomsko-socialnem svetu.

Hkrati, ko predlagani zakon delno ukinja zbirokratizirano zakonodajo, si privošči ukiniti še nekaj solidarnosti. V obrazložitvi, ciljih in predlaganih rešitvah ne bomo našli navedbe, da se z zakonom uvaja t. i. socialna kapica, na način, da nad 6000 evri ne bi bilo treba več plačevati prispevkov za socialno varnost. Kar je sistemska rešitev z negativno posledico na javne blagajne! Ni mogoče reči drugače, kot da gre za gnilo jajce, po vzoru potaknjencev protikoronskih zakonov. V nasprotju z nameni in obrazložitvami zakona samega, brez utemeljitev, ki bi jih našli v obrazložitvah k posameznim členom. Tam ne najdemo izračunov, podatkov ali primerjav, zgolj pojasnilo, da ima tako že nekaj držav. Tako se ni mogoče niti seznaniti z razmisleki predlagatelja, zakaj naj bi to bilo potrebno. Ker ni potrebnih obrazložitev in izračunov, naj dodamo svojega. S tako »enostavno rešitvijo« bi v pokojninsko in zdravstveno blagajno letno priteklo 250 milijonov evrov manj!

Vrsta ukrepov v zadnjem letu zgolj siromaši javne blagajne, prav nobenega odgovora pa ni, iz katerega žepa bo treba potegniti manjkajoča sredstva. Pravzaprav je že jasno: vsak od nas bo sam doplačeval tako za pokojnine kot za zdravstvo iz lastnega žepa, če bo imel.

Lidija Jerkič, predsednica ZSSS