Zasebno: Da ne bodo vseh zgodb napisali lovci – Utrinki iz zgodovine delavskega gibanja
5. 3. 2021
»Dokler levi ne bodo imeli svojih zgodovinarjev, bodo zgodbe o lovu še naprej pisali lovci,« pravi ena izmed številnih različic znanega afriškega pregovora.
S pomočjo spletne strani Working Class History, ki jo upravlja istoimenski kolektiv, in več aktivnosti (različni projekti, podkast ipd.), povezanih z njo, ki jim je mogoče slediti predvsem na družbenih omrežjih, pa je človeku hitro jasno, da svet v resnici spreminjajo tisti, ki jih zgodovinski učbeniki in knjige ponavadi komaj zaznajo – ne nujno bogati in vplivni posamezniki oziroma posameznice, temveč množice običajnih ljudi, kot smo mi vsi.
Na teh straneh vam bomo s pomočjo široke baze najrazličnejših delavskih zgodb ter relevantnih podatkov in informacij vseh vrst, ki jih premore bogat arhiv Working Class History, redno ponujali izbor različnih utrinkov iz zgodovine delavskega gibanja, ki jih bomo kombinirali tudi s pomembnimi zgodovinskimi poudarki iz Slovenije oziroma s tukajšnjega geografskega, družbenega, političnega, kulturnega prostora.
Izbor ni ne dokončen ne edini pravilen, tole pa smo pripravili za marec:
2. marec 1921
Začetek stavke rudarjev v Labinu v Istri in razglasitev Labinske republike: novooroganizirani oddelki fašistov so v Istri, ki je po prvi svetovni vojni na podlagi Londonskega sporazuma prešla pod italijansko upravo, napadli sindikalne voditelje v rudniku v bližnji Raši (šlo je le za enega od incidentov v nizu), zato je v Labinu večnacionalna, multikulturna skupina približno 2000 rudarjev ustavila delo in protestirala proti napadu ter upravi rudnika. Med stavko so rudarji pod geslom »Kova je naša« oziroma »Rudnik je naš« tega tudi zasedli, vzpostavili organe oblasti, organizirali protifašistično stražo in oblikovali kratkotrajno samoupravno republiko, ki je delovala do 8. aprila, ko so italijanske oblasti z vojsko upor zadušile.
66 let pozneje, leta 1987, pa je ob ponovnih odmevnih stavkah v istrskih premogovnikih v Labinu (in v rudniku Trepča v Starem trgu na Kosovu), kar so nekateri poimenovali celo druga Labinska republika, takratna Zveza sindikatov Slovenije, predhodnica današnje ZSSS, podprla stavkajoče rudarje, obenem pa predlagala uzakonitev stavke na zvezni ravni, kar je povzročilo velik nemir v tedanji Zvezi sindikatov Jugoslavije.
5. marec 1984
V Veliki Britaniji se je začela velika stavka rudarjev, ki je nepovratno zaznamovala državo. Začel jo Nacionalni sindikat rudarskih delavcev (National Union of Mineworkers – NUM) pod vodstvom karizmatičnega in priljubljenega, samosvojega sindikalista, socialista, marksista Arthurja Scargilla. Stavka je potekala na več koncih države, v Yorkshiru v severni Angliji, na Škotskem, v južnem Walesu itd., izbruhnila pa je kot odziv na grožnje vlade o zaprtju dvajsetih rudnikov premoga. Pomen in položaj premogovništva v Britaniji, ki ga je leta 1947 nacionalizirala laburistična vlada Clementa Attleeja, je bil kompleksen; šlo je za težaško delo, kjer ni manjkalo nesreč, po drugi strani pa je množici delavcev pomenilo edino možnost zaposlitve, ki je s sabo prinesla tudi občutek socialne povezanosti in solidarnosti. Mnoga manjša mesta in vasi, ki so nastala ob rudnikih pa bi ob njihovem zaprtju izgubila razlog za obstoj, zato je odločanje o gospodarski upravičenosti posameznih nahajališč pogosto predstavljalo pomembno politično vprašanje. A sindikat rudarjev je pri stavki ostal razdeljen, saj niso povsod ustavili del. V Nottinghamshiru, kjer so bile plače boljše in prihodnost rudnikov bolj zanesljiva, sindikalisti z yorkshirskim naglasom delavcev niso prepričali.
Država se je po drugi strani na spopad z rudarji izjemno dobro pripravila: vnaprej si je zagotovila določene zaloge premoga, če bi ga med stavko slučajno začelo zmanjkovati. Uredila je delni prehod na kurilno olje, organizirala stavkokaze, prek obveščevalne službe MI5 pa prisluškovala tudi telefonom sindikalnih funkcionarjev. Neuradni namigi o padcu cene premoga in o velikih izgubah posameznih rudnikov, kar bi lahko bi upravičen razlog za njihovo zaprtje, so sicer začeli krožiti že na začetku osemdesetih. Obenem pa so odgovorni zamenjali kar nekaj pomembnih, sindikatom naklonjenih članov različnih državnih teles, ki so bdela nad delovanjem britanske energetike. Sama stavka (velik odmev je doživela tudi v popularni kulturi, v literaturi, glasbi, na filmu), ki se je končala februarja 1985, ko so sindikati izglasovali vrnitev na delo, je razdelila britansko javnost. Med drugim je prišlo do nasilnih spopadov med stavkajočimi in policijo z nekaj smrtnimi žrtvami, pa tudi do trpkih razhajanj med posameznimi sindikalnimi skupinami. Nenaklonjenost med tistimi rudarskimi delavci, ki so stavkali, in onimi, ki so hodili na delo ter delovali proti stavki, je bila očitna in tako močna, da še danes deli člane nekdanjih rudarskih skupnosti. Ne smemo pozabiti, da so v tistih burnih časih imele pomembno vlogo tudi ženske, aktivistke in žene rudarjev. Poraz sindikata rudarjev, ene najbolje organiziranih in najbolj militantnih skupin delavstva, je sicer predstavljal odločilni prelom, ko se je na Otoku ravnotežje med delavstvom in kapitalom močno nagnilo v korist slednjega. To pa se še do danes ni spremenilo.
8. marec 1917
V Rusiji v Sankt Peterburgu, tedanjem Petrogradu, je prišlo do množičnih demonstracij delavk in gospodinj, ki so zavzele ulice, da bi opozorile na visoke cene življenjskih potrebščin in na naraščajočo lakoto: šlo je za izbruh ljudskega nezadovoljstva, ki sprožilo t. i. februarsko revolucijo. Naslednji dan se jim je pridružilo 200 tisoč delavcev, ki so stavkali ter nastopili proti carju in prvi svetovni vojni. Tudi nekatere vojaške enote so se pridružile protestniški množici, 15. marca pa je bil car Nikolaj II. prisiljen odstopiti. Zgodovinska nedelja, ko so ruske ženske odšle na pohod za »kruh in mir«, je bila sicer 23. februarja po tedaj v Rusiji še veljavnem julijanskem oziroma 8. marca po gregorijanskem koledarju.
8. marec 1918
Na dan, ki ga od leta 1917 praznujemo kot mednarodni dan žensk, je v Avstriji odšlo na ulice na tisoče žensk in nastopilo proti moriji prve svetovne vojne. Sicer pa so se že prej med vojno vsako leto na 8. marec ali okrog njega po vsej Evropi zbirale ženske in protestirale proti vojni.
10. marec 1906
V rudniku Courrieres na severu Francije je prišlo do ene najhujših rudarskih nesreč vseh časov. Ogromno eksplozijo je sprožil ogenj v enem od jaškov, umrlo pa je več kot 1000 ljudi oziroma dve tretjini rudarjev, ki so takrat delali. Pozneje se je v znak protesta za stavko odločilo 45 tisoč rudarjev, ki so zaradi grozljivih delovnih pogojev prekinili delo za 55 dni, medtem ko je oblast je vpoklicala vojsko, da je zatrla upor.
16. marec 1979
V Dublinu so se delavke in delavci iz prvih dveh restavracij znane globalne verige s hitro prehrano McDonald’s, odprtih na Irskem, v boju za višje plačilo in za možnost sindikalnega organiziranja odločili za stavko. Kljub poskusom oviranja stavke po sodni poti in McDonald’sovem podkupovanju stavkokazov z zastonj ocvrtim krompirčkom, so stavkajoči vztrajali šest mesecev ter dosegli izpolnitev več zahtev, vključujoč 24-odstotno zvišanje plač. Podjetje pa vseeno ni prenehalo s spornimi protidelavskimi praksami.
18. marec 1871
Ustanovljena je bila t. i. pariška komuna. Šlo je za revolucionarno, avtonomno oblast, ki je nastala ob koncu francosko-pruske vojne in trajala do konca maja 1871, ko so upor v t. i. krvavem tednu od 21. do 27. maja zadušile francoske vladne sile. V okviru komune so med drugim razglasili enakopravnost žensk in ločitev cerkve od države, nekatere tovarne so izročili v upravljanje delavstvu, vzgojne zavode so odprli za vse in za člane komune uvedli brezplačno šolstvo, policiji pa odvzeli pristojnosti ter jo podredili komuni, ki je funkcionirala kot delovno, zakonodajno in izvršilno telo hkrati. Obenem so z razbitjem starega državnega aparata vpeljali neposredno, delegatsko demokracijo.
Kot član pariške komune se je proti silam generala Félixa Charlesa Douayja, ki so zatrle pariško delavsko vstajo, boril tudi Eugène Edine Pottier, revolucionar, anarhist, socialist, delavski poet, transportni delavec in član pariškega mestnega sveta. V času zloma omenjene revolucionarne oblasti je napisal Internacionalo, slavno himno delavskega razreda. Iz Pariza mu je uspelo pobegniti v Veliko Britanijo, nato je odšel v ZDA, kjer se je pridružil prostozidarjem in tam ostal do leta 1880, ko se je vrnil v Francijo. Umrl je leta 1887, Internacionalo pa je leto dni po njegovi smrti uglasbil belgijski socialist in skladatelj Pierre De Geyter. Pred tem naj bi Pottierjevo delavsko pesem prepevali kar po melodiji marseljeze, francoske himne in ode francoski revoluciji.
19. marec 2019
Okoli 1.4 milijona mladih z vsega sveta je v šolah prekinilo pouk, da bi opozorilo na nujnost ukrepanja proti podnebnim spremembam in okoljski krizi. Iz razredov so na ulice odšli v več kot 2000 mestih in krajih v 128 državah sveta. Med drugim jih je navdihnila tudi švedska najstnica Greta Thunberg, ki je s transparentom v rokah pred švedskim parlamentom stavkala že od prejšnjega avgusta.
25. marec 1911
V tragičnem požaru v tekstilni tovarni Triangle Shirtwaist v New Yorku je umrlo 147 zaposlenih, večinoma mladih žensk in deklet. Ujete v zaklenjenih zgornjih nadstropjih desetnadstropne stavbe so se zadušile v ognju in dimu ali pa v obupu poskakale z oken gorečega nebotičnika. Šlo je za eno najbolj pretresljivih delavskih nesreč v ameriški zgodovini, ki je nato pripeljala do razmaha sindikalnih in delavskih gibanj ter odgovorne prisilila k izboljšanju tedanje delovne zakonodaje. Lastniki tovarne so bili sicer obtoženi nenaklepnega uboja, vendar niso bili nikoli spoznani za krive.
28. marec 1977
Več kot 1300 večinoma temnopoltih smetarjev je v Atlanti v ZDA v znak zahteve po višji urni postavki odšlo s svojih delovnih mest. Prvi temnopolti župan v mestu, ki je prišel na položaj s pomočjo gibanja za državljanske pravice, pa jih je odpustil, in sicer s podporo Martina Luthra Kinga starejšega ter drugih pomembnih temnopoltih voditeljev. Gre za za dokaz, da temnopolti na visokih položajih ne pomenijo avtomatično tudi več pravic za temnopolte na dnu družbene hierarhije, na primer za delavke in delavce.
31. marec 2009
Okoli 40 delavcev je v tovarni ameriškega podjetja Caterpillar v francoskem Grenoblu zasedlo pisarne nadrejenih in štiri vzelo za talce, pri tem pa zahtevalo boljšo odpravnino za okoli 700 odpuščenih delavk in delavcev. Radikalna akcija je bila uspešna, saj je podjetje sredstva, namenjena odpravninam, povečalo za 1.5 milijona evrov, kar je pomenilo približno 80 tisoč evrov na osebo.
Viri: Working Class History: Everyday Acts of Resistance & Rebellion, edited by Working Class History, 2020, PM Press in drugo gradivo
Nalagam ...