Življenje z boleznijo: Covid lahko tudi traja in traja

24. 9. 2021

Nedavno je Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu (EU-OSHA) objavila vodnika za delavce in delodajalce s premisleki in preprostimi nasveti delavcem in delodajalcem glede vrnitve na delo po preboleli bolezni covid-19, ne glede na to, ali jih je prizadela akutna oblika bolezni ali pa imajo dolgotrajnejše simptome, ki jim popularno pravimo dolgotrajni covid. O svoji izkušnji z dolgotrajnim covidom pa je v nadaljevanju spregovorila tudi ena od obolelih.

O tem, kako kar najbolj uspešno omogočiti varno vrnitev na delo, je treba razmišljati že prej. Že med bolniško odsotnostjo je pametno ohranjati stike in se pogovarjati o ukrepih, kot so začasne prilagoditve delovnega časa ali nalog, in o tem, kje je mogoče dobiti pomoč. »Z vzajemnim sodelovanjem imajo lahko oboji koristi: delavci se znova vrnejo na delo, vodstveni delavci pa imajo cenjene sodelavce znova na voljo na delovnem mestu,« opozarjajo strokovnjaki za varnost in zdravje pri delu.

Dolgotrajnost še ni raziskana

O tem se vse premalo govori, ukrepi pa so pičli, čeprav ima po statistiki vsaka peta oseba simptome še po štirih tednih po preboleli bolezni covid-19, pri vsaki deseti osebi pa simptomi trajajo 12 tednov ali dlje. Pri nekaterih simptomi lahko vztrajajo celo več mesecev. Mi smo se pogovarjali z dr. Jano Javornik, Slovenko, ki predava, raziskuje in objavlja tako doma kot v tujini. Trenutno je razpeta med Slovenijo in Združenim kraljestvom (UK) oziroma univerzo v Leedsu, zato pozna oba sistema ter njun odziv na pandemijo in dolgotrajni covid, ki ga že dobrih sedem mesecev preživlja sama.

Kot ugotavlja s kolegi v Leedsu, se delovno pravo in zdravstvena zakonodaja nista (še) čisto nič prilagodila novi diagnozi. Dolgi covid namreč še ni mednarodno priznan kot bolezen, kar povzroča cel plaz težav zaposlenih, opozarja naša sogovornica.

Covid, ki je globalni problem, je znan dobro leto in pol, zato njegova »dolgotrajnost« za zdaj še ni povsem raziskana. »Nihče ne more z gotovostjo trditi, koliko časa se vnetja po različnih delih telesa manifestirajo. Nekateri pravijo, da naj bi se bolezen končala v devetih mesecih, sama sem zdaj že sedmi mesec po okužbi, pa se mi včasih zdi, da se razmere ne umirjajo. Gre za večorganski vnetni sindrom, kar pomeni, da se vnemajo različni organi, tam kjer so se te celice razmnožile, kar se manifestira na različne načine,« pravi naša sogovornica, ki ima težave s ščitnico, kožo, izpadanjem las, bolečino v očeh in njihovim krvavenjem …

Problem prepoznavanja

Osebni zdravnik je ključen pri zdravljenju in prepoznavanju težav, problem pa je, da vsi s tem še nimajo dovolj izkušenj. Naša sogovornica pravi, da ima sama srečo, da ima v Sloveniji odlično zdravnico, tista v Združenem kraljestvu pa jo je takoj poslala k specialistom za dolgi covid. Tam so namreč vzpostavili več tovrstnih ambulant po celi državi, največ jih je v Londonu, medtem ko je v Sloveniji zgolj ena, in to na infekcijski kliniki v Ljubljani. Ljudje, ki delajo v Združenem kraljestvu zgolj s temi bolniki, se hitreje učijo in zdravljenje napreduje. Moti pa našo sogovornico, da je v Sloveniji prepuščena sama sebi, medtem ko jo specialisti iz Združenega kraljestva stalno kličejo na nove raziskave. »Mi smo navsezadnje eksperimentalni subjekti in o bolezni se učijo na nas. Zato je ta bolezen na neki način historična, ker nobena bolezen doslej, z izjemo kakšnih poklicnih, ni toliko bazirala na angažiranju nas pacientov,« razmišlja Jana Javornik.

»Nezanesljivi«, zato so odpuščeni

Izraz »dolgi covid« je po njenem poljuden, začasen, dokler ne bo zares jasno, kaj se dogaja z ljudmi. Začel se je uporabljati na družbenih omrežjih, ko so ljudje poročali o svojih težavah. »V Sloveniji pa je problem ta, da slišim, da delodajalci delavce z dolgim covidom že odpuščajo. To ni klasična bolezen, ko si mesec dni na bolniški, potem pa se vrneš. Bistvo dolgega covida je, da je cikličen,« opozarja naša sogovornica na problem, ko postane tak delavec »nepredvidljiv« in s tem »nezanesljiv«, saj se mu težave vedno znova vračajo.

»Problem, ki ga imamo po vsem svetu pa je, da se delovno pravo ni nikjer temu prilagodilo. Če ti delodajalec ne verjame in zate ne najde drugega načina dela, imaš na eni strani zaposlenega, ki ne more delati na običajen način, lahko pa na primer dela nekaj ur na dan ali na teden in bi ga lahko na neki način uporabil. Vprašanje pa je, koliko delodajalec ceni tega zaposlenega,« pravi Jana Javornik, ki sama v Leedsu v akademskem okolju nima težav, saj so se o tem odkrito pogovorili. Namesto predavanj v živo predavanja snema, za kar, prizna, porabi tudi trikrat več časa, kot ga je pred covidom. »Delovni ritem se ti popolnoma spremeni, potrebuješ veliko počitka. O tem ljudje v Sloveniji premalo vedo in so prepuščeni sami sebi, potem pa se ti še zgodi, da ti kdo reče, tudi najbližji, da covid ni nič drugega kot rahla gripa. To, da nekomu ne verjamejo, negativno vpliva tudi na njegovo psiho,« izvemo.

Kako se kaže dolgotrajni covid

Simptomi dolgotrajnega covida so lahko različni, predvsem pa so lahko nepredvidljivi, različno intenzivni in se tudi sčasoma spreminjajo. Pri nekaterih so prisotni dalj časa, pri drugih pa se pojavijo in hitro izzvenijo. Med pogostimi simptomi so utrujenost, zasoplost, bolečine v mišicah in sklepih, bolečine v prsih, kašelj, težave z duševnim zdravjem, vključno z anksioznostjo in depresijo. Pogost je tudi glavobol, z njim pa so lahko povezane težave z razmišljanjem in iskanjem pravih besed. Prizadeti imajo lahko tudi težave s srcem in krvnim tlakom, izgubijo zaznavo vonja, imajo kožne izpuščaje, prebavne težave, vneto grlo, so neješči … Vse to so tako neprijetne stvari, o katerih mnogi ljudje ne želijo odkrito govoriti. Naša sogovornica Jana Javornik pa pojasni, kako se bolečine prestavljajo njej. Recimo, nekaj dni ji zvoni v ušesih, potem jo zelo boli glava, potem jo bolijo oči, pa ji zrastejo mozolji in še bolj ji izpadajo lasje. Spremljajo jo tudi prebavne motnje v celem spektru.

Nova realnost, nov stereotip, nova neenakost

Ko se pogovarjamo o postpandemičnem delovnem okolju, bi po mnenju naše sogovornice bilo treba tudi te probleme prepoznati kot novo realnost. »S tega vidika še ne vemo, ali je dolgi covid dejansko nova diagnoza ali gre za skupino različnih diagnoz; eni imajo denimo velike težave s srcem, a ne vedo, ali so to zgolj posledice covida ali je to dolgi covid. Določene smernice naj bi jeseni glede tega dala mednarodna zdravstvena organizacija,« pravi Jana Javornik. Opozarja na nov stereotip, ki se ob tem vzpostavlja ‒ največkrat so o dolgem covidu do zdaj javno poročale in se izpostavljale v glavnem ženske v poznih štiridesetih letih, to je v starosti, ki sovpada z začetkom menopavze. Ni pa res, da prizadene samo ženske, zato je pomembno, da strokovnjaki poudarjajo, da lahko prizadene kogarkoli, na primer tudi profesionalne športnike.

Nekaj je treba narediti na tej zgodovinski točki tudi na mednarodni, nadnacionalni ravni. »Gre za globalni fenomen in nihče ni varen pred tem. Bolezen in njene posledice ne izbirajo ne po rasi, ne po izobrazbi …, ampak privilegira nas, ki smo malo bolje izobraženi, pred tistimi, ki to niso. Vodi v nove oblike neenakosti tudi glede dostopnosti do zdravstva. Če javno zdravstvo ni dovolj prilagojeno, se bom sama obračala tja, kjer lahko dobim določeno zdravstveno storitev, česar si kdo drug ne more privoščiti. Oba pa imava enake težave, obema je kakovost življenja okrnjena in paritetni stroški tega, da čepiva doma, so se obema povečali,« je jasna naša sogovornica. Opozarja, da se države same ne angažirajo dovolj. Izpostavlja pa Nemčijo, kjer se o tem veliko govori tudi v medijih, tako da se lahko ljudje zaradi razširjenosti teme lažje identificirajo s težavami.

Vlagati je treba v ljudi 

Sindikati bi pri tem morali odigrati pomembno vlogo: najprej na nacionalni ravni in potem Evropska konfederacija sindikatov na evropski ravni, če se države članice ne bodo same angažirale. Jana Javornik opozori tudi na siceršnje ignoriranje sindroma kronične utrujenosti, v katerega bi lahko uvrščali tudi dolgi covid. In še na marsikatero drugo težavo, pri kateri bi morali delavki oziroma delavcu prilagoditi delovno mesto, pa pripravljenosti za to ni. »In to je tema, ki je izjemnega pomena za zaposlene v Sloveniji. Če se po eni strani povečuje povprečna starost, po drugi pa nam uhajajo mladi, spreminjajo se potrebe na trgu dela … potem je treba začeti investirati tudi v svoje zaposlene. In to tako, da pravočasno prilagodiš delovno okolje,« opozori sogovornica, ki ima s tem tudi zelo neposredne izkušnje. Te kažejo, da je v Sloveniji marsikaj »nemogoče«, saj potrebuješ veliko energije in formalnosti, da take prilagoditve spelješ.

Naša sogovornica, ki je v Združenem kraljestvu dejavna tudi na področju prihodnosti dela, pravi, da se tam s temami, ki so pri nas še tabu, na primer menopavza, domače nasilje ipd., že nekaj let intenzivno ukvarjajo in prilagajajo delo in delovno okolje.

Senzibilizacija zanja je po njenih izkušnjah zelo pomembna, treba pa je v tej smeri delati tako na delodajalski strani kot tudi na delavski. Omeni, da so v Združenem kraljestvu začeli izvajati posebne programe za nasilneže in se reševanja konfliktov lotevajo na različne načine.

»Problem Slovenije je, da na neki način še ni prešla logike armade rezervne delovne sile, ko rečejo, da jih na vsakega zaposlenega zunaj čaka sto,« pravi naša sogovornica in za tiste dejavnosti, kjer pa delavk in delavcev vendarle primanjkuje, dodaja še, da morebiti menedžerji sicer že opazijo, da so jih začeli izgubljati, vendar ne naredijo nič, da bi bilo drugače.

Mojca Matoz

Delavska enotnost

Ta članek je bil v nekoliko daljši obliki prvotno objavljen v najnovejši, drugi septembrski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 79 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!