Boj se nadaljuje – pogovor z Lidijo Jerkič

14. 12. 2018

Dober teden dni je minil od vsesindikalnega protestnega shoda Skupaj za višje plače!, ki je v organizaciji Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) in Konfederacije sindikatov Slovenije Pergam potekal pred delodajalskimi organizacijami na Dimičevi ulici v Ljubljani. Ravno pravi trenutek, torej, da povabimo pred mikrofon predsednico ZSSS Lidijo Jerkič in z njo napravimo kratek pogovor o tem – kako naprej.

Od shoda je preteklo že nekaj dni. Kako je po tvojem uspel?

Z odzivom na shod sem, sploh glede na to, da je bil sklican in organiziran na hitro, zadovoljna. Malo smo sicer improvizirali, kar pa ni nič hudega. Zadovoljna sem tudi s številom udeleženk in udeležencev, ki jih je bilo več, kot sem pričakovala. Tudi drugi odzivi so bili izjemno pozitivni, to da smo se zbrali in na glas povedali, kaj mislimo, se je izkazalo za edino pravilno.

O kakšnih odzivih je govora?

Odzivi so bili pozitivni z vseh strani, tako iz vrst našega članstva kot iz vrst sindikalnih funkcionarjev. Naš shod pa je imel tudi pozitivne posledice oziroma učinke. Danes (pogovarjali smo se v četrtek, 13. 12., op. a.), dober teden po shodu, v Državnem zboru potrjujejo novelo zakona o minimalni plači. Res je, da gre za postopek, ki se je začel že prej, ampak nisem prepričana, da je že kdaj kakšen zakon, ki posega v delovno zakonodajo, imel takšno politično podporo. Očitno je tudi politika končno dojela, da je treba na področju plač narediti korak naprej.

Pa delodajalci?

Nisem prepričana, da so nas slišali. No, slišali nas verjetno so, ne vem pa, če so nas tudi razumeli, saj pri njih še vedno velja prepričanje, da so plače za stopnjo razvoja našega gospodarstva dovolj visoke. Me pa, kot rečeno, veseli, da uradna politika, vključno z ministrom za gospodarstvo, ugotavlja, kako so plače pri nas prenizke. In ve, da če bomo vztrajali pri nizkih plačah, čez leto ali dve v Sloveniji ne bo nikogar več, ki bo pripravljen delati. Shod sicer ni povzročil vsega tega, je pa bil zagotovo pomemben jeziček na tehtnici pri utrditvi prepričanja, da je zvišanje plač nujno potrebno.

Takoj po shodu je na GZS odšla manjša sindikalna delegacija …

Drži, šlo je za vljudnosti obisk, ker smo pač stali pred njihovimi vrati. S predstavniki GZS smo se že pogovarjali in se bomo še naprej, saj gre za eno od zbornic, ki ima več občutka za socialni dialog kot nekatere druge. Na pogovoru po shodu so predstavniki GZS sicer izrazili stališče, da so plače nedvomno področje, na katerem moramo še veliko narediti. Potencialno rešitev vidijo tudi v sprejemu socialnega sporazuma, ki bi veljal daljše časovno obdobje. Druga delodajalska združenja se na shod niso uradno odzvala, kar pa je običajno. Sicer pa trenutno lahko pri delodajalskih organizacijah zaznamo določeno mero jeze in besa, zato v tem trenutku ocenjujem, da socialni dialog ni mogoč.

Za kaj gre?

Delodajalce motijo določene stvari, ki so bile tudi na našem shodu izrečene bolj na glas, predvsem pa jim gre v nos dogajanje, povezano z zviševanjem minimalne plače. Zdi se, da so ostali v manjšini.

Zdaj celotna javnost, delavke in delavci ter sindikati opozarjamo na to, da morajo pri plačah narediti korak naprej, kar je v tem trenutku, sploh če pogledamo po Evropi, tudi edina možnost. Ta teden nas je denimo dosegla vest, da bodo v Španiji zvišali minimalno plačo za 22 odstotkov, nemški finančni minister je že pred pol leta povedal, da je treba minimalno plačo občutno dvigniti tudi v Nemčiji, francoski predsednik Emmanuel Macron jo bo zaradi znanih protestov rumenih jopičev zvišal v Franciji, to pa bo sprožilo plaz tudi drugje.

Kako torej naprej? Kaj sledi?

Kot smo opozarjali že na shodu, naša tema ni minimalna plača. To je bila zgolj ena od treh zahtev, ki smo jo vzpostavili v podporo noveli zakona o minimalni plači, za katero me veseli, da je bila sprejeta. Pri tem je bil sicer narejen manjši odmik od prvotnega načrta, in sicer bo izločitev dodatkov iz minimalne plače začela veljati šele s 1. 1. 2020. S tem nismo najbolj zadovoljni, a na koncu je politika tako odločila. Na našem protestnem shodu smo govorili predvsem o višjih plačah. Sindikati dejavnosti ZSSS se bomo kot organizatorji protestnega shoda verjetno sestali že naslednji teden, naredili evalvacijo in načrt kako naprej. Očitno imamo podporo tudi pri sami državi, ki je pripravljena podpreti dialog in rešitve, ki bi pomagale k skupnemu dogovoru, res pa je, da pri tem potrebujemo predvsem delodajalce. Pri vseh delodajalcih, pri katerih smo organizirani sicer potekajo pogajanja za kolektivne pogodbe dejavnosti, ki pa so, ne bom rekla neuspešna, načeloma podpis aneksa h kolektivni pogodbi velja za pozitiven premik, so pa zneski in odstotki, o katerih se pogovarjamo, neustrezni.

Kaj predlagate?

Tisto, o čemer govorimo že dve leti, je nov plačni model. Moramo se dogovoriti, kako v prihodnje določati osnovne plače v kolektivnih pogodbah dejavnosti, na drugi strani pa je treba zagotoviti višji dvig plač, kot smo ga imeli do zdaj. Realno plače sicer rastejo za odstotek in pol na leto, dejansko pa ne ujamejo rasti življenjskih stroškov. Naš cilj je torej v naslednjem letu zagotoviti rast plač, ki bo večja od odstotka ali dveh. Pogoji za dvig trenutno obstajajo. Bo pa verjetno treba zaostriti sama pogajanja. Kako daleč bomo šli, je odvisno od posameznih sindikatov dejavnosti, od njihove organiziranosti, številčnosti članstva in podobno. V sredinah, kjer nimamo veliko članov in članic, je zelo težko organizirati učinkovite oblike delavskega boja. Najti bomo torej morali učinkovitejši način, kako izraziti svoje zahteve, ne izključujem pa novega protestnega shoda ali kakšne druge javne manifestacije.

Za konec: Na shodu prejšnji teden smo na številnih transparentih imeli priložnost videti celo vrsto močnih in iskrivih sindikalnih, delavskih sloganov ter gesel. Ti je kakšno še posebej padlo v oči?

Najbolj inovativna se mi je zdela tista, ki je šla takole: »Ta transparent je velik kot moja plača«. Sicer pa so bili vsi slogani in transparenti odlični, nedvomno odraz časa, v katerem živimo in tega, kar ljudje v resnici mislijo. Ti ob takih priložnostih pogosto povedo več, kot bi marsikdo želel slišati. Mi je pa žal, da ni bilo parkeljnov (smeh). Bodo pa prišli kdaj drugič.